Vojna je v dveh letih tako ali drugače ubila vse nas

Kje ste bili tistega jutra, ko se je začela velika vojna?

Tukaj imate mojo zgodbo: vojna me je nagovorila z ropotom oddaljenih eksplozij za mojim oknom, vendar ji nisem verjel, saj sem mislil, da še vedno sanjam. Potem so se v prvem nadstropju hiše mojih prijateljev blizu Kijeva zaloputnila vrata in po stopnicah so začeli škripati copati. »Vojna se je začela, zračni prostor je zaprt,« je rekla Katja, lastnica hiše. Zračni prostor je omenila, ker sem moral čez dve uri poleteti v Vilno, kjer naj bi predstavil prevod svojega romana. Njen glas je po spanju zvenel grobo, skoraj moško, hripavo in zadimljeno. V resnici pa je tako zvenel živalski strah. Velik pes je stal v kuhinji pred oknom in gledal v temno nebo, prestrašeno lajal in poslušal zvoke raket in vojaških letal.

Vsak Ukrajinec si bo za vedno zapomnil temno jutro 24. februarja 2022, ko se je začela obsežna invazija. Nekateri so se zbudili ob eksplozijah, drugi ob prestrašenih klicih svojih družin – a vsi to sekundo pomnimo do zadnje podrobnosti. To je spomin, ki nas bo prežemal vse življenje. Iz nas ne dela le naroda, temveč tesnejšo, intimnejšo skupnost – nekaj podobnega družini. Ker smo ta trenutek vsi preživeli skupaj.

Potem je bilo še veliko trenutkov, tesnobe in solz, bolečine in jeze, vendar me tiste prve sekunde spominjajo na stop-kader v kinematografu. Kot v 3D programu se spomnim vseh podrobnosti okoli sebe: temperature zraka, kozarcev na mizi po sinočnji pijači, urnega kazalca nad vrati, vonja psa v sobi, hladnih ploščic na tleh. To je bil najpomembnejši trenutek mojega življenja, po katerem je šlo vse narobe in so se mi podrli vsi načrti. Morda se bom trenutka, ko bom slišal, da je vojne konec, spominjal prav tako ganljivo in globoko. Če bom seveda dočakal ta trenutek.

Od takrat sta minili dve strašni leti. Kaj se je spremenilo v nas in okoli nas? Najpomembnejša sprememba je, da smo se vojne navadili, da je del našega življenja, naša vsakodnevna rutina. To je najhujša sprememba, saj smo se privadili nečemu povsem nenormalnemu, groznemu, na kar sploh več nismo pozorni.

Ko se v Kijevu zdaj oglasi sirena za zračni napad, skoraj nihče ne hiti v najbližje zaklonišče, ljudje še naprej brez naglice opravljajo svoje običajne posle. Smrt je dobila značilnosti starogrške tragedije – zdaj ji vlada fatum, usoda, nanjo skoraj nimaš vpliva. Lahko se zgodi, da bo raketa danes zadela samo tvojo hišo, padla na kavarno, kjer si naročil kapučino, uničila železniško postajo, kjer se srečuješ s prijatelji. Pred tem se je skoraj nemogoče ubraniti, vsakodnevno možnost moraš sprejeti. Naj se zgodi božja volja, pravimo mi, ateisti.

Naokrog je veliko smrti. Spomladi 2022. leta, ko so v moje mesto začeli prinašati prve krste s trupli vojakov, padlih na fronti, je bila vsaka smrt dojeta kot osebno žalovanje. Ko je šla pogrebna koračnica po ulicah, so ljudje klečali na pločnikih, cvetje je prekrivalo ulični tlak, na pogrebih so se zbirale množice. Zdaj je na mestnem pokopališču cel sektor vojnih grobov, nad vsakim pa plapola ukrajinska zastava. Krsto pa spremljajo sorodniki, kolegi iz civilnega življenja in tovariši s fronte; običajno majhen sprevod. Ljudje na ulicah se v znak spoštovanja ustavijo in poklonijo, vendar ne jokajo več in ne klečijo. Na splošno raje pogledajo stran ali stečejo v najbližjo trgovino, da bi se izognili osebnemu srečanju s smrtjo človeka, ki je z lastnim življenjem plačal našo pravico, da živimo v razmeroma mirnem domačem okolju, daleč od fronte.

Ne hitite s sodbami, ti ljudje niso neobčutljivi ali cinični. V zadnjih dveh letih je bilo preprosto toliko smrti, bolečine in žalovanja, da so solze že izjokane. Čustva zbledijo in šok ob vsaki novi tragični novici ohromi, vendar hitro mine. Ker moraš zbrati vse moči in iti naprej, nekako živeti svoje življenje, se lahko zgodi, da se ti od prevelikih čustev in vala izkušenj zmeša – in včasih se mi zdi, da se nam je vsem res kolektivno zmešalo.

Ne pretiravam, verjemite mi. Tukaj sta novici, objavljeni danes zjutraj. V Harkovu je zaradi ruskega obstreljevanja umrla cela družina – starši in trije otroci. Rusi so raketirali skladišče nafte, po eksploziji se je gorivo razlilo po ulici in zažgalo na desetine hiš. Pravi pekel na zemlji: ljudje, civilisti, živi gorijo. Oče in sin na hodniku poskušata pobegniti. Mati in dva otroka v kopalnici. Najmlajši sin Pavlo ima šele sedem mesecev, mati ga stiska k prsim. Dojenček tako zgori, da ne ostanejo niti kosti – samo pepel. Ali je mogoče, da se ti v takšni resničnosti ne bi zmešalo? In ali sem res zblaznel, če je bila moja prva misel, da bi bilo bolje, če bi jih v hipu pokončala raketa, saj sta tako v požaru vse doletela strah in bolečina?

