Petnajst odgovorov na vprašanje, katera je najboljša knjiga leta 2023

»Danes je devetindvajseti november stara sem 31 in pol in štekam ta girlhood in ta horror in vse to, čeprav totalno ne prenesem roza barve, in itak da je posnemanje kopije sam cringe, ampak vseen grem v to, ker sem že avgusta rekla: tole bo moja knjiga leta, ziher, in evo.«

»Izbrati zgolj en izstopajoč naslov leta 2023 je težka naloga, a mi jo je letos zelo olajšala Eva Mahkovic, avtorica knjige z roza bleščečim naslovom TOXIC. Knjiga izstopa na več nivojih, najprej na vizualnem, nato na slogovnem in na koncu še na čustvenem. Zame je TOXIC terapija. Je knjiga, ki se ukvarja z življenjem mlade ženske v Ljubljani in življenjem žensk nasploh. Polna je referenc na meni ljubo pop kulturo, od Gilmore girls, ki jih to jesen ponovno gledam, do Taylor Swift, ki jo obožujem že od petnajstega leta. Mahkovic piše fragmentirano in v tem odzvanja fragmentarnost naše družbe, kjer se na vsakem koraku pričakuje popolnost, kot da smo le skupek delčkov, ki jih lahko do onemoglosti olepšujemo in treniramo in izboljšujemo. Všeč mi je, da si je za glavno nalogo v knjigi avtorica zadala razkrivanje absolutne groze obstoja na tem planetu, ki se prepleta z grozo bivanja v umrljivem telesu, ki je za povrh ves čas kritizirano in podvrženo minljivim lepotnim standardom. Še najbolj me njen prikaz deklištva in odraščanja spomni na tesnoben občutek v seriji Sharp Objects, posneti po Ostrini Gillian Flynn. Zame gre TOXIC z roko v roki s filmom Barbie, ki me je prav tako soočil z nekaterimi temami, pred katerimi kdaj bežim, ker zahtevajo delo na sebi: odnos do moških, do svojega videza, nore zahteve po uspešnosti in briljantnosti, ki privedejo v paralizo dvomov. Meni je iz te paralize dvomov malo pomagala ta knjiga. Morda prav zato, ker je iskrena, ker ničesar ne zakriva v imenu ugajanja literarnim ‘trendom’, kakršnimkoli ‘standardom’, ampak samo živi svoje življenje in bralko ali bralca povabi v vesolje, v katerem se bom z veseljem še kdaj izgubila in za nekaj ur skrila pred tem norim svetom.«

»Kratkoprozna zbirka Suzane Tratnik meša surovo telesnost in sanjski absurd, a vedno uspe čustveno zarezati z globokim razumevanjem oseb na robu. Humorja v zbirki ne manjka, zato nam raznorazne izkušnje protagonistke hitro pridejo pod kožo. Način, s katerim je občutek samote ubeseden skozi zbirko, pa doživi svoj vrhunec v zadnji, skoraj burleskni zgodbi Intimental, v kateri protagonistka išče izhod iz strtega srca v evtanaziji.«

»Z mano je letos najbolj ostala knjiga Čas grobosti dr. Renate Salecl. Priznana filozofinja in sociologinja v njej razmišlja o vse pogostejšem pojavu grobosti kot posledici porasta individualizma, tekmovalnosti in gonje po uspehu ter dobičku v sodobni neoliberalni družbi. Kar me je ob branju najbolj presenetilo, je aplikativnost konceptov, sicer značilnih predvsem za korporativni svet, tudi na področju kulture, neprofitnih organizacij in drugih inštitutov, katerih cilj ni dobiček, temveč formiranje skupnosti in vzdušja. Srhljivo je videti, kako je postala grobost modus vivendi velikega dela človeštva, četudi gre za intimne sfere, kot so prijateljski in romantični odnosi, ali pa preprosto prisotnost empatije na delovnem mestu. Od ljudi se pričakuje, da bodo zavoljo uspeha in statusa delovali čez meje svojih zmožnosti in v izjemno slabih pogojih, ker so tako počeli že tisti pred njimi in ker so za družbo, če v svojem delu ne izstopajo, preprosto zamenljivi; zmeraj obstaja nekdo, ki bo pripravljen narediti več in bo tudi bolje ustrezal zahtevam oziroma pogojem. Ljudje smo postali servis – je romantika mrtva?«

