Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini bomo objavili pet odlomkov iz knjige.
***
Pot od Storra do slovitega pogorja Cuillinov bi z lahkoto prehodili tudi v enem dnevu, a smo se jo odločili razbiti na dva zelo lagodna odseka: od Storra do Portreeja, največjega naselja na otoku, in od tam do Cuillinov. Bili smo šele na začetku dolgega pohoda in po krasni, a vendar naporni grebenski etapi se je veljalo malo spočiti. Poleg tega nič ni kazalo, da se ima vreme namen umiriti, lagodna odseka pa smo zaradi lepo urejenega javnega prevoza na otoku lahko opravili tudi iz prijetno suhe in tople mestne »baze«. In če gremo lepo počasi, smo upali, se bo morda do Cuillinov vendar zvedrilo in bomo prišli do priložnosti za še enega od slovečih ekskurzov ob poti, prečenje glavne hrbtenice Črnih Cuillinov. Tako smo na postajališču tik pod Storrom sedli na avtobus in se odpeljali v Portree.
Odločitev je bila izvrstna. Ko smo se naslednjega dne pripeljali nazaj pod Storr in se peš vrnili po obalni poti v Portree, smo se dežju skoraj povsem izognili. In podobno je bilo tudi dan zatem. Celo v užitek je bilo opazovati vedno napeto vremensko dramo nad hribi v notranjosti otoka in nad Višavjem na nasprotni obali, pri čemer smo si sami komaj malo omočili noge. Kajti teren je bil resda moker, a do takrat, da je veter prignal glavnino dežja tudi v zavetne lege okoli malega mesta, smo bili že nazaj na suhem: tistih deset ali petnajst kilometrov brez težkih nahrbtnikov smo kajpak prehodili in preskakljali do poldneva.
Še toliko bolj se je odločitev izkazala za izvrstno zaradi samega Portreeja, za katerega smo si lahko vzeli čas. Bil je tako zelo drugačen od tistega, ki sem ga imel v spominu izpred treh desetletij. Pravzaprav je bil drugačen na značilno škotski način: hkrati je ostal isti in se je povsem spremenil. Njegovo središče je bilo recimo povsem identična peščica ulic s taistimi hišnimi pročelji, stisnjenimi drug k drugemu; isti mali trg, ki je hkrati največja avtobusna postaja na otoku; isto pristanišče, ki poskuša biti prav tako raznobarvno in ljubko kot tisto v Tobermoryju, a je za to preveč ribiško, resnično, rjasto; iste ozke ulice, ki iz malega središča vodijo na vse mogoče polotoke Skya. Ampak hkrati je bilo vse drugače. Tamle je bil vendar krojač, s celega otoka so hodili k njemu po obleke in kostime, dobro se spomnim njegove sloveče trgovine. Nekoliko naprej sta bili dve z bolj vsakdanjo konfekcijo, tudi teh ni več. Na robu trga, točno tam, kamor je sodila, zraven avtobusov, je bila prej železnina. In seveda so v prodajalni poleg nje nudili kmečko, gozdarsko in ribiško opremo: kam je izginila? Tudi več bank je bilo nekdaj, zdaj pa je zgolj ena in celo ta je komaj kdaj odprta za stranke, ki občujejo bolj ali manj samo še z avtomati pred vhodom vanjo. Vse je čisto drugače.
A po drugi strani to niti ni bilo nepričakovano. Povsod po Evropi, Ameriki in najbrž še kje so na robu večjih mest zrasla nakupovalna središča z izpostavami trgovskih verig, ki so ponujale večjo izbiro in predvsem ugodnejše cene. Tako so spravile ob posel večino manjših trgovin po središčih mest, da so v slednjih zazevale mnoge škrbine praznih izložb, če kraju ni šlo najbolje, celo propadajočih stavb. Portree jo je še dobro odnesel, izpraznjene prostore je zapolnilo vse mogoče za turiste.
