Jutri, ob koncu delovnega tedna in na prvi marčevski večer, bo 21. festival Literature sveta – Fabula v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani uradno odprl nastop katalonskega pesnika in pisatelja Pola Guascha. Predstavil bo romaneskni prvenec Napalm v srcu, s katerim je leta 2021 pri 24 letih zaslovel kot najmlajši dobitnik nagrade za najboljši roman Llibres Anagrama.
Minuli ponedeljek je na festivalskem predvečeru Fabula pred fabulo že nastopil priljubljen in vse bolj mednarodno uspešen romunski pisatelj Mircea Cărtărescu (1956). Kritiko njegove knjige Lepe tujke, ki jo je prevedel Aleš Mustar, smo na AirBeletrini že objavili.
V literarnem svetu ti odpustijo vse, samo uspeha ne, je z velikih zaslonov povedal pisatelj, s katerim se je na daljavo pogovarjala pesnica Lidija Dimkovska. Že samo pisanje mu prinaša največ sreče, zato se mu merjenje uspeha zdi preprosto neumno. »Največji uspeh je bralec, ki bo z empatijo in globino prebiral moje knjige,« je dejal Cărtărescu in s tem dal tudi poveden naslov za poročilo Slovenske tiskovne agencije.
Vsi pogovori z gostjami in gostoma, ki bodo še sledili na Fabuli, se bodo prav tako zvrstili v Klubu Cankarjevega doma, vsi ob 20. uri. Povečini bodo v angleščini, zagotovljeno bo simultano tolmačenje v slovenščino. Na spletni strani Cankarjevega doma si priskrbite brezplačne vstopnice, našpičite ušesa … in na domači knjižni polici pripravite prostor za izvrstne novitete.
Na pragu Fabule pa vam na AirBeletrini z odlomki, ki so jih izbrali uredniki, odpiramo okna v sveže prevedene knjige letošnjih gostov. Žepnice bodo tudi tokrat naprodaj po 10 evrov.
Pol Guasch: Napalm v srcu
Pol Guasch (1997), katalonski pesnik in pisatelj, ki je Kraljevem kolidžu v Londonu magistriral iz sodobne književnosti, kulture in teorije ter trenutno pripravlja doktorsko disertacijo o ljubezni in poetiki na Univerzi v Barceloni, je pretanjeno izpisan poetični roman Napalm v srcu sestavil iz fragmentov: pripovednih miniatur, pisem, verzov in fotografij. Protagonist je mlad moški v nedoločenem času, nedoločenem kraju, nedoločenih okoliščinah. Ne poznamo niti njegovega imena. Priča je nesreči in zaprtju Tovarne, prihodu obritoglavcev, vzpostavitvi vojaškega režima, izseljevanju sosedov in smrtim prednikov. V vasi, kjer je odraščal, ni razumljen – ne prej, ko ljudje še govorijo njegov jezik, ne kasneje, ko območje zavzamejo tujci – zato iz opustošenega doma zbeži z zaveznikom Borisom. »Boj za preživetje in boj za ljubezen sta gibali romana Napalm v srcu, ki je alegorija različnih oblik represije. Bralec iz obrisov gradi zgodbo, ki kljub neoprijemljivosti (ali pa prav zaradi nje) zareže v bistvo in z vsakim branjem globlje,« je knjigi na pot zapisala urednica Urška Gabrič Kreft.
Boj za preživetje in boj za ljubezen sta gibali romana Napalm v srcu, ki je alegorija različnih oblik represije.
Roman, ki je preveden že v več jezikov, po njem pa pripravljajo tudi gledališko in filmsko priredbo, v prevodu Veronike Rot zveni tako:
Gonja
Gabilo se mi je biti povezan z drugimi ne po lastni volji, temveč zaradi njihovega lepljivega sovraštva, kot bi bil z njimi zlepljen s sluzjo. Živalski pogled, kamenje, trganje. Njihovo posiljevanje: to, da utelešam neko idejo, ki mi jo oni vsilijo. Kako najprej razstavijo mene in nato razstavijo moj iluzorni svet, zatem pa me, kos za kosom, sestavijo v navadno meso, njim sprejemljivo: mišičasto, napeto, živalsko. Moje telo je mutiralo ob pogledu drugih: se krčilo, raztezalo, se razpočilo. Moje telo se je pogrezalo v svet, za katerega ni bilo zgrajeno. Stiševalo glas. Govorilo momljajoče. In navadil sem se govoriti tako zelo tiho, da so me lahko slišali le tisti, ki so mi pozorno prisluhnili. Boris je bil edini. In pravzaprav mu je bila ljubša tišina. Ko mi je mama rekla, skrivajoč bes vsega sveta v izbočeni žili na vratu, sikajoč: »Meni je vseeno, jaz ne bom nikomur povedala, varovala bom tvojo skrivnost.« Sam pri sebi sem si ponavljal, da takrat, ko rečemo, da nam je za nekaj vseeno, mislimo ravno nasprotno, še kako zelo nam je pomembno, drugače tega sploh ne bi rekli, šli bi dalje, kot da ne bi bilo nič. In ob tem sem se pogosto spomnil, kako je bilo, ko je mama prvikrat srečala Borisa: kot da bi točno v tistem trenutku spoznala, kdo sem jaz.
