Naj za uvod najprej pripomnim, da je besedno zvezo gospodarska kriza in njene izpeljanke, ki se pojavljajo skozi prispevek, treba razumeti predvsem kot teoretski konstrukt statistične narave. Ta vsebuje medsebojne povezave številnih različnih procesov, ki jih v realnosti občutimo kot izmenjevanje materialnega blagostanja in depresij. Je pa obdobje gospodarske depresije tudi (ne)hvaležni čas za retrospektivni pregled pustinje naše vsakdanjosti. Priložnost, da znova poskusimo ločiti prividne oaze ideoloških praks od materialnih pogojev naše eksistence, in s tem hkrati priložnost, da retroaktivno razrešimo zagate, v katerih se je hočeš nočeš znašel (skorajda) ves globalni svet. Dezorientiranim v tej pustinji realnosti, zaznamovani z vedno ostrejšim bojem za osnovne življenjske potrebščine, nafto in vse bolj tudi vodo, pa se nam dozdeva, da vštric z nami na oddaljenem horizontu zgodovine vehementno koraka drobna pika, pošast, ki čaka na nov sequel v franšizi, imenovani Boj proti kapitalistični eksploataciji, fantom, ki ga sam ljubkovalno imenujem kar Mad Marx …
V tem specifičnem primeru sta ga v aktualni trenutek prebudila Paul Mattick, sicer predavatelj argumentacije in zgodovine filozofije na univerzi Adelphi v New Yorku, in Studia Humanitatis, ki je v izdihljajih lanskega leta slovenski javnosti v vpogled ponudila njegov zvežčič z naslovom Vse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma, za katerega je spremno besedo, kakor se za člana Delavsko-punkerske univerze tudi spodobi, spisal Primož Krašovec.
Ekonomske vede nova oblačila
Gre za poljudno spisano knjigo s področja politične ekonomije, izpraznjeno vsakršnega marksističnega vokabularja, ki že v uvodu bralca pomiri z zagotovilom, da za branje ni potrebno nikakršno posebno predznanje (pregovorni anglosaksonski pragmatizem tokrat nedvomno odigra pozitivno vlogo). Zato pa lucidno in plastično povzema nekatere temeljne hipoteze in abstrakcije, značilne za opus utemeljitelja historičnega materializma, in je živ dokaz dveh stvari: 1. da je Marxova teorija kapitalizma v svojih teoretskih izhodiščih očitno še zmeraj rodoviten humus za kritični vpogled v temeljne mehanizme kapitalistične logike, in 2. da, v nasprotju s prepričanjem nekaterih dušebrižnikov na zatohli strani Alp, vračanje k Marxovi teoriji ni samo značilnost akademskega prostora postsocialističnih republik.
Mattick se v Vse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma neusmiljeno loteva tako ekonomske vede in njene (ne)zmožnosti napovedovanja dogodkov, kakor tudi političnih rešitev izpeljanih iz nje. Knjiga tako obdela gospodarsko depresijo v šestih korakih: najprej evidentira vzroke za nastanek recesije skozi oči uglednih ekonomistov in bančnikov (prvo poglavje), čemur sledi razpravljanje o ekonomskih ciklih in njihovi morebitni povezanosti s kapitalističnim načinom produkcije (drugo poglavje). Nato se razpravi priključi Marx z oznanilom, da se ekonomisti in bančniki motijo in da so gospodarske depresije inherentni del samega kapitalističnega načina produkcije (tretje poglavje). Sledi refleksija t. i. zlate dobe kapitalizma, ki je sledila drugi svetovni vojni in za katero se izkaže, da je bolj kot na čemerkoli drugem temeljila na zadolževanju in državnih intervencijah (četrto poglavje), za konec pa nam ponuja še panoramski pogled na intervencije aktualnih gospodarskih politik in njihove neuspešne poskuse nevtraliziranja kapitalističnih nasprotij (peto poglavje), ki se izteče v premislek o prihodnosti kapitalizma in možnostih za vznik neke nove družbene ureditve (zaključno, šesto poglavje).
