Ena najbolj znanih Pasolinijevih pesmi z naslovom Il PCI ai giovani je nastala leta 1968. V tistem času je vrela cela Evropa. Ko so celerini (posebne policijske enote) posredovali v rimski mestni četrti Valle Giulia, da bi razpustili shod študentov, ki so želeli znova zasesti prostore tamkajšnje fakultete za arhitekturo, je prišlo do hudih neredov in spopadov. Levičarske sile in gibanja so se seveda postavili na stran protestnikov, Pier Paolo Pasolini (1922–1975) pa je svoje izzivalne verze namenil študentom, češ da sami izhajajo iz vrst bogatega meščanstva in da so pravi proletarci policisti, zato so bile njegove simpatije na strani slednjih.
Pasolini je znal razburjati. Proti njemu so vložili celo vrsto kazenskih ovadb zaradi žalitve javne morale. Velikokrat je moral tudi pred sodišče. Prvič je s pravico imel opravka leta 1949, ko so orožniki iz kraja Cordovado njega in še nekaj mladeničev obravnavali zaradi nedostojnega vedenja. Dejansko so mu očitali telesne odnose z ljudmi istega spola, kar je bilo tedaj v Italiji kaznivo dejanje. Zaradi te zgodbe je izgubil učiteljsko službo v kraju Valvasone in bil izključen iz Komunistične partije Italije.
Pasolini je tudi že zgodaj stopil na slovenska tla. Ker je bil njegov oče Carlo Alberto vojaški častnik, so ga nadrejeni premeščali sem in tja po Apeninskem polotoku. Pier Paolo se je rodil v Bologni, njegov tri leta mlajši brat Guido pa v Bellunu v osrčju Dolomitov. V začetku tridesetih let je družina krajši čas prebivala tudi v tedaj najbolj slovenskem mestu v Italiji Idriji, kjer so rimske oblasti zgradile veliko vojašnico. Kraj je bil za Italijo pomemben zaradi bližine rapalske meje, njene prostore so po vojni preuredili v psihiatrično bolnišnico. Mesta se je pesnik v zrelih letih spomnil s pesmijo Sciogliersi di canto al mattino.
Od leta 2012 na Pasolinija v Idriji spominja plošča na Študentovski ulici v bližini mestne kavarne Vega. Prav v tem času pa je v mestu živega srebra v galeriji Magazin na pobudo društva Cinober na ogled likovna razstava na temo likovnih podob Pasolinija, Idrije in mesta.
Ob 40-letnici Pasolinijeve smrti je leta 2015 novinarka italijanske redakcije TV Koper Capodistria Martina Vocci v sodelovanju s filmskim združenjem CizeroUno iz Pordenona posnela dokumentarni film Pier Paolo Pasolini e i confini – memorie a est del corsaro del 900. Pasolini se je v sedemdesetih letih s svojo kamero podal čez tedanjo mejo pri Lazaretu in obiskal kraje, ki jih v Istri še danes naseljuje italijanska narodna skupnost. Njegova tedanja poteza je bila toliko bolj pogumna in seveda izzivalna, saj so do konca hladne vojne Italijani, ki se po letu 1943 niso umaknili iz Istre, v matični domovini veljali za nekakšne izdajalce oziroma Titove hlapce.
V začetku tridesetih let je družina krajši čas prebivala tudi v tedaj najbolj slovenskem mestu v Italiji Idriji, kjer so rimske oblasti zgradile veliko vojašnico. Kraj je bil za Italijo pomemben zaradi bližine rapalske meje, njene prostore so po vojni preuredili v psihiatrično bolnišnico. Mesta se je pesnik v zrelih letih spomnil s pesmijo Sciogliersi di canto al mattino.
Pasolini je umrl pred petdesetimi leti in prav tej obletnici je posvečen pričujoči zapis. Njegovo življenje se je nasilno končalo v kraju Idroscalo di Ostia nedaleč od Rima. Dejanja je bil obtožen in zanj tudi obsojen tedaj mladoletni Giuseppe Pelosi, poznan tudi pod vzdevkom Pino la rana. Pasolinijevo truplo so našli 2. novembra zjutraj. Na njem so bili poleg udarcev s kolom tudi sledovi avtomobilskih pnevmatik, kar je pomenilo, da ga je morilec povozil z njegovo alfo. Že tedaj je nastalo mnogo ugibanj. Mnogi so trdili, da je Pelosi samo grešni kozel in da za Pasolinijevo smrtjo stojijo ljudje, ki jim je bil trn v peti. Čeprav nikakor ni pripadal desnemu političnemu polu, ga tudi na levici mnogi niso marali. Bil je svojevrsten outsider, človek, ki je med drugim že kmalu prišel do spoznanja, da televizijski medij v gledalcih vzpostavlja nekakšen suženjski odnos. Le predstavljamo si lahko, kaj bi danes menil o spletu in družbenih omrežjih.
Pasolinijev pogreb se je odvil v dveh reprizah. Najprej so se od njega poslovili v Rimu, nato pa je v Casarsi potekal cerkveni obred in pokop trupla na tamkajšnjem pokopališču. V italijanski prestolnici je žalni nagovor imel pisatelj Alberto Moravia, ki je Pasolinija definiral kot največjega italijanskega pesnika dvajsetega stoletja in kot človeka, ki se rodi vsakih sto let. Pasolinijev grob je danes še vedno na mestu pokopa, kamor je bila šest let po sinovi smrti položena tudi njegova mati Susanna Colussi.
