Niti nož ne ustavi peresa

»Še zdaj dogajanje vidim kot v upočasnjenem posnetku. S pogledom sledim moškemu, ki se izlušči iz občinstva in teče proti meni, razločim vsak njegov korak, ko se mi naglo približuje. […] Dvignem levo roko, da se ubranim. Nož zabode vanjo. Sledi še več zamahov, vbodov v moj vrat, v prsi, v oko, vsepovsod. Čutim, kako se mi šibijo noge, padem po tleh.«

Salman Rushdie novo knjigo Nož začne z dogodkom, ki je zaznamoval ves svet. Z vbodom, z napadom, s padcem po tleh. Avgusta leta 2022 je neki moški, ki ga Rushdie v romanu poimenuje s črko A, saj meni, da si drugega naziva ne zasluži, večkrat zabodel enega najslavnejših pisateljev. Literarni svet je menil, da ne bo nikoli več pisal, Rushdie je menil, da ne bo preživel, morilec je menil, da mu je uspelo. Vsi smo se motili. Rushdie je preživel in znova piše. In piše prav o dogodku, ki mu je za vedno spremenil življenje. Na prvih straneh se sprašuje, kako naj pisatelj predela travmo drugače kot s pisanjem, pa tudi o motivih za napad. »Temu ‘A’ se ni zdelo pomembno, da bi se pozanimal o človeku, ki ga je sklenil ubiti. Po njegovem lastnem priznanju mu je povsem zadostovalo, da je prebral dve strani mojega romana in si ogledal nekaj posnetkov o meni na YouTubu. Karkoli ga je že gnalo v napad name, lahko mirno sklepamo, da to niso bili Satanski stihi. V tej knjigi bom skušal razjasniti, kaj naj bi to bilo.«

Nož: premišljevanja po poskusu umora je delo, zvesto naslovu. V njem se Salman Rushdie s pomočjo avtobiografskih prijemov loti popisovanja in razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi. Kako bi se poslovil in kako to, da je preživel? Kajti kot zapiše sam: »Ko se ti smrt močno približa, se preostali svet umakne v daljavo in občutiš veliko osamljenost.« Ko tako v roke primemo roman, ki govori o resničnih dogodkih, ti pa niso iz polpretekle zgodovine, se postavi vprašanje, kako povedati zgodbo, da bo bralca pritegnila in da je ne bo odložil po prvih nekaj straneh, bodisi iz dolgčasa bodisi zaradi pretresljivih dogodkov. Rushdie izkoristi svoj izjemni talent in se popisovanja loti skozi pripovedovanje. Bralec tako niti v enem samem trenutku ne bo občutil, da bere avtobiografijo oziroma zgodbo o dogodkih, ki so se resnično zgodili. Že prvo poglavje, naslovljeno Nož, nas nemudoma pospremi v svet neke fiktivne osebe, slavnega pisatelja, ki je nekega dne doživel poskus atentata. Rushdie nam nikoli ne dovoli, da bi pomislili, da govori o samem sebi. In prav to mu uspe z neverjetno izpiljenim pripovednim slogom, ki ga zaznamuje že vse od svetovno znanega romana Satanski stihi (1988). Da bi nam povedal svojo zgodbo, mu ni treba navajati dejstev in biti biografsko dosleden, saj ve, da se bo bralcev veliko bolj dotaknila pripoved, kar nam v romanu pove tudi sam: »Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče. Ko razmišljam o tisti svoji zadnji brezskrbni noči, temačna senca prihodnosti lega čez moj spomin. A ne morem se več posvariti. Za to je prepozno. Lahko le povem zgodbo.«

In zgodbo pripoveduje. Od usodnega dejanja se nenadoma premaknemo nekaj let nazaj, ko pisatelj spozna svojo novo ljubezen Elizo, žensko, ki mu je in mu bo stala ob strani. Potem smo znova v bolnišnici, kjer ga zdravniki skušajo spraviti v človeku dostojno stanje. Na tem mestu bi bralec pričakoval opise neštetih posegov, opise zdravnikov in bolečin. A Rushdie ne piše o tem, saj za to ni imel časa, kot ga nima nihče, ki mu ob vznožju postelje stoji smrt. Namesto tega se sprašuje: »Ali sem bil v tistem času kdaj jezen. Osemnajst dni sem ležal na oddelku za hude poškodbe v bolnišnici Hamot – osemnajst najdaljših dni mojega življenja. Ko se skušam vrniti v tisto sobo, se spominjam, da sem se počutil šibkega […] v družbi Elize, Zafarja in Sameen pa tudi ljubečega in ljubljenega. Jeze se ne spominjam. Mislim, da sem imel jezo za potratno razkošje.« Bralcu tako povsem realistično prikaže osemnajst bolniških dni, ko je imel čas razmisliti o vsem, kar se mu je zgodilo, o trenutku napada. Tako premleva, zakaj prav zdaj, zakaj 33 let po tem, ko so nad njim izrekli fatvo. A tudi ta vprašanja ne otežijo branja, saj se Rushdie resnih dogodkov včasih loti s pridihom humorja. Tako svoje halucinacije v bolnišnici opiše kot palačo črk, ki se zgrinja okoli njega in pred njim piše zgodbe. Spet drugič je sentimentalen, ko govori o ljubezni do Elize. Spominja se prijateljev, ki so prišli v njegovo življenje in sčasoma odšli, spominja se vseh, ki so ga pri okrevanju podpirali. Ko iz dneva v dan bolj okreva, pa tudi pisanje postane bolj pozitivno in filozofsko.

Ko tako iz prvega dela knjige Angel smrti preidemo v drugi del Angel življenja, se pred nami nenadoma pojavi povsem nov avtor. »Nekoliko me je dajala evforija; menil sem, da sem dokončno okreval, in najavljal sem, da se nemudoma začenja najina srečna prihodnost. Tolikšno samozavest sem občutil predvsem zato, ker sem spet lahko sedel za mizo in čutil željo do pisanja.« In res tudi knjiga nenadoma oživi. Tako se v njej avtor spominja prijateljstev, razmišlja o umetnosti in filozofiji ter o tem, kako povsem drugače je, ko enkrat izkusiš smrt. A najbolj zanimiv del knjige šele sledi. Rushdie si namreč zaželi, da bi se z A-jem sestal. Tako zapiše več strani namišljenega pogovora, ki bi potekal med njima, če bi se sestala. Ključno vprašanje seveda ostaja: »Zakaj?!« Ali se je kdaj sestal z A-jem, ne izvemo. Kot pa zapiše, se je povzpel na kraj dogodka, da bi ga lahko pustil za seboj.

Salman Rushdie se še kako dobro zaveda, da bodo Nož brali vsi. Zato v njem s pomočjo starodavnega izročila, s pripovedovanjem, poveže laične in akademske bralce. Nož je neklasičen avtobiografski roman, kakršnega še nismo brali. Je soočanje človeka z dogodkom, ki ga je skoraj stal življenja, je zgodba o romantičnih odnosih, ki se lahko stkejo tudi na stara leta, je spopadanje avtorja z dejstvom, da so mu šteti dnevi, vdihi, minute in sekunde. Ko Nož preberemo do konca, bo v nas ostala misel, ki jo Rushdie zapiše v enem od namišljenih pogovorov z A-jem: »Najpomembnejše, kar bi mu rad sporočil, je misel, da umetnost izziva pravovernost. Kdor jo zaradi tega zavrača ali črni, ne dojema njene narave. Pri umetniškem ustvarjanju se umetnikova vizija spopada s sprejetimi pogledi tedanjega časa. […] Brez umetnosti bi naša sposobnost svežih pogledov in obnavljanja sveta žalostno shirala.« In prav to je bistvo, ki ga Salman Rushide želi sporočiti vsem bralcem. Umetnost je tista, ki poganja svet in ga spreminja, četudi jo vsakdo razume drugače. A je v umetnosti videl grožnjo, Rushdie v njej vidi način, kako se spopasti z dogodki in živeti naprej. Bralci pa skozi umetnost branja lahko vsaj nekoliko spoznamo tega velikega pisatelja in si odgovorimo na mnoga vprašanja ali pa si postavimo nova. Predvsem pa moramo ves čas premišljevati.

Na tej povezavi si lahko preberete odlomek iz knjige.