Velika recesija kot kriza akumulacije kapitala
Kako torej pravilno razumeti »veliko recesijo«, ki se je začela z bombastičnim pokom ameriškega nepremičninskega balona leta 2007? (Mimogrede, »velika recesija« je, če še niste obveščeni, uradni naziv našega aktualnega trenutka, kot ga je poimenoval ameriški Nacionalni urad za ekonomske raziskave.) Mattick svoje delo začne z opozorilom, da na proračunske luknje in raznorazne fiskalne balone in podobne praznine ne smemo gledati s sveto preproščino, ki nas je učijo ekonomisti. Kriza se ni začela s špekulativnimi naložbami in drugimi eksperimenti (kot so derivati ipd.) v bančnem sektorju – te »nadstavbe« ekonomskega sveta ne smemo dojemati onkraj njene »baze«, ki je realni sektor. Kot poudarja pisec, so namreč vse bančniške, zavarovalniške in druge peripetije zgolj konsekvenca tega, da (zasebna) podjetja (na globalni ravni) ne zmorejo več ustvarjati ekstraprofitov, zato so se zatekla k špekuliranju na trgu vrednostnih papirjev in podobnim neprodukcijskim praksam. Toda kaj je vzrok temu?
Če se smem pošaliti: odgovor je seveda tako zelo očiten, da ga lahko spregledajo samo ekonomisti – profit, razmerje med ceno, ki je plačana za stroške proizvodnje, in tržno ceno produkta, po kateri je ta prodan. V kapitalističnem produkcijskem načinu končni cilj proizvodnje ni več ne proizvedena dobrina ne zadovoljitev kupčevih potreb, pač pa profit. Da bi podjetja sploh lahko proizvajala, morajo kupiti tako dobrine drugih podjetij kot plačati delavce; ti pa prodajajo svojo delovno silo, da bi od podjetij kupili dobrine, ki jih potrebujejo za lastno preživetje in reprodukcijo. Iz tega je razvidno, da izza produkcije vsake posamične dobrine poteka cela mreža odnosov med posamezniki in podjetji – ki se vzpostavljajo s pomočjo denarja, ki prikriva družbeni značaj napora, potrebnega za proizvodnjo vsake posamične dobrine ali storitve. Če se torej tok denarne menjave med delodajalci, delojemalci in finančnimi institucijami pretrga, nastopi (dolžniška) kriza – tok menjave pa se ne pretrga samo v primeru, če so profiti dovolj visoki, da omogočajo oplajanje zasebnega kapitala, ki jo zagotavljata masovna produkcija in potrošnja.
Drugo vprašanje, ki se na tem mestu postavlja samo od sebe, je seveda, na kakšen način je sploh možno obdržati profite na dovolj visoki ravni, da se bo lastnikom še naprej splačalo investirati v proizvodnjo? In odgovor je znova sila preprost: z inovacijami, predvsem pa z vpeljavo novih tehnik v sam produkcijski proces, ki povečujejo njegovo efektivnost in intenzivirajo delo – da manj zaposlenih dela in proizvede več za isto ali celo manjšo plačo, tj. da delavci delajo preko delovnega časa, ki je potreben za vzdrževanje njihovega lastnega obstoja. Ker se isto v norem pehanju za profitom dogaja v vseh panogah in ves čas, to po preteku določenega obdobja pusti pečat tudi na povpraševanju – manj zaposlenih pomeni predvsem več brezposelnih ali podzaposlenih, s tem pa upad števila tistih, ki so proizvedene dobrine sposobni trošiti, s čimer profit seveda upade. Tej fazi zato sledijo poskusi, da bi rast profita dosegli s takšnimi ali drugačnimi bančnimi manipulacijami in špekulacijami – vse dokler se ne izkaže, da denar, oplemeniten tekom teh operacij, v realnosti nima nobenega kritja. Posledica tega razvrednotenja produkcijskih sredstev, delovne sile in surovin pa je samo ta, da tistim redkim preživelim podjetjem omogoči, da kupijo ta ista sredstva, delovno silo in surovine pod ceno: za namene nove akumulacije profita … Kriza, ki jo doživljamo, je po Matticku torej zgolj kriza akumulacije kapitala.
