Možu, ki je podkuril slovaški književnosti (v spomin)
… med stvarmi, ki jih znam delati, znam najbolje pisati …
Peter Pišťanek (1960–2015)
Slovaško javnost je konec marca pretresla vest o izgubi enega njihovih največjih peres vseh časov. Pisatelja, scenarista, publicista, spletnega urednika, kreativnega direktorja, pisca reklamnih besedil, glasbenika. V najrazličnejših poslovilnih zapisih so se v minulih treh tednih oglasili njegovi pisateljski kolegi, sodelavci, prijatelji in številni bralci, globoko pretreseni, da se je ponovil že videni scenarij. Kot je leta 1995 ta svet prostovoljno zapustil že en velikan slovaške književnosti, Rudolf Sloboda (1938–1995), katerega Razum lahko beremo tudi v slovenščini (Sanje, 2007), se je za tak konec v skoraj enaki starosti odločil tudi njegov dobri prijatelj, po literarni moči soroden ustvarjalec in sokrajan Devinske Nove Vasi, Peter Pišťanek. Obema je vas neposredno ob »bodeči« meji z Avstrijo, ki je bila v njunem otroštvu še zunaj Bratislave, zdaj pa je njen sestavni del, pomenila temeljni topos njune literature, zato ne preseneča, da v nekaterih Slobodovih delih zasledimo tudi lik Petra Pišťanka. V svojih stvaritvah bosta ostala nesmrtno povezana.
Peter Pišťanek sodi v rod slovaških prevratnikov srednje književne generacije. S svojim romanesknim prvencem Rivers of Babylon je leta 1991 tako brezkompromisno in hkrati tako nonšalantno zarezal v slovaško literarno tradicijo, da se je stresla gora in da se je takrat, po besedah še enega avtorjevega sokrajana, prijatelja, pisatelja in občasno soavtorja Dušana Taragela (1960), »v slovaški literaturi končno zaključilo 19. stoletje. Sveti slovaški jezik pa se je naenkrat razvezal in začel govoriti v sodobnem jeziku.« Z njimje ustvaril bralsko privlačen, dostopen, v sočnem stvarnem jeziku napisan vizionarski roman o tranziciji in vzporednem rojstvu tajkuna. Prestopil je takratne meje visoke literature in vanjo vpeljal ne le obrobne, surove, drzne like bratislavskega podzemlja, kakršni so protagonist, nekdanji kmet in poznejši hotelski kurjač in končni tajkun Racz, ali pa prekupčevalci, prostitutke in drugi, temveč je prenovil tudi pripovedno tehniko – s pomočjo distanciranega, hladnega pripovedovanja, brez psihologiziranja, a z natančnimi opisi, v katerem je s pridom izkoriščal paleto jezikovnih registrov in prvine žanrske literature. Njegova pisava je bila svojevrstna parodija, nekakšen postmoderni pastiš shematičnega socialističnega realizma iz 50. let, v določeni meri tudi zgodnejše slovaške lirizirane proze iz 30. in 40. let.
