»Palestinci se vsako jutro zbudimo, da ostali svet učimo življenja«

Pisati v času genocida. Zdi se svetoskrunsko, vase zagledano, naivno … in nujno. Postavlja se kot imperativ, ob katerem je nasproti postavljena tišina nemogoča. Pomenila bi vdajo pred barbarskostjo sveta, njegovim poenostavljajočim jezikom, begom pred nekaterimi besedami in oklepanjem drugih, izkoriščanimi podobami, ki vztrajno prepričujejo s svojo, eno samo zgodovinsko resnico. A kaj pisati, od kod in za koga? Obrniti se k tistim, katerih zgodovini nenehno grozi izbris, katerih zgodbe preobračajo, dvomijo o njihovih besedah, pričevanja postavljajo v položaj zagovorov, katerih podobe prekrivajo z golimi številkami ali jim vsiljujejo ton usmiljenja in pokroviteljstva …

Prvi imperativ je zato: brati. Se morda skupaj z Edwardom W. Saidom (1935–2003), palestinsko-ameriškim akademikom, vprašati tudi, kaj in kako brati. Da bi lahko razumeli dehumanizirajoči jezik nekega kolonializma, ne moremo mimo njegovih (evropskih) imperialističnih izvorov. Da lahko razumemo delo, ki ga pri tem opravljajo naše besede, naše kulture, naša pisanja, moramo iti v srčiko in izgnati lastno ignoranco, ki smo jo izbrali, da bi se izognili perspektivi drugega. Že v svojem najznamenitejšem delu Orientalizem (Studia Humanitatis, 1996) o načinu »mišljenja, ki temelji na ontološki in epistemološki distinkciji med Orientom in (največkrat) Okcidentom«, opozarja na ideološkost diskurzov in njihovo podrejenost centrom moči: »Idej, kultur in zgodovin ni mogoče resno proučevati oziroma razumeti, ne da bi proučevali tudi njihovo moč.« To velja za vse vednosti in seveda tudi za literaturo.

Delčki njegovih drugih tekstov, ki so zahvaljujoč zborniku Oblasti povedati resnico (založba /*cf., 2005) prav tako izšli v slovenščini, še razširijo in poglobijo razmišljanja o kulturi in imperializmu ter vlogi intelektualcev. Naslovno besedilo, napisano po iraški in med vojno v Bosni, zadene v bistvo, ki danes odmeva z novo težo: »Danes vsakdo govori liberalni jezik enakosti in harmonije za vse. Naloga intelektualca je, da te pojme prenese v aktualne razmere, kjer je vrzel med izjavljanjem za enakost in pravičnost na eni strani in precej manj prepričljivo stvarnostjo na drugi zelo globoka.« Intelektualec ni funkcionar, ki ubira poti oblasti, slepo sledi politiki svoje ali katerekoli že države in ki na mednarodne norme in standarde gleda s pragmatičnega vidika. Nasprotno, stoji na strani svobode vesti in doslednosti teh načel, pravic in svoboščin za vse, brez izjem v imenu kakih ciljev.

Imperialistični diskurz pa se vedno skriva za jezikom mesijanstva in se ne ozira na ceno, ki jo za to plačujejo ljudstva na t. i. »praznih zemljah«. Že prva razprava v omenjeni knjigi, naslovljena Sionizem s stališča njegovih žrtev (iz leta 1979), lahko služi kot dober začetek, če želimo razumeti genealogijo sionizma kot politične ideje in konkretne posledice, ki ga je imelo za palestinsko ljudstvo, z začetki že precej pred koncem druge svetovne vojne … pa vse do danes, ko se zdi, da dosega vrhunec. A da ne zaidem predaleč, vas raje (upam, da bo za mnoge to le ponovna izkušnja) toplo vabim k branju tega prodornega in plodnega pisca, ki tako rekoč morda ravno iz svojega položaja med »orientom in zahodom«, kot domač in obenem tuj obema, odpira nove poglede (tudi) na literaturo in njeno dediščino. In ki je nenazadnje, čeprav nobenega misleca ne gre omejevati na njegove življenjske okoliščine, kot rojen v Jeruzalemu na lastni koži doživel palestinsko usodo izgnanstva in kasnejših poskusov utišanja.

