AirBeletrina - Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 3. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 10 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 3. epizoda

Prvi Nacionalni kulturni program (NKP), ki ga je sprejel državni zbor, Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007 (ReNPK0407), je nastajal v času ministrovanja Andreje Rihter. Ministrice, ki je ob Vasku Simonitiju edina preživela vsa štiri leta na položaju (v dveh vladah). Tekli smo tri različne, a paralelne kulturne kroge. Izdatno tudi na terenu. Danes bi se reklo, da smo bili dialoški in vključujoči. Povečini so prispevki zaposlenih, delovnih skupin, komisij ter zunanjih svetovalcev in predlagateljev nastajali na Maistrovi 10. Na novem sedežu ministrstva, skoraj dovolj velikem za organizacijsko-kadrovsko odločitev ministrice, ki je sledila ukinitvi samostojnega Zavoda za kulturno dediščino (organa v sestavi) in preselitvi zaposlenih med uradniške vrste. Od takrat je ministrstvo za umetnost ministrstvo za kulturo. V bistvu pa bi se moralo že takrat preimenovati v ministrstvo za kulturo in medije (pa se še do danes ni). Andreja Rihter je po temeljiti reorganizaciji ministrstva proceduralno dilemo, ali Šeligov predlog vložiti v parlamentarno obravnavo ali ne, rešila na edini možni način. Odločitev je bila deloma strokovna, deloma pa politična. Strokovno gledano je bilo treba razvojni dokument umestiti časovno, ga strukturirati, podložiti s potrebnim analitičnim vpogledom, predvideti postopke sprejemanja in spremljanja in predvsem opredeliti vlogo Nacionalnega sveta za kulturo (pristojnosti, sestava …).

Andreja Rihter je po temeljiti reorganizaciji ministrstva proceduralno dilemo, ali Šeligov predlog vložiti v parlamentarno obravnavo ali ne, rešila na edini možni način. Odločitev je bila deloma strokovna, deloma pa politična.

Ob interni razpravi o kakovosti predhodnega predloga ni bilo nobenega dvoma. Bilo je dobro izhodišče za izpostavitev ključnih sistemskih in operativnih prioritet. A nič več kot to. Da bi prva strategija lahko ponudila prepričljivo načrtovanje usode slovenske kulture, je bilo treba sprejeti novi krovni kulturni zakon. Ob tej politični odločitvi, ki je seveda bila tudi odločitev matične stranke, SD, pa je padla še ena. To je bila poglobljena Analiza stanja na področju kulture – s predlogom prednostnih ciljev, ki je bila, izdana v debeli beli knjigi (2002), tudi osnova za pripravo vsebinske strategije. Še danes je referenčna in vzorčna za druge podobne poskuse. Nezanesljiva in nepopolna je predvsem v dveh točkah: pri prikazovanju finančnih podatkov (pretežna sledljivost iz državnega proračuna) in naboru statističnih kazalnikov (neusklajenost). Navedene hibe so očitne tudi v sprejetem NKP. Bistvena in v poduk kasnejšim odločevalcem pa je politična gesta takratnega vodstva, ki se poenostavljeno glasi: brez analize stanja ni mogoče sprejemati ne strateških dokumentov ne novih ali spremenjenih zakonskih okvirov. Na to edinstveno lekcijo so nadaljevalci, ki jih ni bilo malo, preprosto pozabili. Ali pa so naivno mislili, da bodo izvrševali funkcijo vsaj štiri leta.

Andreja Rihter je bila ministrica za kulturo štiri leta (2000–2004), v Drnovškovi in Ropovi vladi (Fotografija: Borut Krajnc)

Skratka, Andreji Rihter je doslej edini uspel trojni dvojček. Analizi je sledilo sprejetje novega kulturnega zakona (ZUJIK, 2002), ki je 80-odstotno veljaven še danes in v katerem je na novo opisan in poimenovan Nacionalni program za kulturo. Je obvezen strateški dokument, ki ga sprejema državni zbor za štiriletno obdobje. Obvezno je tudi letno poročanje parlamentu. Nacionalni svet za kulturo imenuje državni zbor (prvotno je bil predviden predsednik republike) in šteje sedem članov (sedem modrih).

Urednik bele knjige in koordinator besedila ReNPK0407 je bil državni uradnik, specializiran za področje knjige in založništva, Uroš Grilc. Nedvomno mu je ta izkušnja pomagala pri pisanju v času njegovega ministrovanja, še bolj pa pri pisanju dveh strategij Mestne občine Ljubljana (prva 2008), ko je zasedal položaj načelnika/vodje oddelka za kulturo (nasledila ga je Mateja Demšič). Strategija razvoja kulture, kot se uradno imenuje ljubljanski dokument, je tudi edina v Sloveniji, ki neprekinjeno in s sprotnim poročanjem in osvežitvami določa ključne vsebinske in investicijske prioritete, po natančno določenih vsebinskih in finančnih kazalnikih spremlja delovanje javnega in nevladnega sektorja (in drugih akterjev) ter ob tem upošteva tudi navade/pričakovanja občinstva. Je tudi podlaga za sprejemanje dvoletnih proračunov in petletnih strategij kulturnih institucij, ki jih je ustanovila občina. Mestna strategija se kaj dosti ne ozira na državno, pa čeprav bi se morala. Razlog je dokaj preprost. Ali je država ne premore, ali je neuresničljiva, ali pa neresna.

