Makedonski pesnik Nikola Madžirov (1973) velja za enega najbolj prepoznavnih in uveljavljenih imen sodobnega balkanskega prostora. Kot pesnik veliko potuje, med drugim je letošnji častni gost festivala Dnevi poezije in vina, v sklopu katerega je v prevodu Namite Subiotto izšel tudi izbor njegovih pesmi Šestilo časa (Beletrina, 2025). Potovati je začel, kot pravi, še preden je izvedel zgodbo lastnega imena – njegov priimek namreč pomeni »migranta« ali »osebo brez doma«, kar izhaja iz arabske besede muhajir (muadžir) –, teme doma, zapuščanja, korenin in spomina pa so tudi sicer ena izmed osrednjih osi njegove poezije. Zase pravi, da je »potomec beguncev in dedič začasnih domov«, zato sva se v pogovoru dotaknila ne samo njegove poetične govorice, temveč tudi razmišljanja o pomenu odraščanja in življenja na nikogaršnjem ozemlju ob tromeji ter vprašanja, kaj pomeni pripadati in oditi – in kako v jeziku ohranjati tisto, kar izgine.
Naslov vaše pesniške zbirke Šestilo časa nakazuje na merjenje in kroženje. Kako pravzaprav doživljate čas – kot linearno črto, ki vodi naprej in jo lahko zelo jasno izmerimo, ali bolj kot krog, ki se nenehno vrača?
»Linearni čas je kot kardiogram nekoga, ki umre. Na čas bi rad gledal kot na nepopoln in nedokončan krog, narisan s šestilom v tresoči se roki. V odprtosti tega kroga leži prag vseh vrnitev in spominov. Pred zadnjim dihom so vrata ponovnega rojstva.«
V pesmi Odkrivanje ste zapisali čudovite verze: »Moj dom vsak dan / pod streho sveta skrivnostno se spreminja, / samo otroštvo je kot med, / ki v sebi ne dopušča tujih sledi.« Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kako se ga spominjate?
»V zgodnjem otroštvu, še preden sem poznal črke in nepopolnost besed, sem v redkih trenutkih osame po stenah pisal z mamino rdečo šminko. Starši so morali vsako poletje prepleskati stene in me tako kaznovali z ustvarjalno tišino, belo kot sveže stene. Sliši se absurdno, ampak te stene so bile prvi palimpsest moje svobode. Poezijo sem začel pisati, ko sem razumel črke, razumeti pa sem jo začel, ko sem spoznal tišino. To se je seveda zgodilo pred vojno v Jugoslaviji. Vojna mi je pomagala, da sem postal glasen na papirju, ko je postajalo glasno vse in vsi okoli mene.
Louise Glück v pesmi Nostos zapiše: ‘Svet uzremo le enkrat, v otroštvu. / Vse drugo je spomin.’[1] Pogosto se vračam v otroštvo, kjer širjenje časa ni zapravljanje življenja, temveč čisto iskanje tega. Pogosto sanjam o pokojni materi, ki se vrača s tržnice z vrečkami, polnimi sadja, medtem ko tečem proti mareličnim poljem. Moj oče pogosto s svojo staro zobno ščetko čisti okvir okoli njenega portreta na nagrobniku in črke svojega imena, ki jih je vnaprej vgraviral tik ob njenem. Socializem ga je naučil načrtovati vse – celo svojo smrt.
Moj sin, ki je odraščal v stalnicah virtualnega obstoja, pa me je nekoč vprašal, zakaj je ulica, na kateri živi, poimenovana po Nikoli Tesli, ko pa je najtemnejša v mestu, in zakaj je napis z imenom graditelja luči prilepljen na razpadajočo hišo, kjer domuje tema. V njegovih očeh sem videl svoja lastna vprašanja o dinamiki, dvomih in strahovih pred svetom.
