Šel pisat roman, pristal na urgenci

Sreda zvečer je, doma na Krasu pri ženi in hčerki sem že dobrih 24 ur. Dejansko lahko že slavim, da mi je danes po več dneh uspelo brez helexa. V preteklih sem ga namreč požrl kar veliko. Včeraj enega, v ponedeljek dva, ravno tako v nedeljo. V soboto je kazalo, da ne bo nobenih težav, a tesnoba je bolezen s tisoč obrazi.

To prispodobo uporabim na urgenci sodobno zgrajene zasebne bolnišnice Nemocnica Bory v istoimenskem predelu slovaške prestolnice, ko me v noči z nedelje na ponedeljek okrog treh zjutraj po dolgih urah čakanja le sprejme dežurni zdravnik. Videti je zelo mlad. Pripravljen imam mobilni telefon, da bi poklical prijatelja, ki noč prebija buden, samo da bi mi pomagal. Ker ne more biti ob meni, me bodri vsaj na daljavo. Predvsem pa mi pomaga kot tolmač – govorim mu slovensko, on pa zdravstvenemu osebju prevaja v slovaščino.

Ko vstopim v ambulanto, se vse zvezde poravnajo. Skoraj detinski obraz zdravnika – nima jih še trideset – name učinkuje zelo pomirjujoče. Ko zasliši, da se po telefonu pogovarjam v slovenščini, reče, da lahko poskusiva srbsko. Je vojvodinski Slovak, ki je študiral v Bratislavi in se tu tudi zaposlil. Pove tudi, da tisti mladi, ki le morejo, Srbijo zapustijo.

Naštejem mu vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh. Prepričan sem, da bi mi koristila močnejša zdravila, ki pa jih po slovaških pravilih ne more sam predpisati, ker je za to nujen obisk pri psihiatru. Za psihiatrijo pa po njegovi oceni nisem. Prijatelj me medtem za vsak primer posluša po telefonu. Ni vedel, da znam tako dobro srbsko, mi pove po viziti. V sili pač še hudič muhe žre.

Hudič se sicer pojavi v nedeljo okrog ure kosila. Zbudim se, ne da bi slutil kaj slabega. Res je, da zadnjih nekaj noči nisem prav dobro spal, a si še zdaleč ne morem predstavljati, kako se bo stanje nenadoma poslabšalo. Ko bi si to predstavljal, bi se na pot preprosto ne odpravil. Ostal bi doma in šolski premor okrog pusta porabil za kaj koristnega.

V Bratislavo sem se med počitnicami odpravil, da bi nadaljeval delo na romanu, ki sem ga začel pisati med decembrom in januarjem. Nedeljsko dopoldne je krasno. Zunaj sije spomladansko sonce. Dan prej je namreč nastopila meteorološka pomlad. Kakor že večkrat je tudi tokrat moja rezidenca v mestnem predelu Devínska Nová Ves, ki je zgodovinsko hrvaško naselje. Uskoki so poleg avstrijske Gradiščanske naselili tudi dele madžarske Železne županije, ob teh pa še nekaj vasi ob Donavi, ki so bile do konca druge svetovne vojne madžarske, nato jih je morala Budimpešta prepustiti Češkoslovaški, in sicer zaradi graditve rečnega pristanišča slovaške prestolnice.

Dan prej sem se pripeljal preko Madžarske in Avstrije, po poti, ki jo poznam že tako dobro, da na njej ne potrebujem več navigacije. Slovenijo zapuščam pri Dolgi vasi in jo po Madžarski uberem po glavni cesti (fő ut) 86, ki povezuje obmejni Redics s prav tako obmejnim Mosonmagyaróvárom (hrvaško Stari Grad) streljal od Slovaške. Pot sicer zapustim v Sombotelu in se usmerim zahodneje, saj mi navigacija do Bratislave ponuja krajšo različico preko severne Gradiščanske, po večini ravninske.

Devínska Nová Ves leži ob reki Moravi, ki ji Nemci pravijo March. Do leta 1989 je tu potekala železna zavesa, pred vojno meja med prvo avstrijsko republiko in prvo Češkoslovaško, še prej med avstrijskim in ogrskim delom habsburške monarhije. Pred dobrimi desetimi leti so državi povezali z brvjo, po kateri se je mogoče sprehoditi oziroma kolesariti. Na drugi strani je dober kilometer oddaljen dvorec Hof, odprt za turistični obisk.

