AirBeletrina - Ne morem vam ponuditi ničesar razen lastne zmede
Montaža 23. 11. 2012

Ne morem vam ponuditi ničesar razen lastne zmede

Plakat za film On the Road

Program pravkar minulega Ljubljanskega filmskega festivala je ljubljanski publiki premierno prinesel tudi ekranizacijo enega izmed najbolj branih romanov dvajsetega stoletja in enega izmed stebrov ameriške mitologije o svobodi – Na cesti Jacka Kerouaca. Walter Salles, ki je pred leti v Motoristovem dnevniku dokumentiral, kako je iz astmatičnega Ernesta nastal Che Guevara, nam letos ponuja pripoved o tem, kako je iz depresivnega Jean-Louisa nastal Jack.

 

O Kerouacu se ne da reči nič novega, nobene zanimive perspektive ni moč izpostaviti, povedati zgodbe o njem kako drugače, z drugega zornega kota. Kerouac je mit in z njim lahko počnemo samo tisto, kar se z miti pač počne – lahko ga v neskončnost ponavljamo, dokler bo še obstajal kdo, ki si ga bo želel slišati. Pritegne ravno zato, ker je vedno enak, ker nam vsakič znova pove zgodbo o tem, kako lepa je pokrajina, kako lepa so dekleta, kaj vse je mogoče reči, kaj vse je mogoče misliti, kako veliko je mogoče spiti, kako malo in kako slabo je mogoče jesti in kaj je moralo mučiti boga, da je naredil življenje tako žalostno.

 

Film, predvsem če ste knjigo brali predolgo nazaj, da bi si jo lahko zares priklicali v spomin, pripoveduje to isto zgodbo, vendar neprestano pušča občutek, da nekaj manjka. In če nekaj manjka filmu, ki traja dve uri, boste slej ko prej prisiljeni razmišljati o tem, da vas že dlje časa tišči na stranišče. Načeloma je vse tam, sončni zahodi nad prerijo, beatniki, ki blebetajo, droga, joški, iskanje smisla v svetu, ki ga na prvi pogled nudi bolj malo. Vendar nekaj manjka. Ker nisem mogla natančno oceniti, kaj je bilo, kar sem pogrešala, in sem se začela spraševati, če je res kriv film ali je krivo samo staranje, in se je čas, v katerem mi je Kerouac lahko nekaj pomenil, zame brezpogojno iztekel, sem doma še enkrat vzela v roke knjigo, jo prelistala in ugotovila, kaj je tisto, kar se je Sallesu izmuznilo. Izmuznila se je smrt, v prevodu iz teksta v podobo je nekam odteklo to, da gosto podlago Kerouacovemu potopisu daje ne toliko neskončno hlastanje po življenju, marveč to, da je Na cesti pravzaprav knjiga o smrti. 

Kerouac je šel na pot, da bi prebil ustvarjalno blokado. Šel je, ker je bil zaradi očetove smrti globoko depresiven. Po bolezni, o kateri ne bi rad govoril, je pa imela nekaj opraviti s tem, da se mu je vse zdelo grdo in nesmiselno, nam pove na začetku Sallesovega filma. V materinem stanovanju je pestoval svojo pasivno nesrečo, dokler ni decembra leta 1946 prek skupnih prijateljev spoznal Neala Cassadyja, ki ga je roman predelal v Deana Moriartyja, človeka, ki ga je naučil živeti, človeka, ki ga je naučil razumeti, da so zanj samo norci, ki jih obseda želja po življenju, po pogovoru, po odrešitvi, ki bodo goreli, dokler ne bodo zgoreli. Da so bili vsi njegovi njujorški prijatelji preveč mračni, papirnati in pasivni, Neal pa tako živ, organski, željan kruha in ljubezni in da je edini način, da ne utone v mraku svojega obupa, da gre z njim na pot. Kerouac je stopil na cesto, da bi prebolel očetovo smrt, pa tudi, da bi prebolel prvo polovico dvajsetega stoletja, ki je mračno visela nad prihodnostjo, šel je, da bi našel karkoli pomenljivega v svetu, v katerem obstajata smrt in zlo, in šel je, da bi se od Cassadyja naučil, kako postati človek.

 

V povojni Ameriki, ki sta ji vladala strah in konformnost, je bila Kerouacova generacija, ki jo je sam poimenoval za beatniško in ki ji je sam posodil večino idealov, trdno odločena, da življenje po meri filistra ni nikakršno življenje in da, če se odločimo zanj, izberemo smrt pri živem telesu. Beatniki so, da jim tega ne bi bilo treba, začeli mrzlično hlastati za dvema najplemenitejšima in najbolj nejasnima ciljema – resnico in svobodo, ki sta se večinoma pokrivala drug z drugim, ker sta oba ciljala na avtentičnost za vsako ceno, na to, da ni dopustno, da bi se iz strahu zatekli v malomeščanstvo, da je tvegati nujno, če želimo biti ljudje in tako je beatniška literatura postala literatura, ki jo je bilo treba najprej živeti, zato da bi jo lahko pisali. Biti beatnik, je nekje rekel Kerouac, pomeni biti na popolnem dnu, a gledati k višku. Pomeni živeti življenje, v katerem je dovoljeno vse, razen defetizma.