Ko pišem, gledam naprej – tudi ko se spominjam. Kot otrok sem bolj verjel v imena stvari kot v stvari same. Miza v dnevni sobi, pod katero sem se skrival pred gromom, je bila najvarnejši kraj na svetu, prav tako prag podboja vrat, pod katerim naj bi stal v primeru potresa, namesto da bi stekel reševat frnikole, ki so se kotalile proti razpokam. Naši otroški spomini so kot ročaj, ki ga je treba potegniti, če se prvo padalo resničnosti ne odpre. V ta vmesni prostor izgubljenega časa se vračam, da bi upravičil varnost, tako kot sem vračal padle ptice v njihovo gnezdo. Ali se vračamo v otroštvo, da bi pripadali? Ali pripadamo tja, kamor se vrnemo, ali samo tja, kjer umremo?«
Poezijo sem začel pisati, ko sem razumel črke, razumeti pa sem jo začel, ko sem spoznal tišino. To se je seveda zgodilo pred vojno v Jugoslaviji. Vojna mi je pomagala, da sem postal glasen na papirju, ko je postajalo glasno vse in vsi okoli mene.
Pred dvema letoma, ko sva že sodelovala pri projektu, za katerega ste napisali odličen esej o poeziji, se me je še posebej dotaknila zgodba o vaši babici. Zdelo se mi je skrajno nenavadno, da obstaja »poklic«, kakršnega je imela – bila je namreč plačana, da je jokala na pogrebih (četudi umrlih ali njihovih družin ni poznala). Lahko o tem poveste kaj več? Ste se od nje naučili poslušati jezik oziroma zamolke v njem?
»Res je, kot sem napisal v eseju Kri in poezija nepripadnosti, je bila ena od mojih babic plačana žalujoča na pogrebih, da je ‘prepevala’, kot so temu rekli v mojem domačem kraju. Vso tiho žalost je prevedla v glasen jok in z glasom, ki je preglasil duhovnika, pokopala upanje žalujoče družine, ustvarila silovit jok na grobu osebe, ki je sploh ni poznala. Pogosto me je zjutraj zbudila in preizkusila moč svojega glasu na dvorišču za hišo, vstopila je v moje sanje kot tuja odsotnost, kot ključ od vrat porušenega doma. Ta obred žalovanja sem razumel kot glasnost odsotnosti, in tako se je v meni ugnezdila zavest o tišini kot edinem znaku prisotnosti. Kasneje sem razumel, da je na ta način pravzaprav vsak dan žalovala za svojim najmlajšim sinom, ki ga je ubil električni udar med gradnjo nove hiše. Naučila me je, da je vsaka odsotnost enako boleča in pomembna, da je vsaka tišina odlaganje bolečine. Ko pesnik piše o smrti, lahko prikliče tišino, tudi če ne obljublja boljšega sveta onkraj resničnosti, kjer ni oglasov za podaljšane orgazme niti eliksirjev za brisanje gub. Moja babica je bila pripravljena umreti, ne da bi za seboj pustila karkoli zapisanega. Ni marala večnosti umetnih rož na grobovih, saj se je bala, da bi lahko ukradle večnost mrtvih. Svoja oblačila za pogrebno slovesnost je shranila tik ob oblačilih svoje mladosti, ki jih ni nikoli več nosila in so obstajala le na redkih fotografijah, saj je bilo takrat njeno telo mlado in lepo, prav tako obleke. Ko je umirala, njen obraz ni kazal žalosti, temveč bolečino zaradi vsega neizrečenega.«
Moja babica je bila pripravljena umreti, ne da bi za seboj pustila karkoli zapisanega. Ni marala večnosti umetnih rož na grobovih, saj se je bala, da bi lahko ukradle večnost mrtvih.
V poeziji veliko nagovarjate prednike in se vračate v preteklost. Zase pravite, da ste »potomec beguncev in dedič začasnih domov«. Kako in v kolikšni meri je na vas vplivala vojna in to, da ste se že v otroštvu veliko selili? Kdo so vaši predniki in kakšna je njihova zapuščina?
»Nomadi ne verjamejo v spomenike, čeprav so moji begunski predniki, ko so bežali pred vojnami, hranili ključ vsakega izgubljenega doma, skritega v posodici za zdravila, kot simbol podaljšanega življenja in vere, da se bodo nekega dne vrnili v porušeno hišo. Dom vse pogosteje postaja prostor, ki ga je treba zapustiti, saj smo se tako navadili na prostorske spremembe, da potovanj ne dojemamo kot zapuščanja, ampak le kot selitve – čeprav imam včasih občutek, da mi vsi zapuščeni domovi sledijo kot lačni psi.
Sem potomec beguncev iz balkanskih vojn na začetku prejšnjega stoletja in skozi zgodbe svojih prednikov sem spoznal, da je dom spomin, ki ga ni mogoče podedovati. Po vsaki vojni je veliko zapuščenih hiš, a še več je zapuščenih domov.
