Železniška postaja
Te besede pišem iz Przemyśla, starega avstro-ogrskega mesta, pomembnega železniškega središča blizu meje z Ukrajino (oddaljeno je le 12 kilometrov), ki je le 80 kilometrov stran od Lvova. Tu sem od prejšnje sobote, v teh dneh pa sem se iz Krakova z vlakom večkrat peljal sem in nazaj v Przemyśl. Na poti sem se peljal mimo starih stavb železniških postaj, zgrajenih v času Avstro-ogrske pred prvo svetovno vojno (da, v popolnem soglasju s Hrabalom, tu nedvomno obstaja Srednja Evropa), in razmišljal o tem, da bolj ko se približuješ Przemyślu, bolj zares čutiš vojno. Vzdušje se postopoma zgošča, v zraku je čedalje več govora o vojni, vse več potnikov se odpravlja proti zahodu, proti Krakovu, vse manj pa v nasprotni smeri – proti vzhodu. V očeh mnogih zlahka opazim zmedenost in strah.
V Przemyślu, na glavni postaji, to vzdušje doseže vrhunec. V stari postajni dvorani, ki je septembra leta 1880 med potovanjem po Galiciji gotovo gostila Franca Jožefa. Takrat je bila železniška proga Karla Ludwiga že dokončana in ob tej priložnosti so odprli novo glavno postajno poslopje, ki je presenetljivo podobno podobnemu poslopju v več kot 1100 kilometrov oddaljenem Trstu. Spomnim se, da sem na enem od forumov videl staro razglednico iz Przemyśla, verjetno iz leta 1901, na kateri je pisalo:
»Grüße aus Przemyśl. Neuer Bahnhof. Pozdrowienia z Przemyśla. Nowy dworzec kolejowy. Вітання з Перемишля. Новий залiзничний двiрець.«
Danes se po postaji sprehajajo množice ljudi. Nekateri so pravkar prispeli z bližnje meje z Ukrajino, nekateri želijo oditi naprej, nekateri čakajo na priložnost, da se vrnejo v Ukrajino (večinoma moški, pa tudi ženske), nekateri pa le apatično sedijo in čakajo, kaj se bo zgodilo. V zadnji skupini so večinoma afriški in bližnjevzhodni študentje iz Ukrajine, čeprav je vse več glasov, da gre v resnici za »nekdanje« begunce, ki jih je beloruski avtoritarni predsednik Lukašenko poleti in jeseni množično pripeljal v Belorusijo, od koder naj bi poskušali prečkati mejo z Litvo in Poljsko. Očitno zdaj izkoriščajo priložnost, ki jim jo je ponudila vojna. Očitno zato, ker tega trenutno nihče ne more preveriti.
Vojna
Vojna, ki je 24. februarja izbruhnila v sosednji državi. To je ključna beseda. O vojni v Przemyślu govorijo skoraj vsi – ne le prostovoljci na železniški postaji, ki pomagajo po svojih močeh in vnašajo red v kaos, ki ga po tretjem dnevu bivanja začneš razumeti, sprejemati in krotiti in v katerem vladajo svojevrstni zakoni. Tudi železničarji na vlakih in peronih, blagajniki na železniški postaji, kjer je bilo nameščeno dodatno osebje z mobilnimi terminali, da bi lahko učinkovito obvladovali množico in ukrajinskim državljanom izdajali brezplačne vozovnice za potovanje v vsa mesta na Poljskem. Taksisti, ki skoraj soglasno Putina zmerjanjo z najhujšimi izrazi. Prodajalke v verigi trgovin Žabka, ki v ukrajinščini objavljajo obvestila o brezplačnih kruhkih, jogurtih in juhicah za Ukrajince. O vojni pripoveduje Gosia, uslužbenka trgovine z mobilnimi telefoni v bližini železniške postaje, ki na obrazu kaže utrujenost. V zadnjih dneh je k njim prišlo več stotin ljudi po brezplačne kartice SIM, ki so na voljo Ukrajincem. Gospa Agnieszka v eni od kavarn v starem mestnem jedru takoj na začetku poudari, da zdaj ne ponujajo hrane za goste, saj dela kuhinja izključno za begunce. »Vse damo na mejo,« pojasni kratko. To pravijo prebivalci različnih poljskih mest, ki prihajajo sem iz najbolj oddaljenih kotičkov Poljske, kot sta Szczecin in Zielona Góra, iz manj kot tri ure vožnje oddaljenega Krakova, iz daljnega Gdanska na obali Baltskega morja, iz Šlezije in Pomeranije. Vsi so prišli, da bi ponudili pomoč Ukrajincem, sprejeli ljudi na meji, jih nahranili, prenočili, jim pomagali in jih zaščitili. Na koncu seveda o vojni govori predsednik Zelenski med svojim posnetim video govorom, ki ga lahko poslušate preprosto tako, da se sprehajate po Przemyślu – na primer s Franciszkanske ulice proti železniški postaji – iz mobilnih telefonov mimoidočih, ki jih srečujete.
