AirBeletrina - Povej mi, kaj kupuješ, in povem ti, kdo si
Refleksija 9. 6. 2014

Povej mi, kaj kupuješ, in povem ti, kdo si

Delaj, kupi, konzumiraj, umri. (vir: whyamericanssuck.blogspot)

Vedno kadar sem proti svoji volji prisiljen prisostvovati preklapljanju med različnimi radijskimi postajami ali čemu podobnemu, se s kislim nasmeškom spomnim na jadikovanje vseh tistih, ki so na lastnih plečih občutili enoumje prejšnjega jugoslovanskega režima. Tu v prvi vrsti seveda ne gre za pritoževanje nad nedemokratičnostjo rajnkega režima, pač pa nad njegovo naravnost grozljivo lastnostjo, da svojim prebivalcem ni zmogel nuditi udobja kavbojk in banan. Ironija, najbrž, saj se, sodeč po ponudbi ene in iste aseptične generičnosti, ki jo je danes možno zaslediti povsod, tudi na uredništvih različnih radijev, še dandanes nahajamo v socializmu … Seveda se s tem nočem izreči za vernika v teorije zarote, ki vključujejo strice iz ozadja in drugo zamolčano žlahto, pač pa želim s tem poenostavljenim karikiranjem poudariti tole: globalni liberalni kapitalizem, ki je ljudstva onkraj železne zavese skušal poučiti o njihovi nedoletnosti, opirajoči se na čredni nagon namesto na pionirskega, iznajdljivega posameznika, v svojem ustroju vse bolj kopiči ista nasprotja med posameznikom in množico. Nasprotja, tako značilna za družbene strukture, temelječe na enoumju, kakršna naj bi bila tudi rajnki socializem.

Seveda obstajajo med obema sistemoma ogromne razlike: za razliko od kapitalizma socializmu ni uspelo uspešno izvoziti svojih lastnih anomalij, kakršni so recimo sporni zapori za domnevne politične nasprotnike; dandanes lahko zahodnjaki mirno spimo, saj se to dogaja daleč od oči, daleč od srca, natančneje v Iraku (Abu Ghraib) in na Kubi (Guantanamo), pa najbrž še kje drugje, le da brez naše vednosti. Namesto Udbe, Stasija, NKVD-ja in njihovih primitivnih metod vdiranja v zasebnost, kot sta vlamljanje v stanovanja in nastavljanje mikrofonov, pa imamo NSA, ki to počne na bolj sofisticiran način, ki ga zagotavljajo najzmogljivejše informacijske tehnologije (povsem mimogrede: to seveda ni nujno kritika ZDA in njihove zunanje politike – strah pred Kitajsko je namreč strah pred samim mestom hegemona, ki tistemu, ki ga zaseda, trenutno so to pač ZDA, omogoča vsiljevanje svojih interesov s korenčkom ali pač palico). In navsezadnje in najpomembneje – namesto socialistične uravnilovke smo dobili nevidno roko trga, ki deluje na podobnem principu svete preproščine kot njena na videz manj privlačna sestra.

Vsi vemo, da sta za socialistični družbeni sistem značilna predvsem dva smrtna greha: zgoraj omenjena socialistična uravnilovka in s tem težnja po skorajda uniformirani enakosti vseh posameznikov, ki v njem participirajo. V praksi to bolj ali manj pomeni, da politično posvečena partija, za katero se predpostavlja, da ve, kaj je dobro za slehernega (malega) človeka, v odsotnosti individualne (tržne) pobude bdi nad produkcijo (blaga, idej, vednosti, kulturnih dobrin itd.) in tako posledično omejuje posameznikovo izbiro. Ta pa je navsezadnje tista, ki temu posamezniku sploh nudi možnost za potrjevanje svoje individualnosti in ki je v kapitalizmu kakopak sveta. (Saj najbrž veste, da to niste vi, pač pa vaša Schauma!)

V krasnem novem svetu masovnega štacunarstva seveda nimamo več centraliziranega planiranja proizvodnje, imamo pa zato nevidno roko trga, metafizično instanco, ki je nihče ne vidi, a naj bi s svojo predpostavljeno nevtralnostjo delala čudeže: iz prvih na trgu delovne sile zadnje, iz ubogih na duhu pa pripadnike samega božjega kraljestva. Toda nerazrešljiv paradoks med trgom ter individualnim, ki je sveta krava liberalne paradigme, je v tem, da je nadaljnja proizvodnja poljubne dobrine odvisna predvsem od masovnega povpraševanja po njej in dobička, ki ga le-to prinaša.   Tako smo dandanes priča absurdnim situacijam prerivanja v nakupovalnih vrstah (dejanskih ali virtualnih), ki smo ga pripravljeni pretrpeti samo zato, da bi posedovali oziroma užili določen izdelek, ki bi nas, čeravno proizveden množično, potrjeval kot posebne in izjemne. In ravno v tem je nevralgična točka ali, bolje rečeno, laž t. i. nevidne roke trga – tako kot zloglasna uravnilovka je tudi sama utemeljena na mnenju večine oziroma tiste manjšine, ki si lasti pravico, da reprezentira množico in pri tem propagira svoj zveličanja vreden življenjski slog, slog, ki pritiče poličarskim sanjam, za katerimi se vsi tako zelo ženemo, pri tem pa (ne)vede polnimo njihove osebne račune.