Lucie Faulerová: Objela me bo smrt
Češka pisateljica, urednica in scenaristka Lucie Faulerová (1989), ki bo na Fabuli nastopila v četrtek, 7. marca, je pozornost tako kritikov kakor širšega bralstva in dve nominaciji za nagrado pritegnila že z romanesknim prvencem Nabiralci prahu (2017). S češko konceptualno umetnico Kateřino Šedo je sodelovala pri ustvarjanju knjige o socialno prikrajšanem predelu Brna BRNOX – A guide to Brno’s Bronx (2016), ki si je prislužila nagrado Magnesia Litera za najboljše novinarsko delo. Za svoj drugi roman Objela me bo smrt (2020) je prejela nagrado Evropske unije za književnost, bil pa je tudi med nominiranci za nagrado Magnesia Litera.
Bralci v elegantni ritmični prozi, kot s premikanjem vlaka, sledimo kaotičnemu umu protagonistke, v katerem ritmično odmevajo njeni boji in spomini.
Pripoved sledi mladi Mari, ki iz reke reši Morano, simbol smrti v češki folklori. Dogodek se polasti Marinih misli in jo preganja tudi pozneje v življenju, prepletenem z družinskimi tragedijami. »Bralci v elegantni ritmični prozi, kot s premikanjem vlaka, sledimo kaotičnemu umu protagonistke, v katerem ritmično odmevajo njeni boji in spomini, s poudarkom na zapletenosti človeških čustev ter odstiranju globin sorodstvenih vezi in starševske ljubezni, pri čemer se tragedija ves čas prepleta s humorjem,« je zapisal urednik slovenske izdaje Aljaž Koprivnikar. Objela me bo smrt je mojstrsko delo, prefinjeno tkana tapiserija ljubezni, izgube in moči sprejemanja, pri čemer nas pisateljica očara in obenem tolaži. Da temačne teme tudi v našem jeziku zazvenijo lahkotno in berljivo, je poskrbela prevajalka Anja Simič:
Š-š-š.
Preden sem začela delati kot čistilka, sem polnila police v trgovini. Vendar so me od tam odpustili zaradi incidenta s skokom z regala. Z višine treh metrov.
Š.
Stojim v pisarni in gledam posnetek varnostne kamere, ki mi ga predvaja šef. Ni mu ga treba predvajati, s tem se mu sploh ni treba ukvarjati, saj ne zahtevam nikakršne odškodnine, zadeve sploh nimam namena prijaviti na zavarovalnico. Kljub temu mi predvaja posnetek prejšnjega dne, na katerem čisto kvadratkasta na najnižjo polico regala zlagam izdelke. Potem praznih rok počepnem in obstanem. Trenutek kasneje začnem mrzlično gledati sem ter tja in v trenutku, čisto brez razloga, z nepričakovano vročičnostjo skočim pokonci. Z vso silo se oprimem stojala z blagom, plezam po kovinski konstrukciji in se kot opica povzpnem na vrh regala, potem pa se s hrbtom proti tlom z njega tudi vržem. Spomnim se, da me je videla čistilka, ki je naglas zavreščala.
Šef posnetek ustavi v trenutku, ko jaz, kot sem dolga in široka, brez sape ležim med regali.
Odpustil me je na licu mesta; ko me je metal s pisarne, je izgledal, kot da ga pogled name sili na bruhanje. Niti vprašal me ni, ali lahko svoje dejanje kako pojasnim. Tako ali tako mu ne bi ničesar povedala. Agencije, ki me je tam zaposlila, nisem več niti poskusila poklicati in prositi za drugo delo.