»Književni prvenec enega osrednjih filozofov 20. stoletja ima kultni status, ki sega onkraj logiških in tudi filozofskih krogov. Že od izida je priljubljen tudi pri umetnikih, pesnikih in drugih literatih, pa tudi pri duhovnih iskalcih, ki se ukvarjajo s skrivnostjo ustroja sveta in dobrega življenja v njem. Ta misteriozni tekst, ki je na prvi pogled zgolj strogo formalno delo logike in filozofije jezika, z vsakim novim branjem dobiva nove razsežnosti. Na posodobljen prevod v slovenski jezik smo čakali desetletja, po letih dela na njem pa ga je dokončal profesor Borut Cerkovnik. V poznavalski spremni besedi ga v omenjenih razsežnostih predstavi tudi profesor Andrej Ule. Izdaja, ki je izšla pri založbi LUD Šerpa, posvečeni predvsem poeziji in eksperimentalni prozi, bo s svojo celovito notranjo in zunanjo podobo tej veliki mali knjigi zagotovo omogočila novo življenje in umestitev v širši kontekst, ki si ga zasluži.«

»Ker sem jo brala in medias res, medtem ko so izraelski vojaki prisilili medicinsko osebje, da je zapustilo bolnišnico v begunskem taborišču v Dženinu. To je dober, lep in pretresljiv roman v vseh časih, če v poročilih sočasno gledaš mesta, ki so tudi romaneskna mesta, če vsak dan gledaš še eno tragično reprizo romaneskne zgodbe, pa so bralska spoznanja in občutenja potencirana in intenzivirana.«

»Tabula Rasa je ‘upokojenski projekt’ Johna McPheeja, pionirja dolgometražne dokumentarne proze (longform oz. narrative nonfiction), profesorja pisanja na Univerzi v Princetonu in dolgoletnega sodelavca revije The New Yorker. McPhee – vsaj zunaj Združenih držav – verjetno ni tako znan kot njegov sodobnik in še en novinarski pionir Hunter S. Thompson, začetnik gonzo novinarstva, je pa skoraj zagotovo boljši pisatelj. Njegove knjige – ki zadevajo vse od zgodovine gojenja pomaranč v ZDA do portreta švicarske vojske – se običajno berejo kot vrhunski romani, Tabula Rasa pa je drugačna: sestavljena je iz kratkih odlomkov o stvareh, dogodkih in ljudeh, o katerih je želel, a ni nikoli uspel pisati. McPhee, ki je letos dopolnil 92 let, zbirko sicer šaljivo opredeli kot poskus ostajanja pri življenju, za bralce in bralke pa predstavlja fascinanten vpogled v eklektične interese enega najbolj vsestranskih sodobnih pisateljev.«

»Med letošnjimi izdajami bi posebej rada izpostavila Šolo padanja Mikaela Rossa, ki je v izvrstnem slovenskem prevodu Marka Bratine izšel pri založbi Stripburger. Pripoved, ki uspe hkrati nasmejati in ganiti, se plete v seriji kratkih zgodb in nezgod protagonista Noela, mladega moškega z neimenovano motnjo v duševnem razvoju, ki se mu svet nekega večera postavi na glavo. S prihodom v novo skupnost, Neuerkerode, se mora, tako pri judu kot v življenju, naučiti pravilno pasti – da se potem lahko vsakič znova lažje pobere.«

»Literarna bera leta 2023 je pred nas postavila številna odlična dela domačega leposlovja, med katerimi bi povsem subjektivno izpostavila denimo roman Smrt, v temo zavita Samante Hadžić Žavski, Večerno zoro Matjaža Zorca in TOXIC Eve Mahkovic, ki so me vsak po svoje odpeljali v prej neslutene in vznemirljive smeri literarnega ustvarjanja. V prav poseben užitek pa mi je bila slikanica za mlade in odrasle Izgubljena duša izvrstne ter meni zelo ljube poljske pisateljice Olge Tokarczuk, ki jo je z ilustracijami obogatila sijajna Joanna Concejo. Pripoved o moškem, ki ga njegova duša ne more več dohajati, z dobrodušnostjo in neposrednostjo pravljic naslavlja pomembna življenjska vprašanja. Prijazno branje za dolge zimske večere in razmisleke o prihajajočem letu.«