S tem pa nikakor nočem reči, da bi bila lahko v neki utopični družbi individualnost in multituda življenjskih slogov, ki jo omogoča, odvisna od česarkoli drugega kot ekspanzije produkcije in razširjene ponudbe – moralistične kritike materialističnega zahodnega sveta pravzaprav prej pritrjujejo obstoječemu diskurzu, ki skuša individualnost predstaviti kot nekakšen izraz notranje resničnosti posameznika, ne pa odraz njegovega položaja v produkcijskem procesu in posledično v družbi. Z drugimi besedami: povej mi, kaj in koliko si kupil, pa ti povem, kakšno delo opravljaš in, posledično, kdo si – kajti to je povsem odvisno od različnih družbenih dejavnikov, kot je količina posameznikovega ekonomskega/socialnega/kulturnega/političnega kapitala, ki pa je daleč od tega, da bi bila porazdeljena enakomerno. Možnost, da bi otrok iz barakarskega naselja odrasel v hipsterja, ki študira dizajn, če nekoliko pokarikiram, je najbrž enaka, če ne manjša, kot možnost osvojitve glavnega dobitka na loteriji. Naša individualnost torej ni neodvisna od množice interakcij, v katere smo vpeti, niti ni rezultat svobodne izbire, saj mesto, ki ga zasedamo v družbi, zmeraj implicira tudi nabor naših možnosti, med katerimi lahko izbiramo oziroma celo smemo izbirati.

Sem, kar kupujem (vir: dangerousminds.net)

Tole skratka pišem v imenu vseh tistih, ki bi radi navkljub vsesplošnemu trendu zategovanja pasu obdržali svoje možnosti za potrošnjo, svojo možnost za identifikacijo s tisto čredo, ki kupuje podobne proizvode in za katero mislim, da me definira kot posameznika. S tem pa merim predvsem na dostopnost nekaterih blag in storitev, ki bi jih lovci za profitom radi naredili komercialno privlačnejše in s tem lažje dostopne (ne)zainteresirani množici ter, posledično, nezanimive za njeno ciljno, omejeno publiko. Pozor, to pa nikakor ne pomeni, da bi se moralo prisegati na ozkogledno ekskluzivnost – problem je namreč v tem, vsaj tako se zdi meni, da je ta ozkoglednost prej del splošnega diskurza o tem, kaj je in kaj ni vredno davkoplačevalske ali kakršnekoli druge podpore, pri čemer pa nobena vpletena stran ni zmožna videti preko svoje žive meje in onkraj svojih partikularnih prepričanj ter interesov. Slovenceljska logika gre pri takih vprašanjih ponavadi nekako takole: Jaz tega ne potrebujem, ergo: naj se ukine ali pa prepusti trgu, pri čemer nihče ne pomisli na to, da se prav lahko zgodi, da se nekega dne sam znajde v manjšini.

Sicer pa se zdi, da sta imela Deleuze in Guattari še kako prav, ko sta trdila, da je za dandanašnjo civilizacijo značilna nekakšna čudna razcepljenost. Drugače si pač ne zmorem razložiti dejstva, da ljudje, ki sicer prisegajo na nevidno roko trga in njeno svetovljanskost (saj naj bi trg ignoriral vsakršne etnične, rasne ali verske posamičnosti), šovinistično bentijo nad kulturno nesprejemljivimi, a masovno trošenimi produkti, kot je recimo balkanski turbofolk ali seksualna razuzdanost Miley Cyrus. Še bolj banalno pa vse skupaj izzveni, če vzamemo v obzir vse napade na kulturnike, družboslovce in humaniste, ki so se zvrstili skozi zadnja leta te krize. Po eni strani so itak vsi isti, tj. paraziti, ki se zaradi nekonkurenčnosti na trgu delovne sile niso pripravljeni odklopiti od državne pipice in narediti nekaj za navadne ljudi, kot se je nedolgo tega izrazil eden največjih veleumov slovenske pop scene. Po drugi strani pa je tako, da če slučajno kateremu izmed njih že uspe prodati svojo meglo v tujini, to po defaultu pomeni zgolj to, da je itak samo dvorni norček, ki prodaja instant resnice nevednim in zavedenim masam, kot se to rado poudarja predvsem ob omembi Slavoja Žižka. Nekoliko poenostavljeno: nevidna roka trga je frudi in kul, dokler deli in prodaja tisto, za kar sami mislimo, da bi moralo biti zaželeno.

Enoumje današnjega časa tako ni neka zlobna ideologija, katere ostanki se vztrajno borijo za to, da bi ponovno vzpostavili svojo hegemonijo – enoumje današnjega časa je prav vera v takšne in drugačne trge, h katerim se obračamo s podobnim sentimentalnim upanjem, kot so se naši predniki z vprašanji o vesolju, življenju in sploh vsem obračali k orakljem. Oraklji pa modro molčijo in nam trmasto vračajo svoj pogled …