 

Svoboda, ki jo je Kerouac kot praporščak beatništva oglaševal s svojim pisanjem, je imela težo zato, ker je imela dejanske posledice in je prinašala dejansko tveganje. Ker je zanj in za njegovo generacijo pomenila plačati odkrito homoseksualnost z umobolnico, alkoholizem z lakoto, spolnost s starševstvom in avanturizem z grižo. Ker so resno mislili, ko so rekli, da jih filistrstvo ne zanima, in se odrekli varnosti predmestnega doma z zagotovljenim ogrevanjem in tremi obroki dnevno.

 

Tudi Kerouacovo življenje je preteklo dva kroga – prvega kot tragedija, drugega pa kot farsa, kot se reče. Po tem, ko je Na cesti postala uspešnica, ki ga je kronala kot glasnika generacije in drugega največjega ameriškega pisatelja takoj za Hemingwayem, ni več vedel, kaj bi sam s sabo. Slava mu, kot je kazalo, ni ustrezala, predvsem zato, ker je čutil dolžnost, da vzdržuje predstavo o sebi kot o človeku, ki tvega, česar njegova jetra niso najbolje prenesla. Skoraj pregovorno razdražen, nad ponavljajočimi se vprašanji o tem, koliko pravzaprav lahko spije, kakšno glasbo posluša in kako to, da tako hitro tipka, se je samemu sebi začel zdeti vse manj avtentičen, stereotip samega sebe, senca sence. Depresije so se vrnile, vse daljše in bolj vztrajne, trgali so jih vse krajši in vse bolj jalovi trenutki ustvarjalnosti, umrl je od ciroze, še ne petdesetleten, v stanovanju svoje matere. Žrtvovati gotovost, opreznost, skrb za svojo dobrobit, je imelo svojo ceno. Ali jo je bilo vredno plačati, je vprašanje, ki ne nagrajuje z odgovorom, je pa Kerouac, s tem, ko je svoj lik povsem pomešal s svojim delom, ko je utonil v smrt, utonil tudi v legendo in postal trajna lastnina popkulture dvajsetega stoletja, ki se je, vsaj zaenkrat, uspešno preselila tudi v enaindvajseto.

 

Kerouac, ki je za živa govoril, da nikomur ne more ponuditi ničesar, razen lastne zmede, je po volji naključja in dinamike zgodovine kulturnih pojavov postal guru prepričanja, da umetnina ne obstaja samo znotraj umetnine, ampak tudi oziroma predvsem znotraj življenjskega sloga umetnika. Kako živimo, kaj pijemo, kako smo oblečeni, vse, za kar se odločimo, se preliva v naše delo, zato smo dolžni najprej skrbno dodelati svojo identiteto, jo potem preliti v svoje delo, nato pa resničnost svojega dela vzdrževati tako, da ponavljamo njegove izjave s svojo identiteto. Rodil se je ideal, ki je v času grdo mutiral in dobili smo, kot se reče, hipsterje. V teku časa je ostalo pomembno samo, kaj pijemo in kako smo oblečeni. Naj razložim: želja po tem, da bi dajali vtis svobodnjakov, ljudi, ki imajo za sabo življenje, kot ga je vredno živeti, je ostala, vendar je iz nje, kdo bi vedel zakaj, izpadlo življenje samo. Beatniki so, ker so preprosti, pa vendar iskrivi, ker oglašujejo hrepenenje, ki si ga večinoma delimo, ostali estetski ideal, vendar je postalo živeti pod pogoji, pod katerimi so živeli sami, domala nezamisljivo. Pojavila se je močna želja po tem, da bi smeli obdržati privilegije filistrstva, uveljavljati pa status svobodnjaštva, ki bi se ga nekako upravičilo z videzom, ki posnema izvorni videz in ki sicer nima nikakršne globine, ima pa površino, ki je dovolj dinamična, da to skrije. In tako je z neskončnim ponavljanjem mita o življenju Na cesti zadnja generacija njegovih ponavljavcev ustvarila  največji strah beatniške generacije: laž. In tako se je zgodilo, da je Sallesov film pozabil omeniti, s kako velikim deležem mračnega je podmazan Kerouacov roman, in v gledalcu, ki knjige ni bral, pozna pa Kerouacovo slavo, pustil mučno vprašanje, ali je ta slava sploh upravičena.

 

Na cesti je kot knjiga namreč več od zaporedja anekdot in prizorov iz narave, je ena izmed epskih zgodb, s katerimi je bilo dvajseto stoletje morda tako radodarno ravno zaradi svoje okrutnosti, ki je hotela biti pripovedovana in s tem preoblikovana. Napisana je bil v času, ki je iz življenja hotel delati literaturo, ker se je ta večkrat kazala kot edini način, kako nadzorovati, kar se ne pusti nadzorovati, edini način, kako popraviti stvari in svojemu življenju s tem dvigniti vrednost. Ne gre za to, da je umetnost mogoča samo v podstandardnih pogojih, vendar bi rada vsemu navkljub rekla, da je vsaka generacija izgubljena po svoje in da generaciji, ki živi svoja dvajseta zdaj, v času, ki še nudi relativno udobje, če česa, manjka ravno poguma, da bi iz zgodbe, kakršna je Na cesti, potegnila kaj več od sončnega zahoda, karirastih srajc in glasbenega okusa. Ker bomo morali, kot se zdi, da bi lažje brali pretekle, najprej napisati lasten bildungsroman.