AirBeletrina - Razlike pri poučevanju: Amerika proti Sloveniji
Kolumna 3. 1. 2020

Razlike pri poučevanju: Amerika proti Sloveniji

Fotografija: Pexels

Zadnjih nekaj let na Univerzi v Ljubljani vodim poseben tečaj. Je zaprtega tipa in je namenjen le profesorjem in raziskovalcem. Na tem tečaju poučujem, kako sestaviti uspešno vlogo za pridobivanje sredstev, še posebej tistih z ERC (Evropski raziskovalni svet). To je rollsroyce v svetu  akademskih raziskovalnih finančnih podpor, čigar vrednost se vsako leto meri v milijardah (razdelijo na stotine štipendij ali drugih oblik podpore, večina jih je vredna 2,5 milijonov evrov in namenjena povsem raziskovalnim projektom, ki niso del razvijanja izdelkov). Gre za finančno tako velike in prestižne oblike podpore, da univerze (kot je naša) zaposlujejo osebje, ki se osredotoča na nudenje pomoči svojim profesorjem pri pisanju vlog. Ta tečaj poučujem z navdušenjem in do sedaj nam je šlo prav dobro – odkar smo pričeli, pridobimo najmanj eno njihovo subvencijo na leto, kar se prej niti ni dogajalo. Največ pa odnesem s tem, da imam za »učence« profesorje, številne znane sive eminence.

Na svojih predavanjih po vsej Sloveniji se rad pošalim, da glede na izkušnje Slovenci ne marajo postavljati vprašanj. Bolje rečeno, vprašanj imajo veliko, vendar so preveč sramežljivi, da bi jih zastavili vpričo drugih v predavalnici, in tako raje počakajo ter jih skušajo zastaviti na štiri oči. Svojemu občinstvu zabičam, da nihče ne sme domov, dokler ne slišim vsaj treh vprašanj. Na začetku je bil to hec, vendar sem ob poučevanju študentov na ljubljanski univerzi spoznal, da je to tudi nujen zaključek predavanja. Vem, da imajo vprašanja, le neka stvar jih na študentski poti odvrača od spraševanja – namerno ali nenamerno. Zelo me zanima, zakaj je tako.

Šolski sistem v ZDA je zasnovan tako, da vam nikakor ne bo šlo dobro, če v razredu ne boste proaktivni. Morate postavljati vprašanja in se aktivno udejstvovati (tudi pri večjih predavanjih), sicer vas čaka slaba ocena. Pogosto bo 25 odstotkov vaše končne ocene pri predmetu odvisne od »sodelovanja v razredu«. Ni sprejemljivo, da bi ostali tiho in zbirali dobro opravljene teste. Ameriške študente se spodbuja – celo zahteva se od njih –, da veliko sprašujejo, so provokativni in imajo pomisleke o učiteljevih trditvah (vljudno in z razmislekom, seveda). Med mojim študijem v Združenem kraljestvu je bilo enako. Zakaj je potem tukaj tako drugače?

Za AirBeletrino sem napisal esej, ki se pojavlja tudi v moji knjigi Slovenologija, kjer primerjam slog pisanja v Sloveniji (tudi širše v srednji in vzhodni Evropi) s tistim v ZDA in Združenem kraljestvu (povezava je tukaj). Pravzaprav je tam zapisanih precej točk o izbranih slogih pisanja (v bistvu o tem, kako avtor poučuje skozi pisano besedo), ki jih zagovarjam tukaj. Poučevanje v predavalnici in zapisovanje zamisli in analiz, ki bi jih lahko poučevali v predavalnici, sta dva zorna kota istega dejanja: posredovanje svojih zamisli, da bi z njimi informirali druge in v njih spodbudili razmišljanje. Ne želim prepisati preveč iz omenjenega eseja (vsekakor ga priporočam v branje v povezavi s tem pred vami), kljub temu pa se primerjalno pisanje in slogi poučevanja prekrivajo v nekaj glavnih točkah.

