Peter Božič (1932–2009) je bil ena najbolj nenavadnih figur znotraj zgodovine slovenske književnosti. Ta temperamentni in gostobesedni možicelj, ki je leta in leta korakal po ljubljanskih ulicah, podnevi in ponoči, razsajal je, strastno debatiral, bil nazadnje precej vpliven politik in kar se mi zdi najbolj pomembno, veliko je napisal in prispeval k večplastnosti slovenske književnosti. Poznal je vse in vsakogar, a tudi drugi njega, tudi taki, ki dolga leta sploh niso vedeli, da je pomemben pisatelj, temveč so si ga predstavljali kot krošnjarja in ahasverja. Med 2. svetovno vojno je bil z družino deportiran v Nemčijo, kjer so bila njegova najzgodnejša leta zaznamovana z bombardiranji Dresdna. Po vojni je obiskoval gimnazijo v Mariboru in bil tam leta 1951 obsojen protidržavnega delovanja, kar je še leta kasneje drago plačeval, toda če pogledamo nazaj in vse skupaj seštejemo, je svojo kožo drago prodal. Počel je vse in nič, bil je urednik revije Mentor in dolgoletni spodbujevalec mladih avtorjev, bil je urednik revije Maska in predvsem angažiran intelektualec v vseh dimenzijah človeške miselnosti. Bil je dolgoletni obiskovalec tekem ljubljanske Olimpije in član upravnega odbora tega znamenitega slovenskega nogometnega kluba. Vendar je največjo sled zapustil kot dramatik in pisatelj, o čemer pričajo romani Očeta Vincenca smrt, Jaz sem ubil Anito, Izven, Chubby was here, Zdaj, ko je nova oblast ter drame Človek v šipi, Križišče, Španska kraljica, Vojaka Jošta ni, Komisar Kriš, Nad nami so znamenja tri in druge.
Petra Božiča sem spoznal leta 1993 ali 1994 v PEN-u, kjer je bil v gostišču pri Mikiju najbolj pogost in najbolj slaven gost. Vedel sem sicer, kdo je, toda da govori skoraj ves čas in mu misli intenzivno švigajo križem kražem, od politike, nogometa do literature in življenja vobče, si nisem mislil, težko je bilo zmeraj ujeti rdečo nit. Ker je dobro poznal mojega očeta, ki je bil dolgoletni ravnatelj prevzgojnega centra v Kazensko poboljševalni ustanovi Dob pri Mirni (sploh je oče poznal veliko pisateljev in lahko si tudi mislimo, zakaj), je komunikacija hitro stekla in večinoma mi je bil naklonjen. V vseh letih najinega znanstva so bili različni trenutki, zategnjeni in prisrčni, a tudi taki, ko je na ulici nenadoma in brez razloga začel kričati name zaradi zadev, o katerih se mi še sanjalo ni, ali pa me včasih sploh ni pozdravil in se je delal, kakor da me ne pozna. Druge krate je bil prisrčen in vesel, pil je kratke kave drugo za drugo. Anekdot o njem je nešteto, saj je prekrižaril dnevno in nočno Ljubljano počez in povprek in zanjo tudi marsikaj storil. Danes ima na svoji ulici tudi svoj kip in prav o tem, kdo in kaj v zgodovinski konotaciji slovenske literature, sva neke noči v Kostanjevici na Krasu debatirala z zdaj upokojenim slovenskim diplomatom Alešem Bibrom, ki je mimogrede, za časa službe v Parizu, prijateljeval tudi z Danilom Kišem in ga nagovarjam, da bi napisal spomine na ta čas. No, Biber je v teku debate iz kleti prinesel rokopis in rekel, da mu ga je nekoč podaril najin skupni prijatelj Peter. Najprej sem mislil, da gre za rokopis objavljenega romana Zdaj, ko je nova oblast, kakor je mislil tudi Aleš. Ker Božičev opus dobro poznam, sem že po nekaj straneh dobro vedel, da ta tekst nikoli ni bil objavljen. Vprašanje je, zakaj bi ga bil Peter dal prijatelju Alešu, po mojem se je hotel rokopisa znebiti ali pa mu ga je dal le v branje in nanj pozabil. Kakorkoli, pred nami je dragocen roman, ki ni le zgodovinsko pričevanje, temveč polnokrvna in žlahtna literatura, ki zanesljivo in vehementno bogati ne le Božičev opus, temveč veliko prispeva k razumevanju nekaterih pomembnih dogodkov izven literarnih krogov.
Ko oblasti sploh ni je delo o Petrovem druženju s Tarasom Kermaunerjem, Dominikom Smoletom, Jožetom Hudečkom, Gregorjem Strnišo, Andrejem Hiengom, Danetom Zajcem, Marjanom Rožancem, Maksom Pirnikom, Ivanom Urbančičem, Tinetom in Spomenko Hribar, Vitomilom Zupanom, Dušanom Pirjevcem, Janijem Stanekom, Gelč Jontes, Ivanom Mrakom, Karlo Bulovec in drugimi slovenskimi umetniki in intelektualci. Gre za čtivo, ki priča o bogatem in razvejanem slovenskem intelektualnem življenju, predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko se je formirala zavest o samostojni Sloveniji, ki jo zdaj imamo. In tudi o tem je Petru Božiču, ki je umrl leta 2009, vsekakor uspelo povedati svoje videnje. Na samosvoj in unikaten, endemičen Petrov način.
Oblast je pač taka in drugačna, porozna ali ustvarjalna, vendar polna nesprejemljivega ega, misli velikih mislecev, liberalnih in konservativnih in anarhistov pa bodo zanesljivo ostale. Ko oblasti sploh ni, je knjiga, ki me je očarala in mi dala misliti v več vitalnih ozirih.
Knjigo Petra Božiča Ko oblasti sploh ni, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