Prav tako kot palestinski nacionalni pesnik Mahmud Darviš (1941–2008), ki ga v slovenščini lahko beremo v zbirkah Opisovanje oblakov (Mladinska knjiga, 2014) in Domovina iz besed (Književno društvo Hiša poezije, 2011). Rojen v Galileji in kot otrok z družino izgnan iz uničene domače vasice je postal glas in za mnoge oče palestinskega ljudstva, s poezijo kot svojim (političnim) orožjem, katerega tako ostrino kot rahločutnost začutite že, če pobrskate za nekaj najbolj znanimi pesmimi in citati. Njegova lirična mojstrovina V prisotnosti odsotnosti (2006, po angleškem naslovu In the Presence of Absence) pa je med poezijo in prozo, pripoved o pesnikovem življenju, ki se prepleta z zgodbo Palestine, s papirja in iz zgodovine uhajajoče domovine, a zato toliko bolj žive. »V eni nesrečni uri je zgodovina vstopila skozi vrata kot drzen tat, ko je sedanjost odletela skozi okno.« Svojevrstna avtobiografija, ki to še zdaleč ni, je avtorjeva lastna pesniška elegija in slovo, »poetografija« (kot jo poimenuje prevajalec v angleščino Sinan Antoon), zgrajena iz trenutkov, slik nekega življenja in predvsem stalnega pesnikovega nastajanja. Premišljevanja o bivanju, ljubezni, hrepenenju in številnih postojankah pa so temeljno zaznamovana z dvojnostmi: med domom in pregnanstvom, posameznikom in skupnostjo, smrtjo in nesmrtnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo. Kot pesnik, je dejal nekoč, je iskal glasove Trojancev, tistih, katerih glas je bil izgubljen in ki bi svojo zgodbo zagotovo povedali drugače, kot so jih Homerjevi epi zmagoslavnih Grkov. Ko se v omenjenem delu spominja, kako je v devetdesetih letih končno obiskal Gazo, pa zapiše: »Kakšen jezikovni ali pravni wunderkind bi spisal mirovno pogodbo in dobro sosedstvo med palačo in barako, med paznikom in jetnikom?«

Omenimo še enega med poglavitnimi palestinskimi pisci, čeprav bi jih morali še mnogo več (tu so še pesnica Fadwa Tuqan, romanopiska Sahar Khalifeh, pesnik Samih al Qasim …). Gasan Kanafani (1936–1972), eden vodilnih arabskih prozaistov svoje generacije, novinar, urednik, politični mislec in aktivist, je utemeljil palestinsko literaturo odpora. Tudi on je postal begunec pri dvanajstih letih, svojo angažiranost pa plačal z življenjem v atentatu izraelskih agentov v Bejrutu. Njegovo zgodbo lahko preberete v prevedeni biografiji Somuna Hajrudina Gasan Kanafani iz dežele žalostnih pomaranč ali pa v dostopnih prevodih poiščete njegov roman Možje na soncu, zbirko zgodb Dežela žalostnih pomaranč, novelo Vrnitev v Haifo in druge, pri katerih je črpal iz razselitve in razlastitve Palestincev. V angleščini lahko njegovo Pismo iz Gaze (1955) z glasom Johna Bergerja poslušate tukaj. Prebrano se nas dotakne globoko, z odločnostjo in ljubeznijo (»iz navade«) do generacije, »ki je tako zrasla s porazom in razseljevanjem, da je začela verjeti, da je srečno življenje nekakšen družbeni odklon«. Odločitev ostati v Gazi in ne pobegniti pred temi grdimi ostanki, prizoriščem izgube, v Kalifornijo, učiti se iz nečakinjine amputirane noge o tem, »kaj je življenje in česa je vreden obstoj«, prijatelju pisati, namesto da se mu kmalu pridružiš pri uresničevanju skupnih otroških sanj: »Ne bom prišel k tebi. Ampak ti, vrni se k nam!«

Že ti hitri orisi po svoje ponazarjajo mesto besede za ljudstvo, ki je že pregovorno znano po visoki pismenosti, njegovi razseljenci pa kot »najbolj izobraženi begunci na svetu«. Povedati, zapisati svojo zgodbo, ki je tudi zgodba lastnega ljudstva, pomeni potrjevati svoj obstoj, ohranjati svojo zgodovino. Kadar Palestinca mlajše generacije vprašate, od kod prihaja, marsikateri ne odgovori, kje je bil rojen, temveč od kod je bila izgnana njegova družina. Zgodba naroda, ki se prenaša z vsako posamično zgodbo družine, kot tistim ključem domačih vrat, ki predstavlja njihovo pravico do vrnitve. Ta tragedija palestinskega ljudstva se je slovenskim bralcem že precej približala z lanskim izidom romana Jutra v Dženinu (Cankarjeva založba) Susan Abulhawa, palestinsko-ameriške pisateljice in borke za človekove pravice, ki v pripovedi o življenju pred nakbo in po njej prepleta dokumentarnost in fikcijo.

O še enem valu prisiljenega izseljevanja priča tudi knjiga pisatelja in pesnika Mourida Barghoutija (1944–2021) Videl sem Ramalo (1997). Še nepreveden nagrajen avtobiografski roman je pisatelj napisal po vrnitvi na rodni Zahodni breg, potem ko mu je bil kar tri desetletja prepovedan vstop v domače mesto, od leta 1967 vse do sporazumov iz Osla.