Zanj se sicer ne odločim, ker je vstopnica draga, skoraj dvajset evrov. Morda kdaj drugič, ko bomo sem prišli vsi trije in kupili družinsko vstopnico. Nekoliko nenavadno je, ko se po dolgi ravni poti vračam proti mostu. Ura je skoraj poldne, sonce je visoko na nebu in prijetno greje sprehajalce, ki jih seveda ne manjka.

Skuham si kosilo in prepričan sem, da bom šel po njem malo počivat, nato pa spet pisat, pred sončnim zatonom pa si bom privoščil še sprehod … in dneva bo kmalu konec. Jutri pa naprej, še najraje v kateri od mestnih knjižnic v središču slovaške prestolnice. A to so seveda računi brez krčmarja. Hrana v želodcu nima učinka, kakršnega bi si želel. Niti počitek na napihljivem jogiju, ki sem ga pripeljal s sabo od doma in napihnil, se ne obnese.

Nekaj neznanega oziroma že dolgo pozabljenega se me polašča. Sklenem, da moram ven, med ljudi. Na turističnem zemljevidu sem opazil, da je v bližnjem kraju Stupava judovsko pokopališče. Lokacijo vpišem v Googlove zemljevide, nakar se v tisto smer napotim z avtomobilom. Peljem mimo ogromne tovarne, ki jo je Volkswagen na Slovaškem ustanovil kmalu po žametni revoluciji, vsekakor pa pred razdružitvijo obeh delov nekdanje skupne države.

Pokopališča ne najdem in se precej dolgega nosa vrnem. Spomnim se, da se grem lahko malce sprehodit v bližino gradu Devín, kjer sem bil že predlansko poletje. Razvaline mogočne graščine stojijo na strmem pobočju ob sotočju Morave in Donave. Tudi tu se sprehajalna pot kopa v soncu, tudi tu je sprehajalcev ogromno in tudi tu v meni tesnoba ne popušča. Dejansko so zatajili vsi mehanizmi njenega obvladovanja: počitek, branje oziroma sprehod po svežem zraku.

Nekaj mi govori, da je napočil tisti trenutek. Da je treba poiskati pomoč. ChatGPT na moje vprašanje odgovori, da je najbližja urgenca v bolnišnici, ki se na svoji spletni strani predstavlja kot najsodobnejša na Slovaškem.

V čakalnici je veliko ljudi. Neka ženska ima polomljeno hrbtenico in se na nosilih ne sme premikati, nekdo ima poškodovano roko, še več nas ima bolezni, ki navzven niso vidne. Triaža je razdeljena na dva dela: prva medicinska sestra opravi le administrativni del vpisa na čakalno listo, ki je zame daljši, saj sem tujec in uporabljam evropsko kartico (ob njej imam še turistično zavarovanje), zatem je treba v sosednjo sobo, ko te seveda tja pokličejo.

Ko me opremijo z zapestnico z dodeljeno številko in se na zaslonu prikaže moja številka, seveda izberem napačna vrata. Namesto da bi šel v triažo, se podam proti ambulantam. Za vsak primer sem si na pametnem telefonu pripravil krajši opis, pravzaprav strojni prevod svojih težav, saj se zavedam, da mi v takih trenutkih angleščina povzroča težave. Nisem govorec, ki bi jo kar stresal iz rokava, posebej v takšnem stanju ne.

Povejo mi, da v bolnišnici nimajo psihiatra oziroma psihologa, zato moram drugam. Ko medicinsko sestro vprašam, ali je pravi naslov tisti, ki sem ga našel na spletu, mi odvrne, da ambulanta začne delati šele jutri zjutraj. Nekako jo prepričam, da potrebujem pomoč takoj. Uvrstijo me na čakalni seznam. Na tabli ob vhodu so obrazložene različne stopnje nujnosti, seveda s slovaškimi imeni: červená, oranžová, žltá, zelená, modrá. Na vrsto naj bi prišel čez eno do dve uri, a se čas kasneje zelo raztegne. V sprejemnico poleg medicinske sestre, ki se na dolgo in široko ogiba vsakega očesnega stika s pacienti, sede tudi dežurni varnostnik, ki bolj ko ne kinka.