Zapora.
Vsako leto pri nas samomor s skokom z višine stori približno štiriindvajset žensk in petinsedemdeset moških. Pred petdesetimi leti je bilo skakalcev in skakalk na letni ravni čez osemdeset – medtem ko se število pri moških ni znatno zmanjšalo, se v zadnjem času na tak način ubije približno šestdeset žensk manj kot v šestdesetih letih. Pri šestnadstropni stavbi je možnost uspeha kar devetdesetodstotna. Seveda pa velja pravilo: čim več nadstropij, tem večja verjetnost. Čeprav se za ta način odloči kar precej ljudi, pogosto niso sposobni premagati strahu pred višino in si zato navsezadnje premislijo. Vseeno pa statistike pravijo, da devet ljudi od desetih padca iz šestega nadstropja ne preživi. Včasih razmišljam o tistem desetem.
Padam.
Milena Marković: Otroci
Milena Marković (1974) nam bo svoje raznoliko delo na Fabuli približala v nedeljo, 10. marca. Pogovor z njo bo v srbščini, zagotovljen bo simultani prevod. Srbska pesnica, režiserka, scenaristka in univerzitetna profesorica je za knjigo Ptičje oko na tarabi leta 2010 prejela ugledni pesniški nagradi Biljane Jovanović in Đure Jakšića. Njene drame uspešno uprizarjajo na domačih in mednarodnih odrih, tudi slovenskih; med drugim smo pred leti v SNG Drama Ljubljana videli njeno Barčico za punčke v režiji Aleksandra Popovskega, Žiga Divjak pa je v koprodukciji Drame z gledališko akademijo AGRFT na oder postavil igro Gozd se svetlika.
Skozi pripoved se odpirajo ključna vprašanja o položaju klasične družine in statusu otrok v sodobnem svetu, še posebej na Balkanu, ujetem v neskončne zgodovinske vrtince.
Avtorica je za svoje drame prejela številne nagrade in priznanja, napisala je tudi scenarije za filme Olega Novkovića Jutri zjutraj (2007), Beli, beli svet (2009) in Zapuščina (2015). Je izredna profesorica na katedri za dramaturgijo Fakultete za dramske umetnosti v Beogradu.
Z ugledno srbsko nagrado NIN za roman leta ovenčani Otroci so pogumen literarni hibrid, povezujejo poezijo in roman. Avtobiografska pripoved v verzih nas s pomočjo ritma in drugih pesniških sredstev vodi na vzneseno popotovanje po preteklosti, zaznamovani z iskanjem same sebe sredi mnogoštevilne, a odtujene družine in zgodovinskega kaosa. Izrazito neposredno, robustno, včasih boleče iskreno izpovedno pisanje, potopljeno v umazan vsakdan, dobiva tudi mitsko avro, ki jo daje senzibilna liričnost. Skozi tako speljano pripoved se odpirajo ključna vprašanja o položaju klasične družine in statusu otrok v sodobnem svetu, še posebej na Balkanu, ujetem v neskončne zgodovinske vrtince. Jeza, krivice, cinizem, vulgarnost, obžalovanje se v značilnem slogu prepuščajo s prahom prežeti pesniški lepoti kristalnih spominov. Knjigo, v kateri bodo koščke sebe našli mnogi pripadniki zadnjih nekaj urbanih generacij, je uredil Urban Vovk. Kako zveni v prevodu Muanisa Sinanovića, naj nam pove izbrani odlomek:
smrtno resno te vprašam
do kdaj se boš spominjala
milena smrtno te vprašam
a bi se spremenila
prikazni mi nudijo roke v noči
drhtim pod nizkim nebom
ali bi se spremenila ne bi
ampak vsakič ko vidim
mlado dekle kako da otroka na dojko
tudi jaz bi spet pa naj stane kolikor hoče
in ko vidim dva zlepljena pod brezo
tudi jaz bi spet
in ko vidim podivjane mlade pijance kako kričijo
bi znova
in ko vidim svojo mamo bi ji sedla v krilo
in ko vidim puško bi streljala in kriknila
in nič ne ostane za nami
samo otroci
otroci pa če imajo srečo
odidejo in pozabijo
če nimajo jih držijo
s strašnimi kremplji in vse se ponavlja
osamljeni mladeniči javkajo v sebi nad svojim pivom
dekleta pa se odrekajo jedi dokler jim luknja pulzira
v pričakovanju
zemlja leži prazna
mesta gnijejo polna
otroci rišejo globus
dobili so nalogo
moj prijatelj z druge strani
nimaš prijatelja na drugi strani
nikogar nimaš
in nihče ne ve kaj bo z nami
orožje česa sem
čemu in komu služim
kaj sem dobrega naredila
a se bo kaj ohranilo v spominu
Marija Stepanova: Z one strani
Marija Stepanova, ki jo bomo na Fabuli spoznali v četrtek, 14. marca, je ruska pesnica, romanopiska in novinarka judovskega rodu, rojena leta 1972 v Moskvi. Z dosedanjim opusom dvanajstih pesniških zbirk in dveh knjig esejev je osvojila že več tako ruskih kakor mednarodnih nagrad, od nagrade literarne revije Znamja, Pasternakove nagrade in nagrade Andreja Belega do nagrade Huberta Burde in lani še Leipziške knjižne nagrade za evropsko razumevanje. Njene pesmi so prevedene v več jezikov. Stepanova je tudi glavna urednica neodvisnega spletnega časopisa, osrednjega dnevnega ruskega medija na področju kulture in umetnosti Colta.ru. Živi v Nemčiji.