Literarni znanstvenik Peter Darovec v nekrologu, objavljenem v enem osrednjih slovaških dnevnikov, njegovo pojavitev na literarnem prizorišču pojasnjuje tudi z vidika položaja avtorja: »Pišťanek je nastopil z novim konceptom obrtnika, ki piše knjige za zabavo ljudi, pomemben mu je množični uspeh pri bralcih, pri tem pa mu ni treba biti ne inženir človeških duš, ne romantična vest naroda, niti ne mnenjski intelektualec, ki bi svojim ljudem s piedestala narekoval, kaj naj mislijo in delajo. Pišťanek s svojo plebejsko potezo sname slovaškega pisatelja – in s tem tudi sebe – s položaja nad ljudmi in se prostovoljno pomeša mednje. Edino kar ga do danes loči od preostalih, je vsakokratna […] količina njegovega pripovedovednega daru.«
Pišťanek je sicer nase opozoril v 80. letih, ne le kot bobnar v punk-jazzovski skupini Devínska Nová Vec, ki jo je ustanovil s prijateljem Taragelom, temveč tudi že s kratkimi zgodbami, ki jih je objavljal v različnih literarnih revijah. Že takrat je bilo moč opaziti njegov všečen, življenjski in izviren slog ter pristen, za takratne razmere (pre)drzen predmet zanimanja – vsakdanje, neidealizirane ljudi iz okolja, ki ga sam najbolje pozna, na stiku podeželja in mesta.Kot nemeščan in izkušen fizični delavec – Pišťanek se je nekaj let, ko je bil zaradi izostankov izključen iz gimnazije, preživljal z manualnim delom, pozneje pa je študiral dramaturgijo in scenaristko na fakulteti VŠMU v Bratislavi – je zelo dobro poznal povprečen slovaški živelj najrazličnejših poklicev, z družbenega obrobja in dna in ga uporabil za osrednje like svojih zgodb. Njegovo pisavo odlikuje avtentičnost izraza in mojstrsko slikanje duha tedanjega duhamornega, a skozi njegovo vizionarstvo tudi današnjega časa. Darovec pojasnjuje: »Ta tesen in relevanten odnos do resničnosti ni vezan le na njegove like-tipe. Enako resnična, doživeta in globinsko razumljena je v njegovih najboljših besedilih iz devetdesetih tudi družbena stvarnost ali, če želimo, doba.« In prav zato so ga bralci hvaležno vzeli za svojega, izostala pa ni niti kritiška hvala, ki je v novih časih že lahko odkrito izražala svoja dejanska stališča, naveličana desetletij shematične, modelirane literature.
Pišťankovo najplodnejše obdobje so bila 90. leta, ko je poleg prelomnega prvenca leta 1993 izdal še zbirko treh novel Mladi Dônč (Mladý Dônč), s katero je z odliko premagal prislovično težko preizkušnjo drugega knjižnega dela. V letih 1994 in 1999 sta sledili nadaljevanji Rivers of Babylon ter tri zbirke ironičnih mikrozgodb Pravljice o Vladu (Skazky o Vladovi, 1995, 1998, 2002), ki so tematizirale konkretno politično sceno v novonastali Slovaški republiki, z jasnimi aluzijami na dejanske akterje. Izjemne pozornosti je bila deležna tudi parodično-groteskna zbirka S sekiro in nožem (Sekerou a nožom, 1999), za katero so zgodbe nastajale predvsem v 80. letih in smešile tedanjo družbeno-politično stvarnost, nekatere sta s Taragelom napisala samostojno, nekaj pa v sodelovanju. V novem tisočletju se je zdelo, da je Pišťanek literarno utihnil, čeprav je veliko pisal publicistična in oglasna besedila. Delal je v oglaševalstvu, bil urednik različnih spletnih revij, nazadnje inZine, katere soustanovitelj je bil. Bil je tudi moderator na televiziji in radiu, vseskozi pa pisal publicistiko, ki je leta 2003 izšla zbrana v knjigi Traktoristi in buzeranti (2003). Podpisal se je tudi pod knjigo kuharskih receptov, za katere se je navdihoval pri svojem starem očetu, Recepti iz družinskega arhiva ali Vse, kar vem, me je naučil moj dedek(Recepty z rodinného archívu alebo Všetko, čo viem, ma naučil môj dedo, 2003), in stvarno knjigo o viskiju Živi ogenj iz vina ali Zgodbe iz konjakovih kleti (Živý oheň z vína alebo Príbehy z koňakových pivníc, 2006). V intervjujih iz zadnjega desetletja je javnosti zaupal, da je pisateljskemu molku botrovalo njegovo psihično stanje; zaradi t. i. narcisitične motnje je poiskal tudi psihiatrično pomoč, ki je ugodno vplivala na njegovo duševnost, a za ceno izgube literarne motivacije. »Pisanje proze me že dolgo ne nagovarja, ne čutim več tistega notranjega presežka energije, tiste želje, da bi z bralci delil zgodbo. Sem v položaju vrvohodca, ki mu je na pol poti na lepem zmanjkalo vrvi. Izgubiš motivacijo za fabuliranje in kaj? Kam naprej? Ampak ne trdim, da je to trajno stanje,« je pojasnil pred petimi leti v intervjuju s Taragelom.
