Potujemo kot vsi ljudje, a se ne vrnemo nikamor … Kot bi bilo potovanje
le pot oblakov. Svoje ljubljene smo pokopali v sence oblakov in med trupe dreves.
Svojim ženam smo rekli: stoletja nam rojevajte potomce, da končamo svojo pot
v eno uro dežele, v en meter nemogočega.
Potujemo v vozovih psalmov, počivamo v šotorih prerokov in se prerodimo v ciganski govorici.
Prostor merimo z lastovičjim kljunom ali prepevamo, da odmislimo daljavo, in izpiramo mesečino.
Dolga je tvoja pot, zato sanjaj o sedmih ženskah, da preneseš to naporno potovanje
na svojih ramenih. Za vsako od njih stresi palmo, da spoznaš, kako jim je ime in katera bo povila otroka Galileje.
Naša dežela je iz besed. Govôri, govôri, da si postavim stezo kamen za kamnom.
Naša dežela je iz besed. Govôri, govôri, da spoznamo konec tega potovanja.
Iz arabščine prevedel Grega Ulen.