Zbirka njenih esejev Z one strani, ki sta jih poleg urednice Urše Zabukovec prevedla še Aleš Učakar in Aljaž Glaser, prinaša v sodelovanju z avtorico skrbno izbrana besedila iz dveh desetletij njenega ustvarjanja. Stepanova združuje formalno inovativnost in akutno zaznavanje jezikovnih odtenkov ter tako omogoča globok vpogled v ključne politične dogodke in družbene dileme svojega časa. Raziskuje zgodovinske pretrese in preučuje čas konfliktov ter njihov vpliv na jezik, prepleta osebni in kolektivni spomin, v središču njenih raziskovanj pa so izguba, identiteta in potvarjanje resnice v času vojne. Marija Stepanova se ukvarja tudi z odzivom na dela literarnih velikanov, kot so W. G. Sebald, Marina Cvetajeva in Susan Sontag. Že znane koncepte predstavlja v izvirni, nenavadni luči, pri čemer nas izziva, da jih uzremo na novo in globlje razumemo. Knjiga ni samo literarni dosežek, ampak dragoceno prispeva tudi k razumevanju sodobnih političnih in družbenih tokov ruske in globalne zgodovine.
Knjiga ni samo literarni dosežek, ampak dragoceno prispeva tudi k razumevanju sodobnih političnih in družbenih tokov ruske in globalne zgodovine.
Iz eseja Zgodba o nekem obisku
Bistveno je, da ljudje, ki so prišli v hišo N. J., niso samo vedeli, kdo je bil ta Mandelštam; če ne bi, se tam preprosto ne bi znašli (tukaj sem se spomnila zgodbe o tem, kako je N. J. oboževalca Mandelštamove poezije, ki je pripotoval, da bi jo spoznal, prisilila, da je najprej pol ure na pamet recitiral Mandelštama, pesem za pesmijo, dokler se ni prepričala, da ne pripada tajnim službam – šele nato ga je spustila v hišo). Hoteli so tudi izvedeti kaj več, na Mandelštama so osredotočili svojo pozornost – a celo to ni bistveno. Tisto, kar je združevalo vse, je bilo skupno – se pravi skupno vsem tistim, ki so pili, pripovedovali šale, tekstološko razčlenjevali to ali ono štirivrstičnico, postavljali naivna vprašanja, kakršna lahko postavi le tujec – in brezpogojno razumevanje vrednosti tega, kar se je dogajalo. Niso samo vedeli, s kom se pogovarjajo, temveč jih je ta pogovor tudi nadvse zanimal; svoje zanimanje so, začenši z raznih koncev in vozlišč, razpredali vedno globlje, vse do skrajne mere razumevanja. To, kar se je dogajalo v Novih Čerjomuških, je bil tekst, ki se je vsak dan razgrinjal in zahteval branje, dešifriranje ter aktivno sodelovanje – in v spominih lahko še danes vidimo, kako je takšna dejavnost človeka spremenila od znotraj.