Želim pobegniti, saj je vsako bivališče plod prejšnjega pobega. Moja babica je govorila, da je dom tam, kjer se iz dimnika vali dim. Toda da bi videl dim, moraš zapustiti hišo. Ko govorimo o pobegu, pogosto mislimo na opustitev samega sebe. Kaj pa če pobeg razumemo kot ‘zapustitev vsiljene normalnosti’? Kaj če je pobeg vrnitev k čistosti prvega dojemanja sveta? Czesław Miłosz v svoji Ars Poetica? zapiše: ‘Smisel poezije je v tem, da nas spominja, / kako težko je ostati isti človek, / ko pa je naša hiša odprta, v vratih ni ključa / in se nevidni gostje sprehajajo ven in noter.’[2]
Potovanje brez spomina je prekletstvo. Včasih sem s potovanj nosil kamne, zdaj pa, ko jih želim razporediti po policah po nekem geografskem ali časovnem vrstnem redu, se ne spomnim več, kateri so prišli od kod ali kdaj. Nihče ni lepil žigov na kamne, čeprav govorijo veliko več o času kot potni listi. Na potovanju na prvi pesniški festival po padcu režima Sadama Huseina v Bagdadu so me mejni policisti pozdravili z nezaupanjem, saj sem bil edini tujec na letališču brez vojaške uniforme, čigar začasni dom ni bila vojaška baza. Bagdadski pesniki so me pozdravili z besedami: ‘Potujemo skozi tiste, ki prihajajo sem.’ Obstajajo ljudje, ki se ne morejo vrniti, ker ne morejo nikoli oditi.
Arhitekt Juhani Pallasmaa pravi, da nas stare hiše popeljejo nazaj v počasen čas in tišino preteklosti. Morda se zato rad vračam. Misel na vrnitev nosi v sebi mirnost odhoda. Ni naključje, da ljudje, ki delajo v tujini, tri generacije gradijo ogromne hiše v svojih domačih vaseh, popolnoma zavedajoč se, da se nihče ne bo nikoli vrnil, da bi živel v njih. Še težja pa je misel na begunca, ki ima v žepu ključ, ki ne ustreza več nobeni ključavnici, temveč le polovičnim spominom, ki se kasneje spremenijo v podedovane mite.«
Dom vse pogosteje postaja prostor, ki ga je treba zapustiti, saj smo se tako navadili na prostorske spremembe, da potovanj ne dojemamo kot zapuščanja, ampak le kot selitve – čeprav imam včasih občutek, da mi vsi zapuščeni domovi sledijo kot lačni psi.
V vaših pesmih pogosto nastopajo motivi doma, izgube in negotovosti. Kako se ideja »doma« prenaša v strukturo in jezik pesmi – ali je dom v vaših pesmih kraj, spomin ali način govora? Kako v tem »domu« sobivajo vaše osebne izkušnje in kolektivni spomin naroda?
»Ljudje, ki pogosto menjajo kraje in sobe, kjer delajo in živijo, ob odhodu skoraj vedno pustijo sledi svoje prisotnosti – gube na rjuhah, majhne luknjice od odpadlih cigaretnih ogorkov na preprogi, ki skrivajo stopinje prejšnjih stanovalcev. Običajno so to predmeti ali drobci, ki jih naslednji stanovalec odkrije sam, stvari, ki niso podvržene zakonom obveznega dedovanja – nakopičen pepel v pepelniku na okenski polici z mrtvimi muhami in ovenelo cvetje v lončkih, ki jim manjka tako čista voda kot pogled nekoga.
Pred potovanjem hitro odprem kovček in moja senca je že na dnu, čaka na knjige in oblačila. Ko se vrnem, ga odprem počasi, kot se odpre zapečatena krsta vojne žrtve. Kot da bi želel podaljšati beg, odložiti pripadnost in ponovno rojstvo, tokrat brez prič. Vrnitev je poskus preklicati spomin. Poskus ubiti sodobno žalost, da si izgubil nekaj, česar še nimaš.