Železnina je postala restavracija z izvrstno morsko hrano; v času večerje se je pred njo nabrala dolga vrsta. Neka banka se je preobrazila v no-frills hotel: nekdo je opazil pomanjkanje sob, ki podobno kot nizkocenovni leti ponujajo vse osnovno, a prav nič več, in seveda so bile vse zasedene. Ena od trgovin s konfekcijo je po novem ponujala lične izdelke lokalnih obrti. Druga se je preusmerila k prodaji vedno bolj modernih oblačil iz druge roke, prikrojenih sodobnemu okusu. Spet neko tretjo propadlo blagovnico je pograbila sosednja izpostava verige s škotskimi volnenimi izdelki in se razširila. Da je preživela, se je morala povečati in prilagoditi turizmu tudi knjigarna. Pritisk sprememb ji je pravzaprav del izredno dobro. Tako široke in izborne ponudbe knjig, glasbe, filmov in vsega mogočega papirniškega, kar bi lahko zanimalo turiste v zvezi s Škotsko, nisem našel niti v Edinburgu. Knjižni otok z vodniško literaturo recimo, bi spadal v pohodniška nebesa, katerih ključar zna res dobro presoditi, kaj sodi vanje. In še posebej lepo in pametno je bilo, da knjigarna pri vsem tem nikakor ni pozabila na domače kupce, izvrsten izbor je bil tudi na resda manjših oddelkih za mlade in za odrasle bralce.
Portree se je torej uspešno prilagodil spremembam, ki so jih prinesli trgovski centri, zato je bil zdaj isti in hkrati drugačen. Ampak kaj je to pomenilo za njegove prebivalce, kaj je to pomenilo za cel otok, je pomislil Christian, ko sem obujal spomine na taisto mesto izpred treh desetletij. Kam so se recimo hodili ljudje s Skya oblačit, ko so zaprli vrata trgovin krojač in prodajalni konfekcije? Tu blizu menda ni kakšnega nakupovalnega centra ali pač?
»Ne,« je odkimala Sorcha, »seveda ga ni. Najbližja nakupovalna centra sta v Fort Williamu in v Invernessu.«
»Do Invernessa je z avtobusom štiri ure,« se je Christian spomnil naše vožnje s tamkajšnjega letališča. »Z avtomobilom pa tudi ne more biti manj kot tri.«
»Od tu je Inverness še blizu. Z Zunanjih Hebridov ali s Shetlandov in Orkneyjev je precej dlje.«
Jasno, Višavje in otoki so izredno redko poseljeni; to področje je veliko približno 50.000 kvadratnih kilometrov, na njem pa živi manj kot pol milijona ljudi in še od tega petina v Invernessu in njegovi okolici. Le na tako gosto poseljenem območju je za velike trgovske verige smiselno imeti nakupovalno središče.
»Ampak kdor se zadnji smeje …« se je nazadnje namuznila Sorcha.
»Ja?«
»Po nakupovalnih središčih so prišle internetne trgovine. Zdaj gre zato slabo tudi trgovskim centrom, ki so se prav tako morali preurediti, preusmeriti k tistemu, kar vsaj pri nas sploh še kupujemo v živo: hrano, zdravila, gradbeni material in še nekaj je tega, ostalo pa se večinoma vse kupuje na spletu.«
»Kar pomeni, da imate na Višavju in na otokih po vseh teh spremembah skoraj vse in še do praga vam dostavijo, samo kakšen supermarket pač ni tako gigantski?« je vprašal Christian. »Torej je življenje v teh krajih postalo celo boljše?«
»Oh, življenje je veliko boljše, zagotovo. Zato se je tudi ustavilo stoletja dolgo izseljevanje; zdaj živi na Višavju in otokih celo nekaj več ljudi kot pred kakšnim desetletjem.«
Spremembe so dejansko prinesle tem krajem mnogo, in to v toliko nepričakovanih smereh, celo najbolj osnovnih. Recimo glede prehrane. V zvezi s slednjo sem se še kako spominjal neke stojnice izpred tridesetih let, ki naj bi ponujala slavni fish and chips, ribe s krompirčkom. Dejansko so ti postregli z zmletimi ostanki rib, zvaljanimi v ozkosrčno tanko polpeto, obdano z debelo plastjo pivskega testa. Vse skupaj je bilo nadalje, bojda v skladu s tradicijo, ocvrto v goveji masti. Takšne hrane gotovo ne želiš jesti prav pogosto, če bi rad dočakal starost. In v spominu na Portree mi je obležala še ena tradicionalna škotska jed, mesne pite, saj sem jih prav tam pokusil že pri osemnajstih in potem nikdar več: takrat so me, ubogega naivnega mladiča, pregovorili, da so tisto najboljše in najbolj tradicionalne izmed vseh pit na Škotskem. Njihova lupina iz krhkega testa je bila še relativno benigna, samo povsem brez okusa je poskusila izsesati vse veselje iz življenja in prežgano trda se ti je trudila zlomiti kak zob. Na nadev pa bi bili ponosni celo v peklu. Imel je okus in konsistenco mačje hrane, a obenem je tisto, kar naj bi bilo v njem mesa, sumljivo hrustalo. Tako sumljivo, da si pomislil na ledvičke kake podgane, ki je v mukah poginila, ko so ji zaradi akutne zastrupitve odpovedale.
