AirBeletrina - Nick Cave, morilec mehkega srca
Panorama 25. 11. 2013

Nick Cave, morilec mehkega srca

Nick Cave & The Bad Seeds: Push the Sky Away

Moj brat Aljoša je nedvomno razumna oseba. A to razumnost mu pripisujem bolj ali manj zgolj iz razloga, ker imava glede sveta in sploh vsega pogosto podobno mnenje. Zato me toliko bolj čudi njegov, blago rečeno, odklonilen odnos do temačnega barda alternativnega rocka, Nicka Cava. Vprašanje, ki se mi v tem primeru poraja, je torej: sem nerazumen jaz, v svoji trmasti obrambi njegovega lika i djela, ali on, neusmiljeni (literarni) kritik?

 

Leonard Cohen na steroidih

Kakorkoli že, neizpodbitno dejstvo je, da ne obstaja en sam Nick Cave. S tem ne mislim tega, da je zraven glasbe dejaven tudi na področju filma in literature, pač pa, da je eden izmed tistih shizoidnih tekstopiscev/glasbenikov, ki lahko protagoniste svojih pesmi neusmiljeno zakoljejo in/ali ljubkujejo v svojem naročju ali pa, kot v primeru njegovega stranskega projekta Grinderman, sami poprimejo za kitaro in v nažigaški rock’n’roll maniri grulijo svojega »ujetega tiča tožbo«, kot se je v spremni besedi njegovega romana Smrt Zajčija Munra izrazil Andrej Pleterski.

Nick Cave je Leonard Cohen na steroidih. Prvoborec postpunka, ki mu je zadišal blues. Prerok, navdahnjen z Janezovim Razodetjem, ki v kataklizmi vesoljnega potopa sluti porodne krče rock’n’rolla … Se sprašujete, o čem za vraga tako ekstatično pisarim? Samo trenutek, da si natočim kozarec vina in si za prijetnejše vzdušje in navdih zavrtim njegov The Boatman’s Call

 

 

Rock’n’Bible

Vsekakor je imel večni Žid – pa ne Ahasver, pač pa Leonard Cohen – pomemben vpliv na formiranje njegovega lirskega (v manjši meri pa tudi glasbenega) izraza. O tem nenazadnje pričajo Cavove priredbe nekaterih Cohenovih komadov. Morda tudi zato, ker imata tako Avstralec kot Kanadčan isti vir navdiha: Biblijo. Če so Cohena iz omenjenega večnega bestsellerja najbolj navdihovala dela, kot je Visoka pesem, so Cava več kot očitno bolj inspirirala poglavja, ki govorijo o Sodomi in Gomori, apokalipsi in vesoljnem potopu. Motive vsega tega je namreč mogoče zaslediti tako v njegovem proznem prvencu In oslica je zagledala angela kakor v komadu Tupelo, ki pa dejansko ne tematizira drugega prihoda Jezusa Kristusa, kakor bi morda lahko sklepali po posameznih verzih, pač pa prihod nekega drugega kralja – Elvisa Presleya. Tako si Cave pač zamišlja rojstvo in življenjsko moč rocka: kot dogodek epskih razsežnosti, ki spremeni svet na vekomaj amen ali, bolje, šele Cavova pridiga z naslovom Tupelo iz Presleyevega rojstva retroaktivno ustvari dogodek bibličnih razsežnosti, Kralju pa skupaj z rock’n’rollom, ki ga pooseblja, dodeli status božanstva.

Če Cava in Bad Seedse poznate zgolj po komadu Where the Wild Roses Grow, kjer svoje odžvrgoli tudi Kylie Minogue, potem seveda ni čudno, če se zdajle morda muzate, češ, kje je tu mogoče najti kakršnokoli sled rock’n’rolla? Hja, preden se je Cave postaral (kakor dobro vino, da se razumemo), se takrat sveže ustanovljenim Bad Seedsom še ni uspelo povsem izviti iz vpliva Cavovega prvega benda The Birthday Party, ki je igral sofisticirano kaotičen postpunk. Vendar pa je treba priznati, da je tisto, kar Cava in druščino dela tako privlačno za širšo publiko, najbrž ravno njihovo zrelejše – beri: bolj umirjeno, rahlo bluesovsko – obdobje devetdesetih let, ki z nekaterimi izjemami (Dig, Lazarus, Dig!!!) traja še danes.

