Sharon Dodo Otoo: »Potapljam se v človeška čustva in jih skušam prinesti na obalo«

Sharon Dodo Otoo (1972), te dni pri nas gostja Festivala literature sveta Fabula, je britanska pisateljica, migrantka, mati in aktivistka ganskega porekla. V Londonu je študirala nemški jezik in menedžment, leta 2006 pa se je preselila v Berlin, kjer še danes živi in ustvarja. Leta 2016 je za kratko zgodbo Herr Gröttrup setzt sich hin (Gospod Gröttrup se usede) prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Zgodbo je leta 2021 razvila v roman Adas Raum (Adina soba, prevedla Sara Virk, zbirka Literature sveta, Beletrina 2025), kar ji je vzelo pet let.

Pisateljica je aktivna v več organizacijah, ki se zavzemajo za državljanske pravice, vključno z Initiative Schwarze Menschen Deutschland (ISD – Bund), ki se osredotoča na pravice in interese temnopoltih ljudi v Nemčiji. Vključena pa je tudi v organizacijo Phoenix e. V., ki deluje na področju izobraževanja in opolnomočenja, z namenom spodbujanja medkulturnega razumevanja in boja proti rasizmu. Poleg tega je Otoo dejavna v različnih drugih skupinah, ureja angleško knjižno zbirko Witnessed in je objavila številne politično angažirane članke o temah kulture, raznolikosti in feminizma.

V romanu Adina soba se prepletajo zgodbe štirih žensk – vse se imenujejo Ada, a živijo v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih. Najprej naletimo na Ado v Zahodni Afriki, in sicer v letu 1459, saj pisateljičini starší prihajajo iz Gane, nato se znajdemo v viktorijanski Angliji, kjer se je pisateljica rodila in odraščala, ter nazadnje v Nemčiji leta 1945, kjer ima štiri otroke, ki so bili vzgojeni v Nemčiji. Vsa tri geografska območja so torej povezana s pisateljičino izkušnjo. Poleg teh ženskih perspektiv roman vključuje tudi prvoosebne pripovedi predmetov in prostorov, kot so afriška metla, angleška kljuka na vratih, soba v koncentracijskem taborišču ter potni list mlade Britanke. Skozi edinstvene pripovedi avtorica raziskuje izzive, s katerimi se soočajo večinoma temnopolte ženske v različnih obdobjih in okoljih ter poudarja povezanost vseh bitij skozi čas.

Sharon Dodo Otoo je kot gostja Festivala literature sveta Fabula minuli četrtek nastopila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, v petek pa še v Klubu Cankarjevega doma. K intervjuju za AirBeletrino je prisedla pred ljubljanskim večerom.

Predstavljajo vas kot migrantko, aktivistko, romanopisko. Ste se sami odločili za takšne oznake?

»Da, za oznako migrantke sem se odločila nedavno. Pred približno dvema tednoma. Ko sem začela pisati, sem se predstavljala predvsem kot pisateljica, urednica, aktivistka, mati. Oznako mati se mi je zdelo še posebej pomembno poudariti. Starši so pogosto pod pritiskom, da v javnosti kar naprej igrajo. Njihova družina ne bi smela vplivati na to, kar počnejo v danem trenutku, toda to se mi ne zdi pravično. Vloga matere vpliva na moje delo, še posebej, če za svoje delo prejmem honorar. V tem primeru naj se delodajalec zaveda, da bo honorar napolnil več ust, ne samo enih.

A zadnje čase v Nemčiji na plan prihaja migrantski sentiment. Zato sem čutila, da moram iznajti načine, kako se temu upreti. In eden je, da javno povem: sem migrantka. Še posebej, ker sem se v Nemčijo preselila iz Velike Britanije.«

Torej ne čutite potrebe, da bi se definirali kot Londončanka ali pa državljanka Velike Britanije?

»Ne, to v mojem primeru sploh ni bistveno. Dolgo sem se definirala kot temnopolta britanska pisateljica. Šlo mi je za to, da ubesedim svoje pisanje iz posebne perspektive. Ko se v Nemčiji predstavim kot Britanka, bralcem omogočim dodaten uvid v to, kdo sem. Veliko pozornosti posvečam premišljevanju, kaj predstavljam, kar med drugim kaže na to, kaj delam, kaj mi je samoumevno in kaj ne ter kaj želim sporočiti ljudem, ki me berejo.

In biti migrantka ni zgolj vprašanje selitve ali kraja, od koder prihajam, recimo iz Londona, ampak gre za iskanje pripadnosti in povezovanja s skupnostjo. Če prihajaš iz Avstralije na Dansko, je zelo jasno, da si migrant, saj si se v drugo državo preselil prostovoljno, pogosto zaradi boljših življenjskih pogojev, izobraževanja ali dela. V Berlinu v tem trenutku živi ogromno ljudi, ki delajo za multinacionalke, kot je na primer Coca-Cola, in ne govorijo nemško, vendar v tem ne vidijo težave. O sebi ne razmišljajo kot o migrantih, pač pa kot o priseljencih. Pri tem prihaja do mešanja med migranti in iskalci azila, ki bežijo pred konflikti, vojno in kršitvami človekovih pravic in v drugi državi zaprosijo za mednarodno zaščito. Mislim, da gre za različni stvari. In na to skušam opozoriti. Danes ljudje o migrantih pogosto govorijo negativno. Od tedaj, ko sem prejela nagrado Ingeborg Bachmman, se mi zdi pomembno, da se opredelim kot migrantka. Čeprav tega ne počnem zaradi njih. Skušam pa biti solidarna. In mislim, da to predstavlja dodano vrednost tistim, ki berejo moja dela.«

In vendar ste se v Nemčiji odločili obdržati britanski potni list.

»Imam oba potna lista. Nemškega in britanskega.«

V vašem romanu Adina soba je tudi prizor, v katerem potni list premišljuje o junakinji, ki ji je ime Ada. Pomislila sem na Chimamando Ngozi Adichie, ki je zelo ponosna na to, da ima nigerijski potni list in da govori angleško z nigerijskim naglasom.

»Mislim, da ima Chimamanda prav. Toda treba je vedeti, da se najini izkušnji zelo razlikujeta. Če se prav spomnim, je bila Chimamanda rojena v Nigeriji, kjer je tudi odraščala. Medtem ko sem bila sama rojena v Londonu. Moji starši na primer Gane niso pretirano promovirali v moji vzgoji. Bila je prisotna, vendar predvsem prek jezika ga, enega od avtohtonih jezikov v Gani, v katerem sta se starša sporazumevala. Morda se zdi premočna beseda, a med odraščanjem nisem čutila posebnega ponosa na svoje poreklo, medtem ko pri Chimamandi zaznavam izrazit ponos na njen afriški izvor.«

Nekje ste omenili, da bi bila Adina soba povsem drugačen roman, če bi ga napisali v angleščini.

»Drži. Ne vem sicer, kako bi zvenel. Vem pa, da način, kako pišem, prihaja iz izbiranja besed, ustvarjanja karakterjev. In ustvarjanja zgodbe. Ravno zdaj pišem knjigo, v kateri glavni junaki govorijo nemško in so zelo zaščitniški do nemščine. Ko uporabijo besedo računalnik, zahtevajo uporabo nemške besede, ne angleške. In teh prizorov ne bi znala poustvariti v angleščini. Če bi pisala v angleščini, bi moji junaki vztrajali pri uporabi izključno angleških besed, a to ne bi delovalo. Ker angleščina ni take vrste jezik, sploh pa angleščine ni treba ščititi na enak način kakor nemščino. Torej bi šlo za drugačno zgodbo.«

Ste se v Berlin preselili v času Brexita? Ali je bila vaša odločitev za selitev kakorkoli povezana z izkušnjami rasizmov?