Eseji in predavanja v predavalnicah ter seminarske razprave v angleško govorečem svetu so zelo pozorno (večkrat obsesivno) povzeti, še preden pride do dejanskega pisanja ali govorjenja. Avtor ali profesor natančno ve, kaj želi prenesti občinstvu in je svoje misli oblikoval ter koreografiral na način, za katerega meni, da bo najbolj poučen, uporaben, nepozaben in zanimiv. Tudi zabaven. Evropski način (tako mu lahko pravim, ker ni omejen na Slovenijo, pa tudi ni splošno zastopan pri slovenskih piscih in profesorjih, saj jih veliko že uporablja »anglo« pristop) pa se zdi: a) zelo dobro poznaj svoje gradivo in b) svoje zamisli skiciraj (za razliko od natančnega povzemanja), nato pa le pogumno naprej, govoreč v spiralah, namesto da bi svoji temi sledil od točke do točke.

»Anglo« pristop študentom omogoča karseda enostavno razumevanje snovi. Ključne točke se ponovijo, argumenti si sledijo v logičnem vrstnem redu in dosežejo vrh predavanja ali pisanja. Prisoten je redukcionizem, saj se zapletena zamisel razstavlja na prebavljive kose z namenom, da je celota bolj razumljiva. Profesor svoje glavne točke, argumente in sklepe na koncu tudi ponovi in se s tem izogne kakršnim koli dvomom o tem, kaj je želel povedati.

Od študentov se ne pričakuje, da si bodo profesorjeve besede zapomnili na pamet in jih ponovili na izpitu. Študenti morajo le pokazati, da so razumeli ideje in poznajo snov. Dovoljeno jim je, da se s profesorjem ne strinjajo, če znajo svoje nestrinjanje premišljeno argumentirati. Pomembna je snov, ne pa način, kako jo profesorji artikulirajo.

Ameriški sistem ne pozna enega velikanskega izpita na koncu leta, ki bi odločal o študentovem uspehu ali polomiji. Namesto tega imajo več manjših izpitov in le nekaj večjih. To lahko pomeni krajši test vsak teden, ki se osredotoča na gradivo tistega tedna, čemur sledijo izpiti na polovici vsakega od treh semestrov in ob koncu semestra še zaključni izpit. Za vsak izpit je treba preštudirati manjšo količino snovi. Pokazalo se je, da si študenti v spominu ohranijo več informacij, če so izpostavljeni bolj pogostim in manjšim izpitom, kjer si zapomnijo bolj obvladljive količine podatkov skozi daljše obdobje, kot pa če vase stlačijo na tone informacij, da bi preživeli en sam gromozanski test v slogu diplomskega izpita. Za študente je tak sistem izjemno stresen in jim niti ni treba prihajati na predavanja (kaj šele, da bi tam sodelovali), dokler študirajo za velikanski izpit na koncu ter ga opravijo. Tak izpit je tudi izključevalen – številni študenti ne opravijo grozo zbujajočega francoskega »bac-izpita«.

»Anglo« sistem želi študij narediti za bolj zabavno, zanimivo in manj stresno izkušnjo, pri čemer je redukcionizem spet prisoten. Cilj so bolj veseli študenti, ki uživajo v svojem študiju – bolj bodo delali in več si bodo zapomnili. Sistemski slog je vključevalen – prav potruditi se je treba, da česa ne opraviš. Vsakdo, ki se le malo potrudi, bo izpit opravil, vprašanje je le, če si študent želi dobre ocene ali ne. Vendar pa je za pozitivno oceno treba prihajati na predavanja in tam sodelovati. Za dobro oceno je treba tudi opravljati domače naloge, pisati eseje in različne teste. Vendar pa tak sistem z večjim številom testov izvaja manjši pritisk na študente. Zgodi se, da ima študent slab teden in zavozi kakšen izpit ali dva. Nobene težave s tem, se zgodi. En sam predmet ima lahko deset izpitov v letu, tako da slabša ocena pri katerem od njih še ne pomeni konca sveta.

