Tlakovci na igrišču so se bleščali kot povoščene strani novih knjig, kot bi bilo vse skupaj, od košev na severu do golov na jugu, tlakovano s knjigami.
Mi nismo imeli veliko besed.
Igrali smo košarko. Oziroma je nismo igrali, temveč zgolj malo preigravali drug drugega in tu in tam metali na koš, dokler niso prišli starejši in nas izrinili z igrišča.
Niso nas izrinili, samo prišli so, za dve glavi večji od nas, in to je bilo to; jasno je bilo, kaj se mora zgoditi.
Vzeli smo žogo in šli na kraj.
Bili smo Petrič, Plauštajner in jaz, kot običajno.
Premalo za dve ekipi, preveč za ena na ena, zato zgolj to metanje na koš in driblanje. Ni bila zares igra oziroma tekma, samo čas, ki je tekel.
Nismo se veliko pogovarjali, ne zares.
Ni bilo kot v knjigah.
Veliko smo govorili, a zgolj fatično; vic, podaja, taka ali drugačna pripomba, met na koš, podaja, driblam, driblam, driblam, vic, met na koš, Petrič vzame žogo in gre na rob igrišča, kakor ga določajo črte, in izreče citat iz neke nadaljevanke, ki smo jo tedaj vsi gledali.
Zgolj preverjanje prisotnosti.
Jaz sem tu, ti si tu, on je tu.
Čiščenje kanalov, zamašenih zaradi nedavnega dežja, ki je vanje nanesel odpadlo listje in smeti.
»Evo, štiri je, zdaj gremo lahko k nam,« je rekel Plauštajner kmalu za tem, ko smo se pred starejšimi z žogo umaknili na mokro travo.
Blazino smo pustili pod drevesom, pozabili smo jo.
Vedno smo hodili k Plauštajnerju, ker je imel nintendo.
Petrič ni imel nič, jaz pa star commodore 64, ki ga skoraj nismo več igrali, in tečno mamo, ki sicer nikoli ni nič rekla, a je bilo očitno, da so ji otroški obiski odveč in neprijetni.
Oče je bil ponavadi v službi do osmih, tako da v tem oziru – pa še v marsikaterem drugem, kot se je izkazalo pozneje – ni bil relevanten.
Takrat še nisem razumel, da bi moralo »biti v službi do osmih« pomeniti nekaj drugega, boljšega, kot je v resnici pomenilo.
Ampak severno popoldne, vsak dan znova.
Pet ulic stran, po razmočenem listju, ki se je svetilo kot listje iz knjig.
Takrat še nisem razumel maminega sarkazma, ko je govorila o očetu in o nas nasploh; če bi več bral, morda bi, ampak več sem začel brati šele pozneje.
Petrič je nesel torbo in žogo, ki je bila njegova, midva s Plauštajnerjem samo vsak svojo torbo.
Pet ulic mokrih pločnikov in naše superge, mokre, ampak znosno. Nič mi ni premočilo, samo čmokalo je, ko sem stopal.
»Pa kaj je zdaj to, saj sem ti rekla, da pride babi,« je rekla Plauštajnerjeva mama, ko smo prišli na vrata. »No prav, pa dajte, ko ste že ravno tu. A ste kaj lačni? Vam bom naredila toast s sirom. Ampak Tomaž,« (tako je bilo ime Plauštajnerju, mi pa smo se vedno klicali po priimkih, najbrž ker se nam je zdelo tako bolj odraslo), »saj sem ti rekla, da pride babi, da ni dober dan za obiske. Potem, pozneje, naslednji mesec, saj si vedel, da bo prišla babi. Ampak dobro, zdaj ste pač tu, pa pridite noter. Ste kaj lačni? Lahko vam naredim kako malenkost. Oči še ni šel po kruh, tako da kruha nimam, je pa še nekaj toasta. Boste toast? S sirom? No, pridite noter, no, ne stojte mi tu na vratih, je prepih. Vam bom naredila toast. Ampak tu je babi in prosim, da je ne motite – prav? Bolna je, tako da prosim, da je ne motite. Pojdite lepo v svojo sobo, Tomaževo sobo, in igrajte igrice, jaz pa vam prinesem toast.«
S Petričem sva sklonila vsak svojo glavo in šla molče noter. Plauštajner se je opravičeval, češ da je pozabil.
