Bilo je že pošteno po 8:30, ko jo je na zelenem kawasakiju pobral na zamašeni, v smogu zadušeni enosmerni ulici, kjer sta stanovala zadnjih petnajst dni, odkar sta se z oblakov spustila na to ranjeno zemljo. Okorno se je skobacala za njegov hrbet in se ga oklenila okrog pasu kot opičji mladič. Kaj pa čelada, je pomislila, medtem ko je motor poskočil čez robnik naravnost na tlakovan pločnik, da bi se izognil počasni jekleni kači, ki je sikala težek dim na vse strani. Kaj za vraga, se je skremžila, ko sta brzela mimo šolarčkov in etiopskih služkinj, ki so na vrvicah sprehajale pse. Saj bova še koga povozila!
Mesto je glasno brenčalo in se nemirno zvijalo, kot da ga bo zdaj zdaj razneslo. Kot da se ne more predramiti počasi, z zehanjem in zalepljenimi vekami. Bejrut ni bil tak. Nemir, ki je ostal v zraku po petnajstih letih državljanske vojne, je obsedel kot nevidna plast prahu, ki se pokaže ob prepihu.
Motor je ugasnil pred malo kantino, iz katere je vel vonj po kvasu in timijanu, v ulici, kjer so se vrstile preproste mehanične delavnice, v času pozabljene prodajalne z obledelimi napisi visokozvenečih imen, kot je Vero Gusto, in kavarnice v malih nišah, ki so obsegale en sam pult s kavomatom in dva predala pod njim. Iz enega je prodajalec zajemal mleto kavo, nasuto naravnost v lesen okvir, v drugem so se nabirali eden čez drugega nametani bankovci, ki so bili vredni iz dneva v dan manj. Ni mogla verjeti, da se je samo ta teden cena toaletnega papirja napihnila za štirideset odstotkov.
Preračunavanje valut ji že tako ni šlo ravno od rok, tako pa si je še težje predstavljala, kaj lahko dobi za denar, ki ga ima s sabo. Sama sreča, da večine prihrankov nisem pustila na računu, si je mislila, ko ji noben bankomat ni hotel izplačati vrednosti, višje od sto dolarjev na teden. Večina avtomatov je bila praznih. Zdaj sta dolarje, ki jih je prinesla s sabo, menjala na črno – z znancem znanca v njegovi zlatarni, katere izložbe so samevale brez nakita že nekaj tednov. Nihče več ni tvegal biti tarča, z dragocenostmi tako na odprtem. Še v trgovini s pasjo hrano je bil ob pult prislonjen kalašnik. Puške, ki jih je srečevala na na vsakem koraku, so bile nekaj tako vsakdanjega kot zdravljenje prehlada z nočnim polaganjem surovih zeljnih listov v nogavice.
V roke ji je podal zavitek vročega pravkar pečenega kruha z rezinami paradižnika, svežimi listi mete in zajetno mešanico začimb. Opazovala je dolge kulise pajčevin, ki so prepredale prostor med emajlirano pečjo in sivim stropom. Na zidu se je bohotila slika bradatega moškega z očali. Brez črnega turbana in rumene zastave z izvezenima zelenima puškama bi morda spominjal na dedka mraza. Naprej po ulici ob križišču je pet-, morda šestletna punčka v rokah stiskala helijev balon in nekaj paketov papirnatih robčkov ter postopala vzdolž dolge vrste hupajočih avtomobilov. Ko so se vozila ustavila ob rdeči luči, je voznikom potrpežljivo trkala na šipo in ponujala svoj nabor. Robčke za obtolčene mercedese, helijev balon za bleščeče kitajske kopije terencev. Ko je deklica zagledala svetlopolto tujko pred pekarno, ji je takoj pohitela nasproti. Velike mandljaste črne oči so v arabščini čebljale proti njej in ji pred nos tiščale spidermana na vrvici ter prosile za denar. Njen spremljevalec je drobnemu bitju v umazani rožnati jopici nekaj ostro zabrusil, a dekletce je imelo debelo kožo; zavrnitve so bile kruh njenega vsakdana. Punčka se ji je zasmilila in z veseljem ji je dala nekaj drobiža, a je vedela, da bo denar le romal staršem, ki otroke vsak dan pripeljejo v mesto beračit. Namesto tega ji je kupila z rožno vodo in sladkornim sirupom prelito nitasto testo, objeto v sezamovo žemljo. Deklica je hlastno pograbila to njej povsem znano sladico in takoj poklicala sestrico, ki je ponujala robčke in plastenke vode na drugi strani gomazečega križišča. Usedli sta se na pločnik in za dve minuti pozabili na neskončno jekleno pošast, ki sta ji dan za dnem znova postajali nevidni.
