Lucijan Zalokar (1995) v zbirki esejev Dirka od bloka do drevesa, lani nominirani za Rožančevo nagrado, temeljito pretrese problematiko dopinga oziroma njegovo zlorabo, nezaslužene uspehe in zmage. V vešče napisanih esejih se prvine leposlovja prepletajo z avtorjevimi nazori, njegovo zrelo razmišljanje pa lahko prenesemo tudi na druga področja ali pa na življenje samo – in prav to je dodatna odlika, zaradi katere so eseji tako uspeli in modri.
Novinar in esejist se v daljših zapisih posveti športu, natančneje kolesarstvu in atletiki. Omogoča nam jasen vpogled v športno zvezdništvo, ki pa je samo navidezno. Osrednja tematika je zloraba prepovedanih sredstev, s »pomočjo« katerih so nekateri prispeli na sam vrh in poželi slavo. Prav to je srž esejev, saj Zalokar pretresa problematiko idolov, ki pa si tega statusa ne zaslužijo. Poudari licemerje, napuh, lažno moralo velikih športnih asov. Niza primere tistih, pri katerih se slavljenje obrne v svoje nasprotje, ali pa opozarja na njihovo vprašljivo dobrodelnost. Psihološka analiza dodatno osvetli problematiko in podkrepi eseje, ki niso popreproščeno udrihanje po tovrstnih športnikih.
Osrednja tematika je zloraba prepovedanih sredstev, s »pomočjo« katerih so nekateri prispeli na sam vrh in poželi slavo.
Zalokar izkazuje poznavanje zgodovine športa in večjih tekmovanj, še posebej olimpijskih iger. Poljudnega spremljevalca športa ob tem spomni na uspehe, ki so prinesli veliko veselja, a ga je kmalu zasenčilo razkritje dopinških afer bodisi slovenskih bodisi tujih športnikov. Poudariti velja, da Zalokar ne zganja senzacionalizma, ampak jasno analizira, kako sta bila leta in leta mogoča tako sprenevedanje kakor nizanje vseh mogočih »uspehov«. Ne uidejo mu niti resni obrazi ob zmagah, ki marsikaterega rekreativnega športnika (pravzaprav verjetno vsakega slehernika) zmedejo. Zakaj se kdo ne bi veselil zmage?! Prav takšni primeri in preizpraševanje dajejo esejem dobro podlago, ki jo pisec nadgradi z obravnavo tudi drugih področij, povezanih s športom, eseje pa obogatita še izbrano izrazje ter seveda odločno premagovanje zlaganosti in hvalisanja.
»Doping je v svojem bistvu prevara. Nepoštenost. Vendar še zdaleč ne edina.«
Pomembno je tudi, da avtor z vidika lastnega ukvarjanja s športom – s tekom – in s svojim odnosom do odrekanja primerja, kaj vse pričakujemo od profesionalnega športnika ter kam lahko pripelje lakota po zmagi in slavi. In prav tu je poanta njegovih esejev: šport je odličen, avtor se nad njim navdušuje, a vsaka zloraba poživil in z njo povezani dosežki so nemoralni in nesprejemljivi. Ena osrednjih misli je: »Doping je v svojem bistvu prevara. Nepoštenost. Vendar še zdaleč ne edina. Nepoštenost je tudi opazovati nepoštene tekmece, ki te dan za dnem premagujejo. Nepošteno je opazovati poštene prijatelje, ki pred tabo pritečejo do drevesa, četudi so ti podarili trideset metrov prednosti. Nepošteno se je zavedati lastne nesposobnosti. Nepoštenost je v svojem bistvu edina prava pot, saj je naša lastna nesposobnost vse, kar imamo.«
Zalokarjeva druga knjiga je v primerjavi s prvencem Tek na robu živčnega zloma: premislek o svobodi gibanja (UMco, 2020) mogoče manj entuziastična, zato pa tem bolj tehtna in premišljena. Seznanja nas, česa naj ne počnemo in si niti ne želimo. Brez moraliziranja.