»No, saj je v redu, pojdite v tvojo sobo igrat igrice. Vam bom prinesla toast. Ampak babi, Tomaž, res je bolna, saj veš. Ne zganjajte hrupa, prav? Očija še ni, ampak pride kmalu, ampak še ni šel v trgovino po kruh, tako da dobite toast. Saj znaš prižgati nintendo?«
Plauštajner je znal prižgati vse.
Šli smo v sobo.
»Tomaž, a znaš prižgati nintendo?« je rekel Petrič, oponašajoč Plauštajnerjevo mamo.
Jaz nisem znal oponašati nikogar.
Šele pozneje sem se zavedel, kako velika soba je bila to.
»Kaj je s to tvojo babi?« je vprašal Petrič.
»Ni moja babi,« je rekel Plauštajner. »Ne vem, kaj sploh je.«
»A je bolna?«
»Ja, tako pravita mami in oči.«
Gole stene daleč od srede sobe, kjer sta bila nintendo in televizor, na katerega ga je Plauštajner priklopil in ki ga je vključil.
Kartuša v konzoli, slika na ekranu.
Takrat nismo rekli kartuša, tako pravim zdaj. Ne vem več, kako smo rekli: najbrž samo »igra« ali »igrica«.
Kmalu toast na treh krožnikih, na vsakem en, s sirom. »Dober tek, fantje.«
Igrali smo Super Mario Bros. 2, kot vsakič. Najprej eden, potem drugi, potem tretji, izmenjavali smo se brez zatikanja.
Zgolj preverjanje prisotnosti.
Zunaj mehko mokro listje, najbrž je bila torej jesen, zgodnja ali pozna?
Kot knjige, ki jih ni bilo na nobenem zidu; prazni zidovi, prazna hiša, kot da pravkar vseljena, ampak k Plauštajnerju smo tedaj hodili že leta, pa je bilo vselej isto.
»A ne bi mogli iti raje k Plauštajnerjevim, ki imajo nintendo?« mi je nekoč rekla mama, potem ko smo bili prišli k nam in sta slednjič Petrič in Plauštajner vendarle odšla. »Tu pri nas res nimate početi nič pametnega.«
In: »Bolje bi bilo, če bi se več učil in manj igral igrice.«
In: »Tistim, ki se ne učijo, ni vedno dobro v življenju.«
Mario na ekranu po nedomačnih pokrajinah z nedomačnimi kreaturami. Morda ni bila jesen, morda je bil čas izven časa. Gobasta bitja z drobnimi nožicami.
V gozdu je bilo ta čas vse polno gob, ena od mojih tet jih je pogosto hodila nabirat in nam jih kdaj pa kdaj kaj prinesla. »Jih bom naredila z jajci,« je rekla mama.
»Na vece grem,« sem rekel, ko sem odigral svoje in je bil na vrsti Petrič.
»Ja.«
Plauštajner ni rekel nič.
Po hodniku brez tapet in slik in oken.
Na odprtih vratih sem pogledal v kabinet in v njem je bila zdaj postelja in na postelji je sedela Plauštajnerjeva babica.
Okrogla, napihnjena kot žoga.
»Dober dan,« sem rekel, ona pa je gledala skozme na hodnik in ni rekla nič.
Nazaj grede sem spet pogledal in še vedno je sedela na istem mestu in zrla v isto točko, kot bi se ves ta čas ne bila premaknila in morda se res ni.
»A bo dolgo pri vas?« sem vprašal Plauštajnerja.
»Ne vem, kakšen mesec najbrž,« je rekel.
___________________________________________________________________________________
Kratka zgodba Jerneja Županiča Plauštajnerjeva babica je med štirimi finalistkami AirBeletrininega natečaja 2023, na katerega je prispelo rekordnih 232 kratkih zgodb. Na novembrskem svečanem sklepnem dogodku v Drama Kavarni so člani žirije Ajda Bračič, Davorin Lenko in Jan Krmelj za zmagovalno razglasili Patrimoni mundial Veronike Razpotnik, ki smo jo že objavili, med bralke in bralce AirBeletrine pa kmalu prideta še Telo Barbare Kapelj ter Adam in Eva Vida Rotvejna Pajiča. Vsem še enkrat čestitamo!