Takoj ko izgovorim besedo ‘dom’, se pred mano odpre polje tople notranjosti. Ko pomislim na ‘hišo’, se razkrije zunanjost – geometrija dvorišča, obrobna fasada spreminjajočega se prostora. Dinamiko doma določa hrepenenje po nenehnem vračanju, bodisi skozi rekonstruirane ulice otroštva bodisi skozi oživljene nagone trajne pripadnosti. Simone Weil pravi, da je biti ukoreninjen morda najpomembnejša in najmanj prepoznana potreba človeške duše. Le vrnitev gradi trdne temelje doma, v nasprotju s krhkimi temelji hiše. Moji predniki begunci so zapustili hišo, v kateri zdaj živi nekdo drug, a dom je za vedno zapuščen, ker je drugim neprimeren za bivanje. Človek živi v hiši, a se vrne v dom. Opustiti vrnitev pomeni resnično opustiti samega sebe.«
Potovanje brez spomina je prekletstvo. Včasih sem s potovanj nosil kamne, zdaj pa, ko jih želim razporediti po policah po nekem geografskem ali časovnem vrstnem redu, se ne spomnim več, kateri so prišli od kod ali kdaj. Nihče ni lepil žigov na kamne, čeprav govorijo veliko več o času kot potni listi.
Spomin v vaši poeziji ni le hranitelj preteklosti, ampak pogosto preoblikuje resničnost. Kdaj zaupate spominu in kdaj mu ne verjamete več?
»Estetika spomina se gradi skozi nenehno prepletanje prisotnosti in odsotnosti, dokler se meja med njima ne izbriše v vmesnem prostoru mentalne resničnosti. Žena mojega prijatelja, ki je umrl pri tridesetih letih, obupano hrani edini posnetek njegovega glasu na njunem telefonskem odzivniku, ki mirno pravi: ‘Nismo doma. Pustite sporočilo.’ Pet dni po njegovi smrti je rodila in še vedno skoraj vsak dan svojemu zdaj sedemletnemu sinu predvaja posnetek očetovega glasu, ki pravi: ‘Nismo doma …’ To je glas prisotnosti, ki oznanja odsotnost. Glas spomina, ki oznanja pozabljivost.
V Makedoniji ljudje še vedno nosijo hrano mrtvim, ko obiščejo njihove grobove, kot manifestacijo absolutističnega nagona živih, da ohranijo občutek superiornosti in varnosti. To obredno podaljševanje osebnega časa mrtvih se najpogosteje uresničuje tudi s selektivnim spominjanjem na trenutke njihovega življenja, ki se jih tisti, ki jih ni več, morda niso spomnili. Pravzaprav se tako rodi ‘kraja spomina’, nekaj, kar je bila glavna metoda preživetja diktatorjev v teh krajih. Iz bubice samozvanega preroka, ki skrbi za boljši jutri, se diktator razvije v sijočega zaščitnika, ki ponuja zgolj spomine na stvari, ki se niso nikoli zgodile. Tveganje resničnosti v zibelki diktatorskega režima je veliko večje od tveganja spominjanja. Ljudje ubesedijo in v svojih spominih oživijo vsa svoja hrepenenja in neuresničene želje, svoje sanjarjenje. Najmanj se spominjajo dotika življenja in njegovih prostorskih ter časovnih meja.
Spomin postane dom in zatočišče, hiša pa se spremeni v muzej ohranjenih čustvenih eksponatov. Moj oče se spominja zato, da bi živel. Poje pesmi iz leta mojega rojstva, ulice imenuje z imeni junakov iz starih zgodovinskih knjig, taksiste prosi, naj se ustavijo pred stavbami, ki jih ni več, še vedno se spominja nacionalnega televizijskega kanala kot številke 1 na daljinskem upravljalniku. Gaston Bachelard pravi, da je za analizo našega obstoja v hierarhiji ontologije treba desocializirati naše širše spomine in doseči raven sanjarjenja, ki smo ga doživeli v kraljestvu svoje samote. Morda v svojih ponovnih obiskih skupnih projiciranih spominov moj oče išče način, kako biti sam, kako stkati ograjo svoje sociološke in čustvene varnosti, saj se mi včasih zdi, da so njegovi spomini daljši od smrti.
Bojim se spomina, v katerega vsi verjamejo.«
Iz bubice samozvanega preroka, ki skrbi za boljši jutri, se diktator razvije v sijočega zaščitnika, ki ponuja zgolj spomine na stvari, ki se niso nikoli zgodile.
Ste pesnik, ki potuje – tako fizično kot skozi jezik. Če se najprej osredotočiva na fizično premikanje iz kraja v kraj, ali lahko tem začasnim domovanjem res rečete dom? Ali gre le za neke prehodne sobe, prostore, v katerih pustimo svoj vonj ali pozabimo kakšne nogavice?
