Zunaj sije februar, ledeni februar. Čeprav je zadnje čase vsako leto toplejši. Jaz pa knjigo Ohranjeni spomin, ki jo odpre novela Februar, prebiram na še toplejših Azorih, februarja. Šeligova dela kot zamrznjena v času bivajo še danes, mnoga že več kot 50 let. Najprej listam po sveže izdani knjigi in ugotavljam, da letos mineva 20 let od smrti pisatelja Rudija Šeliga. Ko je avtor beležil svoje poslednje spomine, sem jaz začela nabirati šele prve. Zato se odločim, da grem na pot po spominih in ohranjenih Šeligovih zapisih.
Prve besede v novi knjigi je natipkal sestavljalec zbirke Aleksander Zorn. V uvodnem eseju, preprosto naslovljenem Rudi, pripoveduje, kako je spoznal Šeliga in kako je ta dogodek vodil v njuno prijateljevanje ter skupno ustvarjanje spominov. Nato besedo prepusti prijatelju Rudiju.
Bralec že na začetku ugotovi, da v novelah prevladuje težnja po čisti deskripciji, povzroči mnoge nejasnosti, ki jih je avtor skril v presledke med besedami. Opisani detajli se namreč dotikajo tega, kar je (pre)večkrat spregledano, samoumevno ali celo pozabljeno. Zdi se, da Šeligo natančno opisovanje uporablja kot tehniko za zaznavanje in memoriziranje vsega, kar je. V noveli Februar piše: »Deček sedi zadaj. Pomaknil se je čisto do naslonjala, tako da je gornji del telesa videti pokončen, ves deček pa upognjen v pravi kot: noge so v vodoravni legi, zložno druga zraven druge na mehkem sedežu, samo gležnji z rjavimi zimskimi čevlji se s težo upogibajo navzdol.« Takšno opisovanje prenese tudi na svet barv in geometrije. »Sonce se že povečuje, a je svetloba še zmeraj rumena, in samo v dotiku z robom kakšne reči ali vode vznika tenka oranžna črta. Tam daleč pod žarečo kroglo na sivini morskih daljav lezejo trije sivi tankerji kot sivi polži.« S takšnimi kolaži vizualnih podob riše svet svoje kratke proze. S počasno tehniko vleče premice, ki se ne končajo pri zadnji piki novele, saj segajo iz knjige vse do bralčevega notranjega sveta.
Bralec že na začetku ugotovi, da v novelah prevladuje težnja po čisti deskripciji, povzroči mnoge nejasnosti, ki jih je avtor skril v presledke med besedami.
S podrobnimi opisi predmetnosti in le občasno prisotnostjo človeških projekcij fabula ostaja v ozadju. Deluje zgolj kot koordinatni sistem, ki avtorju omogoča nizanje opisov in poudarjeno funkcijo jezika. Tako pa v svet predmetov ponikne tudi človek. V pisateljevih zgodnjih novelah se namreč njegova poetična pisava zliva v reizem – to oznako je v drugi polovici 20. stoletja za tedanjo literarno smer skoval Taras Kermauner. Človek postaja zgolj stvar med stvarmi, literarni lik opredeljujejo kvečjemu njegovi gibi in pisateljevi suhi, stvarni povzetki izrečenih besed. Tako se človek zave svoje vloge v svetu geometričnih teles, kajti nenazadnje je tudi on eden izmed njih. Predmet, ki doživlja svojo okolico. »Zamašek stiska v pesti v naročju, roka z zavihanim rokavom pa mu pogladi lase, jih pomakne s čela bolj nazaj, za hip obmiruje na čelu, potem pa trepetaje zdrsi po njegovih licih navzdol vse do prsi, tam se končno odtrga od njega in gre počasi ven.«
V novelah »Hleb« in Abba – slednji »apokrif« je posvečen Dušanu Pirjevcu – se pisava zliva v tišino, ob čemer bralec lahko razmišlja o branju kot tihem delovanju. Funkcija branja namreč tvori neki notranji glas, glas molka, ki je lahko še močnejši od zunanjega. Šeligo zapiše: »Buljil sem v prazne liste in pisalo, ki se mi je zdelo zmeraj bolj ogromno, kot kol, kot hlod, ki ga niti z obema rokama ne bi mogel dvigniti, kaj šele, da bi z njim pisal besede. Tudi če bi hotel.« Avtor tako izpostavi tudi metafunkcijo samega pisanja, ki nadaljuje zgodbo tega notranjega glasu in njegovega dvoboja s tišino na novi stopnji, in sicer v dialektiki zapisano–nezapisano. Tako v »Hlebu« in Abbi vselej prevladuje molk, novela Februar pa ga preseže, ko seže ven s premim govorom, ki poudarja zven oziroma krik besed, lomi tišino in predstavlja izhod v neznano. Tako v njej izgovorjena beseda velikokrat postaja antagonist. »Mož za volanom strogo reče: ‘To pa ne. Vstajal mi pa ne boš.’« Molk pa predstavlja varen svet pred izgovorjenim, pred subjektivno resnico. Bralec dobiva občutek, da pisava beži iz živega sveta nekam na samo. Šeligo pa vselej ostaja zvest svojim objektivnim opisom.
Človek postaja zgolj stvar med stvarmi, literarni lik opredeljujejo kvečjemu njegovi gibi in pisateljevi suhi, stvarni povzetki izrečenih besed.
