AirBeletrina - Prihodnost ogroža eksistenco Knjigarne
Panorama 10. 2. 2020

Prihodnost ogroža eksistenco Knjigarne

Boekhandel Selexyz Dominicanenv Maastrichtu velja za najlepšo knjigarno na svetu. Fotografija: Wikipedija

Torinska Paravia, ena najstarejših italijanskih knjigarn – ustanovljena je bila leta 1802 –, se zapira; končala se je skoraj tridesetletna zgodba knjigarne Libreria del Viaggiatore, menda ene najlepših v Večnem mestu; poslednje ure bijejo knjigarni Mosaïque v Torontu, eni zadnjih v Ontariu, ki so specializirane za francoske knjige. O vseh je poročala spletna revija o knjižni kulturi ActuaLitte.com, novice o zapiranju knjigarn so vse pogostejše: razlog za zaprtje je zdaj Amazon, zdaj državna/mestna politika, zdaj kaj tretjega (!). Potem ko bi kak bibliofil izdelal svetovni zemljevid knjigarn, ki jih je obiskal in v svojih Knjigarnah (2013) opisal Jorge Carrión, bi se moral lotiti še zemljevida tistih, ki so izginile samo v zadnjih dvajsetih letih. Med njimi so tudi Carriónove.

Jorge Carrión Fotografija: Wikipedija

Jorge Carrión (1976) je španski romanopisec, esejist in publicist, literarni kritik in prevajalec ter predavatelj književnosti in kreativnega pisanja na barcelonski univerzi Pompeu Fabra. Njegovo zadnje delo je Contra Amazon (2019), največja knjižna uspešnica pa so prav Knjigarne (Librerías, 2013; druga nagrada Anagrama). Knjigarne so zmes potopisnega ter kulturno- in literarnozgodovinskega pisanja; potopisno temelji na tisoče kilometrih prepotovanih razdalj od knjigarne do knjigarne po dobršnem delu zemeljske oble – »Če bi bile knjigarne na Antarktiki, bi jih Carrión nedvomno obiskal in nam poročal, kaj berejo pingvini,« je menda zapisal Alberto Manguel – kulturno-/literarnozgodovinsko na tisoče straneh prebranih knjig. Avtor je konec devetdesetih z mislijo na čas, ko bo pisal to knjigo, začel v knjigarnah zbirati »žige« – vizitke, razglednice, zapiske, fotografije, fotokopije, kataloge … –, in ko je prišel ta čas, je nanje kot na kakšno ogrodje nanizal svoje knjigarne kot »zgoščeno različico sveta«, od Antigue v Gvatemali z Librerío del Pensativo, »centrom odporniškega gibanja in svobodnega mišljenja«, do newyorškega Stranda z dvema milijonoma in pol knjižnih naslovov, od Aten s »Knjižno pasažo«, kjer se na kratko ustavi pri antičnih knjižnicah, da bi odprl »dialog« med Knjigarno in Knjižnico (Knjigarna je lahka, Knjižnica je težka. Knjižničar zbira, kopiči in posoja svoje blago le za kratek čas, Knjigarnar se zalaga z blagom samo zato, da se ga lahko potem reši. Knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom nazaj v preteklost, Knjigarna je v celoti vezana na sedanjost. Zgodovina zagotavlja obstoj Knjižnice, Prihodnost ogroža eksistenco Knjigarne. Knjigarna razdeljuje, Knjižnica ohranja.), do »konca sveta«, kjer tečejo zadnji dnevi johannesburškega Boekehuisa (Carrión ga obišče svoj zadnji dan v mestu, septembra 2011, kmalu zatem na spletu zasledi, da so ga januarja 2012 zaprli).

V poglavju »Najstarejše knjigarne na svetu« piše o lizbonski Livrarii Bertrand: ustanovljena je bila leta 1732 in je najstarejša še delujoča knjigarna z neprekinjeno dokumentirano dejavnostjo; te za večino drugih starih knjigarn, na primer krakovski Matras in pariško Librairie Delamain, ni mogoče dokazati. V Dublinu še deluje najstarejša irska knjigarna – Hodges Figgis, v Londonu pa Hartchards, ki spada danes v verigo Waterstones, v Buenos Airesu je Librería de Avíla … V tem poglavju beremo, kakšne so pravzaprav bile prve knjigarne, Carrión nam odpre stran iz Goethejevega Italijanskega potovanja – pesnik se začudi, ker so v italijanskih knjigarnah vse knjige že zvezane – in nam pri tem razgrne pravzaprav najpomembnejšo noto svoje knjige: znanje, »ki ga ne najdemo neposredno v knjigah, temveč pri ljudeh, ki jih obkrožajo«. Goethe se namreč, čakajoč, da mu lastnik poišče knjigo, Palladijeva zbrana dela, začne pomenkovati z drugimi obiskovalci, »ljubeznivimi možmi«, in tako izve »še marsikaj zanimivega v povezavi s tem mestom«. Carriónu so pogosto pripovedovali, kako so stranke, kadar se je morala kaka knjigarna preseliti na drugo lokacijo, ponudile pomoč in dobesedno na rokah prenesle ves knjigarniški fond. »Stranka je najpomembnejša oseba v podjetju,« je v Desetih knjigarnarjevih zapovedih zapisal Romano Moltroni, knjigarnar v bolonjskem Feltrinelliju. »Knjige, knjigarnarji in knjigarne,« dodaja Carrión, »so relativno statični, če jih primerjamo s strankami, ki neprenehoma vstopajo in izstopajo in katerih naloga znotraj knjigarne je prav ta: gibanje. So popotniki v pomanjšanem mestu, katerih cilj je ta, da spravijo besede – ki nepremično počivajo v notranjosti knjige – v gibanje za toliko časa, kolikor traja branje (in njihov spomin).«

