Uroš Zupan nikoli ni maral Thomasa Bernharda. Če vam tega ni še nikoli povedal v živo, črno na belem piše v predgovoru k njegovi čisto sveži zbirki esejev, ki jo boste našli pod naslovom Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost. Nikoli ni maral ljudi, ki vse, kar je lepega, polijejo s prezirom ali zamažejo z mržnjo, nikoli ni maral ljudi, ki kategorično ne pristajajo na to, da je ob vsem, kar je zlega in kar boli, na svetu vedno dovolj prostora za zelo resnično in zelo prisotno svetlobo, ki je vse nerganje tega sveta ne more zares ukiniti. Zakaj torej, se boste morda vprašali, je Uroš Zupan, mož, ki nikdar maral Thomasa Bernharda, pravkar izdal zbirko esejev, ki se konceptualno naslanja na Bernhardovo zbirko Moje nagrade?
Del odgovora laska AirBeletrini, zato vljudnost veleva, da z njim opravim na hitro. Bernhardove Moje nagrade so izšle pozimi in so v določenem bralnem prostoru v manj kot enem tednu postale velika uspešnica. Bližal se je osmi februar, slovenski kulturni praznik, hkrati pa tudi praznik podeljevanja nagrad in neko dekle, povsem slučajno del tega določenega bralnega prostora, se je domislilo nečesa sijajnega – takih zbirk bi moralo biti več, tako zbirko bi, če ne drugega, potrebovali tudi pri nas. To dekle je bilo (kar prav tako črno na belem piše v predgovoru k Zupanovi zbirki) spoštovana gospodična šefica Manca G. Renko, človek, na katerega je svoj predlog naslovila, pa nihče drug kot Uroš Zupan. In potem se je zgodilo nekaj veličastnega: Zupan je pristal.
In zdaj se lahko ponovno vprašamo – zakaj? Dalo bi se reči,da je spoštovana gospodična šefica Urošu Zupanu predložila ponudbo, kakršne človek, kot je on, ne bi mogel zavrniti. Ponudila mu je, da se spominja.
Med ljudmi obstaja tihi konsenz, da je treba, kar mine, spustiti iz rok, da je preteklost klimatsko neugoden kraj, ki ga ne velja naseljevati, da je treba, tistemu, česar ni več, obrniti hrbet in iti dalje. Uroš Zupan, na primer, ni del tega konsenza. Je, kot boste opazili, če samo poškilite v njegovo književnost, eden tistih, ki se spominjajo strastno in predano, kot bi bila v tem nekakšna uteha ali upanje na odrešitev. Eden tistih, za katere se včasih zdi, da živijo v preteklosti.
Morda gre tu iskati odgovor, zakaj Uroš Zupan ne mara Thomasa Bernharda in zakaj se zdi povsem verjetno, da tudi Bernhard ne bi najlažje presnovil Zupana. Naracija v življenju človeka, kot je Zupan, namreč igra povsem drugačno vlogo in služi povsem drugim vzgibom. Kjer se Bernhardu zdi, da je edini način, da povemo resnico, ta, da pogledamo čim bolj naravnost in čim bolj vzravnano v vso grdost reči in vzdržimo svoj pogled, se Zupanu zdi, da naša interpretacija, kadar zmore blagohotnost in toplino, lahko resničnost nekoliko korigira, zabriše ostrino njenih robov in doprinese k lepoti. Oceniti, kdo se moti ali kdo ima morebiti prav, bi bilo škoda. Večina med nami, domnevno tudi avtorja, ki sem ju ravnokar frivnolno postavila vsakega na svoj konec neke namišljene daljice, potrebuje oboje – pogum, s katerim vzdržimo svet, kadar ne nudi ničesar, in moč, da ga popravimo, kadar lahko. A preden postanem preveč solzava, pobegnimo na varno in nadaljujmo z literarno kritiko.
Uroš Zupan je pisal eseje že prej in že prej je pisal anekdotično, vendar imamo pri Opičjih žlezah, telefonih in nesmrtnosti opravka z žanrom vaja dela mojstra. Kar se esejistike tiče, Zupan še nikdar ni pisal tako dobro. Pripoved se je zloščila, zgostila in osvojila nek naravni ritem, ki bralcu omogoča, da bere z lahkoto, ne da bi se ob tem počutil, kot da bere prazne strani. Poleg tega Opičje žleze zmorejo tisto, kar imamo pri književnosti radi: v isti snopič zvezati resnobo, preudarnost, ironijo in smisel za humor.
Pa še nekaj drugega je: Opičje žleze ne dajejo narativne zaslombe samo Zupanovim zasebnim vzponom in padcem, marveč skupaj vezejo tudi zgodbo nekega kulturnega prostora in časa ter s tem tvorijo nekakšen mini mit še vedno sodobne slovenske književnosti. Čeprav je težko oceniti, ali je to samo na sebi nekaj dobrega, mi intelektualna intuicija namiguje, da imamo vsi radi dobre urbane legende in da že samo to lahko služi kot polovica odgovora.
Letos poleti, če boste kdaj utrujeni od tega, da sami sebi v neskončnost pripovedujete zgodbo o sebi in ne bo na voljo nikogar za pogovor, prisluhnite Urošu Zupanu. Nostalgija se redko bere tako zlahka.