Funkcijo smrtne tišine lahko povežemo tudi s Šeligovimi literarnimi osebami v polju mirovanja. Predstavljamo si jih lahko kot človeka, ki v širnem oceanu plava mrtvaka. Nenehno nekaj počenjajo, vendar hkrati ne počnejo ničesar, bivajo sam Nič. Osamljeni so prepuščeni tavanju po tragikah svojih življenjskih izkušenj, po ozkih poteh hrepenenja in bolečine. Mrtvaka pa po Šeligovega koordinatnem sistemu ne plava zgolj človek, temveč tudi druge stvari, elementi in dejanja. V noveli Okus po jodu je stanje mrtvosti prenešeno na opise mirujočih in negibnih elementov. »Morje je več kot mrtvo, ne zgane se nobena sapa, ni nobenih valov […].« In: »Tako […] v velikem loku obrne svoj maestral nazaj k privezanemu pomolu in niti z masko ne skoči v vodo niti se ne uleže vanjo, da bi plaval vsaj mrtvaka in počival.« Na koncu ostane le smrtna tišina v dejanju ne-dela.
Če že primerjamo Šeligove novele z matematiko, potem noveli Čudni spalci in Uslišani spomin lahko dojemamo kot imaginarni enoti, ki razširjata koncept onkraj tradicionalnih meja realnih števil. V obeh novelah je v ospredju težnja po absolutu, tistem (izmuzljivem) Enem, transcendentno neoprijemljivem. Čeprav je lahko lov za absolutnim poln hrepenenja, upanja in iluzije, je ulov nemogoč in celo lahko vodi v propad. Naslovna novela prikazuje zgodbo Timoteja Vidriha, ki se med odraščanjem najprej uči violine in zatem igra pozavno ter išče svoj presežek v Enem, in sicer v nenavadnem zvoku, ki ga nikakor ne more ujeti. Ko njegova začetna iluzija doseže točko propada, se tudi sam Timotej – v njem lahko prepoznamo drugi jaz pisatelja, ki je v mladih letih prav tako delal v jeseniški železarni in igral pozavno – odpove želji po absolutnem in si na koncu prizadeva le za zdravo in počasno staranje. Podobno idejo pisatelj gradi v Čudnih spalcih, kjer v ospredje postavlja boeme in klateže in njihovo nenavadno bivanje, v katerem se resničnost preliva s spancem kot barve na platnu, ki slikajo življenje, polno hrepenenja in tragike. »[…] človek je zmeraj kriv, ko se kar tako razuzdano odtrga od tal, kamor spada, in se lahkomiselno prepusti krilom transcendence, da ga nesejo v svetove, kjer je potem srečen, če ne še kaj več.«
Šeligove literarne osebe si lahko predstavljamo kot človeka, ki v širnem oceanu plava mrtvaka. Nenehno nekaj počenjajo, vendar hkrati ne počnejo ničesar, bivajo sam Nič.
Tik pred koncem, na strani 191, nas čaka še esej, ali pa mi (bralci) čakamo nanj, kajti ta je med vsem izbranimi prvič uvrščen v knjigi. Avtopoetski esej Samota in akcija, leta 2001 objavljen v Novi reviji, zaokroži in strne principe avtorjevega pisanja: »Zmožnost moje percepcije je omejena. Zelo poredkoma zajame ali vidi celoto stvari, dogodka, sveta.« Šeligo tukaj pojasnjuje, zakaj se venomer vrti okrog majhnih stvari, majhnih spominov in majhnih trenutkov. Celostno razumevanje stvari skozi percepcijski aparat človeka namreč ni mogoče. Zapiše, da je celota stvari samo »mefistovsko zapeljiva entiteta«, nekakšna shematična tvorba, ki o resničnosti govori prazno. Kajti prava celotna podoba človeškega sveta je ravno v podrobnostih, pa naj bo to opis kretnje, barva ali oblika. Svet, ki ga dojema človek, je razbit na majhne delčke, iz katerih vsak posameznik tvori svojevrsten mozaik. Morda pa celote zgodbe sploh ni. Morda je zgolj zunanja distanca sposobna vse te zapisane besede, presledke in pike sestavit v nekaj večjega. Tako kot letni časi, ki šele skupaj sestavljajo cikel leta.
Knjigo sklepa spremna študija Aleksandra Zorna, ki je bila sicer izdana že v izboru Zunaj sije februar (Mladinska knjiga, 1995), vendar zato ni nič manj aktualna. Če smo prej brali Šeliga, zdaj beremo o Šeligu, o njegovem bogatem ustvarjanju v literaturi in gledališču. »S kratko prozo je poetika Rudija Šelige prehodila dolgo pot,« piše Zorn. Ampak te poti še zdaleč ni konec. Začelo se je namreč obdobje, v katerem Šeligo nagovarja nove generacije, te naj ga prebirajo in interpretirajo na nove načine, morebiti celo iz časovne distance. Bomo videli, kaj vse nas še čaka na novih poteh. Bomo videli, kaj prinaša marec. In april …
Čeprav je lahko lov za absolutnim poln hrepenenja, upanja in iluzije, je ulov nemogoč in celo lahko vodi v propad.
Ob 20. obletnici pisateljeve smrti izdana knjiga šestih novel in eseja je skupek majhnih trenutkov, ki jih bralec pomni še dolgo. Četudi spomini bledijo skozi leta, nekateri vselej vztrajajo v podobi majhnih podrobnosti. Točno takšni so avtorjevi zapisi v Ohranjenem spominu. »Ti nič ne skrbi, je rekel Pesnik, zunaj ne razsaja noben ledeni februar, obsijalo te bo sonce, socializem in spreminjajoči faktorji, ki še nobenega niso pustili samega.«
Sistem je drug, sonce pa ostaja isto.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.