Naslednja poglavja so potovanje. Pariz s svojim vélikim mitom – knjigarno Shakespeare and Company, ki še danes deluje na isti lokaciji, rue de la Bûcherie 37, kjer je leta 1951 Američan George Whitman, »po duši poet«, odprl knjigarno in izposojevalnico Le Mistral. V njej je namestil posteljo in grelnik za hrano, da je lahko prenočil in nahranil popotnike. Knjigarna je leta 1964, ob 400. obletnici Shakespearovega rojstva in dve leti po smrti legendarne rojakinje Sylvie Beach, ki je leta 1919 odprla »angleško« knjigarno Shakespeare and Company, prevzela tako njeno ime kakor poslanstvo. Postala je zbirališče največjih literatov tistega časa, od Anaïs Nin, Julia Cortázarja, Lawrencea Durrella do Henryja Milllerja, Allena Ginsberga in Williama Burroughsa. In tudi ostala: Chigozie Obioma, Guy Gunaratne, Lucy Ellman, Jeanette Winterson, Rachel Cusk – to je le nekaj njenih zadnjih gostov. »Politične knjigarne«, Berlin s staro komunistično knjigarno Karl Marx Buchhandlung, »najbolj emblematično v Vzhodnem Berlinu« (od leta 2008 je v njej kinematografski studio), in knjigarno Autorenbuchhandlung, še vedno najpomembnejšo v nekdanjem Zahodnem Berlinu. Nato Orient: Marakeš in Tanger, Istanbul, Tokio in Peking. Severna Amerika »od obale do obale«: Gotham Book Mart v New Yorku (zaprt leta 2007), City Lights v San Franciscu; pa knjigarne, »ki so kot babilonska knjižnica«: Strand v New Yorku, World’s Biggest Bookstore v Torontu, Powell’s v Portlandu. Nato Južna Amerika; Avstralija in Južna Afrika – »konec sveta«. Ali pa konec – če malo premečem Carriónove besede – do katerega bo verjetno počasi, zelo počasi, prišel svet, v katerem se nahajajo vse, prav vse knjigarne.

Ali pa tudi ne, kajti »predstava se mora nadaljevati«. Carriónu v času do objave Knjigarn ni uspelo obiskati »najlepše knjigarne na svetu«. Boekhandel Selexyz Dominicanen v Maastrichtu je tempelj tistega, »kar v današnji dobi razumemo pod pojmom kultura«. Tudi buenosaireško knjigarno Ateneo Grand Splendid zares omeni šele v zadnji četrtini knjige. Ti in nekatere druge, ki se po navadi razvrščajo v spletnih galerijah kot »najlepše knjigarne na svetu«, imajo, po njegovih besedah, eno ključnih značilnosti knjigarn 21. stoletja: spektakularnost; slikovitost, ki je pomembnejša od jezika, v katerem lahko beremo knjige; knjigarna kot turistična atrakcija, ne zaradi zgodovinskega pomena, temveč zaradi arhitekture; kot turisti vanjo ne vstopimo zato, da bi kupili knjigo, ampak zato, da bi se v njej fotografirali.

Knjigarne so zelo gosto tkanje, Carrión ne podcenjuje bralca, a mu tudi ne prizanaša, besedilo je defile krajev in oseb, zgodovin in mitov, literarnih izsekov ter avtorjevih spominov s poti, bivanja v tujih deželah, obiskovanja knjigarn in brskanja po njihovih policah. Zgodovina in literatura kot materija, miti in spomini kot osebni pečat. Knjigarne so Carriónova droga, vanje vstopa kot v svetišča, knjig se dotika kot svetinj, jih kupuje in bere, zbira »žige«. Opazuje knjigarnarje in obiskovalce, se z njimi pomenkuje. Proučuje police, knjigo za knjigo. V knjigarni The Book Lounge v Cape Townu, denimo, opazi vrzeli: kjer bi morale ležati knjige Coelha, Márqueza in Coetzeeja, so le listki s sporočilom: Njegove knjige dobite pri pultu. Pri pultu izve, da so to knjige, ki jih najpogosteje ukradejo. »Ta čudoviti prostor ima dušo,« ga prešine, ko namerava izstopiti iz londonske knjigarne John Sandoe Books, ne da bi kaj kupil, a po svoji navadi pri blagajni še povpraša po kakšni publikaciji o zgodovini knjigarne. In takrat se začne čarovnija, čarodej pa je knjigarnar, ki izginja in se spet pojavlja, vedno s knjigo v roki; Carrión ne odide praznih rok, kupi knjigo, za katero še pred nekaj trenutki ni vedel, da si jo želi. V neki marakeški knjigarni, ki nudi le verske knjige v arabščini, ga prevzame tesnoba, ker ne odkrije ničesar, kar bi lahko prepoznal, »niti ene vrzeli, skozi katero bi lahko zadihal«. Carrión z vsake knjige, ki jo kupi, odlepi etiketo s ceno in črtno kodo ter jo nalepi na notranjo stran zadnje platnice. »Na tak način do nje vzpostavim nekakšen skorajda očetovski odnos.«

