V času knjižnega sejma je v Leipzigu zagotovo najbolj zaželena stvar v mestu streha nad glavo. In postelja. Če si dovolj hiter in imaš vsaj malo sreče, dobiš oboje. Lahko pa se ti za nameček zgodi še to, da si bivališče deliš s kakšnim čisto pravim fiktivnim bitjem. In tako sem letos, ko sem prestopila prag svojega večposteljnega prenočišča in na mizi zagledala stojalo za lasulje, na okenskih kljukah obešalnike s kostumi in povsod naokoli kartonske škatle z raznovrstnimi rekviziti, že vedela, da imam tudi tokrat cimre s paralelnega sveta – tako imenovane mange!
Beseda manga v prvi vrsti označuje posebno vrsto stripov, ki prihaja z Japonske. Njihove zametke najdemo že v 19. stoletju, vendar so se prvi mangakaji (tako se reče avtorjem mang), ki so začeli risati stripe, kot jih poznamo danes, pojavili šele po drugi svetovni vojni. Mange so za našo kulturo morda še toliko bolj eksotične zato, ker se jih bere od zadaj naprej, slikam in oblačkom pa se sledi od desne proti levi. In tudi v tem primeru ne gre za tiskarsko napako, če se barvne slikice po nekaj straneh nehajo, saj je za mange značilno, da je pobarvana le naslovnica in nekaj prvih strani, ostalo je narisano in šrafirano s tušem. Same risbe so ponavadi zelo intenzivne in dinamične, medtem ko je dialogov bolj malo. Povprečen zvezek ima 200 strani in več, ena sama zgodba zelo uspešne mange pa se lahko nadaljuje tudi skozi več deset številk. Mange (tako revije kot serije zvezkov) na Japonskem predstavljajo velik del založništva, saj je industrija mang vredna kar 3,7 milijarde dolarjev na leto. Zunaj Japonske so se mange najbolj prijele v Evropi – še posebej v Franciji, Italiji in Nemčiji, ki predstavljajo tudi največji trg zanje. Večinoma gre za prevode serij, ki so bile na Japonskem uspešne, veliko založb, ki izdaja mange, pa že v startu jasno cilja na zahodni trg in okus, tako da mange nastanejo zgolj v sodelovanju z japonskimi mangakami. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so mange namenjene otrokom in najstnikom, to ne drži. Obstaja namreč cela paleta žanrov za vse starostne skupine in okuse. Posebnost subkulture oboževalcev mang je, da se na »karnevalih« dobesedno prelevijo v svoje najljubše junake. Tudi pri tem starostnih omejitev tako rekoč ni. V Nemčiji naj bi bil med najstarejšimi in najbolj aktivnimi neki 54-letni učitelj matematike. Tem maskiranim oboževalcem, ki jim laiki v Leipzigu kar vsem povprek pravimo »mange«, se uradno reče cosplayerji (zloženka iz »costume« in »play«).
A vrnimo se v Leipzig: medtem v sobo že zakorakajo Julia (22), Katrin (26) in Alex (25), navdušeni in izčrpani od prvega sejemskega dne. Po vljudnostnem small talku in izmenjavi sejemskih informacij (jaz njim brošuro s prireditvami Leipzig bere, oni meni najnovejšo številko revije s šiviljskimi kroji za manga kostume) začne Julia z nadnaravno predanostjo česati lasuljo z metrom vijolično-modro prelivajočih se las, ki jo je pravkar snela z glave in nasadila na stojalo – dobra iztočnica za začetek debate o njihovem hobiju oz. strasti, če ne že kar življenjskem stilu. Trojica prihaja iz okolice Stuttgarta in že več let sodeluje na različnih cosplayih, Leipziški knjižni sejem pa naj bi bil zanje najpomembnejše (in tudi največje) srečanje letos. Medtem ko sta Julia in Alex cosplayerja, je Katrin v vlogi fotografinje. Kot pravijo, je vse skupaj samo hobi. Ko se lasulja že lepo sveti in so plastični lasje gladko počesani, jo Julia zadovoljno pogleda in naznani, da zdaj lahko začne s tisto belo, za jutri. Moj frapiran pogled ji pove, da potrebujem podnapise: »Za vsak dan imamo drug kostum.« Ker začudena cimra iz sveta literarnega prevajanja še zmeraj ne najde besed, ji Julia začne ponosno razkazovati ostale kostume in rekvizite in razlaga, katere figure vse bo predstavljala in kako ji je »tainta« lik še posebej pri srcu. Po poklicu je šivilja, v prostem času pa ustvarja kostume za cosplaye in jih ima že 26. Tudi vse dodatke h kostumom sta s Katrin izdelali sami – od gumbov do keramične sponke za lase. Katrin mi pokaže še nekaj »presežkov«, ki jih je prvi dan ujela v objektiv, in moram priznati, da so nekateri kostumi resnično prave umetnine, ki nastajajo tudi več let.