Nakba (arabsko katastrofa), ki sicer označuje uničevanje vasi, izgon in poboj palestinskega prebivalstva v letih 1947–1949, zato za mnoge ni bila enkraten dogodek, temveč proces, ki še traja. Pravnik Rabea Eghbariah v članku za The Nation Magazine (revija ga je objavila, potem ko je objavo zaradi pritiskov odpovedala Harvard Law Review) novembra lani to besedo uporablja kot termin za specifično strukturno nasilje nad Palestinci. Z napisanim poudari pomembnost imenovanja zločinov, tako kot imata svoje posebno ime holokavst in apartheid, ki sta posledično postala del leksikona mednarodnega prava, v upanju, da se ne ponovita. Vprašanje besednjaka in z njim povezane cenzure je tisto, kar je v zadnjih mesecih burilo nemalo duhov. Katere besede uporabljajo ameriški, nemški, britanski, francoski … mediji in politiki (kot tudi mi sami v svojem vsakdanjiku), ko poročajo in razpravljajo o tem, kaj se dogaja v Gazi in vzporedno na Zahodnem bregu? Kako te besede sooblikujejo dojemanje dogajanja, reakcije in konkretne odločitve?

In torej kako ob vsem tem pisati literaturo? »Da bi lahko pisal poezijo, ki ni politična, bi moral poslušati ptice, in da bi lahko slišal ptice, bi morala bojna letala utihniti,« je zapisal Marwan Makhoul (1979). Pisanje se ne more odtrgati iz konkretnega konteksta, zgodovinskega trenutka v življenju avtorja, čeprav nobeno literarno delo niti pisec nista omejena zgolj nanj. Sodobni palestinski pesniki tako kot njihovi predhodniki ostajajo pričevalci palestinskega življenja pod okupacijo ali v eksilu, njihove žeje po svobodi, trpljenja, a tudi – precej pomembnejše – boja, kljubovalnosti, odpornosti, mesta pod soncem in nenazadnje radosti do življenja. »Kultura je dokaz, da Palestina obstaja,« je pred kratkim v eni od reportaž dejal palestinski glasbenik Wissam Joubran v svojem pariškem ateljeju, kjer izdeluje lutnje, glasbilo, ki ga označuje kot orodje svojega boja. Čeprav ne želi biti političen, po svoje je, saj že s tem, da ustvarja kot Palestinec, ohranja palestinsko glasbo in dediščino. Koncerta v njegovem domačem kraju mu niso dovolili.

Palestinsko-ameriška pesnica Noor Hindi (1995) z zbirko Dear God. Dear Bones. Dear Yellow. iz leta 2022 preizprašuje prav politično poezijo in aktivizem skozi jezik in pisanje, ki se izkazujeta za nezadostna. V eni svojih najbolj znanih pesmi Fuck Your Lecture on Craft, My People Are Dying izzove: »Kolonizatorji pišejo o rožah. […] Želim biti kot tisti pesniki, ki jim je mar za luno. / Palestinci ne vidijo lune iz zaporniških celic in zaporov.«

Mohammed El-Kurd (1998), dopisnik za The Nation, znan po opisih življenja pod okupacijo, v teh dneh pa glasen na protestih za njen konec in prekinitev ognja, v prvi pesniški zbirki Rifqa (2021), poimenovani po babici, sledi zgodbi njenega izgona iz Haife vse do težke sedanjosti svoje družine v vzhodnem Jeruzalemu. Življenje na Zahodnem bregu pod izraelsko okupacijo in propad, ki ga zaradi širjenja nezakonitih judovskih naselbin doživlja palestinska pokrajina, lahko pobliže spoznate tudi v prevedeni knjigi pravnika in aktivista Raje Shehadeha (1951) Palestinski sprehodi: Zapiski o pokrajini, ki izginja (/*cf., 2012). Remi Kanazi (1981) pa, na primer, v pesmi Nakba (iz zbirke Before the Next Bomb Drops, Rising Up from Brooklyn to Palestine, 2015) vleče niti spominov, ki »ne morejo biti izbrisani, izkoreninjeni / ali izčiščeni / ni pozabila / nismo pozabili / ne bomo pozabili / žile kot korenine / oljk / vrnili se bomo / to ni grožnja / ni želja / upanje / ali sanje / ampak obljuba«.

