Ker sem polna predsodkov, se, kadar slišim koga govoriti o »fragmentirani prozi«, običajno primem za pištolo. Nekaj na izrazu mi daje slutiti, da z njim označujemo predvsem dela, pri katerih so avtorji iz lenobe ali pomanjkanja talenta določen del truda, ki ga je treba vložiti v umetnino, da bi postala mojstrovina, preložili na občinstvo, nato pa to poskušali upravičiti s sklicevanjem na stanje sveta in človeka v njem. Nočem reči, da moje posploševanje vedno drži in ne bi si ga želela uveljavljati kot trden in zanesljiv estetski kriterij, mi pa običajno dobro služi, kadar v poplavi knjižne produkcije, ki je nikoli ne bomo zmogli presnoviti scela, poskušam presoditi, kaj na bralnem seznamu za prihajajoči mesec lahko nemara tudi izpustim.
Ker so imela Lenkova Telesa v temi to smolo, da se jih je oprijela fraza, do katere čutim odpor, bi se mi kmalu zgodilo, da bi jih odložila na obsežno grmado drugih slovenskih romanov, ki jih ne bom nikdar prebrala. Če ne bi nekega zdolgočasenega večera zatavala na Prebranec, bi jih skoraj gotovo zaobšla. Še sreča, da jih nisem.
Telesa v temi so roman o kastriranem avtorju, ki je svoje življenje in svojo književnost sezidal okrog svoje nemoči. Profiliran slovenski romanopisec zboli za rakom in ostane brez jajc. Vendar se ne kaže slepiti, operacija je samo podčrtala držo, za katero se je prvoosebni pripovedovalec odločil že davno prej – držo človeka, ki obstaja zunaj stvari, za držo opazovalca, ki poskuša benevolentno beležiti in razumeti, človeka, ki se obdaja z ljudmi, ki hlastno segajo po življenju, in živi preko njih, zato da njemu ni treba. Rak, se zdi, mu je ponudil samo prvovrsten izgovor za to, da je dokončno postal človek, kakršen si je vedno želel biti. Človek, ki gleda in tuhta, ne premore pa nikakršnega talenta za življenje. Nočna mora Mihe Mazzinija, pasivni junak par excelence.
Pred sabo imamo torej roman, v katerem se ne zgodi kaj prida, roman, ki se nenehno opravičuje za svojo nepopolnost, a jo hkrati skuša ubraniti kot estetsko in etično izbiro. Roman, ki bi zlahka spodletel, a vsemu navkljub čudovito uspe. Zakaj?
Telesa v temi so roman, v katerem spolnost nastopa kot metafora za postmodernizem in obratno. V neskončnost preigravajo dve temi, ki sestavljata celoto vesolja, ki ga naseljuje njihov prvoosebni pripovedovalec: nezmožnost napisati klasičen roman in nezmožnost izpeljati klasičen spolni odnos.
Moja bralska izkušnja pravi, da je o seksu (kaj šele o postmodernizmu) zelo težko pisati. Ljudje (tudi ali še posebej pisatelji) o svoji spolnosti namreč pogosto lažemo. Različic je seveda ogromno, vendar sta verjetno statistično najpogostejši izdatno cvetličenje z dodatkom transcendence, iz katerega je zelo težko do nemogoče razbrati, s čim imamo pravzaprav opravka, in precenjevanje lastne spolne izkušenosti, s katerim bi občestvu radi dali vedeti, da so tako naša spolnost in književnost kot naše življenje nasploh nekaj vzvišenega in veličastnega in bi morali zato smrt in pozaba za nas narediti nekakšno izjemo.
Spolnost je tema, o kateri neprestano govorimo, zelo redko pa se zgodi, da bi o njej tudi kaj povedali. Zato je poskušati govoriti o seksu lahko za pisca najboljša možna vaja v odkritosti. Komur se namreč uspe prikopati do govorice, v kateri bo lahko o svoji in človeški spolnosti povedal nekaj smiselnega, se mu bo zelo verjetno uspelo prikopati do govorice, v kateri bo lahko kaj smiselnega povedal o življenju nasploh.
Telesa v temi so roman, ki to ambicijo ima in vanjo hrabro zakoraka. Zato tudi ne bi mogel biti nič drugega kot tako imenovana »fragmentarna proza«, ki je za doseganje drugih ciljev prisiljena žrtvovati pretenzijo po fabuli. Kot kakšen zenovski menih mora odmisliti vse in se osredotočiti na neskončno ponavljanje enega in istega miselnega obrazca, v neskončnost obračati en in isti besednjak, spodleteti, poskušati znova in spodleteti bolje, v upanju, da se mu bo uspelo prikopati do česa resničnega in si dokazati, da ima tudi slovenščina svoje svetle trenutke, trenutke, v katerih je sposobna sama sebi preprečiti laži in posploševanja in treščiti naravnost v bistvo stvari.
Telesa v temi so roman, ki mu ni nerodno in ki ve, da se lepota ne skriva v popolnosti, marveč v nežnosti, s katero se je treba lotiti nepopolnosti. Seveda ni naključje, da se v marsičem opirajo na Bukowskega. »On nam v svojem pisanju kaže naš pravi obraz,« na nekem mestu zapiše Lenko. »Pravi obraz človeka. Smo kruti? Da. Smo patetični? Da. Zlorabljamo moč, o, seveda. Če ne drugače, pa v spalnici. Ampak na drugi strani pa nam kaže tudi človeka, ki je lahko srečen, nežen, ljubeč, igriv, iskriv. Kaže nam človeka, ki zna ceniti paradokse. Pa čeprav bolijo.« S tem komplimentom v resnici precej dobro zadane tudi kvaliteto svojega lastnega pisanja. Tako staremu mojstru Bukowskem kot mlademu vajencu Lenku sijajno uspeva razumeti, da življenje ne bo nikdar lahko in ljudje nikdar dobri, vendar je prav zmožnost uvida v to zaguljeno resnico stvari tisto, kar nam omogoča možnost za nekakšno sprevrženo različico sreče. There is a crack in everything, bi rekel Cohen. That’s how the light gets in.
Čeprav gre za roman minimalne zgodbe, je obenem poln dragocenih uvidov, zato sem si prvič po dolgem času zaželela, da bi – čeprav mojstri svojega poklica radi rečejo, da se to ne spodobi – svojo recenzijo izdatno nagačila s citati. In ko slovenska književnost ponudi izdelek, ki vabi k temu, da bi ga navajali, je to poseben, pa tudi zelo redek razlog za veselje. Zato mi dovolite, da sklenem z navedkom:
»Premalo razmišljamo o stvareh, premalo se jim posvečamo. Premalo smo iskreni sami s sabo in z ljudmi, ki nas obkrožajo. Spolnost obče žal dojemamo kot neko od ostalega življenja ločeno pripoved, kot nekakšno eksperimentalno kratko zgodbo znotraj velikega realističnega romana življenja. Njenemu narativu ne priznavamo vrednosti, ki si jo zasluži. In to me žalosti.«
Tudi mene, dragi prvoosebni pripovedovalec, tudi mene.
Davorin Lenko: Telesa v temi. Ljubljana: Center za slovensko književnost. 203 strani, 18 €.