Preostale dni sejma se skoraj ne srečamo, saj se urnik mang in njihove priprave v zgodnjih jutranjih urah popolnoma križajo z leipziškim bioritmom ostalih t. i. Fachbesucherjev (strokovnih obiskovalcev), ki se takrat šele dodobra vračamo z raznih večernih sprejemov in nočnih literarnih branj. Pa vendar mi moja radovednost ne da miru, da se ne bi vsak dan vsaj malo sprehodila tudi po njihovih 15.500 kvadratnih metrih paralelnega sveta.
V okviru Leipziškega knjižnega sejma je letos prvič potekala tudi Manga-Comic-Convention (MCC), ki je del European Cosplay Gathering (ECG). Cosplayerji so bili del sejemskega dogajanja tudi že prejšnja leta, vendar so se zaradi njihovega vse večjega obiska organizatorji odločili, da The World of Manga letos namenijo eno od petih sejemskih hal. Poleg stripov, revij, vseh mogočih modnih dodatkov in pripomočkov za obuditev mang v življenje, ki jih je ponujalo 167 razstavljavcev, smo lahko izbirali tudi med skoraj dvestotimi spremljevalnimi prireditvami. Na različnih koncih hale so se odvijala branja, srečanja z znanimi japonskimi mangakami, tekmovanja, delavnice risanja mang in šola kaligrafije, delavnice, namenjene izdelavi in dodelavi kostumov, in čisto pravi manga bolšjak Bring&Buy. Seveda ni manjkala niti tradicionalno obarvana predstavitev Japonske s paleto pisanih kimonov, sušijem in japonskim čajnim vrtom, lahko pa si se preizkusil celo v japonskem lokostrelstvu, tradicionalni umetnosti samurajev. V hali so postavili tudi Anima-Kino (ime izhaja iz angleške besede animation, anime prav tako kot mange prihajajo z Japonske in za razliko od risank niso namenjene samo otrokom, temveč vsem generacijam in okusom). Poleg tega so se na velikem odru ves čas odvijali šovi mang oz. tekmovanja, pa tudi v vrvežu med stojnicami je kar mrgolelo cosplayerjev, od plišastega Pokemona do prikupne Sailor Moon in še kopica drugih bitij, od vil do najrazličnejših grotesknih prikazni. Za cosplayerje je značilno, da neutrudno pozirajo tako profesionalnim kot svojim ljubiteljskim fotografom. Če za trenutek prisluhneš komunikaciji med njimi, se lahko zelo zabavaš, saj se cosplayerji za razliko od udeležencev »navadnih« karnevalov ne le našemijo, ampak popolnoma zlijejo s svojim likom, in sicer do te mere, da prevzamejo celo njegov način govora. Tako sem odvozlala tudi uganko, zakaj se je Julia, vsakič ko sem jo srečala, obnašala povsem drugače – seveda, v vlogo smukneš že zjutraj, takoj ko slečeš pižamo.
Vrhunec tekmovanj na Manga-Comic-Convention je bil predizbor za European Cosplay Gathering (ECG), na katerem je bil zmagovalni kostum nagrajen z udeležbo na finalu ECG v Parizu. Čeprav se mi je zdelo, da sem na sejmu in nastopih res lahko videla vse mogoče, mi sejemska spletna stran razkrije, da za izdelavo kostumov in vnos imitiranega orožja obstajajo zelo stroga in natančna navodila – če povzamem samo nekaj zanimivosti: prepovedane so uniforme iz časa po letu 1900, umetna kri, odprte rane ne smejo biti večje od 10 centimetrov, vsakršno »orožje« pa mora pred vstopom skozi kontrolo.
Letos je v The World of Manga po uradni sejemski statistiki vstopilo 31.000 privržencev. Ostale sejemske številke – 237.000 obiskovalcev, 175.000 razstavljavcev iz 42 držav in 3.200 prireditev na 410 krajih – mi dajo vsaj malo občutka, kaj je pomenilo to, da so bile hale ob najbolj obiskanih urah neprehodne, tramvaji, vlaki in avtobusi do te mere polni, da nisi mogel vstopiti, in da so se zjutraj in zvečer skozi sejemski park dobesedno valile mase ljudi.
V nedeljo zvečer v eni od teh množic zapuščam sejem, ki me je letos postavil pred veliko uganko. Na eni strani najdem splošno prepričanje, da sta knjiga in bralna kultura v zatonu, na drugi pa to nenavadno navdušenje, popularnost in veselje do branja. Gre res samo za tako drastično modifikacijo ali zgolj vdor japonske zabavne industrije v bralno kulturo? Pa vendar, poleg mene hodijo figure, ki so izstopile iz neke vrste knjig – knjig, ki so še pred nekaj desetletji veljale za prepovedane.