K temu dodajmo še besede palestinsko-kanadske pesnice Rafeef Ziadah (1979): »Mi učimo življenja, gospod. Mi, Palestinci, se vsako jutro zbudimo, da preostanek sveta učimo življenja, gospod.« Citat se lepo ujema s tistimi, ki sem jih v zadnjih mesecih prebirala na družbenih omrežjih in pravijo, da je Palestina svojo človečnost in svobodo že dokazala, zdaj pa je na preizkusu svet. In tistimi, ki ne nehajo zatrjevati, kako ljubijo življenje, kjerkoli ga lahko najdejo. Besede spremljajo podobe otrok, ki se igrajo, pojejo, plešejo, se smejijo sredi šotorov in peska, iz nedelujočih visečih električnih žic naredijo improvizirano gugalnico, fotografije čudovitih sončnih zahodov ob obali Gaze, videe prijateljskih šal ob ognju, peko kruha v glinenih pečicah, veselje ob plastenki čiste vode, falaflih in vse teže dostopni šavarmi, molitve ali petje sredi ruševin, ulične umetnosti na podrtih zidovih … Podobe, ki dopolnjujejo tiste, od katerih je težko ne odvrniti pogleda in dokumentirajo silo vsakodnevnih napadov, naraščajoče število smrti, iskanje preživelih, vsakodnevna slovesa, kaos v komaj še stoječih (vse redkejših) bolnišnicah, žejo, lakoto, vseprisotnost krvi, krike bolečine, utrujenost in obup v očeh ter natrpanost in pomanjkanje higienske infrastrukture v begunskih taboriščih, kjer noči nenehno spremlja brneči zvok vojaških dronov.

Zahvalo za vse te podobe smo že pet mesecev dolžni novinarjem, ki kljubujejo nevzdržnim razmeram, vidno hujšajo in sivijo pred našimi očmi ter so med svojim poročanjem iz Gaze sami del novic. Tako kot medijski delavci so tudi (pre)mnogi pisci, učitelji, profesorji literature, umetniki in kulturni delavci postali zgodbe o izgubi. Že oktobra so bili med drugimi v bombardiranjih Gaze ubiti pesnik in pisatelj Omar Abu Shaweesh, 32-letna pesnica in romanopiska Heba Abu Nada, fotograf, novinar, pisec in glasbenik Yusuf Dawas ter dramatičarka Inas al-Saqa. Na začetku decembra pa tudi pesnik in pomemben član literarne skupnosti v Gazi Saleem Al Naffar ter pesnik, pisec, profesor, aktivist in soustanovitelj organizacije We Are Not Numbers Refaat Alareer. Njegova zadnja pesem If I must die, ki jo je na X (Twitterju) objavil teden prej, je po novici o njegovi smrti v noči s 6. na 7. december 2023 obkrožila svet: »Če moram umreti, morate vi živeti, da boste pripovedovali mojo zgodbo.«

Prijateljevih besed se vztrajno spominja Mosab Abu Toha. Pesnika in ustanovitelja angleške knjižnice v Gazi je ob poskusu evakuiranja prijela izraelska vojska, kakor tudi skupino drugih Palestincev, nekaj dni pozneje pa so ga zaradi pritiskov iz tujine izpustili. Zdaj iz Egipta vsakodnevno nadaljuje ozaveščanje o dogajanju doma, z deljenjem zadnjih novic na družbenih omrežjih kakor tudi s pisanjem poezije in esejev v The New Yorkerju. Že zbirko Things You May Find Hidden in My Ear iz leta 2022 je opremil z motom: »Plesti pesmi iz drobcev stekla, betona, jeklenih palic ni lahko. Včasih mi roke krvavijo. Vsakič mi ožge rokavice.« Ni lahko, a ni nemogoče.

Če si še sama torej dovolim navajati Adornovo slovito misel in si jo drznem postaviti v drug kontekst, morda zato nikakor ni barbarsko pisati poezijo po holokavstu in med trenutnimi grozotami. Prej nasprotno, nujno jo je pisati, ko zmanjkuje besed in se srce in glava polnita z nepretrganim in nemogočim žalovanjem. Poezija je tudi pričevanje in prav tako je lahko upor, kot je upor vsak izraz še obstoječe, živeče, polno dihajoče človečnosti. Kadar prebiram palestinsko poezijo ali bežne zapise, ki jih delijo, da bi prebudili svet, se morda čistim usmiljenja do njihove bolečine in polnim z drugačnim sočutjem, se pomaknem bliže temu, da ne žalujem zanje, ampak z njimi, in se ovem, da za svobodo in dostojanstvo vseh stojimo skupaj. Raje se torej oprem na drugo vprašanje: kako živeti (dalje), s krivdo tistega, ki je preživel, ki še živi? Tistega, ki bi še naprej rad pisal o rožah in pticah?

Pa še to. Živimo v dobi več dolgih vojn in genocidov, zato bi veljalo podobno pozornost nameniti tudi besedam in podobam iz Sudana, Konga, Armenije …