Ob poslušanju vseh teh zgodb se ne morem znebiti misli na drugo vojno, ki je na tem območju potekala pred več kot 100 leti, ko je bila v Przemyślu nameščena avstro-ogrska garnizija in je ruska vojska napadla eno največjih trdnjav v Evropi tistega časa, kar je bil takrat Przemyśl. V mislih imam obleganje trdnjave Przemyśl, ki je trajalo 153 dni in je bilo najdaljše v Evropi med tisto vojno. Razmišljam o tem, ali so takrat, leta 1915, množice ljudi, ki so bežale pred vojno, šle skozi isto dvorano železniške postaje. Več kot stoletje pozneje, v 21. stoletju, se je vojna vrnila v Galicijo. V vzhodni Galiciji, v Lvovu ali Ivano-Frankivsku (nekdanji Stanislaviv), gredo ljudje vsak dan v zaklonišča, poslušajo protiletalske alarme in se učijo taktik, potrebnih za boj v mestu ter nudenja prve pomoči. V zahodni Galiciji pa so železniške postaje ne le v Przemyślu, ampak tudi v Krakovu že napolnjene z množicami ljudi, večinoma žensk in otrok, ki jih je vojna v vzhodni Ukrajini pregnala z domov. Zgodbe teh ljudi so si podobne in hkrati različne. Vsaka od njih je tragedija za družino, hkrati pa tudi tragedija za Ukrajino, državo, katere himna ponosno vsebuje stavek »Ukrajina še ni mrtva, ne njena slava ne njena volja«. Recimo zgodba o ženski in njeni hčerki, ki sem ju srečal na natrpanem vlaku iz Przemyśla v Krakov. »Skoraj tri dni sva potovali iz našega mesta Smile v regiji Čerkasi v Lvov,« pravi ženska srednjih let, ki je bila z osemletno hčerko na poti k sestri v Lodž. Na vlak so večkrat streljali, dolgo so stali na praznem polju in čakali. Če rečemo, da je bilo potovanje opravljeno stoje, to ni dovolj, da bi opisali, kako je bilo. Dodaja, da je naslednji del poti – od Lvova do Przemyśla – trajal skoraj 16 ur (80 kilometrov), predvsem zaradi čakanja na meji in dolgotrajnih kontrol.
Mati in hči imata s seboj le majhno ročno prtljago, deklica objema plišasto igračo in v rokah drži svojo najljubšo knjigo o Harryju Potterju.
Izdaja domovine v gledališču
Majhna človeška tragedija družine iz Smile je tudi tragedija Evrope, celotne Evrope, ne le naše »male« Evrope – Srednje ali Vzhodne Evrope – ampak vse Evrope, čeprav »boljši« del Evrope včasih še vedno raje misli, da gre za »vzhodni« problem. Vzhod, torej mi, države v večni senci Rusije, za katere sta značilna morbiden (po mnenju »Zahoda«) odnos do zgodovine in pomanjkljiva (kot se je pokazalo zlasti v zadnjih letih) demokracija. Kaj lahko s tega vidika Evropi ponudita recimo večno nezadovoljni Poljska ali Litva, ki je prav tako preobčutljiva za svojo zgodovino? Zagotovo ne toliko kot Rusija, kot menijo mnogi na Zahodu. Navsezadnje je Rusija »velika kultura« – literatura, balet, Bolšoj teater, humanizem itd. Ko pomislimo na gledališče, nam najprej pride na misel »kultura«.
