Do slovenske literature sem zmeraj gojil zvrhano mero simpatije. Morda zato, ker si z njo delim isto usodo – usodo večnega zamudnika. Naravno stanje obeh spominja na večno ponavljajoči se prizor Franckinega teka za vozom, teka, ki se je začel zmeraj prepozno, da bi ujel aktualne trende in modne smernice. Že profesorica za psihologijo v srednji šoli je ugotovila, da ne spadam v ta čas; kar je najbrž pomenilo, da moj anahronizem (takrat) ni (bil) dovolj v stiku z enaindvajsetim stoletjem, da bi lahko prerasel v obče priznani retro. Ko tako razmišljam o teh že kar oddaljenih melodramatičnih najstniških letih, je v bistvu precej smešno, ko se zavem, da sem že takrat skušal prodati tisto, kar v nekoliko posodobljeni različici in z zelo različnim uspehom skušam prodati še dandanes – tj. defetizem, obrobnost in patološkost. Toda kaj, ko ne živimo več v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja …
Tako sem (kot marsikdo iz moje generacije) na svojo (ne)srečo razvil nostalgijo po časih, ki jih nisem zares doživel. Čeprav sem po pričevanju najstarejšega brata že v prvi polovici devetdesetih norel ob distorziranih zvokih in Cobainovem zverinskem kričanju, bi težko trdil, da sem se takrat zavedal razsežnosti (sub)kulturnega gibanja, ki sta ga predstavljala ta zvok in ta glas. Navsezadnje sem bil, kot se to, kljub izpostavljenosti trdim ritmom, reče, v svojih najnežnejših otroških letih. Devetdeseta so bila (vsaj v mojih očeh) nekakšen kulturni upor socialnih kripljev – takrat je, ob izdatni pomoči kulturne mašinerije in kapitala, ki je stal za njo, postalo neizmerno kul, če nisi bil ali nisi hotel biti kul. Zato so vrhove glasbenih lestvic krojili jezni, razočarani in odtujeni mladeniči in mladenke iz razbitih delavskih družin, ki so v zvok, glas, besedila, sliko in življenjski slog prelili vse svoje frustracije odraščanja na robu klanca. Seveda se je vse to dogajalo tudi že prej v zgodovini popkulture, toda nikoli v taki zvočni podobi; podobi, ki je veliko dolgovala predvsem panku, hardkoru, pa tudi roku sedemdesetih let.
Vendar pa moja fascinacija (ali, bolje rečeno, obsesija) nikoli ni veljala kolovodji tega gibanja, tistemu zgoraj omenjenemu dolgolascu, ki se je nekega aprilskega dne leta 1994 odločil poslikati stene in strop svojega doma v Seattlu v maniri abstraktnega impresionizma. Moja duša in srce (in kar je še drugih metafizičnih označevalcev) sta zmeraj pripadali do lobanje pobritemu tipu v črni majici z dolgimi rokavi in pomenljivim napisom Zero – tako kot Katja Perat v pesmi Engels sem se tudi sam svojo simpatijo odločil nameniti večno drugemu.
The Smashing Pumpkins so na površje izplavali ravno v obdobju grandža, pri čemer so se morali v nedogled otepati (neupravičenih) očitkov, da so zgolj še ena izmed skupin, ki se je okoristila s popularnostjo Nirvane. Da je bilo s strani medijev podpihovano rivalstvo med skupinama še toliko bolj začinjeno, pa je poskrbela romantična drama, katere glavna akterja sta bila frontmena obeh skupin. Billy Corgan, tiranski alfa in omega The Smashing Pumpkins, ni bil samo »rock zvezda številka dve«, kot se je sam ironično poimenoval v enem izmed svojih memoarjev, pač pa tudi poraženec dvoboja za naklonjenost Courtney Love – ta ga je, povedano z njegovimi besedami, zapustila ravno zaradi »rock zvezde številka ena«. Če se nekoliko pošalim: najbrž gre tudi v takih in podobnih (trivialnih) okoliščinah – zraven pregovorno težkega otroštva, brez katerega se zdi, da v devetdesetih nisi mogel postati sploh nobena rock zvezda – iskati Corganovo nagnjenje k nadkompenzaciji megalomanskih razsežnosti, kakršna je med drugim tudi album Mellon Collie and the Infinite Sadness (1995), ki je konec oktobra praznoval 20. obletnico izida.