 

Cavova Slaba semena, ki sejejo smrt

Seveda Cavov ustvarjalni univerzum ni omejen zgolj na zgoraj navedene izvorne točke; skupina, ki bo gostovala v Tivoliju, ima tisti & v svojem imenu z razlogom – Cave brez izbranega krdela Bad Seedsov definitivno ne bi mogel tako polnokrvno izživeti svojih mestoma melanholičnih, mestoma morbidnih, fantazij. Divjo pokrajino njihove glasbe je skozi leta odločilno kultiviralo več drugih pomembnih figur alternativne glasbe: multiinstrumentalist Mick Harvey, čigar aranžmaji in produkcijske veščine so bendu priskrbele ambient in atmosfero gotskega romana, Warren Ellis, demonični violinist, ki smo ga nedolgo tega z zasedbo Dirty Three imeli priložnost občudovati tudi v Kinu Šiška, ter Blixa Bargeld, sicer vodja kultnih industrijalcev Einstürzende Neubauten, o čigar nadarjenosti za teroriziranje z vokalom in zvokom priča zaključek komada Stagger Lee, ob katerem bi zardeli tudi verbalno najdrznejši gangsta reperji. V Tivoliju bomo danes na žalost od omenjenih treh videli zgolj Ellisa, saj tako Bargeld kot Harvey iz takšnih in drugačnih razlogov nista več del Slabih semen.

Tisto, zaradi česa so Nick Cave & The Bad Seeds po mojem mnenju unikat v primerjavi z ostalimi avtorji podobne reputacije in delovnega staža, pa je prav Cavov prefinjeni, a vendarle kot samurajskega ceremonialnega dekapitatorja oster črni humor, s katerim operira v maniri izkušenega cinika. Vrhunec tega črnega smeha najbrž predstavlja pesem The Curse of Millhaven, ki jo je moč zaslediti na albumu, pomenljivo naslovljenem Murder Ballads, z zavidljivimi 6,5 smrtmi oziroma umori na pesem (tako vsaj trdi vsevedna Wikipedia). Lirski subjekt te morbidno poskočne polke je trinajstletna Lorreta, serijska morilka/piromanka, ki na sodišču, soočena z vprašanjem, če ji je žal za storjena dejanja, povsem cavovsko izjavi: »of course, there’s so much I could have done, if they’d let me«.

 

 

Eros, Tanatos in internet

Če so po eni strani Murder Ballads ekscesni praznik krvi in vsakršnih deviacij, po drugi strani Boatman’s Call, izdan le leto kasneje, priča o Cavovi nežnejši plati. Album, ki je nastal pod precejšnjim vplivom razpada Nickovega zakona in ponesrečene romance s P. J. Harvey (ta je razpad zakona tudi povzročila – romanca, ne P.J. kot taka, da ne bo pomote), imajo mnogi fani in kritiki še dandanes za vrhunec ustvarjalne naveze Cave – Bad Seeds. Na njem nastopaštvo in faustovski duh predhodnika odstopita svoj prostor nekemu drugemu, ponižnemu (ponižanemu?) Cavu, ki ga bolj kot teatraličnost zanima osebna izpoved, bolj kot neukročeni hrup kakega Mercy Seat pa meditativnost klavirja v stilu uvodne pesmi Into My Arms. Letnici 1996 in 1997 tako predstavljata nekakšen izkristaliziran prelom v njegovi vse od začetka prisotni razcepljenosti na Tanatos in Eros.

Pri njegovem zadnjem, letošnjem albumu Push the Sky Away pa poleg pregovorne Cavove dvojnosti preseneča tudi sam modus operandinjegovega nastanka. Stilno se glasba napaja iz bogate zapuščine njihove lastne godbe, medtem ko je kot navdih za besedila tokrat služil nič drugega kot vseprisotni in vsevedni internet, ki Cavu rabi kot poligon za vprašanja o tem, kako v vsesplošni poplavi informacij prepoznati tisto, kar prinaša s sabo resnično pomembnost. Ta premisa deluje kot odmev njegovih, na prelomu devetdesetih zapisanih verzov: I travelled this world around for an answer that refused to be found, ki jih Nick zapoje v komadu Nobody’s Baby Now in ki me opominjajo na to, da si niti v izdihljajih tega prispevka nisem nič bolj na jasnem, kdo od naju, jaz ali moj brat, je v svojem odnosu do njegovega opusa bolj razumen. A morda je s Cavom kakor z njegovim opisom ljubezni v pesmi I Let Love In: čeprav ima še toliko različnih (in varljivih) obrazov, se splača biti toliko iracionalen in mu vsaj za ped odškrniti vrata …