Ko razmišljam o gledališču, prebiram nedavne novice o tem, kako so 25. februarja direktorji vseh ruskih gledališč prejeli uradno elektronsko sporočilo ministrstva za kulturo s prepovedjo režiserjem in igralcem, da javno govorijo o razmerah v Ukrajini. Če bo prepoved kršena, bo to obravnavano kot »izdaja domovine«. To je velika ruska kultura v praksi. Ko razmišljam o humanizmu, se spomnim, kako so 27. februarja v bolnišnici v Kijevu, ki so jo obstreljevale ruske rakete, umrli otroci, med njimi šestletni deček in sedemletna deklica. Razmišljam o tem, kako so v enem od predelov na obrobju Kijeva, kjer prežijo ruske posebne enote, umorili Polino, 14-letno dekle, učenko četrtega razreda ene od kijevskih šol, ki jih zdaj večinoma uporabljajo kot zaklonišča med bombnimi napadi.
Carstvo laži
V mislih imam laž, na kateri temelji Putinov režim v Rusiji. Laž, ki nima nobene zveze s kulturo, humanizmom ali čimerkoli resničnim. Gre za poseben primer, ko fantazija, ustvarjena na podlagi laži, postane resničnost glede na dejanja tistih, ki so verjeli lastnim lažem. Laž, po kateri »ne obstaja« nobena Ukrajina, prav tako ne obstaja nobena ukrajinska kultura ali jezik. Navsezadnje so si po ideologiji tega režima laži vse to pred več kot 100 leti na Dunaju »izmislili habsburški intriganti« z edinim namenom, da bi »škodili večnim interesom Rusije«. Ker Rusi vztrajajo pri svojih lažeh, se niti ne vprašajo, ali se torej po tej izkrivljeni »logiki« Rusi zdaj ne borijo proti (neobstoječim) Ukrajincem, ampak proti sebi – navsezadnje so po Putinovih besedah »isti ljudje«. Kaj se torej zdaj dogaja v Ukrajini? Ruska državljanska vojna? Ali »posebna vojaška operacija za podporo ljudskima republikama v Donecku in Lugansku«? Zveni kot shizofrenija? Nikakor ne. Dobrodošli v svetu fantazij, iluzij in laži, ki ga je ustvarila sodobna država laži Rusija, ki je de facto tudi sama postala lažna država, fejk država. V tem svetu je Ukrajino po Putinovih besedah ustvaril Lenin po prvi svetovni vojni (torej potem, ko so jo že ustvarili Avstrijci, ne čudite se). Putin pa je ustvaril dve lažni »fejk« republiki Donbasa, v katerih živijo neobstoječi »narodi«, katerih pravice naj bi bilo treba »braniti«, ker naj bi jih ogrožal »genocid«, ki ga nad temi neobstoječimi »narodi« iz izmišljenih »republik« izvaja »nacistični režim« Ukrajine (ki po zgoraj opisani Putinovi logiki ne obstaja).
Laž je resnica in pa resnica je laž. In da bi dokazal predvsem sebi in ruskemu ljudstvu (tistemu, ki naj bi bilo z Ukrajinci »enotno in isto ljudstvo«, kar pomeni, da ne obstaja – se še niste izgubili? ), da Putin ukaže svojim enotam, naj bombardirajo stanovanjske bloke v Kijevu in Žitomirju, da dan in noč napadajo Harkov (kjer večina prebivalcev govori rusko, tj. po še eni Putinovi doktrini so Rusi), da nenehno poskušajo zavzeti Mariupol na Azovskem morju, z raketnim obstreljevanjem ogrožajo mesta praktično po vsej državi od Dnepra do Karpatov, obstreljujejo vlake, ki evakuirajo ljudi z vojnih območij na relativno »varen« zahod Ukrajine – v Galicijo, Volinijo, Zakarpatje, Bukovino. Ubijati otroke in starce. Širiti ogromno človeško bedo, ki ne izzove drugega odziva kot jezo, sovraštvo in odločenost proti agresorju, ki se z vsakim dnem povečujejo. Vse to v imenu fantazije. Dokazati vsemu svetu in sebi, da fantazija ni res fantazija.
Hlebci kruha in koktajl molotov
Ko se je začela vojna, sem bil v Tampereju na Finskem. Ponoči se je temperatura v mestu spustila na skoraj minus dvajset stopinj, v žveplenem mrazu blede severne zore so nasproti mojega hotela plapolale bele finske zastave z modrim nordijskim križem. Snežilo je in snežni meteži so prekrivali mirne ulice mesta, ki se je ravno prebujalo iz spanca. Takrat so bombardirali Kijev.