Kadar se ameriški študenti ne počutijo dobro na predavanjih, imajo profesorja za »slabega«. V Sloveniji sem le redko slišal, da se je kakšen študent na predavanju dobro počutil. Slovenski študenti imajo predavanja za dolžnost ali sredstvo, ki jih pripelje do cilja – naučili se bodo snovi in se kvalificirali za delo. Ameriški študenti pa pričakujejo, da bodo predavanja ne le poučna, temveč tudi zabavna in razvedrilna izkušnja. Ameriški študenti so navadno veseli in v študiju uživajo. Morda so manj osredotočeni kot evropski študenti in preveč jih ima svoj čas za samoumevnega (to je poseben problem, ko morajo sami – ali njihovi starši – plačevati več deset tisoč dolarjev na leto za privilegij študija).

Na začetku vsakega tečaja, pa naj gre za poučevanje profesorjev ali študentov, vedno rečem: »Prosim, povejte mi, če česa ne razumete, saj če vam kaj ni razumljivo, to pomeni, da vas nisem dovolj dobro naučil.« Ta izjava iz slušateljev izvabi nasmehe (in zmedene poglede), saj gre za nekaj, česar še niso slišali. Številni so mi povedali, da se jim zdi, da profesorji bolje razumejo vse, če pa študenti ne, to pomeni, da so neumni. Seveda profesorji tega ne povedo. Morda si tega niti ne mislijo. Je pa to vtis, ki ga študentje velikokrat imajo. Taka dinamika dosega nasprotni učinek in je celo škodljiva. Profesorjeva dolžnost je, da prenaša znanje, da poučuje in učenje naredi karseda enostavno za svoje študente. Učenje in študij sta že tako dovolj zahtevna brez nekih čudnih dinamik. Če profesor pozna bližnjico, ki bi študentom pomagala pri učenju, potem jo mora tudi povedati. Slovenski študenti navadno mislijo, da se njihovi profesorji oklepajo miselnosti »če je študij zame bil naporen, pa naj bo še zanje.« Ameriški profesorji k poučevanju pristopajo z odnosom, ki pravi »zame je bil študij naporen, vendar sem se domislil lažjega načina, ki vas ga bom naučil, pa bo vaša učna izkušnja lažja od moje.«

To je pravzaprav največja razlika in slovenski študenti so izjemno hvaležni za bolj študentom prijazne pristope, ki jih najdemo v ameriški pedagoški metodologiji.

Razlika v pristopih ni absolutna in ni problematična le v Sloveniji. Gre za dinamiko po vsej Evropi; je staromodna in izumira. Vidim mlajše generacije profesorjev (moje starosti, 40-letnike in še mlajše), ki ne trpijo zaradi teh klišejev in svoja dela pišejo (ali poučujejo) v slogu, ki se ne razlikuje dosti od njihovih kolegov v ZDA ali Združenem kraljestvu. Akademski svet se je nagnil k »anglo« slogu in mlajši profesorji, s katerimi delam, bi se v učno okolje v Ameriki zelo dobro umestili (številni se tudi so). Tako so ta opažanja razlik neke vrste časovna kapsula – če deset ali dvajset let jih bo le nekaj ostalo v omenjeni kategoriji stare šole. Danes pa je to še aktualna zadeva; povratne informacije, ki jih prejemam (in vse, kar sem opazil) od slušateljev, ki jih je zdaj po številu več sto in na ducate profesorjev (mlajši profesorji imajo podobno mnenje), pa mi dajo misliti, da ne gre za izoliran primer. Slovenski študenti bi zares veliko raje študirali po »anglo« pristopu in od njega tudi več odnesli.