Iredentizem ob italijansko-slovenski meji je veliko bolj zapleten, kakor se zdi na prvi pogled. K njegovemu razumevanju lahko pripomore sveže izdano delo Angela Vivanteja (1869–1915), ki je sicer v izvirniku pod naslovom Irredentismo adriatico izšlo že leta 1912 v Firencah, v slovenskem prevodu pa štiri leta po drugi svetovni vojni, kot podlistek Primorskega dnevnika. Prevedel ga je tedaj mlad diplomant klasičnih jezikov, kasnejši profesor in pisatelj Alojz Rebula (1924 –2018).
Letošnji knjižni izid Vivantejevega Jadranskega iredentizma sodi med dogodke ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule, obenem obeležuje skorajšnjo 110. obletnico Vivantejeve smrti. Objavila ga je založba ART iz Komna, poimenovana z inicialkami prevajalčeve hčerke Alenke Rebula Tuta.
Vprašanje, kako ravnati z avtorjevim jezikom, ki je ponekod »star« že petinsedemdeset, drugod pa nekaj več kot šestdeset let, je bilo aktualno že pri letošnjem jubilejnem ponatisu romana Senčni ples, izdanem pri Beletrini. V knjižnem natisu Jadranskega iredentizma je Rebulov prevod izpred tri četrt stoletja nedotaknjen, kar je uvodoma tudi izrecno zapisano in utemeljeno. Pri izdaji sta sodelovala zgodovinarja Salvator Žitko in Štefan Čok. Posredno pa tudi Lavo Čermelj (1889–1980), saj je Vivantejevemu besedilu na koncu dodan njegov sestavek Mit o predvojnem italijanskem iredentizmu na Primorskem, leta 1936 prvič objavljen v ljubljanski reviji Misel in delo.
***
Angelo Vivante je izhajal iz judovske družine, po političnem prepričanju pa je bil socialist. Kot marsikateri tržaški izobraženec je navezal stik z italijansko kulturno prestolnico, s Firencami, kjer je romantični pisec Manzoni slabo stoletje prej »v reki Arno izplaknil svoje obleke« (sciacquare i panni nell’Arno). Zanimivo je, da sta v istem letu in pri isti založbi izšla tako Vivantejev Jadranski iredentizem kakor tudi roman Il mio Carso (Moj Kras) Scipia Slataperja. Avtorjev pa ne druži samo pripadnost krogu revije La Voce, ampak tudi letnica smrti. Oba sta se od tega sveta poslovila tri leta po izidu svojih del. Slataper je kot iredentist oziroma italijanski vojak padel v boju proti Avstro-Ogrski na Kalvariji pri Gorici, Vivante pa je napravil samomor, ker se je z izbruhom prve svetovne vojne, še bolj pa z vstopom Italije v vojno leta 1915, sesula vsaka možnost mirnega sobivanja ob severnem Jadranu, kakršnega je teoretiziral v svojem delu. Kaj je sledilo vojni, je znano.
Vivante opisuje tudi bogate Tržačane italijanskega jezika, ki v svojih podjetjih iredentističnim in nacionalističnim idejam navkljub zaposlujejo slovenske in hrvaške delavce.
Preden gremo k sami vsebini dela, naj omenimo še zgodbo v Sloveniji manj znanega človeka, ki je zaradi družbeno-političnih razmer svoje dobe doživel podobno usodo: južnotirolski intelektualec, levičarski aktivist, naravovarstvenik in politik Alexander Langer (1946–1995) se je zavzemal za marsikaj, med drugim za mir v Bosni in Hercegovini, zemeljsko pot pa je prav tako predčasno končal s samomorom, in sicer julija 1995, prav v bližini Firenc.
***
Jadranski iredentizem je Vivante razdelil na štiri večja poglavja. V prvem obravnava čas od pomladi narodov v Avstro-Ogrski leta 1848 do zedinjenja Italije dobrih petnajst let kasneje. Tedaj se v Trstu ni še jasno izoblikovala ideja o želji po združitvi z novonastalo državo, predvsem ker se je marsikdo zavedal, da zmore Trst dobro živeti in prosperirati le kot svobodno pristanišče habsburške monarhije. Da je bilo veliko skepse do iredentizma tudi v sami Kraljevini Italiji, izvemo v drugem poglavju knjige. Nenazadnje je bila v začetku osemdesetih let 19. stoletja ustanovljena trozveza, v kateri je bila poleg Nemčije in Avstro-Ogrske tudi Italija. Tretje poglavje je namenjeno vzniku slovenskega narodnega gibanja v Trstu, ki je bilo predvsem liberalnega značaja in ki mu je konec 19. stoletja le uspelo zajeziti asimilacijo v veliko italijansko morje. V zadnjem razdelku Vivante obravnava predvsem gospodarske vidike možnega razvoja ob severnem Jadranu, vključno z željami po trialistični preobrazbi habsburške monarhije, ki jih je kmalu prekinila vojna, nato pa še razpad države.
Tedaj se v Trstu ni še jasno izoblikovala ideja o želji po združitvi z novonastalo državo, predvsem ker se je marsikdo zavedal, da zmore Trst dobro živeti in prosperirati le kot svobodno pristanišče habsburške monarhije.
Vivante opisuje tudi bogate Tržačane italijanskega jezika, ki v svojih podjetjih iredentističnim in nacionalističnim idejam navkljub zaposlujejo slovenske in hrvaške delavce. Da je (bil) Vivantejev Jadranski iredentizem še (dolgo) aktualen, priča podatek, da so v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je Trst cvetel kot največja jugoslovanska trgovina kavbojk, lastniki trgovin ob Rdečem mostu zaposlovali delavce slovenske in hrvaške narodnosti, čeprav so bili izraziti italijanski nacionalisti. Ali pa dejstvo, da še danes nekateri tržaški desničarji, četudi objokujejo dejstvo, da se je jeseni 1954 pod Italijo vrnil samo Trst, ne pa tudi Istra in ostale pokrajine, radi zahajajo v gostilne onstran meje.
Brez dvoma bo torej tudi v prihodnje ob severnem Jadranu pestro.
