AirBeletrina - Naredite Ameriko spet obvladljivo (5.): Vzhodnoevropejka
Refleksija 6. 11. 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (5.): Vzhodnoevropejka

»Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«
Ivan Cankar, Hlapci

Prizor s poljskega evrovizijskega nastopa z naslovom My Slowianie (Mi Slovani) iz leta 2014

 

Ko z grškim prijateljem stojiva pred nabito polnim barom, v katerega lokalci in turisti hodijo igrat retro videoigre, mi pove, da se je v preteklih dneh iz Grčije izselil še zadnji njegovih prijateljev. Bankarji v Singapurju, veterinarji v Avstraliji, zgodovinarji v Angliji, vsi, v iskanju izgotovljene poklicne identitete so čisto vsi postali ekonomski migranti in od letošnjega leta dalje zanj doma ne bo več nikogar, zaradi kogar bi bilo o nekem kraju sploh še smiselno govoriti kot o domu. In tudi on, pa naj bo Amerika, kakršna že hoče biti, on sam pa kakršen koli že komunist, nima najmanjše želje po vrnitvi. In k čemu naj se tudi vrnil? K tujcem, s katerimi si deli državljanstvo, ki bodo vsak prosti trenutek pripravljeni zatrjevati, da so za grški bankrot odgovorni begunci?

Simptom slovenstva

Vse bolj ugotavljam, da o stanju države, od koder nekdo prihaja, lahko sklepaš po načinu, na katerega načrtuje prihodnost. Vsi Nemci in oba Šveda, ki jih poznam, komaj čakajo, da se iz negostoljubne Amerike, ki ne pozna koncepta zdravstvenega zavarovanja in kjer ti za paket toaletnega papirja zaračunajo petnajst dolarjev, vrnejo v blaginjo svojih lastnih nacionalnih držav. Ohranjajo, čeprav ne nalašč, svoje naglase, v katerih neskrupulozno nergajo glede dolgih čakalnih vrst na uradih, neurejenosti cest in nesposobnosti trgovk v supermarketih. In veš: pospravili bodo svoje doktorate in se vrnili domov, zadovoljni s svojim svetovljanstvom in pripravljeni na svoja solidno plačana delovna mesta. Tisti pa, ki se ne morejo vrniti k blaginji, nergajo veliko manj sproščeno. In čeprav jih ameriški hiperkapitalizem peha v agonijo, pogosto uporabljajo besedo »hvaležnost«, kadar poskušajo opisati svoj položaj. Tu jih nekdo plačuje za to, da postajajo ljudje, kakršni so si želeli postati. Doma jih ne bi. In ko razpadajo socialni pogoji za dostojno življenje, z njimi razpadejo socialne vezi. Ljudje se porazgubijo po svetu, manjše kulture utonejo v večjih.

In jaz? Lahko svojo ljubiteljsko antropologijo apliciram nase? Lahko moja specifična usoda pove karkoli o usodi nekega naroda? V zadnjih mesecih sem osvojila nekaj preprostih dejstev: v Sloveniji je težje najti delo kot v ZDA. Hkrati pa je v Sloveniji lažje preživeti brez dela kot v ZDA z delom. Zasebne univerze, debelo podložene s kapitalom, so prvovrsten vir znanja in motivacije, a slonijo na hrbtih zadolženih posameznikov, ki pod pritiskom prihodnosti, ki so si jo omislili na kredit, od svojega osemnajstega leta dalje goltajo antidepresive. Živeti v državi, ki misli, da je obvezno zdravstveno zavarovanje pot v stalinizem, pomeni ne vedeti, ali bi se v primeru raka bolj bal smrti ali dolgov, ki bi jih moral odplačati v primeru preživetja.

Odkar živim v ZDA, ugotavljam, s kolikšno predanostjo sem pripravljena zagovarjati zadnje ostanke socialne države in kako mil je naš lokalni kapitalizem za razliko od ameriškega, kako manj obremenjeni in bolje zavarovani smo v večini držav Evropske unije in kako nujno je, da tako tudi ostane, hkrati pa tudi sama občutim bolečo razliko med malodušjem, v katerega sta potisnjeni tako slovenska visokošolska humanistika kot kultura na eni, in predanim, pedantnim entuziazmom ameriške akademije na drugi strani in včasih z grozo pomislim, da bi bilo morda tudi zame bolje, če bi kariero nadaljevala v tujini namesto doma. A za kakšno ceno! In če se vrnem k svojemu prvotnemu vprašanju: je moja zmeda simptom slovenstva?

Ekonomska migrantka (kot Melania Trump)

»Tako vidiš svoj položaj?« me je s pridržkom v tonu vprašal prijateljičin fant, ko sem v zvezi s sabo prvič uporabila frazo »ekonomska migrantka«. In seveda soglašam – malokaj je bolj neokusnega od ljudi, ki o sebi pripovedujejo z nepotrebno dramatičnostjo. Vendar je nemogoče ne opaziti: Slovenija je država, iz katere se odhaja. Od nekdaj. Nekateri v imenu ljubezni, drugi v imenu slave, tretji zato, ker so se naveličali provincialnega dolgočasja. In država, v kateri obsedeno obvladujemo tuje jezike, če je le možno s čim manj naglasa.