Pogledala je navzgor, skozi kaotično mrežo žic in električnih kablov, popkovine med stanovanji in generatorji, ki so mesto ohranjali pri življenju nekaj dodatnih ur na dan, da vsega vajenim ljudem le ni bilo treba pešačiti po visokih blokovskih stopniščih in se umivati ob svečah. Nebo je bilo nenavadno temno. November se je zazdel kot nevidno prelivanje hladnega jesenskega vetra čez pozno poletje, ko se začne krajšati dan in ko listnim pecljem začnejo popuščati moči. Po štirinajstih jutrih na hitro požrtih sendvičev z ulice, stoje, s priokusom po prekurjenem dizlu iz mimoidočih izpuhov, je bilo vse, kar si je želela, jesti z vilicami. Za mizo. Kot človek. In sanjariti o otrocih. O malih kuštravih glavah, ki govorijo v treh jezikih. Slovenskem, ko ubogajo, angleškem, ko prosijo, in arabskem, ko se ljubijo in ko se sovražijo.
Tedne so zamenjali meseci in čebelnjak je vse bolj vibriral. Včasih jo je med spanjem zmotilo oddaljeno bučanje. »Samo letala so,« jo je skušal pomiriti in njena drobna stopala privil ob svoje.
Sprva se ji je zdelo, da se bo kaosa navadila. Potem se je dneve in dneve počutila napeta, negotova, kot prezrela hruška, ki vročična čaka na soncu, da se nekaj zgodi. Edina uteha so bili trenutki kristalne čistosti v svežih jutrih, preden so misli dojele resničnost, da toplina ni prijeten plamen, temveč tleč pekel. S časom je otopevala, postala nekdo drug, z drugim ritmom življenja. Apatičnost so občasno prelivali trenutki panike.
Zmotan bankovec si je pridržal k nosu in sunkoma vdihnil, da se je bel prah zavrtinčil skozenj kot sveže snežinke v snopu vetra čez zamrznjeno polje. Zaprl je oči in se zasukal na vrtljivem pisarniškem stolu. Vedela je, da je zdaj tudi njegov bančni račun izpraznjen. Zavest, da je zadnjih sto dolarjev presnovljenih v kupček pred njima, ji je v sekundi skozi telo pognal val tesnobe in nemoči. Njena zadnja plača je že zdavnaj skopnela. Kako naj na prijazen način pove, kar jo teži v drobovju kot prestradan parazit? Kako ničvredna je beseda človeka brez denarja, je pomislila.
»Ljubi,« je začela. »Nočem biti nadležna, ampak ko sva prišla sem, si rekel, da boš počasi nehal s tem. Skrbi me zate, visok pritisk imaš in tole res ni najboljša stvar za to. Nimava zavarovanja in ne moreva si privoščiti zdravnika, če gre kaj narobe.«
Goste dolge trepalnice so se sklenile pod namrščenimi obrvmi.
»Daj, sprosti se že enkrat,« je skremženo navrgel. »Ta tvoja skrb na vsakem koraku bo pokopala oba. Verjemi, da sem v vseh teh letih izpilil čut za normalno količino. Sicer pa ni nič slabega v tem. Sistem namenoma blokira vse, kar nam osvobaja um. Alkohol je daleč najbolj škodljiv – zakaj ni prepovedan? Ker otopi. Da imamo v glavi megleno štreno. Da lažje pozabimo na sranje, ki nam ga servirajo. In da smo naslednji dan z glavo v školjki prešibki za upor.«
Dolga prsta sta iz pepelnika previdno vzela napol dogorel svaljek. Prižgal je in globoko potegnil.