Zares ni bilo, kajti Peter Pišťanek je nedavno doživel svojo novo pomlad. Po kar petnajstih letih literarnega predaha je v istem letu izdal kar dve deli: novelo iz sodobnega sveta Neva (2014), o Slovaku, ki se v St. Peterburgu zaljubi v rusko tolmačko, in obsežen roman Talec (Rukojemník, 2014) s podnaslovom Lokomotive v dežju, ki je nastal po njegovem scenariju za istoimenski film v režiji Juraja Nvote, katerega premiera je bila le nekaj mesecev po izidu knjige, avgusta lani. Talec je tako že tretji film po Pišťankovi predlogi – leta 1998 je bil po prvencu posnet film Rivers of Babylon(režija Vlado Balco), doslej največjega, nepojmljivega uspeha pa je bil deležen film Muzika omenjenega Nvote, nastal po istoimenski noveli iz zbirke Mladi Dônč. V tem labodjem spevu je tematiziral čas normalizacije 70. let skozi oči dečka Petra, avtorjevega alter ega, čigar starši ostanejo onkraj železne zavese na Dunaju, zato ga odtlej vzgajajo stari starši. Vrnil se je tudi z novo, korenito spremenjeno pisavo, ki ni več distancirana, ironična, parodična, ostaja pa privlačna, humorna, zlasti pa pripovedno in kompozicijsko vešča. A ko se je že zdelo, da je Pišťanek znova prišel na pisateljski okus in se v drugi polovici lanskega leta udeleževal tudi številnih branj in literarnih večerov – v enem zadnjih intervjujev oktobra lani je razkril, da pripravlja nov roman in na facebooku objavljal že prve vzorčne odlomke –, je udarila vest o njegovem odhodu.
Peter Pišťanek je užival tudi mednarodni sloves. Kakovost njegove pisave je prepoznal kanadski slavist, znanstvenik in prevajalec Peter Petro in z angleškim prevodom trilogije Rivers of Babylon (Garnett Press, 2007, 2008, 2009) sprožil val njegovih prevodov po celem svetu – v pičlih petih letih so bralci lahko po njegovih delih posegali v turščini, češčini, francoščini in srbščini (z zgovornim podnaslovom Kako je kurjač postal tajkun). Prevajajo se tudi druga njegova dela, nazadnje mikrozgodbe v španščini in roman Talec v češčini. Tudi slovenski bralci imamo to srečo, da smo povsem v koraku s preostalim literarnim svetom. Pred poltretjim letom smo v prevodu Andreja Rozmana dobili Pišťankovo ključno delo Rivers of Babylon (Mladinska knjiga, 2012), pa tudi njemu najljubšo kratko zgodbo iz zbirke S sekiro in nožem – O vplivu pitja kave na reševanje stanovanjske problematike, ki nam je na voljo v zbirki Pozitivci –sodobne slovaške humoreske (Ljubljana: JSKD – revija Mentor, 2012. Prevajalci pod mentorstvom Andreja Pleterskega).
V njegov spomin in čast vam danes v branje ponujamo še eno njegovo, značilno parodično, kratko zgodbo iz kultne zbirke S sekiro in nožem – Tovariš Bozonča: Idealna delovna sila. Idejo zanjo je Pišťanek dobil leta 1987, ko je nekega dne med službo v vodarni listal po brošuri urada za varstvo pri delu. Z njeno pomočjo in z opazovanjem razmer dotrajanega socializma si mu ni bilo preveč težko zamisliti, kako bi bil videti delavec, ki bi ustrezal vsem predstavam avtorjev takih brošur.
Tovariš Bozonča: Idealna delovna sila
Pred odhodom na delo, po tem ko se poslovi od svojih najbližjih, ima tovariš Bozonča vsakokrat znova odlično priložnost, da se zave in zaobljubi, da bo pri delu pazljiv in pozoren, da se bo lahko zdrav in zadovoljen vrnil domov.
