Ker sem Slovenka, bi pripoved rada začela s travmo. Ob koncu osnovne šole smo imeli s šolsko psihologijo (Ali je bila socialna delavka? Razlika mi ostaja do danes nejasna.) posvet, ki bi nam moral pomagati pri izbiri srednješolskega programa. Videti je bil nekako takole: maestozna gospa z orjaško vijoličasto trajno se je v znak sproščene domačnosti nagnila naprej in z zaupljivim glasom vprašala, kaj bi bili radi po poklicu, ko odrastemo. Ker sem kot vsaka dostojna piflarka svoje načrte dobro poznala in razumela, sem brez premisleka odgovorila, da bi bila rada vojna poročevalka. Gospo je moja odločitev očitno razburila in je čutila dolžnost, da me obvesti, da poklici, kot je ta, ne spadajo k moji spolni vlogi in me povprašala, ali ne bi bila morda raje veterinarka ali učiteljica ali karkoli pač že, kar poudarja milino in ljubeznivost, prirojeni dekletom. Ker nisem dobro razumela, v kakšni zvezi je njeno ogorčenje z mojo odločitvijo, da šolanje nadaljujem na Gimnaziji Ledina, in ker nisem vedela, s čim bi jo lahko pomirila, sem zgolj zmignila z rameni in zbegano zapustila prostor, še vedno gotova v svojih odločitvah, a obveščena, da je s človekom, ki bi se rad poklicno posvetil spletu norosti in bolečine, imenovanem zgodovina človeštva, bržkone nekaj narobe.
Naj spominski uvod upravičim s preprostim sklepom – kot otroka me je zaznamoval zmoten, a predvsem pri najstnikih in ljudeh, ki se najstniki odločijo ostati do smrti, zelo pogost občutek, da šele ekstremne zgodovinske okoliščine človeku omogočajo vpogled v njegovo pravo naravo. Šlo je za občutek, podoben tistemu, s katerim je prisiljen živeti Jacopo Belbo v Ecovem Foucaultovem nihalu, ki ničesar ne obžaluje bolj od tega, da je bil med drugo svetovno vojno zgolj nemočen fantič in je s tem zamudil edinstveno priložnost, da bi sebi in svetu dokazal, da bi v pravem trenutku tudi on zmogel pravilno izbrati. Verjetno sem se tudi sama počutila opeharjeno za zgodovinsko priložnost, ki bi lahko kronala mojo človečnost in mi omogočala prištevanje med tiste redke ljudi, ki pod neznosnim pritiskom še vedno premorejo človeško dostojanstvo.
Zgornji odstavki bi morali voditi k zaključku, da sem bila pri trinajstih idealna bralka Ernesta Hemingwaya. In vse, kar sem pri svojih trinajstih vedela o sebi, je pričalo predvsem o tem, da bi se moral prebiranja tega domnevno veličastnega izdelka književnosti o ljudeh pod pritiskom lotiti že zdavnaj. Omeniti velja, da človek pri trinajstih, čeprav je najbolj odločujoče obdobje svojega življenja domnevno že pustil za sabo, še ni zares vajen razočaranj. V tem smislu je bila lična knjižica, naslovljena Zbogom orožje, zame mala šola tega, kako klavrno lahko propadejo naša pričakovanja in kakšno razdejanje pustijo za sabo. Banalno, gotovo, a nikakor ne nepomembno.
Silno opevani Hemingwayev no-bullshit slog kratkih in izčrpnih stavkov se je izkazal za golo nezmožnost besedne umetnosti, vendar je bilo to postranskega pomena. Tudi to, da sem pričakovala zgodbo o soški fronti, dobila pa telenovelo o ljubezni med ranjencem in bolničarko, ni bilo najhuje. Da Hemingway niti pogojno ničemur od opisanega ni mogel prisostvovati, ker Kobarida ne pozna in ker je v Evropo prišel šele maja 1918, tudi ni bila srž problema. Težava je bila prej v tem, da me je Hemingway, dosti bolj kot šolska psihologinja, prepričal o tem, da vojno stanje ni nikakršen poseben laboratorij, v katerem bi se človeške lastnosti kazale v drugačni luči ali dobile nove nianse, in da smo ljudje, če smo k temu nagnjeni, isti puhloglavi bebci v supermarketih, po diskačih ali v strelskih jarkih. Mojo nedomišljeno predstavo o tem, da je vojna okoliščina, ki človeku onemogoča izumetničenosti, ker mu preprosto ne dopušča dovolj časa in varnosti, v katerih cvete odvečnost, je učinkovito postavil na laž.