»S tvojim godrnjanjem mi dviguješ pritisk veliko bolj kot malo koke in hašiša,« je dodal, ko so se meglice z njegovih ust zavrtinčile proti stropu. »Če te res skrbi zame, nehaj stalno jamrati in iskati negativnosti v vsaki stvari.«
Gledala je v tla. V copate, ki jih je kupila, da se bo počutila doma. Ni razumela, zakaj so ljudje v hiši raje obuti v čevlje ali pa na nogavice premraženi nabirajo pasje dlake in prah. Ni razumela, zakaj je vsaka njena dobra namera razumljena kot nekaj grenkega. Začutila je, kako se ji tople veke polnijo. Ni bilo prvič. Vedno težje se je zadrževala, ko se je spraševala, kaj zaboga naj stori, da jima pomaga. Brez službe, brez denarja, brez znanja jezika, v mestu, ki se je vidno presnavljalo v kaos. Poročevalke v živo s plinsko masko obveščajo o napetih spopadih med jeznimi protestniki in policijo. Solzivec in metki proti granitnim kockam, petardam in novoletnim raketam. Štiristo ranjenih, šestinosemdeset jih je pristalo v bolnišnici. Devetim so gumijasti metki razmesarili obraz, štirje so izgubili oko. Prevrnjeni goreči smetnjaki ovirajo promet na glavnih smernicah. Zasloni na bankomatih so razbiti, fasade bank prešpricane z gesli. Thaura. Revolucija. Zadnji obrok za stanovanje sta pokrila tako, da sta prodala pištolo, ki mu jo je podaril pokojni oče. Naslednji mesec pač ne bosta plačala. Tako je rekel. Premagalo jo je in obraz je zakopala v dlani.
»Resno, dovolj imam tvojih cmerajočih seans. Dovolj!«
Prežarčil jo je z očmi, ki so se stekleno lesketale v modri svetlobi računalniškega zaslona. Poznala je ta pogled.
»Zakaj vedno neko cmizdenje? Kot da ti giljotina visi nad glavo. Kaj ti manjka vendar, ti je res treba biti tako nehvaležna?!« je razdraženo zarohnel. »Za nič ti ni treba skrbeti. Jaz se moram obremenjevati s stroški, ne ti. Samo to sem hotel, da boš srečna in da boš delala, kar te veseli. Vse sem naredil zate. In kaj dobim v zahvalo? Pritoževanje. Samo srečna bodi že enkrat, jebemtiboga!«
Kako lahko ukažeš človeku, naj bo srečen? je pomislila. Kako lahko kriče ukažeš človeku, naj se sprosti, ko se vsenaokrog oči in ušesa dvigujejo na peclje in mesto oblivajo saje in vonj po zažganih smeteh?
Potem je povsem mimogrede, med pitjem kave na sajastem balkonu, našla izhod. V nekaj dneh je preučila vse najvišje stavbe, v vrstnem redu po številu nadstropij in po oddaljenosti od doma. Izbrala si je blok nedaleč stran, štiriinštirideset nadstropij, imenovan Sky Gate. Jutri bo šla med sprehodom pogledat, kako varovan je vstop v stavbo.