Bistvena in v poduk kasnejšim odločevalcem je politična gesta takratnega vodstva, ki se poenostavljeno glasi: brez analize stanja ni mogoče sprejemati ne strateških dokumentov ne novih ali spremenjenih zakonskih okvirov.

ReNPK0407 je bil sprejet v začetku leta 2004 in je napisan na 62 straneh. Vseboval je tudi finančno prilogo s finančnimi posledicami (2,4 odstotka državnega proračuna!), ki pa se je v zakonodajnem postopku zgubila neznano kam. Opremljen je z dolgim, zgodovinsko natančnim – lahko bi ga označil kar za staroslovenskega – nagovorom o mestu slovenske kulture in z njo, na častnem mestu, slovenskim jezikom: »najpomembnejšim razločevalnim znakom Slovencev kot naroda«. Navaja 10 splošnih prioritet, nič kaj drugačnih od Šeligovih, le malce posodobljenih. Med njimi izstopajo: posodobitev javnega sektorja, sodelovanje z nevladnimi organizacijami, dostopnost, regijska ureditev (decentralizacija, policentrični razvoj) ter prvič omenjeni kulturna in kreativna industrija (z davčnimi olajšavami). Omenjena sta tudi trajnostni in celostni razvoj. Definira 12 področij, med njimi prvič intermedijske umetnosti. Posebej izpostavlja mednarodno sodelovanje. Med 67 splošnimi ukrepi in kar 174 po področjih (skupaj 241) najdemo nekaj res zanimivih. Med njimi še vedno nerealizirano pilotno statusno preoblikovanje nekaterih javnih zavodov v druge pravno-organizacijske oblike (gospodarski subjekti, ustanove). Napovedani eksperiment še vedno onemogočata Zakon o zavodih in Zakon o ustanovah. Ob tej posodobitvi še napoved preoblikovanja upravljanja (kolektivno upravljanje, sveti kot nadzorni sveti) in novi model zaposlovanja za določen čas »zaradi posebne narave dela«. Resolucija napoveduje izgradnjo NUK II (o tem se pogovarjamo že skoraj 50 let), pa izgradnjo državnega arhiva na Roški (končno v zaključni fazi izgradnje, le da na Poljanski). Najbolj bizaren dosežek resolucije vsekakor predstavlja zaveza, da mora biti najmanj polovica javnih programov namenjena »raznolikim etničnim tematikam«. Še dobro, da tega nismo ne dobro prebrali ne dobro slišali. Še dobro, da tega čudaštva ni zaznal niti zakonodajalec. Kaj šele predstavniki etničnih skupnosti in manjšin.

Da je bila resolucija ministrice Andreje Rihter z uradniško odmerjenimi opisi projektov tudi stvarna in uresničljiva, in ne kar neki seznam želja, kot se pogosto na hitro opravi s kulturnimi strategijami, dokazujejo naslednji projekti: pravno-premoženjska razrešitev nekaterih osrednjih nacionalnih ustanov (podržavljenje Cankarjevega doma, SNG Maribor in PDG Nova Gorica); podeljevanje delovnih štipendij (100); ureditev statusa samozaposlenih z razširitvijo pravic in seznama poklicev – s prednostno obravnavo deficitarnih poklicev in mlajših, ki šele vstopajo na trg dela; vzpostavitev mreže intermedijskih centrov (s podporo »kulturnega tolarja«); vzpostavljanje art kino mreže; enotni register kulturne dediščine; ustanovitev glasbeno-informacijskega središča (SIGIC); ustanovitev Foruma slovanskih kultur; izgradnja Muzeja sodobnih umetnosti in sploh muzejskega kvarta na Metelkovi; prenova SNG Opera in balet Ljubljana; prenova Slovenske kinoteke; odprtje dveh novih »ateljejev« (rezidenc) za slovenske kulturne delavce v tujini (Berlin in London) … Takratni kazalci (danes kazalniki) so dobro zasnovano resolucijo v mnogočem preglasili in jo zameglili. Naštel sem jih kar 339, od teh 42 splošnih. Posebnih, tistih po posameznih področjih, pa 297. Ob količinskem pretiravanju smo takrat zamočili še s tem, da jih več kot polovica sploh ne ustreza svojemu namenu, to pa je evalvacija uresničevanja po načelu prej-potem. Večina kazalnikov je bila opisnih in ne merljivih, kar pomeni, da je bila resna (letna) evalvacija že vnaprej onemogočena. Druga slabost dokumenta je nejasen časovni načrt izvajanja posameznih ukrepov – z navedbo virov financiranja.

Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 so spremenili v mandatu Majde Širca Ravnikar, leta 2010, ko so posebno podpoglavje namenili arhitekturi (in oblikovanju), kar je bilo nujno za ustanovitev državnega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Fotografija: Andraž Gombač)

Teh težav naslednik ministrice Vasko Simoniti ni imel. Tako kot ni opravil primopredaje poslov, se je požvižgal tudi na obveznost poročanja o izvajanju NKP v parlamentu – (tudi) zaradi tega si je sicer kot prvi med ministri prve Janševe vlade prislužil interpelacijo, a jo je, duhovitež, vrgel čez ramo. Proti koncu mandata, še preden se je prvič poslovil, pa si je premislil in pripravil svojo resolucijo. Brez resne javne razprave. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo (ReNPK 2008-2011) je bila napisana na 74 straneh z obveznim uvodom, v katerem kar tako, na pamet zatrdi, da je bila večina ciljev predhodnih dveh dokumentov dosežena. Kar seveda ni res. Omenja še »množico ukrepov« in »neustrezne kazalnike«, kar povzroča »oteženo spremljanje«. Kar seveda je res. A res je tudi, da bi jih našel tistih sto, na podlagi katerih bi lahko tako spremljal (poročal), kot si ustvaril bazo podatkov za analizo stanja in pripravo lastne resolucije. Pa se mu je dalo? Niti ne. V esejističnem uvajalnem manifestu se ozre, pogleda nazaj. Kot bi hotel dokončati Šeligovo delo. Še načela skorajda dobesedno prepiše. Kulturo pojmuje kot »dinamično, izzivalno in neodvisno duhovno silo«. Vpenja jo tudi v takratne strateške dokumente države. Kar je dobro. Zelo rad ima povezovanje med kulturo, znanostjo in izobraževanjem. Kar je tudi dobro. Očitno pa ga je Janez Janša kasneje razumel preveč dobesedno in je, drugič na oblasti, kulturno ministrstvo pripojil superministrstvu, ki ga je kratko obdobje vodil Žiga Turk. Simoniti prepiše tudi kar nekaj formulacij iz programa Andreje Rihter. Tudi sicer zagovarja kontinuiteto, »brez revolucionarnih premikov«, a v izpustih in dejanjih ne skriva razočaranja nad prevelikim številom samozaposlenih in nevladnimi (aktivističnimi) organizacijami. Ob 11 načelih se v strukturi poglavij pojavi novost. Poimenuje jo smernice (7), v katerih najdemo vse tisto, kar nima svojega čvrstega sidrišča v siceršnji zasnovi, od e-kulture in EU do svobodnega trga in EPK 2012 (Maribor). Ključno poglavje Prioritete in cilji – ukrepi in kazalniki je popolnoma neberljiva godlja, zato se še danes čudim trpežnosti slovenskih poslank in poslancev. Na 14 področjih in podpodročjih najdemo 182 ukrepov in kar 212 kazalnikov. Ničesar se ni naučil. Ponovil je isto slabo vajo kot predhodnica. Je pa bistveno izboljšal opise in merljivost kazalnikov. To je še posebej razvidno na področjih knjige in AV-kulture, ki sta tudi edini zares dobro obdelani in prepričljivi področji, vključno z ukrepi. Ob navajanju ciljev in ukrepov na področju knjige, založništva in knjižnic zapiše celo izhodiščne statistične podatke iz 2006 in načrtovane za leto 2011.

Najbolj bizaren dosežek resolucije vsekakor predstavlja zaveza, da mora biti najmanj polovica javnih programov namenjena »raznolikim etničnim tematikam«. Še dobro, da tega nismo ne dobro prebrali ne dobro slišali. Še dobro, da tega čudaštva ni zaznal niti zakonodajalec. Kaj šele predstavniki etničnih skupnosti in manjšin.

Sicer ob abstraktnem paberkovanju o »reformi javnega sektorja« ali »celostni rešitvi statusa samozaposlenih« ne najdemo česa res ambicioznega ali izvirnega. Kaj šele »vrhunskega«, te obvezne besedne spremljevalke ob vsakem javnem nagovoru ministra na temo financiranja. Morda sta še najobetavnejša napoved ustanovitve Filmskega inštituta (vse do danes neuresničljive zahteve filmarjev) in priprava študije o institucionalizaciji sodobnega plesa (vlada z naslednico Majdo Širca Ravnikar dejansko ustanovi javni zavod, a ta ne začne delovati). ReNPK 2008–2011 je bil leta 2010 spremenjen v mandatu Majde Širca Ravnikar, in sicer tako, da je posebno podpoglavje namenjeno arhitekturi (in oblikovanju). To je bila nujna podlaga za ustanovitev državnega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (podržavljenje nekdanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana z odkupom Fužinskega gradu). Zdi se, da bistveni del Simonitijevega NPK vendarle predstavlja tabelarni prikaz integralnega proračuna za kulturo po letih in po področjih. Nekakšna politična zaveza in popotnica naslednji vladi, da se bo proračun izdatno dvigoval vse do ciljnih 214 milijonov evrov. Če je ta visokoleteči cilj bil po njegovem odhodu dejansko še dosegljiv (204 milijona evrov v letu 2009), ga je neizprosno sklatila finančna kriza. Državni integralni proračun za kulturo se je leta 2012 skrčil za petino. In je nominalno in realno padal še naslednjih šest let.