Nihče nikogar ne spozna je po vrsti tretja knjiga pisateljice Katarine Gomboc Čeh in hkrati njen romaneskni prvenec. Zanjo in njej podobne imajo naši zahodni sosedje posrečeno besedno zvezo figlia d’arte, torej kdor še dodatno vrednoti in razvija v družini pridobljeno umetniško znanje in tradicijo. Naj spomnimo, da je avtorica pred sedmimi leti zmagala na Festivalu mlade literature Urška, leto kasneje, leta 2018, pa je pod mentorstvom Ane Porenta med bralce prišla njena pesniška zbirka Negotovosti navkljub (JSKD). V prvem koronskem letu je izšla njena dvojezična pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine / Ci siamo insediati nei tessuti, in sicer pri društvu Robida, ki deluje v kraju Topolovo v Nadiških dolinah.
Če bi želeli najnovejše avtoričino delo nujno stlačiti v eno od obstoječih kategorij, bi lahko rekli, da gre predvsem za generacijski roman. Zgodba je namreč postavljena na polovico preteklega desetletja, kar je razvidno ne samo iz datumskih mej, ki natančno označujejo dogajalni čas na začetku vsakega nadpoglavja, ampak tudi iz dejanskega dogajanja tistih dni, ki sta jih zaznamovala predvsem migrantska kriza in referendum o družinskem zakoniku. Protagonistka zgodbe je študentka antropologije Maša Pavlin, katere mikrokozmost poleg študija, univerze in kolegov oblikujejo še družina s starejšo sestro Urško, predvsem pa pevski zbor Filoméla.
V času in prostoru, ki ga Gomboc Čeh opisuje, sicer nismo več priča masovnim konfrontacijam pripadnikov ene ali druge politične opcije. Pri nas je pač tako, da se nove delitve cepijo na pretekle, za katere smo bili prepričani, da smo jih na spravnih slovesnostih presegli.
Če se vrnem k zahodnim sosedom, lahko uporabim še eno besedno zvezo, ki dobro ponazarja zadržanje glavnega lika v marsikateri zgodbeni situaciji, še posebej ko je govora o politiki in ideološki konfrontaciji. Italijani so ob izteku zadnje tretjine dvajsetega stoletja skovali definicijo maggioranza silenziosa (molčeča večina), in sicer za tiste, ki so bili tedaj dejansko v večini in ki se v vročih sedemdesetih niso strinjali z zagovorniki nekaterih radikalnih, predvsem levičarskih stališč. V času in prostoru, ki ga Gomboc Čeh opisuje, sicer nismo več priča masovnim konfrontacijam pripadnikov ene ali druge politične opcije. Pri nas je pač tako, da se nove delitve cepijo na pretekle, za katere smo bili prepričani, da smo jih na spravnih slovesnostih presegli. Zgodba navaja le nekakšen latentni prezir med dvema družinama, ki se ne marata preveč, saj so eni »beli«, drugi pa »rdeči«. Prvi pripada Maša, drugi pa Maks, precej več kot le družinski prijatelj iz otroštva.
Prav neopredeljenost glavne junakinje je ena od vrlin romana, saj je veliko literarnih besedil pretencioznih in želijo na vse načine dokazati pravilnost idej, ki jih zagovarjajo. Daleč od tega, da bi bila Maša mlačna in ne bi razmišljala s svojo glavo; gre namreč bolj za to, da želi ohraniti svojo individualnost in se zato ne vpleta v zanjo brezpredmetne spore oziroma bitke. Na študiju antropologije, za katerega se v zgodbi večkrat zastavlja vprašanje, ali ga je res vredno študirati, je obkrožena z ljudmi jasne politične opredelitve, ki večkrat nosijo srce na levi, denarnico pa na desni. Maša se do njih bolj poredkoma opredeljuje, nikoli pa ne obsoja, je pa zato še toliko bolj odlična opazovalka. A o tem v nadaljevanju.
Na študiju antropologije, za katerega se v zgodbi večkrat zastavlja vprašanje, ali ga je res vredno študirati, je obkrožena z ljudmi jasne politične opredelitve, ki večkrat nosijo srce na levi, denarnico pa na desni.
Najbrž se marsikdo od bralcev sprašuje, od kod romanu naslov Nihče nikogar ne spozna. Gre namreč za citat iz besedila, sicer za verz iz pesmi Svetlane Makarovič.
Besedilo zaznamujeta zelo prečiščen jezik, ki ne naseda kopici slengovskih besed oziroma spakedrank iz angleščine, zadnja desetletja zelo modnih med mladimi. Edina posebnost je namreč kratki nedoločnik v dialogih, še najbolj od vsega pa na bralca oziroma bralko naredijo vtis zelo natančni in ponekod tudi prefinjeni opisi likov. Katarina Gomboc Čeh namreč zelo natančno opisuje obleko (in make up) tega ali one, ki se v določeni situaciji pojavi v ospredju. Največ pozornosti je, tako v opisih kakor tudi v dogajanju, namenjene zborovodji Filoméle Agati, zatem pa še kolegom Maksu, Blažu, Gaji in drugim.
V romanu torej nismo priča le menjavanju letnih časov in spremembam ljudi, ampak tudi vzponom in padcem zbora, ki jim botrujejo nesoglasja med pevkami, Maksovim potovanjem v bližnje in daljne kraje, poroki Mašine sestre Urške in še bi lahko našteval.
Edina posebnost je namreč kratki nedoločnik v dialogih, še najbolj od vsega pa na bralca oziroma bralko naredijo vtis zelo natančni in ponekod tudi prefinjeni opisi likov.
Zanimivo je tudi, kako se v vse več slovenskih romanih zadnjega časa pojavlja Trst, za katerega je nekoč Ivan Cankar, še pred njim pa Ivan Tavčar, dejal, da so pljuča slovenstva.
Za tržaškega bralca je recimo najzanimivejši prizor, ki se odvije v mestni katedrali, posvečeni svetemu Justu. Tu namreč pevke Filoméle nastopijo na koncertu in v programu izvedejo tudi (seveda slovensko in partizansko) žalostinko Smrt v Brdih. Veliko vode je torej očitno preteklo od takrat, ko so neofašisti ob besedah tedanjega tržaškega škofa Lovrenca Bellomija v prostore cerkvene ladje odvrgli dve močni petardi. Bellomi je bil doma iz okolice Verone, v mestu pa je opravljal pastoralno delo v letih 1977–1996. Bil je prvi neslovenski škof, ki se je naučil slovensko in v tem jeziku tudi javno govoril.
Mimo te potankosti, ki za razumevanje literarnega dela ni bistvena, lahko rečemo, da je Katarina Gomboc Čeh suvereno vstopila na področje slovenskega romana. Za svoj romaneskni prvenec je očitno izbrala snov, ki ji je blizu. V prihodnje pa bo zanimivo spremljati, ali se bo lotila tudi kakšnih njej bolj oddaljenih tem.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
