Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini bomo objavili pet odlomkov iz knjige.
***
Začeti pohod po Škotski s Skye Trailom, Potjo po otoku Skye, je izvrsten uvod v takšno odpravo. Že od prvega koraka je tako zelo škotska, saj se za začetek sprehodiš ob zalivu, na katerega nasprotni obali se dvigujejo ostanki gradu Duntulm; kaj bi bila ta dežela brez razgleda na slikovito ruševino, kajpak stoječo na dramatičnih pečinah. In izrazito škotski je ta prolog tudi zato, ker se črno, šilasto skalovje, vrh katerega so razvaline, dviguje na koncu protislovno mile krivine zaliva, katerega gladina je mirna vetrovnemu dnevu navkljub: to ni prizor romantične slikarije z roba dobrega okusa, čudno nasprotujoč samemu sebi je, kot s kakega nadrealističnega platna.
Zgodba, vezana na ta razgled, namiguje, da slikovitost dežele v marsičem izhaja iz njenih ljudi. Po lokalni legendi so namreč grad prepustili propadu, ko je otrok tedanjega graščaka padel z enega od oken nad klifi. Varuško, ki naj bi takrat pazila nanj, so kaznovali tako, da so jo zapeljali na sredo severnega Atlantika in jo tam pustili sámo v majhnem čolnu.
Morebitni delež resnice v legendi je zagotovo njena grobost, tako neposredna, da je spet skoraj surrealistična. Vsaj deloma gotovo izhaja tudi iz nasilne zgodovine teh krajev; grad je dal konec štirinajstega stoletja postaviti eden škotskih klanov, morda MacLeod, mogoče Macdonald, vsekakor zato, ker sta se tolkla za to področje cela štiri stoletja. In vrhunec prvega dne Poti po Skyu je polotok Rubha Hunish, čigar ime je sestavljenka iz dveh nič kaj sorodnih jezikov ljudstev, katerih skupna zgodovina je bila težavna in pogosto krvava vse od osmega pa vsaj do petnajstega stoletja. Rubha v škotski gelščini, jeziku tamkajšnjih Keltov, pomeni rt. Hunish iz stare nordijščine, jezika Vikingov, je medvedji mladič.
A predvsem je takšen uvod v pohod po Škotski izvrsten, ker pove, kakšna bo odprava, v njem je celo namig njenega konca: s Sorcho in Christianom smo vendar že prvega dne namenjeni k najbolj samotnemu, najbolj severnemu rtu otoka. Za sabo najprej pustimo zadnji ovinek asfalta in poslednje osamljene kmetije, vse sledi živega človeškega, potem pa z gradom Duntulm tone v daljavo tudi zgodovina. Nazadnje je okoli nas samo še izpostavljena goljava, pregrnjena z mahovi in močvirskimi travami in reso. Okoli nas je zgolj sunkovit veter, nad nami je hladno nebo. Pod nami so visoki klifi, ki jih, spet kakor v sanjski domišljiji, sestavljajo šesterokotni bazaltni stebri, globoko pod njimi je poslednji jezik kopnega, Rubha Hunish. In za njim je samo še mrzel, mrzel ocean, vse do pola.
»Ne še,« se mi nasmehne Sorcha, ko me pod vtisom prizora takole malo zanese. »Vmes so moji Zunanji Hebridi. Tamle, glejta, lepo se vidi celo Severni Uist in sploh Harris in Lewis. Šele potem, za mojimi otoki, je pred tabo samo še mrzel, mrzel ocean. Vse do pola. Tu si še v zavetju, tu je še prav prijazno.«
Christian zre prek morja, jaz pokimam. Seveda, tudi zato smo začeli pohod po Škotski s Potjo po Skyu. Tu si dejansko še v zavetju enega najbolj dostopnih izmed najbolj oddaljenih predelov Evrope. Na Skye vodi celo most, ta otok je zagotovo najbolj turističen izmed vseh škotskih in posebej poleti zelo obljuden: v stiski si lahko obetaš, da te bodo našli, vsekakor si imaš prav vsak dan kje najti streho nad glavo, če je vreme preveč silovito in je pot sploh zato in sploh za začetek preveč zahtevna.
»Splezamo dol?« predlaga Christian, pomigne na Rubha Hunish pod klifi, zelen jezik, ki moli v Atlantik.
Seveda se spustimo po varni stezi med pečinami, čeprav to ni uradni del poti. Posebnost večdnevnih škotskih trailov je pač, da je ob njih toliko zanimivih ekskurzov, ki pa ne štejejo za njihov sestavni del, saj so v slabih razmerah mnogokomu lahko v prevelik izziv. Pot po Skyu je torej ena tistih hvalevrednih, ki trasirane tako, da jih lahko prehodi slehernik.
