AirBeletrina - Prevajanje
Refleksija 24. 10. 2017

Prevajanje

Sv. Hieronim, zavetnik prevajalcev (Caravaggio, 1605-6)

Od nekdaj sem prepričana, da sta pojma »prevajanje« in »prevajalci« v slovarjih razumljena preozko. »Prevesti« ne more pomeniti samo »besedilo v nekem jeziku izgovoriti ali napisati v drugem«.

Za prevajalca ni nujno, da zna dva jezika. Celo ne bi rekla, da mora govoriti vsaj en tuji jezik, kajti jezik, ki ga nekdo razume, zanj že niti ni več tuji jezik.

Dovolj je, da prevajalec govori samo svoj materni jezik, en sam jezik, pa je že prevajalec. Ali ni prevajalec vsak, ki različno razporejene pojme v stavku prevaja iz enega jezika v ta isti jezik, že samo če izgovorjene ali zapisane besede prenaša v zavest in razumevanje? Ali ni prevajalec vsak, ki razlaga jezik samemu sebi ali drugim in pri tem razlagam dodaja nove besede, druge pa jemlje stran? Kdor si prizadeva najti najustreznejši izraz, da bi se nekaj kar najbolje razumelo?

Prevajalec je tudi bralec, ki se po nekajkrat vrača k istemu besedilu, da bi razumel, kaj natančno je mislil njegov avtor, ko ga je pisal, čeprav ga je pisal v njunem skupnem, ne v tujem jeziku.

Prevajalec je vsak dober učitelj, trgovec, celo politik. Vsak od njih mora neizogibno prevajati, da bi zavzel nekogaršnje ozemlje – na videz neodvisno državo zavesti. Tako prevajanje ima moč, da menja veljavne oblasti in ureditve, ko z izbranimi besedami kaže na vplivne pojme. Zelo pogosto se vlogi avtorja in prevajalca sprepleteta v isti osebi.

Ali ni prevajalec tudi vedež, ki išče besede za to, kar se mu kaže v njegovem videnju?

Ali ni prevajalec tudi tisti, ki poskuša pomen najti v svoji intuiciji? Čeprav je sogovornik izrekel povsem razumljive besede, poskuša on za to, kar je bilo izrečeno, najti nadomestne izraze. Vendar prevod intuicije daleč presega jezikovno vsebino rečenega. Ali pa je vsaj lovec na njegovo večpomenskost. Dvoličnost doživlja kot dvopomenskost.

So jeziki, ki jih je teže prevajati.

Ni preprosto razumeti iluzionistovega jezika, ki je zvečine jezik povezanih podob. Toda gledalcu jih ne uspe povezati.

Tudi ljubimčev jezik utegne biti zapleten, če govori sleparsko. Včasih je v njem preprosto najti sled čarovništva, ki ni zapleteno, čeprav ga je teže poimenovati s pravim imenom kot tisto na uradnih odrih. Težava je, da ima ta jezik nešteto variacij. Dogaja se, da besed, izgovorjenih v maternem jeziku, v nekaterih situacijah ne razumemo dovolj dobro, zato je vprašanje, kaj tuji jezik sploh je.

Nadalje bi bilo nepravično prezreti slikovne prevode. Zakaj bi sliki odrekli položaj, kakršnega ima besedilo, ko pa tudi govori? Sliko je mogoče prenesti v besede in narobe.

Slika ruševine vpadljivo ali dolgočasno prevaja zgodovino, zato je tudi sama prevajalka. Čeprav slovar takega položaja zanjo ne predvideva.

Mulj, v katerem se vselej naseli žuželka spomina, je prav tako povezan s preteklostjo. Sili k previdnosti. Toda spomin ne samo da govori o preteklosti, temveč na podlagi izkušnje prevaja sedanjost, čeprav to včasih počne povsem napačno in neutemljeno, prevod pa tistemu, ki mu verjame, povzroči veliko škodo. V čem se moti? In vendar lahkotno najdeva sinonime. Včasih jih vidi tam, kjer jih ni.

Tudi gibi so lahko svojevrstna pisava, ki jo je treba prevesti. Če vidim dekle, ki gre, premakne roko in odpre poštni nabiralnik, in ta prizor ozavestim, torej ga opazim, pomislim: Dekle odpira poštni nabiralnik. Čeprav se mi zdi, da moja misel sploh ni uporabila besed. Ali njenih gibov nisem prevedla v misel?

V resnici lahko prav vse sproži asociacije – eni predmeti zamenjajo druge. Pred kratkim sem v roke vzela ovitek zgoščenke in v njem občutila vibriranje prenosnega telefona. Ali ni to prevod podzavesti?

Če površina neobdelanega kamna vzbuja navdih in bo prevedena v kokošjo nogo, ali ne bo tu prevajalka prav domišljija?

In če ta kamen vržem, ali se njegov tresk ne prevede sam od sebe v vse jezike hkrati?

Zima prihaja, tako kot sicer tudi drugi letni časi, s spremenjenimi prevodi v pokrajinah. In pokrajine so pomembne govornice. Celo težko je ugotoviti, katera govori v čigavem imenu. Vsak letni čas simultano prevaja besede ustave vesoljstva, toda prevajajo jo tudi pokrajine.

Ampak naj se vrnem k pisanju. V uspelem literarnem delu besedilo prav tako dobro dojema neko situacijo, kot so to prej storila čutila. Vsak pisatelj je prevajalec, ki išče besede za dogajanja, čustva in razumevanja, ki jih spreminja v umetnost. Najti mora rešitev, kako v besede vpadljivo prevesti budnost ali sen.

Toda če govorimo o splošno sprejetem pojmu prevajanja, tistem iz slovarja, tako avtor kot prevajalec na nekoga naslavljata stavke, na njih lepita nevidne poštne znamke. Prevajalec upa, da je spremenjeno podobo, ki mora v polnosti ohraniti prvotni smisel, spretno preposlal drugim, ker je posrednik – preposlal nekaterim od tistih, pri katerih je avtorjeva pošiljka zatavala zaradi jezikovnih ovir.

Tako avtor kot prevajalec se bojita izčrpanosti jezika.

Jezik vplivnega prevajalca, prav tako kot tudi vplivnega avtorja, je močan, ima mišice in kondicijo, ki nikakor nista samo sad njegove vztrajne gimnastike.

 

Lana Derkač (1969) je hrvaška pesnica, pisateljica in esejistka. Na literarno prizorišče je stopila leta 1995 s pesniško zbirko Sprotna razpela (Usputna raspela), potem pa skoraj vsako leto izdala po eno knjigo. Kritika je precejšnjo pozornost namenila predvsem pesniški zbirki Šah s snegom (Šah sa snijegom, 2011), pa tudi zbirki kratkih zgodb Prisluškovanje angelov (Osluškivanje anđela, 2003) in romanu Zajtrk za molje (Doručak za moljce, 2012). Njena poezija je uvrščena v številne antologije hrvaške književnosti in prevedena v petnajst jezikov. Je redna gostja mednarodnih pesniških festivalov po vsem svetu.
Esej je iz zbirke Strateg (2015), v kateri avtorica na izviren način prevprašuje pojme, kot so jezik, pisanje, prevajanje, poezija, čakanje, čistina, veličina ipd.
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj