Rock je mrtev. Zato ga nekateri skušajo dokončno spremeniti v (t)isto relikvijo, za kakršno je veljal, ko je bilo njegovo truplo še živo, brcajoče telo. Obujajo ga v življenje kot kakšen Frankensteinov stvor, a z vsakim novim prihodom je njegova inkarnacija bolj klavrna, bolj izžeta vsakršne življenjske moči in s tem … hja, predvidljiva. Že na začetku tega stoletja je, vsaj po prevladujočem mnenju nekaterih medijev, mainstream rocku igrala pogrebna godba – distorziranih kitar željno ljudstvo je vpilo po rešiteljih. In dobili so jih – a od svete trojice The White Stripes, The Strokes in Queens of the Stone Age (če naštejem samo prgišče bolj markantnih imen) je pregovorne tegobe staranja dočakala v dobri formi bolj ali manj samo zadnja izmed naštetih skupin. Prvi, pardon, prva dva sta se razšla, drugi so postali talci lastnega prvenca, zadnji pa so trenutno eni izmed zastavonoš glasbenega stila, ki svoje poimenovanje dolguje trdni snovi, iz katere je sestavljena zemeljska skorja. Človek bi se ob tem morebiti lahko vprašal: čemu ravno oni?
Pevec in ustvarjalna sila Queens of the Stone Age Josh Homme je postavljal temelje t. i. stoner rocku samo zato, da bi potem iz te scene migriral, kakor hitro je zaslutil, da ga onkraj puščave čakajo slava, denar in oboževalke. No, četudi so njegovem prodoru na mainstream sceno res botrovali grešni posvetni motivi, lahko mirne vesti zatrdim, da se je odločil pravilno. Bolje to kot suženjsko ponavljanje istih rifov in utapljanje v zvočnih pokrajinah podzemlja, ki jih je sam pomagal raziskati in soustvarjati. Vendar je ta shizma samo ena izmed mnogih v vrsti: najprej so bili torej tisti, ki so ga malikovali kot kitarista stoner pionirjev Kyuss in se posledično zmrdovali nad Queens of the Stone Age, nato pa so se tem pridružili še tisti, ki so sicer oboževali njegovo delo s kraljicami, a zgolj do skorajda-že-legendarnega ploščka Songs for the Deaf (2002). Lahko bi rekel: razumljivo. Omenjeni tretji album je bil labodji spev raznoterih stereotipov dobrega starega testosteronskega rocka, a ponoviti vajo petnajst let kasneje (ali pač v vmesnem času) bi bilo najbrž anahrono (in nenavdahnjeno). Sledila sta Lullabies to Paralyze (2005) in Era Vulgaris (2007), albuma, ob katerih večini zapriseženih poslušalcev ni bilo povsem jasno, kako naj se nanju odzovejo, medtem ko je predzadnji …Like Clockwork (2013) nekoliko presenetljivo presegel pričakovanja in potrdil zmagoslavje nove formule, ki sta jo Homme in druščina iskala že od pesmi za gluhe. Zakaj nekoliko presenetljivo? Ker ni šlo za izdelek, ki se bi na kakršenkoli način povrnil k njihovim koreninam, tj. trdemu, umazanem zvoku, zaradi katerega naj bi v prvi vrsti sploh postali razvpiti in prepoznavni (in o katerem, vsaj po mojem mnenju, ni ne duha ne sluha praktično že od debija leta 1998). Jim bo uspelo še naprej kultivirati svoje občinstvo tudi z aktualnim Villains?
Dobro vprašanje, na katerega, priznam, nimam odgovora. A nekateri indici, ki jih je moč razbrati iz zadnje zbirke devetih pesmi, so zanimivi. Priznam, vse od (in do) nedavnega sem čakal na trenutek, ko bo Ginger Elvisu uspelo konkretizirati svoj glasbeni ideal, o katerem se je sam že večkrat razgovoril – namreč, da bi ustvarjal hipnotično repetativni robot rock, navdahnjen z elektronsko glasbo, toda še zmeraj zaigran v rock’n’roll maniri. Nič čudnega torej, da sem ob osrednjem kitarskem motivu uvodnega komada Feet Don’t Fail Me postavil nadaljevanju albuma (kot se je izkazalo kasneje) nekoliko (pre)visoka pričakovanja. Kar me je zmeraj navduševalo pri Hommu, je njegova neizmerna pozornost, ki jo daje zvoku, tej osnovni prvini glasbe – štiklc, ki odpre Villains, bi, če bi ga spisalo kakšno nostalgično uho, ki nikoli ni prebolelo konca devetdesetih, najbrž izpadel kot še en kičasti heavy metal rompompom. Toda produkcija, navkljub precej predvidljivemu osnovnemu motivu, ves komad spremeni v nekaj povsem drugega: v umazano, a seksi rifačino za 21. stoletje, ob kateri je možno tako pozibavati z boki kot vratolomno opletati z dolgimi lasmi. In to producentu Marku Ronsonu, sicer odgovornemu za pop hitiče a la Uptown Funk, navkljub (ali pač – ravno nasprotno – prav zaradi njegovih obrtniških sposobnosti?)! In oh, da medigre med Hommovo in Van Leeuwenovo kitaro v refrenu sploh ne omenjam! Tudi prvi singel The Way You Used To Do se zvočno giblje na precej podobni ravni – enostavni, a nabriti boogie rock rif, ki ga kitare z napredovanjem komada dopolnjujejo z izstopajočimi melodijami in twisti.