Čeprav naj bi album skušal (spre)govoriti predvsem (o) t. i. generaciji x, se je nekega deževnega večera več kot deset let nazaj odločilno dotaknil tudi mene, pripadnika generacije kdo-bi-vedel. Redki so albumi, ob katerih se spomnim celo okoliščin prvega predvajanja, a ta je eden izmed teh, kljub temu da ga nisem preposlušal v celoti – internetno precej nepismen sem šele čez čas izvedel, da mi manjka druga zgoščenka tega dvojnega albuma (sam sem v tistem trenutku posedoval zgolj s sosedovo pomočjo prepečeni plošček Dusk to Dawn). In da bi mogel v nekaj besed strniti sonično in lirično obzorje Melanholije in večne žalosti, si bom sposodil kar uvodne besede iz Goethejevega Trpljenja mladega Wertherja (zgolj knjiga zamenjam z album): »In ti, dobra duša, ki te muči ista bol, zajemi tolažbe iz tega trpljenja in ta album naj ti bo drug, če po zli sreči ali lastni krivdi ne moreš najti boljše.« In, oh, kako dober drug je bil …
Ko enkrat slišiš glas Billyja Corgana, ki te še nocoj nocoj vabi v svet svoje srednješolske agonije/fantazije, potem imaš samo dve možnosti – ali boš z njim vztrajal vse do bridkega konca ali pa ga nikoli več ne boš hotel slišati. Nosljajoči, kakor sredi faze mutiranja zasačeni vokal, ki se skuša s patološkega patosa polnim svetoboljem prebiti skozi metalizirano plast nasnetih kitar, svojih strojev žalosti … O ja, zvenelo je kot idealna zvočna spremljava odraščanju, tej prav nič otroški bolezni, ki sem jo sam preboleval takrat. Nazorno je zaobsegalo vse tisto, kar podoživlja nekdo, ki je dezorientiran v svojem najstniškem iskanju samega sebe: patos in (občasno) ironijo, romanticizem in cinizem, bes in melanholijo.
Zato ni nobeno presenečenje, da glasbeni kritiki niso bili pretirano navdušeni nad kvaliteto besedil omenjanega albuma – čeprav so pregovorno hvalili sinkretizem uporabljenih glasbenih stilov, od kabareja (We Only Come Out at Night), metala (Jellybelly, Bodies itd.), zasanjanega/pocukranega popa (Beautiful, By Starlight), progresivnega rocka (Porcelania of the Vast Oceans), bombastičnega glamrocka (romantična epopeja Thru the Eyes of Ruby) in novega vala (nostalgična 1979), pa so Corganov psevdo-Sturm-und-Drang način pisanja, prepojenega z visokooktanskim angstom, pogosto (posrečeno) opisovali kot srednješolsko poezijo. Kritike so njegovo stihokleparstvo sicer spremljale že od predhodnega albuma, Siamese Dream, in nanje se je odzival povsem v skladu s svojimi emocionalno pretencioznimi besedili – se pravi, v stilu hipersenzibilne primadone. Vendar pa je ravno to neposredno rekanje tisto, kar albumu daje dodatno avro pristnosti – čeprav ni povsem jasno, ali je Corgan skozi svoja besedila zgolj odlično ponazoril mentalno stanje svojega odraščajočega poslušalstva ali, svojim poznim dvajsetim pomladim navkljub, še zmeraj izganjal stare demone.
Mellon Collie… tako ni bil le album, ki sem si ga na za okolico, verjamem, vsaj nekoliko moteči glasnosti rolal ob prihodu iz šole ali ob večerih – postal je zvočna kulisa prvih razočaranj nad svetom in samim sabo, pa tudi ljubezni (ki so potem iz različnih razlogov postala razočaranja), ponočevanj, prijateljstev itd. Vse skupaj je prišlo že tako daleč, da je album na nek bizarni način postal celo del razmerja z mojo grandiozno srednješolsko ljubeznijo – na njem so bili tako najini komadi (ah, Galapogos) kot pesmi (kakršna je fatalistična himna Here Is No Why), ki so jo spominjale name. Ko sva se tako leta po razhodu pogovarjala o svojem takratnem glasbenem okusu, se je pridušala, da Razbitih buč ne more več slišati, kaj šele poslušati. Kakor da bi bil Mellon Collie and the Infinite Sadness neke vrste časovna kapsula, ki potrpežljivo čaka nate, da jo ponovno odpreš in kot junak Gospodinove Fizike žalosti nenadoma podoživiš in spet preboliš tisti davni trenutek, trenutek, ki je tvoji sedanji inkarnaciji sicer tuj, a na nek pretresljiv način še zmeraj tako lasten, domač.
Album pa ni (usodno) zaznamoval samo generacij poslušalcev, pač pa tudi sámo skupino. Gre za prvo studijsko delo, na katerem je Billy Corgan zaupal posneti kitarske oziroma basovske linije tudi drugim članom benda. Toda niti na novo najdena harmonija med pogosto sprtimi člani zasedbe ni prinesla katarze ali srečnega konca. Gigantska svetovna turneja, ki je spremljala izdajo multiplatinastega dvojnega cedeja, se je izkazala za katastrofo – pa ne zaradi odrske neprepričljivosti, pač pa zaradi tragedije v obliki heroinskega predoziranja, usodnega za klaviaturista Jonathana Melvoina. Bobnar Jimmy Chamberlin, ki se je z njim v hotelski sobi predoziral, a preživel, pa je bil tako rekoč izgnan iz benda, ki ga je s svojim monumentalnim udrihanjem po bobnih sam pomagal postaviti na popkulturni zemljevid sveta. Tako kot romantični idili srednješolskih ljubezni, ki so se rojevale med poslušanjem Mellon Collie and the Infinite Sadness, tako tudi idili skupine, ki je ploščo posnela, očitno ni bilo usojeno, da bi trajala.