»Ne. V Berlin sem se preselila leta 2006. V času, ko je potekalo svetovno nogometno prvenstvo. Nemčija je bila gostiteljica. Desni skrajneži so tedaj divje mahali z nemškimi zastavami. V času svetovnega prvenstva so v javnosti odzvanjale rasistične izjave skrajne desnice, ki so sooblikovale družbeni občutek o mejah sprejemljivega glede rasizma. Obenem je narasla priljubljenost izražanja ponosa na nemško narodnost. Tedaj sem imela občutek, kot da gre za nekakšno ulično zabavo. Vem, da je v tistem času na plan ušlo veliko ‘duhov’ rasizma, ki so vplivali na družbeno ozračje. Pri tem pa moram spomniti tudi na performativni način spominjanja v Nemčiji, ki je povezan z občutkom kolektivne krivde zaradi zgodovinskih travm, zlasti holokavsta. Družba v javnosti obnavlja spomin na preteklost skozi spominske slovesnosti, spomenike in izobraževalne programe, da bi preprečile ponavljanje preteklih grozot. Hkrati pa v tem procesu prihaja do protislovja. Čeprav je spominjanje namenjeno preprečevanju izključevanja in diskriminacije, se v resničnosti dogajajo stvari, kot so vračanje azilantov ali rasistični incidenti, ki nasprotujejo tej kolektivni obljubi Nikoli več (Nie wieder).«

Mislite, da spominjanje postane performans, če ni povezano s konkretnimi dejanji?

»Pisatelj, ki ga izjemno cenim in ki piše o tej temi, je Max Czollek, nemško-judovski pesnik in esejist, ki v svojih delih kritično obravnava nemško kulturo spominjanja. V knjigi Desintegriert euch! (Razgradite se!) govori o tem, kako Nemčija pogosto instrumentalizira judovsko identiteto, da bi poudarila lastno moralno očiščenje, medtem ko strukturni rasizem in izključevanje manjšin še vedno obstajata. V sedanji resničnosti se določene stvari, ravno zaradi vsega, kar se je zgodilo v preteklosti, ne bi smele zgoditi. Poglejmo samo, kako danes v Nemčiji ravnajo s prosilci azila. Če bi se resnično česa naučili iz zgodovine, potem do teh zavrnitev ne bi prihajalo. Takšne vrste stvari so leta 2006, ko smo se preselili v Nemčijo, postale očitne.«

Je bila ideja, da preteklost vpliva na sedanjost, prisotna že, ko ste začeli pisati Adino sobo, ali se je razvila skozi pisanje?

»Roman sem začela pisati kot kratko zgodbo. In od tam sem razvijala roman. Kratka zgodba Herr Gröttrup setzt sich hin se je ukvarjala s preteklostjo in s tem, kako ta vpliva na sedanjost, še posebej glede travmatičnih dogodkov v preteklosti in njihovega vpliva na sedanjost.«

V romanu Adina soba združujete fakte in fikcijo … Nam lahko več poveste o svojem narativnem postopku?

»Pomembno mi je, da bralci knjige ne vidijo kot zgodovinskega romana, v katerem bi bila nanizana dejstva. Seveda moj roman ni ubeseden z vidika zmagovalcev zgodovine, kot so beli vojaški poveljniki, ki so pobili na tisoče ljudi in zradirali celotne skupnosti. Dotikam se žensk, ki so jih ti morilci pustili za sabo. To je bila osnovna ideja. Vse te zgodovine niso bile zabeležene, ker jih niso razumeli kot pomembnih. Ali pa so bile zabeležene in potem namenoma izgubljene. Nikoli nisem bila navdušena nad idejo, da se je zgodovina nekje začela, torej na neki točki, ki velja za primitivno. In potem naj bi postajalo vse bolje, saj se v tehnološkem smislu razvijamo in linearno napredujemo. Zgodovino vidim kot krog, v katerem se neskončno vrtimo. Ne potujemo od A do Ž, pač pa se spogledujemo z izzivi, iščemo odgovore. Bližja mi je ideja reinkarnacije. Odživimo eno življenje in dobimo priložnost za novo. V njem smo potem ponovno soočeni z nekim posebnim problemom.