»Imamo skrivnostno knjigo, imamo izginulega avtorja, pajkovko pripovedovalko ter še nadobudnega pisatelja – skratka vse, kar človek potrebuje za pravo bolañevsko avanturo. Sarr pripovedi pravzaprav ne gradi, temveč jo razstavlja kot babuško, prepleta različne diskurze in že z obrtniškega stališča je prav zavidljivo, kako mu vse te niti uspeva trdno držati v rokah. Da prevoda Janine Kos sploh ne omenjam. O čem govori roman? O položaju afriških pisateljev? Da. O francoski kolonialni preteklosti? Tudi. Predvsem pa o literaturi sami in tistem nekajnekaj, kar jo pravzaprav dela literaturo. Slastno. Pa literarne kritike pobija, kar sploh ni zanemarljivo.«

»Roman, za katerega je kot prvi pisatelj iz podsaharske Afrike Mohamed Mbougar Sarr, senegalski pisatelj, leta 2021 prejel prestižno Goncourtovo nagrado, je literarna mojstrovina, ki bralca nagovarja večplastno. Medtem ko spremljamo zgodbo o iskanju sledi izginulega in molku zapriseženega senegalskega pisatelja T. C. Elimana, ki je leta 1938 v Parizu izdal knjigo Labirint nečloveškega, nato pa zaradi domnevnega plagiatorstva izginil iz literarnega spomina, nas roman popelje v globlja vprašanja o naravi literature in o smiselnosti pisanja. Mboughar Sarr je navdih za pisanje črpal iz literarnega škandala, ki je pestil malijskega pisatelja Yamba Ouologuema in njegov roman Dolžnost nasilja. Ob tem nas roman seznanja z literaturo kot ‘tatinsko igro’ medsebojnega vplivanja in medbesedilnosti, pri čemer se istočasno sprašuje o odnosu literarnega dela in avtorjeve biografije, pomenu literarne kritike in vlogi literarnih kritikov ter literarnem rasizmu. Preko fragmentirane forme različnih slogov in pripovedovalcev roman tudi genialno gradi resničnost neke zgodbe, ki vselej ostaja izmuzljiva.«

»Zbornik na meji med humanistiko, biografijo in spominsko prozo, Naše znanstvenice: kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, premika ustaljene načine razumevanja dela in ženskega prispevka k neki dejavnosti. Trenutno delujoče znanstvenice, od filologinj do računalničark, so prispevale besedila o svojih predhodnicah, ki so delovale znotraj takrat povezanega področja Jugoslavije in ne le znotraj nacionalnega okvirja, kot jih večkrat prikazuje aktualno zgodovinopisje. Besedila ne sledijo samo klasičnemu narativu o genialnemu posamezniku, temveč opozarjajo na nevidna in manj cenjena dela, kot so nabiranje in dokumentiranje gradiva, mentoriranje mlajših, prenašanje znanj, vzpostavljanje institucij, in druge oblike skrbi za grajenje in razvoj akademskega polja. Da bi osvetlili ženski prispevek k znanosti, moramo namreč spremeniti naše razumevanje znanosti, v uvodniku opozarja urednica Jovana Mihajlović Trbovc: namesto Velikega Znanstvenika se izriše podoba veliko širše, medsebojno odvisne skupnosti, ki kot celota prispeva k posameznemu premiku. Podobno velja, bi lahko dodali, za mnoge druge dejavnosti, vključno s kulturo.«