On je izhod iskal pri drugačnih vratih v nebo. Motor je ostro zavil v kratko ozko ulico med dvema vrstama umazano peščenih blokov, ki so ju pozdravljali s plapolajočimi progastimi balkonskimi zavesami z vijugastim robom. Bela, rumena, bela, rumena – barve so se menjavale vse hitreje, ko je motor pospeševal čez preperel in pokrpan asfalt. Spomnile so jo na tendo, ki je pred soncem branila edino slaščičarno v njenem domačem kraju, kjer jo nekaj desetletij pred tem odprl vedno nasmejan Albanec. V tisti prodajalni z nekaj okroglimi črnimi mizami in belimi ploščicami na stenah je vse svoje prve prihranke zapravljala za sladoled dolgo v jesen, ko so ji zobje tako šklepetali, da skoraj ni mogla lizati, in so tresoče se dlani trdno objemale kornet, da se kepice ne bi prekucnile na tla, dokler se ji to nekega mrzlega popoldneva ni v resnici zgodilo in je sladka zmes s topim »flosk« obtičala točno tam, kjer je pristala. Razočaranje nad spoznanjem, da se kepice niso odkotalile po bregu navzdol, je bilo močnejše od trpkega priokusa, da je žepnina šla v nič. Takrat si sladoled lahko še kupil z bankovci. Sto tolarjev. Bradač z modro številko za kepico stracciatelle. Beseda, ki se ji je takrat zdela tako prekleto težka, da je raje, kot da bi si zapletala jezik, pritisnila prst na šipo v smeri snežno bele banjice s sijočimi črnimi pikicami. Albanec jo je v narejeni jezi okaral: »Ne mi za šipo prijemat, bom moral čistit spet!« in se v naslednji sekundi zarežal na vsa usta: »Se samo malo šaljim. Evo, sladoled za gospodično.«
Ustavila sta se pred steklenimi vrati, ki so vodile v zavit hodnik, prepoln pisanih mozaikov. »St. Rita« je rekel mozaičen napis nad vhodom. Stopila sta v veliko belo avlo z dvema vrstama polakiranih lesenih klopi. Bolj kot na cerkev jo je prostor spominjal na manjšo predavalnico. Spredaj je bil preprost oltar – bela miza in nad njo velik križ. Kot da bi glomaznost nadomeščala blišč, ki ga je bila navajena v cerkvah doma. V kotu je čepel kip ženske v črnem plašču. To je bila torej Rita. Nikoli prej ni slišala zanjo. Pod njo so se vrstili voščeni ostanki in nekaj prižganih sveč ter pravokotna banja iz pleksistekla, napolnjena z vodo in kovanci na dnu. Prisegla bi, da je bila ta prozorna posoda nekoč akvarij.
Čeprav ji molitev nikoli ni nič pomenila, je v mislih na hitro zrecitirala očenaš. Za babico. Ta jo je naučila molitvic v zimskih večerih, ko sta pekli jabolka v stari peči na drva in poslušali, kako cvili sladek sok med sikanjem skozi zmehčano rumeno lupino.
»Kako trapasta sem,« je zmajala je z glavo in se sama pri sebi nasmehnila ter na glas pomislila: »V denarnici še vedno nosim Kristusovo podobico, ki mi ji jo je prinesla s Svete Gore. Samo zato je ne vržem stran, ker me je strah, da se sicer ne bi kaj hudega zgodilo in bi mi bilo potem žal. Da me zbije avto ali kaj podobnega. Ampak če potrebujem boga zato, da ne naredim nečesa, kar škodi drugim, ali pa da naredim nekaj dobrega, potem si ne zaslužim prostora tule. To je samo strah pred božjo jezo. Strah me je dobiti črno piko, to je vse.«
»To, da živiš brez vere, te bo pokopalo,« ji je mirno odvrnil s pogledom, uperjenim naprej, proti golemu križu. »Lahko mi verjameš ali pa ne, vsi načrti, ki nam polnijo glavo od jutra do večera, so samo scanje v veter. Samo pomisli, koliko stvari si si zamislila, pa se niso nikoli uresničile. Usode ne moreš ukriviti in ta svet vrti nekaj večjega od mene in tebe. Samo vero moraš imeti. Vero, da se bodo stvari vedno razrešile tako, kot je namenjeno, in tako je najbolj prav.«
Ampak potem je vsaka roka umita. Drsenje po reki navzdol, brez truda, brez enega samega zamaha. Potem sploh ne potrebujemo ciljev in sanj, samo še gledamo, kako se vse naše bitje skozi tenko grlo prelije v preprost kupček peska.
Suho je ponovila: »Tako je najbolj prav.«
Natečaj je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
