AirBeletrina - Ob nedeljah
Panorama 25. 12. 2016

Ob nedeljah

Ilustracija: Ana Baraga

Ob nedeljah se na mizi v ribarnici premetava debel krap medtem ko oče sega po denarnici
mati iz torbe vleče veliko najlonsko vrečko
otrok pa z žalostnimi in radovednimi očmi gleda prvo smrt uboj krapa vzetega iz bazena
Ob nedeljah sem najbolj osamljen človek ker vse to gledam od strani in nisem oče ki bo otroku odstranjeval koščice iz krapa in nisem mati ki bo s prtičkom brisala njegove mehke ustnice in nisem otrok ki bo zaspal sit in nekoliko prestrašen zaradi jutranjega prizora
Ob nedeljah potem ko se sprehodim po trgu in so moje oči razpršene na vse strani mesta
v polnih cekarjih
grem slep in prazen v bližnjo kavarno pit

 

Tanja Stupar-Trifunović, rojena leta 1977 v Zadru, je pesnica, literarna kritičarka, kolumnistka in urednica. Diplomirala je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Banjaluki. Je avtorica pesniških zbirk Hiša iz črk (Kuća od slova, 1999), Vzpostavljanje ravnotežja (Uspostavljanje ravnoteže, 2002), Na kaj mislijo barbari, ko zajtrkujejo (O čemu misle varvari dok doručkuju, 2008) in Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo (Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću, 2010) ter izbora iz kolumn Adornova sraka (Adornova svraka, 2007). Njena poezija je bila v Bosni in Hercegovini nekajkrat nagrajena, uvrščena je v več pesniških antologij ter prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, poljščino in danščino. Tanja Stupar-Trifunović je letos dobila prestižno nagrado Evropske unije za književnost, in sicer za svoj romaneskni prvenec Ure v materini sobi (Satovi u majčinoj sobi, 2014). Je tudi urednica revije za književnost, umetnost in kulturo Putevi.
Pesmi Tanje Stupar-Trifunović se berejo kot »poezija vsakdanjega življenja« – življenja, ki teče po ustaljenem tiru, nekega dne pa se nepričakovano zgodi preobrat, zaradi katerega čez noč postaneš drug(ačen) človek. To so presenečenja, ki vznemirjajo tudi govorce pesmi. Za svoje pesmi avtorica pravi, da so »življenje življenja«, saj v njih daje govoriti različnim (moškim, ženskim, otroškim) glasovom, ki jim v svetu, v katerem živi, intenzivno prisluškuje. V izrazito dolgih verzih – namenoma nenavadno lomljenih in brez ločil – je jasno razvidno pesničino zavedanje, da »naša življenja niso naša, dobili smo jih, so tu, v nas, in bodo nekoč nekam odšla« in da človek v tem svetu, kakršenkoli pač je, ni merilo vseh stvari.

 Prevedla in opombo napisala Mateja Komel Snoj