Hkrati pa Slovenca tradicionalno prepoznaš po tem, da bo vsakomur, ki si lahko privošči pet minut prostega časa, razložil, da ni Vzhodnoevropejec. S čimer v resnici hoče reči: nisem luzer. Pristati na naziv Vzhodnoevropejca bi namreč pomenilo pristati na to, da nam ni uspelo, da nikogar nismo uspeli prepričati, da smo uspešna, samozadostna država, ki se ji ni treba ničesar bati. Država, iz kakršne se ne odhaja, razen na dopust ali orientalistično popotovanje, ki bo iz nas napravilo svetovljane ali pa vsaj avanturiste. Pri vprašanju lokacije nikdar ni šlo za to, kje točno glede na preostanek Evrope Slovenija leži na zemljevidu. Šlo za to, da – ne glede na ceno – nismo hoteli odigrati vloge poražencev zgodovine. Kar, hecno, pravzaprav pomeni tudi to, da smo sebe hoteli videti kot zatiralce, ne kot zatirane.

Kot da srž slovenstva tiči v nezmožnosti priznati si, v kako neprijetnem položaju smo se znašli, saj bi to povedalo nekaj slabega o nas samih. In – hecno – v večini primerov se opozorila, da nismo srednjeevropska država v razcvetu, res javljajo v obliki morbidnega esencializma, v skladu s katerim vam bo marsikdo, od Cankarja do Mazzinija, znal povedati, da je nekaj na naši naravi, nekaj prirojenega in neizogibnega ali pa vsaj tako dolgo utrjevalnega, kar nas vztrajno sili na senčno stran zgodovine.

Zdaj morda končno razumem, kaj me že vse življenje instinktivno moti pri tovrstni argumentaciji: njena sprevržena predpostavka, da smo si za to, da smo bili skozi svojo zgodovino večino časa kolonizirani, nekako krivi sami. V resnici je namreč ravno obratno: nismo postali provinca, ker smo preveč dolgočasni, da bi si zaslužili biti v središču, dolgočasni smo zato, ker smo bili provincializirani, in ne, nismo bili kolonizirani zato, ker smo bili šibki, šibki smo postali, ker smo bili kolonizirani. A dlje kot razmišljam o slovenski nacionalni samopodobi, bolj se mi dozdeva, da smo o sebi vajeni razmišljati kot razmišljajo žrtve družinskega nasilja.

Zato morda nisem jaz v svoji zmedi tista, ki bo v tej tragediji amaterske antropologije odigrala simptom slovenstva. Ženska, ki jo iščemo, nisem jaz. Ženska, ki jo iščemo, je Melania Trump.

Prevarana, ponižana soproga, ki bo ne glede na vse zločine proti svojemu dostojanstvu v večnost pripravljena zagovarjati svojega mučitelja, prepričana, da jo njena zveza nekako rešuje eksistenčne bede, v katero bi bila prisiljena potoniti, če njega ne bi bilo. Rajši nasilnikova žena kot Vzhodnoevropejka.

V tem tiči interpretativna tragika drugega sveta, pripeta na kompleksne nacionalizme majhnih držav, med drugim udeležena tudi pri razpadu Jugoslavije in postdržavljanski vojni, ki je sledila. Vsak hlapec, ki misli, da sta poziciji hlapca in gospodarja podeljeni glede na zaslužnost, je obsojen na to, da bo, če mu bo zgodovina le odpustila, nekoč odigral najokrutnejšega gospodarja.

Zato sem, čeprav sem se tudi sama sprva ujela v neskončno zanko o centralni legi Slovenije, to interpretacijo na neki točki zavestno prekinila. Pravzaprav sem točno to – Vzhodnoevropejka. In nič čudnega da sem, kot taka, zmedena. Država, iz katere prihajam, ni kolonialna velesila, temveč rezultat dolgih stoletij zapletene evropske zgodovine, merjenja moči večjih kultur in predvsem, kot vse drugo na svetu, plod naključja. In nestabilen položaj, ki ga država, iz katere prihajam, naseljuje, ne pove ničesar o bistvu slovenskega naroda in njegovega značaja. Pove pa veliko o zgodovinskih okoliščinah, ki so ga oblikovale.

Tako radi razpravljamo o postkolonializmu in tako radi ga apliciramo na Indijce ali Egipčane, če bi ga poskušali aplicirati nase, pa bi bilo, kot da bi po nepotrebnem ponižali lasten narod. Pa bi bilo to res ponižanje? In predvsem – bi bilo res odveč? Nenazadnje, nismo bili – in nismo morda še vedno – vsi skupaj neuvrščeni?

 

Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.

Prejšnji teksti:

Naredite Ameriko spet obvladljivo (1.): Kako bogat moraš biti, da ne bi bil več reven

Naredite Ameriko spet obvladljivo (2.): Ljubezen je zlo

Naredite Ameriko spet obvladljivo (3.): Everybody sucks 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (4.): Nowhere Man