Radiohead. Ta lakonična poved, sestavljena iz ene same besede, bi bržkone povsem zadovoljila vsem zahtevam po kratkem in udarnem uvodu, saj gre za zasedbo, ki je (predpostavljam) ni treba na dolgo in široko predstavljati niti najbolj nepismenim na področju popularne godbe in kulture. Med poslušalci in kritiki nadvse priljubljena artrok skupina iz Anglije je nekaj dni nazaj, po petih letih zatišja in posvečanja raznim stranskim projektom, izdala svoj deveti album A Moon Shaped Pool. Več kot očitno je, da naslednika studijskega izdelka The King of Limbs čaka precej zahtevna naloga. Razloga sta dva: prvič, Kralj udov je med oboževalci in kritiki pustil precej mešane občutke, saj so mu, drugič, nekateri očitali uporabo že preverjenih formul, ki posledično dajejo tudi nekoliko predvidljive rezultate. Seveda se Radiohead niso pustili dvakrat prositi, zato so v skladu z montipajtonovsko maksimo and now for something completely different novi album zastavili precej drugače. Rezultat te ustvarjalne odločitve je plošča, ki iz njihove dosedanje diskografije izstopa v neposredno bližino tistega posvečenega mesta, ki ga zaseda kultni in kritiško opevani Kid A. Vem, drzna trditev, vendar z eno pomembno opombo: A Moon Shaped Pool je album, ki se (za razliko od prej omenjenega Kid A) nekoliko utopi in razvodeni v lastnih možnostih radikalne transformacije glasbenega izraza.
Mala nočna glasba, na katero namiguje že sam naslov najnovejše studijske izdaje, ponuja precej drugačno poslušalsko izkušnjo, kot smo je bili od Radiohead vajeni. Seveda A Moon Shaped Pool še zmeraj ohranja večino prepoznavnih značilnosti skupine, vendar so te tokrat prignane do svojih skrajnih soničnih meja. Ne bom pretiraval, če zapišem, da gre za eno njihovih najtežje dostopnih, pa tudi najbolj kompleksnih del. Opustitev električne kitare kot osrednjega instrumenta v prid sintetizatorjem, semplom in godalom za Radiohead sicer ne predstavlja nekega pretiranega novuma, vendar je treba na tem mestu dodati, da do sedaj tudi ni bila nikoli maksimalno izkoriščena. Osrednja figura pri snovanju baročne zvočne podobe, ki svoj navdih več kot očitno črpa v arzenalu neoklasične glasbe, je tako najbrž kitarist Johnny Greenwood – sicer znan po svojem sodelovanju s sodobnim poljskim skladateljem Pendereckijem in London Contemporary Orchestra, zasedbo, ki se na albumu pojavi tudi kot glasbeni gost.
Najočitnejši plod te kolaboracije je predstavitveni singl Burn the Witch, sinteza distorziranega basa in sprva evforičnih godal, ki nato z dramatičnim, a postopnim crescendom dopolnjujejo zlovešči podton Yorkovega vokala, ki podaja priliko o konformizmu, vsakdanji paranoji in kolektivni histeriji. S tem komadom pa se vsaka neposrednost tudi konča. Že v naslednji pesmi Daydreaming smo priča razslojenemu mozaiku ambientalnih zvokov. Te skupaj držijo zgolj repetitivni vzorci minimalističnih klaviatur à la Philip Glass, ki več kot odlično ponazarjajo spirale duševnega stanja, na katerega napotuje sam naslov pesmi. Daydreaming, sicer drugi singl z omenjenega albuma (videospot za katerega je zrežiral (pri)znani režiser Paul Thomas Anderson), je tako na nek način paradigmatski primer tega, kaj pričakovati od preostalega seznama skladb, dostopnih na A Moon Shaped Pool. Desert Island Disc, Present Tense in The Numbers, recimo, prav tako počivajo na razkošni blazini mnogoterih atmosferičnih pejsažev, le da njihovega okostja tokrat ne predstavljajo klaviature, pač pa tiho preigravanje akustične kitare: s ščepcem folka v maniri kakšnega Nicka Draka (npr. Desert Island Disc) oziroma akustične kitare z blagim pridihom latina (npr. Present Tense). Podobna struktura je prisotna tudi v pesmi Tinker Tailor Soldier Sailor Rich Man Poor Man Beggar Man Thief, le da ogrodje znova sestavljajo klaviature, katerih zven precej spominja na njihovo Kid A fazo. Vztrajne ostanke le-te se da še kako slutiti tudi v baladi Glass Eyes, ki pa jo od dotične ere ločuje poudarjena uporaba bujne, skorajda (pretirano) filmske orkestracije. Po drugi strani se Full Stop – po mojem skromnem mnenju eden izmed vrhuncev tega albuma – ter Identikit gibljeta v nekoliko bolj konvencionalnih vodah rokovskega žanra. Prvi s svojim aritmičnim basom in strašljivimi elektronskimi sempli, drugi z zamolklim uvodom, ki močno spominja na leta 1979 izdani singl Bela Lugosi’s Dead zastavonoš gotskega roka Bauhaus. Album zaključuje srce parajoča klaviaturska elegija True Love Waits (daljni odmev Motion Picture Soundtrack, morda?), katere nosilec je melodija Thomovega krhkega falseta.
Tudi sicer je A Moon Shaped Pool bazen, poln polnočnih odbleskov melanholije in temačnih refleksij, k čemur naj bi, vsaj po ugibanju nekaterih medijev sodeč, izdatno pripomogla Yorkova ločitev od dolgoletne partnerice. Zato ni presenetljivo, da so osrednje teme albuma razočaranje, tesnoba, izgubljenost in neizpolnjena (romantična) pričakovanja. Če Burn the Witch evocira paniko, ki jo podoživljamo ob vsakem novem terorističnem napadu ali napovedih le-tega, v tesni povezavi z vsesplošnim strahom pred demoničnim in demoniziranim drugim, komadi, kakršna sta Full Stop ali Glass Eyes, izražajo neupovedljivo stisko, podobno nevrotičnemu korakanju skozi nočne ulice, ko v napol prisebnem stanju fatalistično ugotavljamo, da je tokrat naše zasebno življenje resnično šlo povsem v franže. Orkestralna plat plošče tako deluje kot plima zadušljive atmosfere, ki prestaplja robove kakor zlovešča senca cunamija. In morda je ravno to osrednja šibkost pričujočega studijskega izdelka – da v svoji odmevajoči kakofoniji utaplja in utiša sleherni pristnejši izraz tistega, kar si tako zelo prizadeva spraviti spet na površje. A Moon Shaped Pool je skratka album, ki v svoji pretanjeni pompoznosti ne pusti (za)dihati niti Thomu Yorku niti poslušalcu. Vsakič, ko tesnoba nabrekne do svojega skrajnega roba, je tako ali drugače nasilno zadušena in ne pušča nobenega dejanja, nobene poti naprej v osvobajajoče brezpotje več. To sicer ne pomeni, da je Radioheadom kot kolektivu, ki zmore svojemu repertoarju zmeraj znova dodati kako osvežujočo deviacijo, dokončno zmanjkalo sape, pač pa zgolj to, da se novi formula in forma tokrat na žalost nista povsem obnesli oziroma poklopili s pomenom, ki naj bi ga nosili na svojih valovih. Vedno pa o(b)staja smelo upanje, da se na naslednjem albumu morda bosta.