Žalostno usodo je doživel tudi Pasolinijev brat Guido. Po razpadu Italije jeseni leta 1943 se je pridružil katoliškim partizanom grupacije Osoppo, ki so nastali z namenom nasprotovanja širitvi jugoslovanskega in komunističnega vpliva v Furlansko nižino in severno Italijo. Do bratomornega spopada med italijanskimi partizani je prišlo februarja leta 1945 v bližini kraja Porčinj v Terskih dolinah. Pokol belih partizanov so izvedli pripadniki enote GAP (italijanskega VOS-a), ki so ukaz za to prejeli pri vrhu IX. korpusa slovenske narodnoosvobodilne vojske. Med žrtvami pokola je bil tudi Guido Pasolini.
V tem obdobju se je Pasolini z materjo pred letalskim bombardiranjem zatekel v njen rojstni kraj, že omenjeno Casarso, kjer sta na domu nudila brezplačno izobrazbo mladostnikom, ki jim je vojna spremenila življenje.
Pier Paolo Pasolini je začel literarno ustvarjati že zelo mlad, sicer ne v knjižni italijanščini, ampak v domačem narečju, pravzaprav jeziku svoje matere. Leta 1942 je v Švici izšla njegova zbirka Poesie a Casarsa, saj so bili v Italiji v času fašizma manjšinski in regionalni jeziki skupaj z narečji nezaželeni. V tem obdobju se je Pasolini z materjo pred letalskim bombardiranjem zatekel v njen rojstni kraj, že omenjeno Casarso, kjer sta na domu nudila brezplačno izobrazbo mladostnikom, ki jim je vojna spremenila življenje. S skupino mladih, med katerimi sta bila tudi njegov bratranec Nico (Domenico) Naldini (1929–2020) in violinistka slovenskega porekla Josipina Kalc/Pina Kalz (1915–2002), rojena na Opčinah, je ustanovil literarno šolo oziroma krožek, poimenovan Academiuta di lenga furlana. S to potezo je želel dati nov zagon ustvarjalnosti v furlanskem jeziku in preseči predromantično pesnjenje Pietra Zoruttija (1792–1867). Ob tem je pomembno poudariti, da so pripadniki Academiute pisali v jezikovni različici di la da l’aga (na oni strani vode, torej Tilmenta), v kateri se z razliko od osrednje in danes uradne furlanščine samostalniki ženskega spola zapisujejo s končnico -a in ne -e.
Iz kasnejšega Pasolinijevega pisateljskega in esejističnega opusa, ki sovpada z dolgim rimskim obdobjem, moramo omeniti njegova prozna dela Ragazzi di vita o življenju mladih v predmestjih italijanske prestolnice, Una vita violenta, Petrolio, Teorema, poleg teh pa še pesniško zbirko Le ceneri di Gramsci. Kot režiser se je Pasolini preizkusil v petnajstih filmih, od prvega Accattone do zadnjega Salò e le 120 giornate di Sodoma. Vmes je posnel še filme Medea v sodelovanju z Mario Callas, Decameron, Mamma Roma ipd. S filmom je začel v slogu socialnega realizma, zaključil pa v polni estetiki grdega. Najbolj povedno je v tem smislu njegovo zadnje delo.
Na Slovenskem se je s Pierom Paolom Pasolinijem še najbolj ukvarjal Miklavž Komelj, ki je med drugim v slovenščino prelil predlogo za dramo Svinjak, po kateri je sicer avtor v italijanščini posnel film. Predstavo so pred slabima dvema desetletjema odigrali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pod režijsko taktirko Ivice Buljana.
S filmom je začel v slogu socialnega realizma, zaključil pa v polni estetiki grdega. Najbolj povedno je v tem smislu njegovo zadnje delo.
Do Casarse se lahko iz Trsta pripeljemo v dobri uri. Tam deluje študijski center, ki nosi ime po Pasoliniju, in sicer v rojstni hiši njegove matere, ki se prav zato imenuje Casa Colussi. Poleg drugega zanimivega gradiva si je mogoče ogledati njegova pisma, posebej pa ilustracije Pasolinijevega prijatelja Giuseppeja Zigaine (1924–2015).
Nedaleč stran v kraju Versuta se lahko pripeljemo pred kamniti spomenik Academiuti, na katerem so vklesani prvi Pasolinijevi verzi: »Fontana di aga dal me paìs. / A no è aga pì fres-cia che tal me paìs./Fontana di rustic amòur.« (»Vodna fontana moje vasi. / Ni je bolj sveže vode kot v moji vasi. / Fontana podeželske ljubezni.«) Stihe iz zbirke Poesie a Casarsa je pesnik po drugi svetovni vojni dal ponatisniti v delu La meglio gioventù iz leta 1954. Dobrih dvajset let kasneje pa je Pasolini prepesnil marsikateri verz in mu dodal trpka življenjska spoznanja. Nova različica iz avtorjeve zadnje zbirke La nuova gioventù, ki je izšla januarja 1975, se glasi takole: »Fontana di aga di un paìs no me. / A no è aga pì vecia che ta chel paìs. / Fontana di amòur par nissùn.« (»Vodna fontana vasi, ki ni moja. / Ni je vode starejše kot v tisti vasi. / Fontana nikogaršnje ljubezni.«) V Versuti so te besede vklesane na nasprotni strani glavnega kamna in delujejo kot nekakšna dihotomija celotnega Pasolinijevega pesniškega opusa od začetkov do njegove prezgodnje smrti.