Ko so Sovjeti pozimi v 1939-1940 bombardirali Helsinke, je ZSSR svetu postregla z nenavadnim koktajlom laži, predrznosti, razkazovanja sile in vojne. Vse to je bilo storjeno, da bi vsemu svetu dokazali, da fantazija, v imenu katere se začne vojna in napade neodvisno sosednjo državo, domnevno ni fantazija.
Ali veste, od kod izvira ime koktajl molotov? Gre za finski izum iz časa zimske vojne (finsko ime – Talvisota), poimenovan »v čast« sovjetskega ljudskega komisarja za zunanje zadeve Vjačeslava Molotova (takratni ekvivalent današnjega S. Lavrova).
30. november 1939. Sovjetska zveza je napadla Finsko in postavila ozemeljske zahteve do te sosednje države – po mnenju Sovjetov je državna meja potekala »preblizu Leningrada«, kar naj bi »ogrožalo« nacionalno varnost Sovjetske zveze, zato so morali Finci privoliti, da jo premaknejo nekoliko proti zahodu, Sovjetom sporazumno prepustiti Karelijski prelaz in dovoliti vzpostavitev sovjetskih oporišč na otokih v Finskem zalivu (znan scenarij, kajne?).
Ker se Finci niso strinjali, so Sovjeti, ne da bi predolgo odlašali, njihov »buržoazni režim« obtožili agresije proti Sovjetski zvezi in ustvarili »precedens« – sami so streljali na svojo mejno postojanko in za to obtožili »agresivne« Fince. Nato so nemudoma izvedli kopensko invazijo in bombardirali Helsinke iz zraka. Zaradi teh dejanj je Liga narodov (predhodnica ZN) Sovjetsko zvezo izključila iz organizacije in uvedla trgovinski embargo. Molotov je v govoru na sedežu Lige narodov v Ženevi zavrnil vse obtožbe o sovjetski agresiji in v odgovoru na vprašanje o bombardiranju Helsinkov izjavil, da sovjetski piloti ne le da niso bombardirali finske prestolnice, ampak so dejansko »prinašali bratsko pomoč«, saj so preprosto »odvrgli hlebce kruha lačnim finskim proletarcem, ki jih je zatiral buržoazni finski režim«.
Finci, ki so na vzhodu hitro organizirali teritorialno obrambo, so zaradi pomanjkanja bojnih sredstev v zgodnji fazi konflikta začeli izdelovati domača bojna sredstva – vnetljivo tekočino v steklenicah – in jih med drugim uporabljati proti sovjetskim tankom namesto ročnih granat, češ da je to le zahvala za Molotovove »hlebce kruha« in da so Finci na ta način želeli Rusom privoščiti »koktajl«. Od tod izvira ime »koktajl molotov«.
Zimska vojna se je končala 13. marca 1940. Finska se je ubranila, vendar je izgubila del svojega ozemlja, vključno z Vzhodno Karelijo in četrtim največjim mestom Viipuri (Viborg), ki ga skupaj z Vzhodno Karelijo še danes zaseda Rusija. Več kot 400 tisoč prebivalcev Vzhodne Karelije je bilo prisiljenih pobegniti ali se evakuirati. V vojni je življenje izgubilo več kot 25 tisoč finskih vojakov, medtem ko so bile izgube na sovjetski strani med 120 in 170 tisoč – točno število sploh ni znano. Večina jih je preprosto zmrznila, ker jim sovjetsko poveljstvo ni zagotovilo ustreznih zimskih oblačil, opreme, prevoza in ustreznih pogojev, čeprav se je vojna odvijala sredi finske zime s temperaturami do minus 40 stopinj celzija. Fantazija se je spopadla z resničnostjo, ki sta jo v tem primeru zaznamovali huda zima ter malomarnost pri preskrbi s človeškimi viri in zalogami.
Ko sem v hitrem tempu prepotoval razdaljo med Tamperejem in Przemyślom – z letalom do Rige in nato do Vilne, z avtobusom do Varšave, z vlakom do Krakova in končno do Przemyśla – sem povsod na poti srečeval Ukrajince, moške, ki so se vračali domov. Na boj. Ne za fantazijo. Samo za resničnost, ki jo ustvarja svoboda in ne pa laž.
Cesta od Przemyśla do Lvova …
Zdaj sem že nekaj dni v Przemyślu. To je mesto, o katerem sem doslej razmišljal (in pisal) predvsem v zgodovinskem kontekstu, danes pa na žalost spet doživlja zgodovinske trenutke.