Kapka Kassabova: Meja
Kapka Kassabova (1973), ki se nam bo na Fabuli v soboto, 16. marca, predstavila s pomočjo spletne povezave, je otroštvo preživela v Bolgariji, se leta 1992 z družino preselila na Novo Zelandijo, leta 2005 pa na Škotsko. V svojih delih, prevedenih v več kot dvajset jezikov, raziskuje odnose med kraji in ljudmi, geopolitična obrobja, stičišča in križišča kultur, najpogosteje na Balkanu. Poleg devetih proznih del, za katere je prejela več nagrad, je izdala še štiri zbirke poezije. Njene prispevke redno objavljajo časopisi in revije, tudi The Guardian in The Times Literary Supplement.
Vodiči na potovanju v prostoru in času so tisti, ki se že od nekdaj gibljejo med temi svetovi: tihotapci, lovci na zaklade, gozdni čuvaji, prebivalci izginjajočih vasi, begunci.
Roman Meja nas popelje na bolgarsko-turško-grško obmejno območje, na enega najbolj nepoznanih in redko raziskanih delov Evrope. Divja narava premore spomine na burno zgodovino teh krajev, od rimskih časov, ko je bil tja izgnan Ovidij, pa vse do razpada Osmanskega imperija, hladne vojne in današnjih časov, ko po gozdovih Strandže poti iščejo begunci, iščoč boljši jutri.
Knjiga, ki jo je uredila Špelca Mrvar, ne ostaja le na meji med svetovi, med celinami in političnimi sistemi, temveč, izhajajoč iz prostora, raziskuje tudi meje med resničnim in intuitivnim, med zavednim in nezavednim. Vodiči na potovanju v prostoru in času so tisti, ki se že od nekdaj gibljejo med temi svetovi: tihotapci, lovci na zaklade, gozdni čuvaji, prebivalci izginjajočih vasi, begunci. Pisateljico zanima, kaj imajo o meji povedati ti, ki jo naseljujejo, izkaže pa se, da obrobje s svojimi zgodbami veliko pove tudi o tistem, kar velja za center.
Okusimo, kako zazveni v prevodu Petre Meterc:
To se je zgodilo na polovici potovanja. Visoko v Rodopskem gorovju na grško-bolgarski meji se je serpentinasta cesta vzpenjala po rečni soteski in tam, kjer se je cesta končala, je bila poslednja fantomska vas z izdolbenimi okni in posušenim kamnitim vodnjakom. V njej ni nihče več živel. Za cesto in vasjo so se na nikogaršnji zemlji razprostirali hrastovi gozdovi. Mislimo, da bomo šli skozi življenje, ne da bi naleteli na nadnaravno, razen v filmih, toda v tisti vasi sem doživela nekaj, ob čemer mi je zaledenela kri v žilah. Še vedno ne vem, ali je bilo to nekaj »resnično«, a občutki, ki jih je v meni sprožilo, so še danes v mojem telesu.
Na ta pozabljeni del gorovja sem prišla v iskanju nečesa in na koncu naletela na to. Morda je bilo prav to tisto, kar sem iskala. Kakor koli že, kar naenkrat sem tekla po tej soteski bodikavega gozda, polnega divjih prašičev in skalovja. Dvajset kilometrov naokrog ni bilo žive duše, neusmiljeno sonce pa mi je udarjalo v glavo, kot bi me hotelo kaznovati za neki daven zločin.
Tam med vrhovi je bila pečina, ki se je zares imenovala Sodba, kraj, s katerega so metali trupla v brezno časa med prvimi obrednimi žrtvovanji Tračanov in zadnjimi leti hladne vojne. Toda sama sem tekla v nasprotno smer – navzdol, do najbližje poseljene vasi, ki je bila daleč stran, kot tudi vse drugo, kar sem si znala razložiti.
Občutek, da to nekaj ni osebno, da to ni samo moja groza, se je kasneje potrdil. Ulovila sem frekvence dogodkov, ki jih je v sebi držala gora. To niso bile naravne, temveč mejne frekvence, frekvence gozda, v katerega so vrezane začetnice tistih, ki so bili v dvajsetem stoletju mladi in obupani. Prišla sem po njihove zgodbe, toda ali sem bila tej nalogi res kos?