»Dom je psihološka zgradba, strah pred nepripadnostjo, vera v vrnitve, ki odložijo smrt, ognjišče varnosti. Tudi najbolj sterilne hotelske sobe vas pozdravijo s prasketajočim kaminom na televizorju, da vas prepričajo, da spadate sem, kljub kičastim poslikavam na steni in agresivnim osvežilcem zraka. Danes se temu, da ostajate doma, reče izolacija. Za razliko od mitskega vračanja, ki ubije ali okamni ljubljene, vrnitev k zapuščenemu domu naredi dom v spominu še bolj živ. Dom že dolgo dojemam kot dinamično resničnost, kot drevo s koreninami v zraku. Vendar bolj pripadam vmesnemu prostoru, nedokončanim domovom.
Živim v Strumici, mestu blizu meje z Grčijo in Bolgarijo, in vedno sem se najbolj varno počutil v tistih sto metrih med obema mejnima prehodoma – prostoru brez spomenikov ali pogojev za zgodovinski spomin. Ti prostori, spretno poimenovani ‘nikogaršnja zemlja’, vam želijo povedati, da niste nihče, če jih čutite kot svoje. Enako velja za mesta. Čutimo, da nam mesto začne pripadati, ko za vsako svoje notranje stanje najdemo kotiček, majhen trg ali most, katerega imena nihče ne pozna in ga vsi začnejo imenovati glede na delček svoje življenjske rutine ali osebne zgodovine. Imeti prostor za bivanje je nekaj drugega kot imeti dom.
V preteklosti se je ta kraj imenoval ognjišče – kraj, ki nudi toplino maternice. Zaradi želje po obujanju spominov s kopičenjem predmetov in njihovih zgodb se težko premikamo, toda v naših deželah se je zgodilo toliko premestitev in izgnanstev, da je naravno, da so korenine in temelji pomembnejši od listov in streh. Za Heideggerja bivanje ni le eno od mnogih človeških dejanj in stanj – je bistvena značilnost človeškega obstoja. Bivanje in obstoj sta eno. Poskušam graditi le tisto, kar lahko zapustim, le tisto, v kar se lahko vrnem, ker sem utrujen od zapuščanja prostorov, ki mi ne pripadajo.
Prehodni prostori so naši večni domovi. Ko obtičim v dvigalu med dvema nadstropjema in ko se vrata ne odprejo, se prostor začne širiti s plimo spominov. Prehodni prostori vam dajejo občutek pripadnosti povsod in nikjer – kar je le privilegij nevidnega: zraka ali bogov. Vsakič kadar potujem, moja senca riše varne meje vmesnega prostora, čeprav je edini varni prostor tisti, ki ga še nismo naselili.«
Poskušam graditi le tisto, kar lahko zapustim, le tisto, v kar se lahko vrnem, ker sem utrujen od zapuščanja prostorov, ki mi ne pripadajo.
Kakšna pa je vaša izkušnja potovanja v jeziku, skozi jezik? Kako recimo gledate na svoje pesmi v drugih jezikih? Kakšen je po vašem mnenju dober prevod?
»Za pesnika je jezik telo, v katerem čuti vse užitke in omejitve, vso bolečino in začasno izginotje. Misliti pomeni prevesti hrepenenje v resnico; spominjati se pomeni prevesti čas iz ohranjenega v osebni čas; sanjati pomeni prevesti tisto, česar nismo videli, v tisto, česar ne bomo nikoli videli; biti begunec je prevajanje iz enega doma v nekaj, kar nikoli ne bo dom.
Prevajanje je ritual, ker ponavlja nekaj, kar se bo ponavljalo. V ritualih ni izgub ali dobičkov, temveč so rekonstrukcije resničnosti in pol-sanje. Z dejanjem prevajanja se nič ne izgubi, s slabim prevajanjem pa izgubimo vse – predvsem tišino v pesmi.