Zdaj je bilo v Portreeju čisto drugače. Omenjena vrsta pred eno izmed restavracij nikakor ni bila edina, kolone so se vile še pred tremi ali štirimi drugimi, vsemi pač, ki so imele najboljše ocene uporabnikov na kakem znanem brskalniku ali turističnem portalu. Upravičeno, hrana je bila zelo okusna. Toda tudi pri manj popularnih ponudnikih, kjer ti ni bilo treba čakati, ni bila slaba. Tako sem se celo pustil prepričati in v povsem naključni restavraciji naročil še eno izmed jedi, ki so se mi priskutile na prvem obisku Škotske: jagnječjo kračico. Nisem bil razočaran. Tokrat meso ni bilo prilepljeno na stegnenico in ni bilo gumijasto. Ravno nasprotno, od kosti se je potreslo, v ustih se je topilo. Tudi v pireju, ki gre po tradiciji zraven, tokrat ni bilo nekih stiroporastih grudic. Bil je gladek kakor maslo, katerega domačijsko provenienco je bilo čutiti v njem, in tako nevsiljivo okusen, da bi ga lahko mazal na kruh. In zelenjavna priloga nikakor ni bila neka pogreta vložnina iz konzerve, ki je že kak teden stala odprta na polici v še posebej plesnivem kotu kuhinje. Ne, ne, tisti špargeljčki in preostali zelenjavni entourage so bili že na prvi pogled lokalne pridelave, kajpada ekološke in ravno prav popečeni v mesnem soku so bili temu primerno slastni.
Še en primer, koliko bolje na Skyu zdaj jedo, je bila pekarna, ki se je odprla v Portreeju. Pred tridesetimi leti je prav gotovo ni bilo. Najboljši približek kruha, do katerega si se takrat lahko dokopal, je bil iz samopostrežne trgovine: nekakšno skupaj zdruznjeno žaganje, obdano z mlahavo skorjo in narezano na mačehovsko tanke rezine, ki sumljivo dolgo niso hotele plesneti. Zdaj je bila na idealni lokaciji, ob postaji, a ločena od ropota z vrtom, čisto prava pekarna. Človek se je prav vsakega dne veselil odpeljati na pohod ali se pripeljati z njega, kajti v vsakem primeru je bil pač primoran iti mimo pekarne. Ki ni imela le zelo dobrega kruha, imela je tudi pekovsko pecivo. Za dve zaporedni razstavni vitrini ga je bilo. Čisto svežega. Obogatenega celo z navdihom kakega tujega naroda in mednarodno priljubljenimi kreacijami. Tam si tako denimo našel kak krof grofovskih dimenzij, nadevan z ingverjevo kremo, prelit s slano karamelo in posut z grobim drobirjem škotskega shortbreada, koščki izdatno maslenih piškotov torej. Na vrtu ali pod streho pa so ponujali tudi najrazličnejše forme zajtrka, ves dan, od čisto zanimivega kontinentalnega do izzivalnega škotskega. Ta je v bistvu bogat angleški in ima vse od pečenih jajc in gob do popečene slanine in kake klobasice. A ima zraven še kaj izrazito škotskega, med drugim kakopak košček black puddinga, gurmansko pikantne škotske krvavice.