Epilog je zapiranje. Leta 2013 je barcelonska Catalònia, mimo katere ga je več let vodila vsakdanja pot, po skoraj devetih desetletjih dobila novo vsebino in novo ime: McDonald’s. Niso je ogrozili ne državljanska vojna, ne uničujoč požar, ne nepremičninska vojna: knjigarna je klonila zaradi večletnega upadanja prodaje. Carrión je nato priča izginjanju knjig in praznjenju polic – »knjigam, ki jih ni bilo več, duhovom knjig, spominu na knjige, vse bolj pa pozabi knjig, ki neke srede niso imele več niti polic, na katerih bi lahko stale«.

Knjiga, kupljena leta 1991 v World’s Biggest Bookestore v Torontu. Fotografija: Bronislava Aubelj

Na obvestilu o dokončnem zaprtju Catalònie je datum: 6. januar 2013. Oktobra istega letaso izšle Knjigarne, konec leta pa se je iztekla najemna pogodba za zgradbo nekdanjega kegljišča na Edward Streetu 20 v Torontu, kjer je od leta 1980 delovala ena izmed »babilonskih knjižnic«. World’s Biggest Bookstore se je ponašala z več kot dvajsetimi kilometri knjižnih polic. Kljub imenu ni bila največja knjigarna na svetu, zagotovo pa ena največjih, ponos Torontčanov, turistična atrakcija. Po zaprtju marca 2014 – na spletu je mogoče najti številne fotografije pa tudi videe njenega »izginjanja« – zgradba ni dobila nove vsebine, temveč so jo porušili do tal, na njenem mestu pa zgradili megalomanski stanovanjski kompleks. Septembra 2016 se je po 118 letih delovanja, vseskozi v rokah ene družine, zaprla še zadnja knjigarna Elefterudakis, zlomila jo je kriza. Bila je največja v Grčiji, knjižna meka za Grke in turiste, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah, kamor se je preselila leta 1995, je ponujala več kot 200.000 naslovov v grščini in drugih jezikih. Police se zdaj praznijo, zdaj polnijo. Leta 2015 je knjigotrška družba Cărturești v Bukarešti, v historični zgradbi, že dolgo prepuščeni propadanju, odprla knjigarno Cărturești Carusel; velja za eno najlepših v Evropi. Leta 2017 so v Teheranu odprli Book Garden, razteza se na 65.000 kvadratih in je menda največja knjigarna na svetu. Nedavno je police napolnila nova, megalomanska knjigarna v kitajskem mestu Čungking, v Mondovìju, nedaleč od Torina pa knjigarnica Libreria Banco. (Carrión lahko napiše Knjigarne II.)

»Bodimo iskreni,« pravi Carrión v Epilogu, »že res, knjigarne so kulturni centri, miti, prostori za pogovore in debate ter prijateljstva in celo ljubimkanja /…/, ampak v prvi vrsti so prodajalne. In njihovi lastniki, pogosto karizmatični knjigarnarji, so tudi šefi, odgovorni za to, da njihovi zaposleni dobijo svoje mesečne plače …« Tudi to je imel v mislih Pierre Lemaître, eden najbolje prodajanih sodobnih francoskih pisateljev (Leta 2013 je za roman Na svidenje tam zgoraj [Au revoir là-haut], ki je za prvi del trilogije Les Enfants du désastre [Otroci katastrofe] prejel Goncourtovo nagrado; roman je preveden v slovenščino, pisatelj je bil leta 2014 Penov gost na Bledu. Zadnji del trilogije, Miroir de nos peines [2019], je trenutno na vrhu najbolje prodajanih knjig v Franciji, avtor pa se je 21. januarja na literarnem večeru v knjigarni Labyrinthes v Rambouilletu obrnil na kupce, rekoč: »Zahvaljujoč vam ostaja literatura še vedno mogoč dogodek v tej deželi; knjigarne vas potrebujejo bolj kot kadarkoli prej.« Lemaîtrovi romani se dobro prodajajo na Amazonu, toda »ljubše bi mi bilo, če bi se jih več prodalo v knjigarnah«.

Knjigarne so povabilo. V knjigarne.

Jorge Carrión: Knjigarne, prevedla Sara Virk, Cankarjeva založba 2020.