Na odpustnici piše, da sem bil na triažo sprejet ob 18:23, iz bolnice pa odpuščen naslednji dan ob 3:14. Če k temu času dodamo še, da sem šel preko triaže dvakrat, je to dobrih devet ur. Podobni rekordi so baje pred časom padli tudi na ljubljanski urgenci. Vmes, nekje pred deseto zvečer, sem mlajšega moškega v modrem vprašal, ali grem lahko kaj pojest v bližnjo restavracijo s hitro prehrano, pa mi je odsvetoval, češ da lahko izgubim mesto v čakalni vrsti. Niti pomirjevala mi niso hoteli dati, ne da bi me prej pogledal zdravnik, zato sem ga vzel na lastno pest iz zaloge, ki sem jo imel s sabo. In to celo dvakrat.

Naslednji dan bi se moral v mestu dobiti z znancem, pa se raje odločim, da se bom opazoval doma. Prijatelj ima namreč v hiši keramičarja, pripadnika madžarske narodne skupnosti na Slovaškem, ki polaga ploščice. Skočim le v nekaj sto metrov oddaljen Muzej hrvaške kulture, kjer me, čeprav je ponedeljek, rade volje sprejmejo. Najzanimivejša je razstava o vseh manjšinah, ki živijo na Slovaškem, med njimi je zadnja priznanje dosegla vietnamska. Takoj opazim razliko z bližnjo Madžarsko. Če tam govorijo o narodnostih (nemzetiségek), so na Slovaškem narodne manjšine, madžarska se recimo imenuje magyar nemzeti kisebbség. Politika in definicije, pač.

Po kosilu moram spet požreti dva helexa. Preseneti me kolegov klic, ki me vabi, naj grem z njim na Dunaj, kamor pelje hčerko in njenega partnerja. Pri meni da bodo čez dobro uro. Uležem se, in tokrat deluje. Uspe se mi pomiriti. Dejansko sem tedaj, ko sedemo v avto, kakor nov.

Pod večer se odpraviva v center. Najprej grem mimo stavbe na Seilerstätte, kjer ima prostore Knafljeva ustanova. V njej sem tudi sam kot 18-letnik preživel en mesec in se poleti učil nemščine, ob priliki pa tudi čistil odtočne sifone v Hotelu Korotan v osmem dunajskem okrožju. Ko stojim pred vrati, skozi katera sem pred več kot 25 leti vstopal v palačo, se vprašam, kako bi se odzval, če bi se mi tesnoba prvič pojavila tedaj. K sreči se je šele tri leta kasneje, pa še to veliko bliže domu.

Večer preživiva v okolici katedrale svetega Štefana: Kärntner straße, Graben, Hofburg. Počutje je super, kakor bi ne bilo prejšnjega dneva, noči in popoldneva istega dne. Spat grem, ko se okrog desetih zvečer vrneva v Bratislavo, z mislijo, da sem bil preteklega dne v tem času na urgenci in da je bilo pred menoj še nekaj ur čakanja.

Torek je dan, ko se lahko končno vrnem domov, čeprav sem v Bratislavi načrtoval bivanje vsaj do petka, v petek pa še pot v Budimpešto. S prijateljem voziva vsak svoj avto. Ker imava skupaj tri sopotnike, si jih porazdeliva. Z mano se pelje dve leti mlajši fant, ki mu družbo dela psiček. Čeprav sta oba zelo prijazna, se morava pogovarjati v angleščini, ker ne znam slovaško, on pa ne slovensko. Stvar me dodatno izmuči, tako da mu moram 90 kilometrov pred Gradcem prepustiti volan. Takrat požrem helex in se skušam pomiriti ali se vsaj ne pretirano sekirati. Poskušam se iti prefinjene igre misli, kjer moram ene oddaljiti in jih nadomestiti z drugimi, prijetnejšimi. Kar začuden sem, ko opazim, da mi uspeva in da se najhujše oddaljuje od mene.

V najslabših trenutkih pomislim še na nekaj, očitno ne morem brez samoobtoževanja, glavne značilnosti te bolezni. Ali morda izzivam tesnobo ne samo z namenom, da bi preizkušal samega sebe oziroma zdravstvene sisteme drugih evropskih držav, ampak tudi da bi o njej lahko pisal? Resnici na ljubo pa bi raje naprej pisal svoj roman …