Prevajalec na novo zapiše, kar je zamudil povedati, medtem ko avtor zapiše, kar je zamudil zamolčati. Obstaja veliko pesmi, v katerih se lahko prepoznamo, ne da bi jih napisali, tako kot obstajajo mesta, kjer smo si sebe predstavljali veliko prej, preden smo tja odpotovali. Prevajalec je tihi dekonstruktor, nočni čuvaj mostov razlik in razumevanja. S prevajanjem v drug jezik prevajalec rešuje tudi jezik, iz katerega prevaja. Vsaka zamenjava ene besede z drugo ohranja obe besedi pred pozabo, za razliko od tatu, ki prebarva ukraden avto, ne le zato, da bi naredil novega, ampak tudi zato, da bi starega pozabil. Zato se ne strinjam s tistimi, ki govorijo o prevajalcu kot o tatu pomenov in tistem, ki izgublja besede. Pišemo, da bi se spomnili, prevajamo, da ne bi pozabili. V makedonščino sem prevedel veliko besedil iz angleščine in iz več slovanskih jezikov in vedno sem se boril, da bi šel v nasprotno smer od kirurške natančnosti slovarjev, ki besede razvrščajo po intenzivnosti njihove uporabe, ne pa po intenzivnosti njihove globine ali neukrotljivosti. Ko je moja poezija prevedena v jezike, ki so mi popolnoma neznani, celoten proces vidim kot prevajanje besed v civilizacijski palimpsest, ki ne pripada nobeni državni ali nacionalni literaturi.
S selitvijo iz enega doma v drugega se prevajamo iz ene negotovosti v drugo, iz enega prepričanja v drugo. Jezik, v katerem pišem, govori le dva milijona ljudi, ki se vsakodnevno selijo v iskanju varnega doma, pri čemer svoje spomine namestijo v nove prostore, še preden vanje postavijo pohištvo. Mandelštam piše, da je izobčenje iz jezika enako izobčenju iz zgodovine. V tem paničnem strahu pred izginotjem so se številni narodi na Balkanu vrnili k zgodovini, ki jim je ponujala prostornost in krhko resničnost. Poezija se je gradila na Viriliovi estetiki izginjanja in se hranila s koreninami izrečenega, a še nezapisanega. Na Balkanu smo bili skupaj v vojni in sami v poeziji.
Czesław Miłosz je razmišljal o jeziku kot o pravem domu. Rad bi govoril o domu kot jeziku. Danes tako menjava domov kot strah pred izgubo temeljev bivanja ustvarjata potrebo po ohranjanju jezika. Včasih se besede izgubijo v novih jezikovnih območjih kot radoveden otrok, izgubljen na obrobju. Veliko ‘pomembnih pesmi’ z ideološkim ozadjem se izgubi v trenutku, ko so prevedene, s čimer so razkrinkane zaradi svojih državno opredeljenih lastnosti. Zato prevajanje ne zaseda novih prostorov, temveč jih razkriva.«
Z dejanjem prevajanja se nič ne izgubi, s slabim prevajanjem pa izgubimo vse – predvsem tišino v pesmi.
V vašem pisanju je veliko tišine. Pravite, da vas tišina kot zgolj odsotnost besed plaši. Kaj vam pravzaprav pomeni tišina? Jo v časih, v katerih živimo, lahko najdete in ji prisluhnete?
»Odraščal sem na mejnem prehodu med tremi državami, med zastavami, ki jih je trgal veter, in podedovanim sovraštvom. Tišina strahu je bila najmočnejša na mejah, kjer se je med različnimi državnimi radijskimi postajami odvijala zračna vojna.
V Parizu je bil moj dom arhitekturni kompleks Récollets, danes dom pisateljev in učenjakov, pred štirimi stoletji pa samostan z meniškimi prostori, ki je pred približno dvesto leti postal prebivališče za ljudi z neozdravljivimi boleznimi, konec 19. stoletja pa vojaška bolnišnica. V katerem jeziku so menihi v Récollets prisegli na molk in v katerem jeziku so ranjeni vojaki prosili zdravnike ali Boga? Tišina ni odsotnost besed, temveč dolgotrajen napor, da bi nekaj povedali.
Ustvarjalna tišina je dolg dialog s krhkostjo sveta. Arvo Pärt mi je omenil, da je skladbo Für Alina ustvaril po več letih popolne avtorske tišine, morda zato, da bi me potolažil ob moji lastni ustvarjalni tišini, ki sem jo nadomestil s prevodi verzov drugih avtorjev. Vedno sem mislil, da potrpežljivost ni ne pasivnost ne odlašanje bistva, tako kot tišina ni temna senca besed. Tišina širi prostor in me sili, da se zbudim sredi hrupa, ki prihaja iz bolnišnic, s trgov, polnih protestnikov, turistov in fontan z neveljavnimi kovanci. Omogoča mi, da slišim sinove korake, tudi kadar spi, da slišim potrpežljivo tiktakanje časa v stenski uri ali v svojih prsih.«
Ste pa tudi zapisali verz: »V tem svetu ni tišine.« Je torej v svetu, kjer ni tišine, še prostor za poezijo?