Nevidna roka trga ali zlata zora kapitalizma?
Od tu naprej, tako Mattick, se nam ponujata dve poti, obe slabši: ali prepustiti nebulozni nevidni roki trga, da zrežira čudežni preobrat, ali pa, v skladu z neokenesyjansko doktrino, katere zagovornik je tudi Nobelovec Paul Krugman, državo z infrastrukturnimi investicijami ipd. uporabiti kot generator povpraševanja. Avtor namreč poudarja, da neokenesyjanski model reševanja krize ni vzdržen, saj deluje znotraj že utečenega kapitalističnega sistema in zato ne zagotavlja nikakršne garancije, da se gospodarske krize katastrofičnih razsežnosti ne bi ponavljale – njegova edina efektivnost je v tem, da (tudi s pomočjo zadolževanja) umetno ohranja povpraševanje in računa na bodoče davčne prilive, ki naj bi sledili tako na silo oživljeni gospodarski aktivnosti. Ali z drugimi besedami: uspeh keneseyjanske gospodarske politike v zlati dobi kapitalizma (ki sovpada s hegemonijo ZDA) je istočasno velika katastrofa sedanjega trenutka, saj je ta »uspeh« zgolj upočasnjeval nastop krize. S tem pa pridemo tudi do kočljivega dela te knjige: Mattick kar malce naivno predpostavlja, da je kriza sama po sebi priložnost za mišljenje bodočnosti onkraj danega institucionalnega okvira (tudi nacionalne države), ker se ta seseda sam vase in s tem prepušča pobudo za organiziranje družbenega življenja širši skupnosti. Vsekakor nočem izpasti cinik in biti a priori proti tej trditvi, toda izkušnje iz Grčije in nekaterih drugih evropskih držav nas opozarjajo, da so lahko te razmere tudi leglo ekstremističnih, (milo rečeno) šovinističnih skupin, kakršna je npr. zloglasna Zlata zora.
Prihodnost kapitalizma je torej, povsem v skladu z njegovim načinom obstoja, nedvomno polna dvomov in ugibanj. Ne samo da njegovo logiko nenehne rasti pod vprašaj postavlja omejenost trgov, tudi omejenost surovin (predvsem nafte, tega osrednjega energetskega vira za akumulacijo kapitala) in globalno segrevanje sta problema, ki znotraj prevladujočega produkcijskega načina nista razrešljiva oziroma sama dejansko sta njegov stranski učinek (rast BDP pomeni hkrati porast emisij). Primarna naloga nove, še neizoblikovane paradigme je za Matticka torej, »kako misliti družbena razmerja brez imperativa profita«, ki čeprav imanenten kapitalizmu, paradoksalno spodjeda njegove lastne temelje. Odgovora na to vprašanje avtor (modro) seveda ne ponuja, kakršnakoli pričakovanja v tej smeri bi bilo možno razumeti predvsem kot klic po železni roki tehnokracije, tako značilne za razne -izme, ki jih je zgodovina že zdavnaj postavila na laž. Ponovno ustoličenje le-te pa, vsaj po prebranem, gotovo ni namen avtorja. Pač pa ozavestiti bralca, da »celo če ni dovolj služb – plačanih delovnih mest v podjetjih ali državnih organih –, je ogromno dela, ki bi ga bilo mogoče opraviti, če bi ljudje proizvodnjo in delitev dobrin organizirali sami, zunaj okov tržnega gospodarstva«.
Paul Mattick: Vse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma. Ljubljana: Studia humanitatis, 2013. 18 €.