Rekli so mi, da tu stvari in ljudje izginjajo, vendar nič zares ne odide. To sem zdaj čutila kot prisotnost na svojem hrbtu. Čeprav je odbilo poldne, se je Orfejeva gora pomračila. Prišla sem do rečnega rokava in se ustavila, da bi pila. Ledena voda me je rezala v grlu. Vedela sem, da čez mejo, na najvišjem gorovju Balkanskega polotoka, izvira reka Mesta/Nestos in da njen tok pred izlivom v Egejsko morje meri več kot 234 kilometrov – toda ali so takšna dejstva že kdaj pomagala komu v stiski? To ni bila običajna reka. Na drugi strani meje je bila prepadna jama z grmečim slapom, imenovana Hudičevo žrelo. Pravijo, da je tam Orfej vstopil v podzemlje. Nič, kar pride v jamo, nikoli ne pride ven, vključno z zadnjima speleologoma, moškim in žensko, ki sta tam izginila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi Orfeja, edino bitje, ki se je vrnilo iz tega htonskega kraljestva, so na koncu raztrgale besneče menade in njegovo glavo vrgle v reko Marico, ki teče 480 kilometrov preden se izlije v Egejsko morje. Njegov zločin? Ob koncu življenja je prelomil zavezo zvestobe in prestopil dve nevarni meji: od svojega davnega mentorja in boga nočnih misterijev Dioniza k bogu sonca Apolonu ter od ljubezni do žensk k ljubezni do moških. Prečkanje meja ni varno niti za bogove, kaj šele za smrtnike.
V spodnjem toku sem naletela na žensko in dva moška, ki so na majhen čoln natovarjali kruh. Na desetine hlebcev kruha. Imeli so dolge lase in na obrazih se jim je risalo veselje. Moja groza se je razblinila in spremenila v očaranost. Povabili so me, naj z njimi prečkam reko. In tam, na drugi strani …
Ampak o tem pozneje.
Kaj je meja, če slovarske definicije ne držijo? Meja je nekaj, kar nosite v sebi, ne da bi se tega zavedali, dokler ne pridete na kraj, kakršen je ta. Kličete v brezno, kjer je na eni strani sonce, na drugi tema, in odmev pomnoži vašo željo, popači vaš glas in ga ponese v daljno deželo, v kateri ste morda nekoč že bili.
Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče
Tudi pri nas ima že veliko zvestih in navdušenih bralcev bolgarski pisatelj, pesnik in dramatik Georgi Gospodinov (1968), ki ga bomo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v živo spoznali v torek, 19. marca. Pogovor v bolgarščini bodo seveda sproti tolmačili.
Satirični roman, obenem duhovit in grenek, nas na zelo neobičajen način popelje v preteklost in vrača v sedanjost.
Mednarodno slavni pisatelj se je uveljavil že s proznim prvencem Naravni roman leta 1999, sloves pa še utrdil s Fiziko žalosti leta 2011; oba je v slovenščino prevedel Borut Omerzel, ki jima je nazadnje, prav tako pri Beletrini, dodal še Časovno zaklonišče. Zanj je Gospodinov prejel vrsto pomembnih nagrad, roman je najprej zaslovel kot bolgarska knjiga leta 2021, zatem pa osvojil še italijansko strego in – že po izidu slovenskega prevoda – še mednarodnega bookerja. »Ne zgodi se ravno pogosto, da bi bil roman, ki prejme tako pomembno mednarodno literarno nagrado, že preveden v slovenščino,« je dejala urednica Branka Fišer. »Mednarodni booker samo potrjuje, kar smo pri Beletrini vedeli že takrat, ko smo se odločili za prevod: da je Georgi Gospodinov v svoji nenavadni melanholični genialnosti spisal izjemno delo, ki s fascinantno pripovedno močjo odkriva reminiscence preteklosti, jih na svojstven način spaja s sedanjostjo in si zastavlja večno vprašanje izmuzljivosti časa.«
Satirični roman, obenem duhovit in grenek, nas na zelo neobičajen način popelje v preteklost in vrača v sedanjost … Tistim, ki ga še niste prebrali, ne izdamo preveč, za okus z uvodnih strani navedimo samo novico, ki sproži vse skupaj:
Pred časom, ko so gospoda Alzheimerja večinoma omenjali le v šalah – Kakšno diagnozo si dobil? Zdi se mi, da ime nekega moškega, a sem pozabil. – se je v nekem malo znanem časopisu pojavila kratka novica, ena od tistih, ki jo prebere pet ljudi, od katerih štirje nanjo takoj pozabijo.
Tukaj je novica, povzeta na kratko.