»Znane besede so kot kopirani zemljevidi pripadnosti ali kot podedovane in nikoli potrjene resnice iz zgodovine. V celotnem procesu interpretiranja besed in zgodovin tišino razumem kot univerzalni jezik, čeprav tišine ni več mogoče najti niti na mestih, kot so grobovi, kjer ljudje glasno govorijo o tistih, ki nimajo več glasu. Ko mislite, da ste v prostoru absolutne tišine, poskusite prižgati radio – in priča boste vsem enakim zvokom tega sveta, čeprav izvirajo iz stotin različnih jezikov. ‘Umetnost našega časa je hrupna s pozivi k tišini,’ pravi Susan Sontag, po kateri lahko tišino razumemo tudi kot obliko samokaznovanja. Poezija je gromozanska tišina, ki ne spreminja svetov, ampak jih gradi.«
Pozabi pogosto pripisujemo apokaliptične lastnosti. Ko naši starši pozabijo naše ime ali ko pozabijo, kako se vrniti domov, mislimo, da počasi umirajo, namesto da začenjajo novo življenje. Strah pred smrtjo izgine s pozabo.
V kratkem eseju Iz kamna poustvarjati kamen pravite, da je pesnika bolje vprašati, kaj bo pozabil, kot kaj bo zapisal. Ali torej pogosto pozabljate? Naj vam za konec postavim vaše lastno vprašanje: kaj boste pozabili?
»Pozabljam, da se lahko vrnem. Rad bi pozabil verze, ki jih znam na pamet, da bi jih lahko napisal drugače. Pozabim zakleniti vrata hotelske sobe, sobe na literarni rezidenci, misleč, da del mene še vedno sedi na stolu za mizo, polni raztresenih knjig in senc. Človek mora pisati, da upraviči pozabljivost.
Ne morem se imenovati za pravega nomada, ker s potovanj pogosteje kaj prinesem, kot pa pustim za seboj. Tudi če je to prah na mojih čevljih ali na stotine nerazvitih fotografij. Kljub temu v zapuščenih hotelskih sobah ali na literarnih rezidencah pozabim knjigo ali dežnik, saj verjamem, da ga bo nekdo razumel kot znak prisotnosti, ne pa kot pesnikovo pozabljivost.
Največji trgovci pozabe so prepisovalci usod, diktatorji, inženirji človeškega življenja. Strah pred pozabo nas žene nazaj v otroštvo, k viru naših misli, tako kot se plaho vrnemo, da preverimo, ali smo ugasnili luči. Vendar to ne pomeni, da moramo brez zadržkov zaupati starim pripovedim in podedovanim mitom, saj ‘vsebujejo veliko nevarnost, so bombe, ki jih je treba razstaviti’, kot pravi Zagajewski. Živeti moramo med kritičnim spominom sedanjosti in prekinjenim pozabljanjem mitov. Tisti, ki vsiljujejo pozabljanje in ponujajo mite kot nespremenljive resnice, se najbolj bojijo smrti.
Eden od simptomov bolezni, ki sem jo doživel in jo še vedno doživljam, je pozabljanje dejstev, vendar me je prisililo, da sem se spominjal vzdušij in občutkov, da sem iz fragmentov in oddaljenih resnic ustvaril nove domove resničnosti. Pa vendar pozabi pogosto pripisujemo apokaliptične lastnosti. Ko naši starši pozabijo naše ime ali ko pozabijo, kako se vrniti domov, mislimo, da počasi umirajo, namesto da začenjajo novo življenje. Strah pred smrtjo izgine s pozabo.«
___________________________________________________________________________________
[1] Prevedla Veronika Dintinjana. Onkraj noči, Mladinska knjiga, 2020.
[2] Prevedla Jana Unuk. Začarani Gusti, Mesto brez imena, Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda, Himna o Biseru, Književno društvo Hiša poezije, 2023.
___________________________________________________________________________________
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