Seveda je škoda preskočiti vsako od teh »postranskih« zanimivosti, razgledov ali izzivov. Polotok Rubha Hunish na primer je nekaj nenavadnega že sam po sebi. Zelen jezik pod pečinami je redkost, sploh takole velik, dolg kakih petsto metrov in okoli dvesto metrov širok. In na kamniti obali je rob jezika marsikje samo nekaj metrov dvignjen nad kipeče morje. Tako si karseda blizu akciji, a vendar na varnem, in to na privzdignjenem mestu, s katerega imaš krasen razgled. In marsikaj je tudi videti: če prideš ob pravem času, tam na koncu rta ni le en, tam sta vsak na svoji strani zemeljske štrline dva maelstroma, velika morska vrtinca. Seveda nista kakor ilustracija iz kakega senzacionalističnega viktorijanskega časopisa, nekakšni vodni trombi, ki se vrtinčita v strašne globine, na njenem dnu pa preži najmanj orjaški polip, če že ne sam mitološki Kraken. Večno spreminjajoči se elipsi sta, znotraj katerih so nenavadni tolmuni: krogi čudno mirne vode, ki se na robovih peneč mešajo in potem nenadoma, povsem brez logike, scela izbruhnejo v kipenje ali pa se spet čisto nepričakovano začnejo sukati. Sedečega na kaki skali tik nad vodovjem, zazrtega vanj, te vrtinec dobesedno hipnotizira. Tako te potegne vase, da se ti tista velika žival, ki zapluje ob robu vidnega polja, zdi samoumeven del sanjskega privida.
Ampak ni! Ta žival je resnična! Kajti če sediš tam na robu polotoka poleti, je precej verjetno, da boš čisto blizu maelstromov zagledal kita ščukarja, pritlikavega kita! Prvo ime naj bi dobil po svoji zašiljeni glavi, drugo, ker je eden manjših. A obe sta zavajajoči: gre za izredno lepo žival, zgoraj modro, skoraj črno, po trebuhu belo in z lišpavo belo progo prek temnih plavuti. Ščukar tudi nikakor ni majhen, saj povprečen odrasli meri devet metrov in ima tudi toliko ton; ta žival je veličastna. Sploh ker je ob vsej svoji velikosti spretna in igriva in se tako vešče izmika silovitim tokovom, da bi jo potegnili vase, ali jih celo izkoristi. In na tistem zelenem rtu se kdaj zgodi, da te doleti velika sreča: kit se lahko tik pred tabo dvigne iz vode, na prav poseben način, z glavo in gornjo polovico telesa, pri čemer spodnja vedno ostane pod vodo. Enkrat, dvakrat, tja do petkrat zapored se ti tako razkaže, kajti tam okoli vrtincev zajema zrak, da se potem potopi v globine na lov za ribami, ki živijo blizu morskega dna okoli tega čudno razburkanega morja, na lov za ribami, ki mu posebej teknejo.
Na bolj mirni obali zahodne strani polotoka, v zalivu Loch Hunish, morda zapaziš drugega, bolj ljubkega sesalca: vidre. Sorcha je omenila, da so tudi izredno koristne: v šahu držijo populacijo morskih ježkov, ki bi sicer uničili priobalne gozdove alg, zaradi katerih so te vode tako bogate z življenjem. Hkrati z ohranjanjem morskega bogastva pa vidre slednjega tudi prenašajo na kopno. Ostanki njihove hrane in iztrebki so tako nasičeni s hranili, da je to eden izmed načinov, kako izslediti domovanje te živali: na gomili njenega brloga je trava pač še posebej zelena, živozelena do fluorescentnosti. Drugi način, da jih najdeš, je, da odkriješ, kje se umivajo: svoje izredno gosto krzno si morajo očistiti soli in na majhnem polotoku lahko to počnejo le v jezercih na njegovi sredini; vsaj če te nekdo nauči zapaziti steze, ki so si jih vidre uhodile od jezerc, jih nikakor ni težko najti.
In začeti pohod po Škotski s Skye Trailom je sploh super, zato ker je treba na daljšo pot vedno kreniti počasi in ta prvi odsek ti nudi izvrsten razlog, da se ne zaženeš. Po komaj kakšnih petnajst kilometrih gre trasa mimo enega slovečih škotskih hostlov, ki ga zdaj vodi eden najbolj zagretih škotskih pohodniških parov; tam smo torej obvezno morali prenočiti. In ko smo se malo predstavili, se je izkazalo, da smo imeli še kako prav: debati o vsem pohodniškem ni bilo konca in tudi vzajemnemu navdušenju ne.
Našemu gostitelju je nazadnje celo ušlo: »Gospa in gospoda, vi ste resnično navdihujoči ljudje!«
»Kje pa, mi trije nismo nič posebnega,« se je v temu sledečo tišino zasmejal Christian. »Samo zgledujemo se po svoji sijajni družbi.«