V službo gre spočit in dobre volje. Na široko razprtih ustnicah mu poigrava strumna pesem. Jasne oči mu žarijo s preprostega, dobrodušnega obraza. Toplo se obleče in se dositega naje. S sabo vzame samo, kar potrebuje za opravljanje svojega dela. Tovariš Bozonča je po poklicu talivec v velikem kemijskem obratu.
V službo prihaja med prvimi, če ne čisto prvi. Zato v časopisnem kiosku pri vhodu v tovarno vedno uspe kupiti časopis. Najraje bere Delo in Šport.
Nogomet je tovarišu Bozonču všeč, zabava ga, vendar z njim nikoli ne pretirava. Je navijač ekipe Inter Slovnaft ZŤS Bratislava. Včasih si ob nedeljah obleče pulover in suknjič, si naolji lase in se odpravi na tekmo na stadion Pasienky.
V službo in nazaj gre tovariš Bozonča vedno po najkrajši, vendar tudi najbolj varni poti. Dokler je še uporabljal javna prevozna sredstva (vlak, avtobus, tramvaj), je prišel na postajo pravočasno. Pogosto je prej vstal, celo uro ali dve in potem hrabro sedel v mrzli čakalnici. Nikoli ni v zadnji sekundi skakal na vozilo med vožnjo. Obnašal se je tako, kot se za zavednega državljana spodobi. Po petnajstih letih potrpežljivega čakanja je tovariš Bozonča končno dobil službeno stanovanje v bližini kemijskega obrata in začel je uporabljati lastno prevozno sredstvo, kolo. Tovariš Bozonča se s svojim kolesom vozi previdno, predvsem v ovinkih in na križiščih. Je pozoren do ostalih udeležencev v prometu. Pred vsako vožnjo s kolesom si desno hlačnico pripne s kljukico, da ne bi zlezla v naoljeno verigo, ker bi tako lahko povzročil prometno nesrečo.
Svoje kolo tovariš Bozonča primerno vzdržuje. Redno ga čisti in naolji verigo. Zračnice vsak dan preveri in napolni. Ko se vrača iz popoldanske izmene, vklopi dinamo in si sveti po poti. Seveda temu prilagodi tudi hitrost vožnje, čeprav je treba reči, da nikoli ne vozi prehitro.
Tovariš Bozonča ve, da je osebna higiena pokazatelj vestnega in torej tudi kultiviranega človeka. Zato ves čas skrbi za čistočo svoje delovne obleke in obutve. Redno ju čisti. Za čiščenje in popravilo osebnih delovnih varnostnih pripomočkov naj bi skrbelo podjetje, kemijski obrat, vendar so se odgovorni na to požvižgali. Tovariš Bozonča je pljunil v roke in se dela lotil sam.
Pred jedjo in po uporabi stranišča si tovariš Bozonča umije roke in obraz. Po delu nemalokrat tudi celo telo. Ker gre iz službe domov s kolesom, se mu tuširanje v službi za razliko od ostalih sodelavcev ne zdi odveč. V vsakem primeru od črnih prašnih delcev ni umazan v tolikšni meri kot ostali, ki razdaljo med obratom in vratarnico premagujejo peš.
Tovariš Bozonča dobro skrbi za zobno higieno. Zobe si redno čisti, tudi zato ga nikoli ne bolijo. Ima osemindvajset zob; modrostni zobje mu niso nikoli zrasli. Ker se mu to ne zdi normalno, to dejstvo raje zamolči.
Tovariš Bozonča se nikoli ne umiva z bencinom ali sintetičnim razkužilom. To se mu zdi zelo nevarno. Vedno ga je bilo strah raka. Zato zmeraj, ko v službi vdihne žveplovo kislino, pri priči spije deciliter mleka. Dnevno tako zaužije dva do tri litre okusnega in zdravega mleka naravnost iz vrečke. Ima dober občutek, da za razliko od svojih apatičnih kolegov naredi nekaj za krepitev svojega zdravja.