Vojna traja že skoraj teden dni. Pridem na glavno železniško postajo, grem na različne mejne prehode, opravim na desetine pogovorov, ljudi, ki jih komaj poznam, spravim v stik z ljudmi, ki jih prej sploh nisem poznal. Pomagam, kolikor lahko. À la guerre comme à la guerre. Vsakdo mora biti na svojem mestu in delati, kar se mu zdi prav in kar zna najbolje, v upanju, da bo to prineslo kakšno korist.
Vsak dan pomislim na bližnjo mejo, ki zdaj ločuje svet vojne, ki se dogaja nad iluzijo, od sveta, v katerem se dogaja neizmerna človeška stiska. Mislim na 80 kilometrov oddaljeni Lvov, na boje v Kijevu in na vsa ukrajinska mesta, ki so jih branili navadni fantje, kot je bil Vasil, ki je z mano potoval iz Vilne v Varšavo, pustil vse, tudi delo na Norveškem, in se z vlaki, letali in avtobusi vračal domov ter vsake toliko časa poklical fante, ki naj bi ga pobrali na poljski meji pri Lublinu.
Na postaji opazujem množico, ki čaka na vlak za Lvov, ki naj bi prispel (ali pa tudi ne) ob neznanem času. Julija, vitka svetlolaska v tridesetih letih, se vrača iz Španije in je na poti že tri dni. Zakaj se vrača? Ko sliši to vprašanje, naredi velike oči. Tam je moja družina, moja država, tam moram biti. Če bo treba, se bom prijavila k teritorialni obrambi ali k medicinski pomoči. Njene besede, tako kot besede mnogih drugih, potrjujejo, da mora v spopadu med resničnostjo in idejami neizogibno prevladati resničnost.
Od železniške postaje se sprehodim po Františkanski ulici v smeri staromestnega trga, na vogalu katerega stoji kip dobrega starega vojaka Švejka, ki je bil na straneh Haškovega romana v mestu in je tu celo prebil svoj čas v vojaškem zaporu K.u.K. Prečkam most čez reko San in se odpravim v okrožje na drugem bregu, imenovano Zasanje.
V glavi mi zvenijo besede rusinske pesmi, ki mi jo je nekoč omenil Nikola Šanta, rusinski pisatelj iz Vojvodine. »Dze že tota prosta draška, z Peremišlja ta do Lvova …«
Kje je ta ravna cesta od Przemyśla do Lvova … Ena najdaljših ulic v mestu, ki vodi do mejnega prehoda Medika, se imenuje Lwowska – kar pomeni Lvovska.
Ob reki San
Z drugega brega reki San, ki teče skozi mestno središče, opazujem panoramo starega mestnega jedra – grajski hrib, stolpa rimskokatoliške in grkokatoliške katedrale, cerkev svete Marije Magdalene, pročelja starih avstrijskih hiš ob reki. Pomislim na težko zgodovino poljsko-ukrajinskih odnosov v tem mestu, tako v preteklosti kot sodobnosti. Spomnim se tudi, da je bil Przemyśl jeseni leta 1939, ko je ZSSR dva tedna po nemškem napadu še sama napadla Poljsko, edino mesto, ki ga je delila meja med obema (takrat še prijateljskima in zavezniškima) državama. Nacistična Nemčija je ob podpori in sodelovanju ZSSR sprožila svetovno vojno v imenu velike ideje, ki se je kot vse velike ideje kmalu izkazala za iluzijo. V imenu te iluzije je umrlo na milijone ljudi.
Meja med sovjetskim in nemškim delom takrat razdeljenega mesta je potekala po reki San. Iz Zasanije, nekdanje obale, ki takrat pripadla reichu, gledam secesijske mestne hiše na »sovjetski« strani v središču mesta. Razmišljam o tem, kako iluzorna in kratkotrajna se je izkazala ta meja, ki je nastala kot posledica »večnega« prijateljstva med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo na podlagi znamenitega pakta Ribbentrop-Molotov. Da, to je ta tovariš, že znan pozornemu bralcu iz zgodbe o »hlebcih kruha« in »koktajlih«, ki se jih prav danes prebivalci ukrajinskih mest učijo mešati, tako kot so to pozimi leta 1940 počeli Finci.
Kajti vsaka fantazijska vojna, ki temelji na lažeh, se ob soočenju z resničnostjo vedno konča na enak način. Slej ko prej.
Przemyśl, 2. marca 2022