Še težje kot raztolmačiti naravo in vir mojega razočaranja pa je bilo razbrati, kaj v tekstu samem je do mojih zaključkov pripeljalo. S Hemingwayem si namreč vsaj na videz deliva ljubezen do stoičnih likov, ki si brezupno prizadevajo vzdržati nevzdržno resničnost in si pri tem ne preveč pokvariti frizure, vendar so me vsi opisi človeškega vedenja, rezoniranja in pogovorov že pri rosnih trinajstih spravljali ob živce. In to ljudje, ki so govorili čudovite stvari, kot na primer to, da je vojna samo teman, moreč podaljšek sveta, ki ne zmore priznati, zavarovati ali ohraniti resnične ljubezni, ali da pred neizbežnim razočaranjem lahko rešijo le alkohol, biljard in konjske dirke, pa to, da se besede, kot so slava, čast in pogum, ko jih postavimo ob imena vasi, rek in padlih soldatov, zdijo slaba šala. Tenente in kameradi iz Orožja so skratka govorili stvari, s katerimi se še danes rada strinjam, vendar so me leta izučila v jeziku psihoanalize artikulirati, kar me je mučilo takrat – med tem, kar so govorili, in tem, kako so se vedli, je zijal precej globok prepad med latentnim in manifestnim. Rečeno drugače – Hemingway je z besedami in stavki poskušal sestaviti kot-da kompleksen in razmišljujoč svet, s svojo lastno držo in z držo svojih literarnih oseb pa ni počel kaj dosti drugega kot to, da je krepil in razvijal ideal evolucijskega zmagovalca, čigar uspeh v ljubezni, vojni ali poklicu omogoča zgolj propad drugih. In to, da nesreča ni prizanesla niti tenenteju Henryu, ki je (spoiler alert!) izgubil svojo drago in komaj rojenega otroka, niti Hemingwayu, ki je izgubil vero in se ustrelil z lovsko puško, izhodiščne težave v mojih očeh ne rešuje prav dosti ali vsaj ne dovolj dobro.
To, da je Zbogom orožje na papirju in v govoricah poznavalcev obveljalo za klasiko, je žalilo in še vedno žali moj literarni okus. Od velike literature namreč pričakujem, da bo sposobna potegniti glavo iz lastne (oziroma avtorjeve) riti. Da bo sposobna pri razumevanju človeških dejanj iti globlje in izpostaviti tudi tiste nianse, ki nam ne morejo biti v ponos in s katerimi ne bi zmogli očarati zbranega omizja. In od avtorja pričakujem, da bo sposoben priznati svojo resnično šibkost, ne samo tiste, pri kateri lahko računa na sočutje brhkih deklet.
Hemingwayevo »razumevanje« človeške narave se mi je zdelo preveč plitko in preveč v službi njegove slabo prikrite samopašnosti, da bi ga lahko sprejela in mu zaupala. Nisem se mogla otresti občutka, da Hemingway oponaša razmišljujoče ljudi, ker bi na bralca rad naredil vtis razmišljujočega človeka. Pred podoben problem so me kasneje postavili še nekateri drugi avtorji iz šopka pravih dedcev – Henry Miller, Norman Mailer ali Philip Roth. Nisem zmogla razumeti, zakaj bi me morala zanimati literatura, ki je podaljšek nereflektiranega nastopaštva. Ta naivni egocentrizem pri knjigi, kot je Zbogom orožje, izpade še posebej bedasto zaradi konteksta vojne. Še danes se mi zdi osupljivo, kako Hemingway ni zmogel razumeti, da je prav njegova nezmožnost, da bi civiliziral svojo potrebo po dokazovanju, rada rodi zlo in bolečino.
Drži pa, da Hemingwayu dolgujem zahvalo, da me je naučil artikulirati nekaj, kar je postalo ena redkih stalnic v nezanesljivem življenju. Naučil me je razumeti, da je tihi konsenz glede abstraktnega ideala poguma ali možatosti, tudi kadar se ga ne oklepamo v imenu domovine ali ideje, ampak zgolj iz svoje nečimrnosti, večinoma precej gotova pot v pogubo in da nima smisla jadikovati o tem, kakšno zlo je vojna, če nas same ženejo podobne plitke strasti, ki vojne sprožajo. In naučil me je razumeti, da frontne črte niso nujno privilegiran prostor za osebnostne izboljšave ter da poguma pred samim sabo ne gre dokazovati v zgodovinskem avditoriju, temveč prej v zavrnitvi glavne vloge v predstavi.
Ne rečem, da izkupiček, ki sem ga iz svojega soočenja z Orožjem iztržila kot najstnica, sestoji iz dokončnih sklepov, ki me bodo do smrti zmogli varovati pred napačnimi sodbami, nepremišljenimi zaključki in slabimi odločitvami in nikakor ne bi rada predlagala, da je edino življenje, ki ga je vredno ali (bog ne daj) moralno živeti, tiho življenje zasebnika, ki se zgodovini zgolj ironično posmehne v brk. Zdi se mi samo, da je bolje, da se za sodelovanje v potencialno odločujočih dogodkih odločamo na podlagi tehtnega premisleka, ne pa zato, ker nam paše k imidžu.
*Neberljivi klasiki so rubrika, v kateri zagrizeni bralci pišejo o literarnih klasikah, ki jih niso zmogli prebrati, ki so jih kljub priznavanju (literarne) zgodovine sovražili ali pa se jim pri najboljši volji ni uspelo dokopati do njihove poante.