Iz istega razloga tovariš Bozonča tudi ne kadi. Prav tako se izogiba zakajenim prostorom. Velikokrat se je že lahko prepričal, da se vonjalne čutnice, uničene od cigaretnega nikotina in katrana, niso sposobne pravočasno odzvati denimo na uhajanje arzenove kisline, vodikovega cianida ali živosrebrne pare, do česar prihaja nekajkrat na dan, in tako ne opozorijo svojega lastnika, da si je potrebno namestiti dihalno napravo oz. plinsko masko. Kar nekajkrat se je že zgodilo, da je tovariš Bozonča že zdavnaj mirno sedel s plinsko masko na obrazu v predpisani legi (tj. s hrbtom obrnjen stran od predvidenega epicentra mogočega izbruha in z glavo med nogami), medtem ko so se njegovi sodelavci valjali po tleh in zviti kot kače hlastali za zrakom.
V prostorih, namenjenih higieni (umivalnice, tuši, stranišča ipd.), skrbi tovariš Bozonča za red in čistočo. Teh pomembnih prostorov obrata nikoli ne poškoduje. Saj so vendar namenjeni varovanju njegovega zdravja in zdravja njegovih sodelavcev. Prav tako je seznanjen s tem, da sta red in čistoča na delovnem mestu pomemben dejavnik za varno delo brez tveganja. Skrbi tudi za to, da bi delavnica, v kateri dela, pričala o njegovi kultiviranosti. Svoje delovno mesto z vso zavednostjo okrasi tako, da bi bilo to okolje, v katerem se še boljše, prijetnejše in bolj varno dela. Preden tovariš Bozonča zapusti delovni prostor, ga temeljito pospravi. Osebne pripomočke za varnost in zaščito pri delu uporablja tovariš Bozonča vedno in povsod, kjer so predpisani in kjer ga varujejo pred delovnimi poškodbami in boleznimi. Z njimi ravna previdno. Zaveda se, da so mnogim obvarovali zdravje ali celo rešili življenje. To pa je, kot pravijo, najdragocenejše, kar imamo.
Pri delu najprej razmisli, šele nato ravna. Vso svojo pozornost nameni izvrševanju dela. Nikoli se ne pusti, da bi ga kdorkoli ali karkoli zmotilo. Sodelavci ga dobrodušno kličejo »robot Emil«.
Tovariš Bozonča vedno ohranja razsodnost. Je strpen in se izogiba prepirom in sporom. Pri delu se neumestno ne šali in ne brije norcev. Deloma zato, ker je discipliniran, deloma zato, ker ni ravno zabavljač. Resen je. Šalam, ki jih pripovedujejo sodelavci, se na začetku ni smejal, ker jih ni razumel. Kasneje jih je nehal poslušati, zdaj raje dela po svoje. Včasih med malico tudi sam prispeva kakšno šalo, ki jo je slišal v televizijski nagradno-zabavni oddaji »Kdor je bolj smešen, zmaga«, in jo takoj tudi jasno in da je vsem razumljivo razloži.
Dejavnosti, ki niso v povezavi z delom v tovarni (delo na črno, fušanje), tovariš Bozonča ne opravlja. Če tovariš Bozonča ugotovi, da gori, požar pogasi. Če tega ne bi zmogel sam, bi takoj poklical na pomoč.
Pred delom in po njem tovariš Bozonča ne uživa alkoholnih pijač. Tudi na delovno mesto jih ne prinaša. Če mu dodelijo sodelavca, pri katerem so vidni znaki opitosti, delo z njim zavrne in na njegovo stanje opozori svojega nadrejenega. Kar je precej težko in zahtevno, saj nikogar od prisotnih v obratu ne more s čisto vestjo označiti za povsem treznega.
Delovno mesto ni prostor za praznovanja, ki so povezana z uživanjem alkohola. Zato jih tovariš Bozonča nikoli ne organizira in se jih niti ne udeležuje. To namreč ne bi bilo v skladu z varnostnimi predpisi.
Med sodelavci je spoštovan in priljubljen.