Druga novica: ukrajinskega vojaka, ki se je šele 31. januarja vrnil iz ruskega ujetništva, kjer so ga dve leti poniževali in mučili, je 8. februarja na križišču smrtno povozil tovornjak. Po izpustitvi iz ujetništva ni utegnil niti videti svoje hčerke Valerije Halkine, ki zdaj kot begunka živi v Lizboni. Na instagramu je zapisala: »Danes je umrl moj oče. Niso ga ubili ne vojna, ne krogla, ne dve leti ujetništva. Samo prečkal je cesto in povozil ga je avto. To je nadrealistično. Ne verjamem, da je resnično. Oprosti mi za vse. Čakala sem na tvoj klic, ki si ga obljubil, vendar ne morem več čakati …«

To nista najbolj presunljivi zgodbi o vojni, sta le dve od novic, objavljenih danes zjutraj. Tako je videti vsakdanje življenje že dve leti zapored – 730 juter zapored. Vsak dan umirajo civilisti – nezaščiteni, nedolžni, povsem običajni ljudje, ki jih Rusija ubije v supermarketu, na ulici, na njihovih domovih.

Toda ne umirajo le naključni civilisti, Rusija vsak dan ubije tudi našo vojsko. Svet je sprejel predstavo, da so vojaške smrti normalne, da so statistični podatki o vojni. Toda ali niso vojaki ljudje, ali jih lahko ubijejo samo med napadom na našo državo? Kdo in kdaj je določil, da ubijanje vojske ni zločin?

Še posebej ker ukrajinsko vojsko sestavljajo večinoma civilisti – ljudje, ki so šli branit svojo državo po lastni volji ali pa so bili mobilizirani, vpoklicani. Pred invazijo niso bili vojaško usposobljeni, bili so vodje pisarn, vozniki mestnih avtobusov, pekači pic v modnih restavracijah – ljudje, kot ste vi, ki to berete.

Evo, primer, moj prijatelj Maksym Pleša, 32 let, umetnik, po načinu življenja hipi, svoboden človek. Včasih se je preživljal s portretiranjem ljudi na ulicah in restavriranjem fresk v cerkvah. V vojno se je prijavil kot prostovoljec, čeprav v življenju ni imel nobenih vojaških izkušenj. Dvakrat je bil ranjen, zadnjo zimo pa je komaj preživel bitko za Bahmut. Po njegovih poškodbah sva se šalila, da ima devet življenj, kot maček. Dodatna življenja so ga večkrat rešila, toda kadar vojna poteka vsak dan že dve leti zapored, niti devet življenj ni dovolj za preživetje. Maksym je umrl lani in njegovo telo (pa bil je privlačen fant) so na pogreb prinesli v zaprti krsti, ker je bilo zelo pohabljeno. Ali je torej uboj takega vojaka zločin ali ne?

Zdaj pa skupaj odgovorimo na vprašanje, ki mi ga pogosto postavijo v različnih državah: »Ali zdaj pišete leposlovje?« Odgovor je očiten.

Vsak dan živimo v vrtincu takšnih zgodb, zaradi katerih fikcija preprosto kapitulira pred resničnostjo. Noben roman ne more tekmovati s tokom vsakdanjih zgodb iz življenj običajnih Ukrajincev. Ne pišem ničesar fiktivnega in danes sploh o literaturi ne razmišljam kot o nečem namišljenem, ločenem od življenja.

Kajti edina funkcija ukrajinske literature danes je: biti priča, opisovati usode, beležiti zločine. Ko sem pisal o Maksymu, se mi je njegova družina zahvalila, da sem še malo ohranil spomin nanj in omogočil, da več ljudi izve za njegovo življenje. Literatura postane neke vrste psihoterapija, ki nam pomaga preživeti največje izgube in nam daje upanje, da ni vse zaman, da bomo slišani.

To niso le prazne besede: med vojno, sredi globoke gospodarske krize, se je naklada ukrajinskih knjig podvojila in knjigotrštvo je ostalo ena redkih dobičkonosnih dejavnosti v državi. To je paradoks, vendar le na prvi pogled: v času pretresov in negotovosti ljudje potrebujejo knjige, povpraševanje po njih pa se je povečalo, ker govorijo o ljudeh, o človeškem in intimnem. Biti pisatelj v tem času je častno in hkrati izjemno težko, saj literatura danes ne zabava, temveč pomaga in rešuje. Čeprav predstavlja tudi določeno nevarnost: če imate v stanovanju veliko papirnato knjižnico, bo vaša hiša ob raketnem napadu zgorela veliko hitreje kot druge, gasilci pa morda ne bodo mogli pravočasno priti do nje.

Toda tega ni mogoče predvideti in v dveh letih vojne smo se, kot sem že dejal, naučili, da se moramo zanašati na usodo, fatum. Navadili smo se na smrti okoli nas in sprejeli možnost lastne nenadne smrti. Na grozne novice se ne odzivamo več tako močno, naša čustvena koža je postala debelejša. Ali pa je preprosto postopoma odmrla, saj smo z vsakim dnem groze, v katerega se je spremenilo naše življenje, vsi počasi umirali. Človeško, normalno v nas je umiralo. Vsi smo postali žrtve vojne – tako tisti, ki jih je ubila, kakor tisti, ki smo imeli (za zdaj) srečo, da smo preživeli.

V dveh letih smo se navadili na vojno in tragedije, začeli smo jih jemati kot novo normalno, vsakdanje življenje.

In to je najstrašnejše.

___________________________________________________________________________________

Iz ukrajinščine prevedel Nikodem Szczygłowski.