Tretja pesem v nizu, Domesticated Animals, je tudi zato nekakšen šok, saj abruptno pretrga, kar se je na začetku zdel nezaustavljivi tok albuma. Naivno družbeno-kritično noto besedila, podprto s precej statično melodijo in ritmom, bi lahko razumeli povsem v sozvočju s cinično vrstico napeva: Revolution is one spin round. Dolgčas osrednjega rifa je za kanček ali dva ublažen s finesami v ritem sekciji, pesem pa se dokončno razživi šele v spiralni eksploziji distorziranih kitar, ki poslušalca zapeljejo do zaključnega refrena in v apokaliptično skandiranje njegovih vrstic. Iz mrtvila v strast – konec koncev lepo zaokrožena viža. Fortress, ki Villains nadaljuje, je čustvena (da ne rečem osladna) balada s spevnim refrenom, primerna za vso družino. Daleč od tega ni niti Hideaway, ki, po divji vožnji imenovani Head Like A Haunted House, deluje naravnost opioidno. V prejšnji povedi omenjena divja vožnja je vsekakor na poti do statusa najbolj pričakovanega komada na prihajajoči turneji – Head Like A Haunted House je zgleden prikaz brezkompromisnega eklekticizma, kot si ga upajo furati Homme in druščina: v njem je moč prepoznati razgibano Arctic Monkeys bas linijo, plesno poskočnost rocka šestdesetih, neposrednost panka in udarnost hard rocka. Kaotična mineštra? Vsekakor. A hkrati nadvse okusna.
Un-Reborn Again je odločno predolg zizitopovski komad z nekaj trdimi kitarskimi udarci, nadihom violin in ciničnim posmehom do vseh, ki se trudijo najti izvir večne mladosti (Everybody was drowning in the fountain of youth, nekje pripomni Homme) – in še dobro, da ji sledi The Evil Has Landed, še ena (mestoma eratična) rifačina, za katero se zdi, da je zablodila na album neposredno iz neobjavljenega materiala Them Crooked Vultures, superskupine, v kateri Josh zažiga z živima legendama pop kulture: Johnom Paulom Jonesom in Daveom Grohlom (če ne veste, od kod za vraga sta vam ti imeni znani, se ne smešite pred sabo in drugimi, pač pa raje diskretno povprašajte strica gugla). Zaključek albuma je reminiscenca na epilog predhodnika …Like Clockwork, le da brez klavirja in z naravnost bombastičnim instrumentalnim finalom, ob katerem ne bi v svojem najbolj kaotično-psihedeličnem momentu od sramu zardele niti glam legende Roxy Music. Po pretečenih 48. minutah, kar je glede na nizko število komadov za sodobni mainstream rock zavidljiva minutaža, se tako v poslušalca naseli občutek, da je bil priča mutantskemu otroku njihovih zadnjih studijskih del: Ere Vulgaris in …Like Clockwork, z vsemi njunimi pomanjkljivostmi in presežki vred.
Kot vedno, lahko tudi tokrat pričakujemo razgrete debate in shizmo med zainteresiranim poslušalstvom – a prgišče dejstev ostaja: Villains bo Queens of the Stone Age obdržal na panteonu mainstream alt-rocka tudi v prihodnje. Villains je, vsaj kar se težine in ostrine tiče, vsaj nivo, če ne dva ali tri, nad svojim predhodnikom. Villains ni, ne po kvaliteti ne po zaokroženosti, vrhunski album. Daleč od tega. A če se bo Homme nekega dne odločil, da ga bodo noge še naprej nesle v smeri Feet Don’t Fail Me, bo rock lahko dokončno zapustil svojo nostalgizirano deželo Ni-je in se kot polnopraven žanr pridružil supersoničnim pokrajinam tretjega tisočletja. Kajti nihče drug kot Queens of the Stone Age ponosno nosijo baklo upanja, da bo rock nekoč vendarle odsunil skalo lastne grobnice.
*… da bi lahko sploh vstal od mrtvih.