Tovariš Bozonča je srednje postave in ima resen, simetričen obraz, ki je na obeh straneh zašiljen z modnimi zalizci. Lasje so temnejši, oči sive, vendar ne preveč. V mladosti se je ukvarjal s športom, nikoli pa ni pretiraval. Kot učenec in vajenec je dosegal povprečne, prej boljše kot slabše rezultate.
Edina posebnost tovariša Bozonče so (poleg že omenjenih modnih zalizcev) malce prevelike roke in premajhna glava v primerjavi z ostalim telesom. Tovariš Bozonča je videti natanko tako kot idealna delovna sila, ki je prikazana na prvomajskih plakatih, z ostro in oglato izdelano brado in jasnimi očmi, polnimi energije in delovnega zanosa.
Tudi njegova žena, tovarišica Bozončeva, je videti kot idealna delovna sila z istega plakata. Poročila sta se, ker sta se ljubila. Ljubita se vse do danes. S svojo ljubeznijo pa nista nikoli pretiravala, ostajata prizemljena, sta skromna. Prvič sta se poljubila, ko je bil njun najstarejši otrok že precej časa na svetu. Potem sta se jima rodila še dva. Stanujejo v trosobnem stanovanju s prehodno kopalnico v bloku. Stanovanje je majhno, ampak oni so srečni. Seveda pa niso vajeni, da bi to srečo preveč očitno razglašali naokoli.
Tovariš Bozonča ima zelo rad zrezke s krompirjem in kislimi kumaricami. Po dobrem, okusnem in hranljivem obroku tovariš Bozonča rad spije pol litra piva ali dva deci belega vina. Seveda, samo v primeru, da obeduje doma; v službi se prehranjuje v tovarniški menzi. Potrpežljivo stoji v neskončni vrsti pred okencem, kjer delijo hrano, nikogar ne prehiteva in se ne prepira. Dodeljeni obrok zaužije brez ostankov, ničesar ne pusti na krožniku. V njegovem telesu se raztopi vsak košček kite in maščobe in tako prispeva k regeneraciji njegove delovne moči. Tovariš Bozonča se ne prenajeda. Namesto sladice raje vzame jabolko ali kakšno drugo sadje.
V prostem času rad prebere časopis ali revijo, na primer Življenje, Svet socializma, Svet dela, Slovakinja in včasih tudi revijo Mladi podvigi. Še vedno obžaluje, da je prenehala izhajati revija Beseda, v preteklosti njegovo priljubljeno čtivo. Knjig tovariš Bozonča ne bere, za to nima časa. V živem spominu pa mu je ostalo nekaj knjig iz zbirke Stopinje in publikacija Naš otrok, ki jih je nekoč prebral. Danes ima branje za otroško zabavo in stran vržen čas.
Tovariš Bozonča je reden krvodajalec. Enkrat je daroval tudi kostni mozeg.
Vsebina njegovih želodčnih sokov je znotraj predpisane norme. Tehta petinsedemdeset kilogramov, meri meter in petinsedemdeset. Sluznico ima rožnato, zobovje brezhibno, prebavo redno.
Po delu si tovariš Bozonča privošči precej dolg počitek. Prosti čas porabi za krepitev svojega zdravja, širjenje znanja in za delo v dobrobit družbe. Pravilni življenjski slog, aktivni oddih, občasno ukvarjanje s športom ali planinarjenje v svoji najbolj zmerni obliki, pomagajo tovarišu Bozonču krepiti zdravje in njegovo delovno silo. Trdno zdravje mu omogoča mirno delo, boljše delovne rezultate, boljše zadovoljevanje njegovih potreb in interesov.
Tovariš Bozonča daje družbi svojo delovno silo, ona pa ga za to nagrajuje – skrbi za regeneracijo in reprodukcijo njegove delovne sile.
Življenje tovariša Bozonče prinaša srečo, spokoj in radost tudi njegovi ženi in njegovim otrokom – delovni sili prihodnosti.
Prevod kratke zgodbe: Špela Sevšek Šramel