Zdravnik dr. G. (omenjen samo z inicialko) s klinike v Dunajskem gozdu, oboževalec Beatlov, je svoj kabinet opremil v slogu šestdesetih. Našel je bakelitni gramofon, nalepil plakate skupine, znamenite Sgt. Pepper’s … Na bolšjem sejmu je kupil staro vitrino in vanjo postavil vsakršno šaro iz šestdesetih – mila, zavojčke cigaret, serijo miniaturnih Volkswagnovih hroščev, rožnatih kadilakov in mustangov, filmske plakate, posterje igralcev … Pisalo je, da je njegova pisalna miza zatrpana s starimi časopisi, medtem ko je on sam sedel oblečen v puli pod belo haljo. Fotografije seveda ni bilo, celotno besedilo pa je vsega skupaj obsegalo trideset vrstic, postavljenih v spodnji levi kot. Bistvo novice je bilo to, da je zdravnik opazil, da so se pacienti z motnjami spomina čedalje dlje zadrževali v njegovem kabinetu, postajali so čedalje zgovornejši, z drugimi besedami, počutili so se prijetno. In poskusi pobega iz te sicer ugledne klinike so se občutno zmanjšali. Avtor novice ni bil naveden, podpisano je bilo uredništvo časopisa.
Imel sem identično idejo, v glavi sem jo nosil že leta, toda očitno me je nekdo prehitel. (Priznati moram, da se je moja ideja nanašala na roman, ne na kliniko, a to ni pomembno.)
Praznik kakovostne literature, ki seže še dlje
Letošnji festival se s sloganom Kar nas oblikuje posveča človeški identiteti in njenemu oblikovanju skozi človeške izkušnje in interakcije v sodobnem svetu. »Festival Ljubljano vsako leto z obiski velikih, pa tudi mlajših obetavnih literarnih imen, spremeni v eno od prestolnic svetovnega literarnega dogajanja. Skupaj s festivalskimi gosti in bogatim spremljevalnim programom prinaša svež veter v slovenski kulturni prostor ter ponuja platformo za srečevanja, dialog in razmislek o družbenih, literarnih in življenjskih temah,«
je nedavno na tiskovni konferenci v Dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu povedal vodja festivala Aljaž Koprivnikar.
Programski direktor Beletrine Aleš Šteger je poudaril, da je Fabula festival z mednarodnim ugledom, izbranimi gosti in široko razvejanim občinstvom, »praznik kakovostne literature in praznik svobodne misli, obenem tudi laboratorij, saj je v nenehnem spreminjanju, postavljanju prihodnjih trendov in novih standardov«.
Festivalsko dogajanje bo letos popestrilo in obogatilo tudi Maribor, Novo Gorico, Sežano, Koper, Domžale, Novo mesto in Lesce. »Z dogodki po Sloveniji skrbimo, da literatura učinkovito pride še dlje. Vsako leto si prizadevamo, da vključimo vse generacije, od starostnikov, za katere organiziramo bralne matineje v domovih za starostnike, pa do najmlajših, ki jih k branju spodbujamo s pomočjo ustvarjalnih delavnic,« je povedala izvršna producentka festivala Eva Kučera Šmon. Mlada Fabula prinaša otroški in mladinski program z različnimi ustvarjalnimi delavnicami, Fabula polis je namenjena interaktivnim literarnim instalacijam v javni prostor, Fabulin izbor festival povezuje s slovenskimi založniki in knjigarnami, Fabula izven literature povezuje gledališče in literaturo, likovno oblikovanje in film. Spremljevalni program v okviru Fabula Hub bo zajel še projekte vzpostavljanja festivala kot inkubatorja novih literarnih idej ter prihodnjih literarnih usmeritev, ki bodo okrepili prostor širše literarne in družbene skupnosti. Tudi letos Fabula sodeluje z zavodom Divja misel, ki upravlja Vodnikovo domačijo in naziv Ljubljane kot Unescovega mesta literature, še sporočajo iz Kreativne baze, ki skrbi z odnose z mediji.
»Vsako leto nas veseli, da lahko gostimo navdihujoče avtorje in javne intelektualce z vsega sveta,« je dodala Barbara Rogelj, vodja kulturno-vzgojnih in humanističnih programov ter pomočnica direktorice kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma. Poudarila je, da je Fabula osrednji dogodek njihovega literarnega programa: »Vodstvu festivala iskreno čestitamo za letošnji programski izbor in dela, ki bodo od danes naprej na voljo slovenskim bralcem. Verjamemo, da bo tudi izvedba festivala na ravni minulih let in da bo program, ki se danes predstavlja, privabil številne literarne navdušence.«