»Sovjetska zveza seveda ni bila Jugoslavija in tisto, po čemer smo v osemdesetih letih hrepeneli Slovenci – po tržaških kavbojkah in celovški čokoladi –, ni bilo tisto, po čemer so tisti isti čas hrepeneli na slovanskem vzhodu. Če je verjeti desetinam, nemara kar stotinam pričevanj z vseh koncev nekdanje velesile, ki jih je v Času iz druge roke zbrala nobelovka Svetlana Aleksijevič, so bile to predvsem salame iz uvoza, po možnosti z Apeninskega polotoka. Toda kaj se zgodi, ko veliko, močno, vplivno, silno državo zamenjaš za nekaj italijanskih salam? In kaj se zgodi, ko niti teh nesrečnih mesnin nenadoma ne moreš kupiti, ker je denar čez noč postal ničvreden? – Malo počakaš, potem se zgodi Putin. Pa vendar bi bilo kratkovidno, reduktivno, zavajajoče, ko bi Čas iz druge roke brali kot nekakšno dopolnilno berilo, kot poučno zgodovinsko-sociološko čitanko k predmetu ‘Izzivi in dileme sodobne geopolitike’. Čas iz druge roke je namreč, ravno obratno, knjiga, ki za velikimi procesi in kolosalnimi premiki za zgodovino z velikim Z zmore poiskati človeški obraz; je pretresljiva resnica besednih zvez, kot so: stalinske čistke, nemška okupacija, življenje v hruščovki, černobilska nesreča ali, zakaj pa ne, liberalna demokracija. Čas iz druge roke je spomenik malemu človeku, njegovemu trpljenju in vztrajanju, ki ti, na kavč udobno zavaljenemu bralcu, navsezadnje vzamejo mero. Brez dvoma knjiga leta.«

»Slikanice z bralci vzpostavljajo prav poseben odnos. Če se sprehodimo med njimi (npr. na knjižnem sejmu), se v množici kaj hitro izgubimo, tiste najglasnejše pa pogosto prinašajo le še eno variacijo že videnega. Ko pa v tej kakofoniji najdemo tiste s prelepimi avtohtonimi glasovi ter jim namenimo svoj čas in pozornost (s tem pa morda tudi svojemu sobralcu ali pa sami sebi), nas hitro potegnejo v svoj svet: ob najboljših slikanicah se to – ob prepletu besede in podobe – zgodi še toliko hitreje kot z drugimi književnimi oblikami, vsaj pri meni. Zame je takšna slikanica Govorim kot reka s premišljenim besedilom Jordana Scotta – ki je našel besede za težko ubesedljivo; za manko besed, za tesnobo, za oddaljenost in bližino – in z izjemnimi ilustracijami Sydneyja Smitha. Smithove ilustracije so, kot se lahko prepričamo že na naslovnici, mojstrsko naslikane. Na njih ujame igre svetlobe in vode, lepoto narave, odnose, občutja. Smith z ilustracijami pred nami odpre svet pripovedovalca, omogoči nam, da na sebi začutimo poglede sošolcev, ki strmijo v jecljajočega dečka, in kapljice vode, ki ga potegnejo iz tišine. Ob Smithovih podobah pripovedovalec in njegov svet ob vsakem branju dobivata nove plasti, ki jih v zgodbo seveda prinašamo tudi bralci sami. Veseli me, da je mojstrovina Scotta in Smitha v tankočutnem prevodu Tjaše Koprivec Vuga zaživela tudi v slovenščini.«

»Težko pojasnim, zakaj je ta knjiga name naredila tako močan vtis. En razlog je zagotovo zunajliteraren: avtorico bi lahko spoznala na londonskem festivalu, ravno na dan, ko sem ta roman pričela brati, če avtorica le ne bi zbolela. Drugi razlog je sentimentalen: ker sem na Norveškem nekaj časa živela, poznam ulice Osla, ki jih avtorica v knjigi navaja, vem, kje se zgodba odvija. Potem pa je tu še pripoved an sich: zgodba o ženski, ki se po mnogih letih iz ZDA vrne v Oslo, da bi tam otvorila svojo razstavo, a jo bolj kot umetnost zaposluje njena mama. Tej ženski se je mama namreč odrekla oziroma se je ženska odrekla mami oziroma se ena drugi nista zares odrekli, saj med njima nikdar ni bilo prave vezi – bila je zgolj obilica zamer in tišin in strupa in čudaške ljubezni. Čeprav vse to, pa bi ženska od mame nekaj rada – sanja se ji ne, kaj – in jo zato prične zasledovati. Skriva se v grmovju za blokom njenega stanovanja, take stvari, medtem pa ji misli, spomini, jezik divjajo v prozi, preprosti kot kruh, gosti kot močvirje. Noro.«