V Portreeju sem tudi prvič opazil še eno spremembo, katere primerov je bilo potem cela vrsta povsod po Škotskem, a tu je bila najbolj v oči bijoča. Tudi tu, tako kot na Norveškem, je v zadnjih desetletjih očitno močno upadlo število vernikov. In podobno kot Norvežani so se tudi Škoti odzvali na stvarne posledice vedno manjšega zanimanja za religijo zelo pragmatično: če večja zgradba v središču mesta zdaj sameva, saj celo k nedeljskemu obredu ni tako rekoč nikogar, ji je pametno najti drugačen namen. Kakršen koli že, če je le skladen z utilitarizmom, značilnim za protestante, po katerem je najboljše tisto, kar bo najbolj zadovoljilo največje število ljudi.
To seveda ne pomeni, da na Škotskem lahko iz cerkve narediš kar koli. Tiste njene dele, ki imajo kakšno kulturno, umetniško ali zgolj urbanistično vrednost, mora novi lastnik lepo obnoviti. Nekdanja farna cerkev v središču Portreeja recimo, je imela novo fasado iz grobega belega ometa, značilnega tudi za okoliške hiše. Očiščeno je bilo klesano kamenje, ki ga je bilo za ornamentalni okvir takšni fasadi, zgradba je obdržala visoka okna in celo mali zvonik. A manjvredna notranjost je bila prepuščena novemu lastniku, podobno kot tudi v drugih takšnih cerkvah. V tisti v središču Fort Williama je notranjost zapolnilo več nadstropij zanimivo razporejenih pisarn in skupnih prostorov neke računalniške firme. V centru Edinburga je ena takšnih cerkva postala gledališče: ko si prestopil prag težkih lesenih dvokrilnih vrat iz kdove katerega davnega stoletja, je bilo, kot bi šel skozi portal v drugo dimenzijo. Niti najmanjše sledi za čim cerkvenim ni bilo. Gledališki foyer je spominjal na številne druge v manj premožnih eksperimentalnih gledališčih, temu je sledila podobno preprosta dvorana z odrom, za katero bi lahko prisegel, da je bila nedavno tega namensko zgrajena. In spet neka druga cerkev v Edinburgu je postala priljubljena pivnica z živo glasbo: zelo lepo preddverje je s svojim lesom in nihajnimi vrati še spominjalo na sakralno rabo, potem pa si se znašel na plesišču, ki so ga obdajali točilni pult in separeji, pred tabo je bil privzdignjen oder za nastopajoče ansamble. Če si se uščipnil, si se zavedel, da je v tem prostoru vendar še ena sled njegove nekdanje rabe: po stopnicah si se lahko povzpel na nekdanji kor, s katerega si imel izvrsten razgled na plesišče in ansambel, le namesto orgel je v ozadju stal še en točilni pult.
Predelava cerkve v Portreeju je bila celo bolj bijoča v oči, saj je najbolj skrajno sledila zapisanemu načelu utilitarizma. Mestece je torej z njo dobilo natanko tisto, kar je najbolj osrečilo največje število ljudi: ker ima gostinska ponudba na Škotskem rada v zgodnjem popoldnevu med kosilom in večerjo nekaj odmora, je s preurejeno cerkvijo dobilo zelo velikega gostinca, ki je odprt neprestano. In tudi njegova ponudba je takšna, da osreči množice. Tam strežejo omenjeni fish and chips in seveda hamburgerje. In pivo, viski ter plejado drugega alkohola, jasno. Vse skupaj nadalje popestrijo s tematskimi večeri, kakršnih si želijo tako ameriški turisti, katerih avtobusi se zdaj radi ustavijo tu, kot domačini. V gneči gospodov in gospa v zrelih letih, bizarno našemljenih v kavboje, šerife in zlikovce, pa tudi kakšna saloonska radodajka se je našla vmes, je bilo sodeč po naglasu celo več Škotov kot turistov!
»Življenje se tu ne obrača na bolje prav dolgo,« je pojasnila Sorcha. »V Ameriko se je izselilo toliko Višavja in otokov, številni še po drugi svetovni vojni. Tako je Amerika za starejšo generacijo vse do danes ostala obljubljena dežela.«