Če se vrnem k nemškemu občutku krivde. Morda gre za to, da se nemška skupnost v resnici ni ničesar naučila iz dogodkov v zgodovini, saj se trenutno sooča s podobnimi izzivi. Ali če sem še bolj konkretna, kako na primer Nemčija skrbi za tiste, ki so v družbenem pogledu najšibkejši? To je bila moja motivacija pri pisanju. Opisovanje zgodovinskih dejstev me ni nikoli zanimalo.«

Je bila v romanu Adina soba prisotna ideja, kot na primer v romanu Chinue Achebeja, da je potrebno afriško zgodovino in negativno prezentacijo Afričanov in Afričank na novo napisati?

»Namenoma sem roman odprla s prizorom, v katerem ne boste našli nobenega kolonialista. Gre torej za čas pred prihodom kolonizatorjev. Toda po drugi strani je to družba, ki je precej kruta. Nenazadnje mnoge ženske ne simpatizirajo z eno od njih, ki je pravkar izgubila otroka. To je pripoved o resničnih ljudeh, ki so prebivali v Afriki pred prihodom kolonialistov in bodo tam po njihovem odhodu tudi ostali.

Kar pa zadeva Achebejev roman Razpad – Okonkwo, osrednji lik, močan in ponosen bojevnik iz plemena Igbo, je resnično grozen, mar ne?«

Predvsem njegov odnos do žensk!

»In v nekem trenutku ubije lastnega sina, oh, grozno! Toda nekaj pa mi je bilo v tem romanu res všeč, in to je zadnji odstavek, ki je močno ironičen in simboličen. Pripovedni fokus se na koncu premakne od Okonkwa k okupatorskemu britanskemu uradniku, ki razmišlja, kako bo Okonkwovo življenje omenil v svoji knjigi. Na ta način je Chinua Achebe končal z evropsko perspektivo afriške zgodovine, predvsem pa se ni bal pisati o negativnem afriškem liku. To je resnično pomembno sporočilo, ki me je zares ganilo. Temnopolti pisatelji ali pa pisateljice, ki pišejo o marginaliziranih zgodovinah, pogosto predstavljajo like, ki izpolnjujejo pričakovanja njihovih skupnosti.

Ko sem pisala roman Adina soba, sem v nekem trenutku vpeljala lik, ki je zelo problematičen. Ob ustvarjanju sem čutila določeno breme. Med drugim sem se spraševala, koliko temnopoltih likov obstaja v nemški literaturi. In lik, ki ga omenjam, naredi resnično grozno stvar, toda hkrati pišem o človeških bitjih, ki so ranljiva. Ostala sem torej zvesta popisovanju lika, ne pričakovanjem, ki bi od mene morda zahtevala moralno čistega in polikanega junaka. Če bi pisala na ta način, bi to občutila kot poraz, česar pa nisem želela prevzeti nase.«

Omenili ste prvi prizor v romanu, v katerem vidimo žensko, ki izgubi otroka. Lahko poveste, zakaj se vam je zdelo pomembno pisati o tej izkušnji, torej izkušnji ženske, ki hrepeni po otroku, vendar ga ne more obdržati na tem svetu?

»Naj povem, da nisem pisala iz lastne izkušnje. Vse moje nosečnosti so bile krasne. Vse štiri otroke sem donosila. Vsakič ko sem bila noseča, je bil to zame poseben čas. Toda obstajajo tudi drugačne izkušnje. Po eni od predstavitev knjige v Nemčiji je k meni pristopila ženska in se mi zahvalila za ta prizor, češ da je opisan zelo avtentično. Pojasnila mi je, da ima izkušnjo izgube otroka in da ni še nikoli brala česa podobnega. Bila je hvaležna, da je njena izkušnja reflektirana v literaturi. In hvaležna je bila za konec knjige. Morda gre tudi za občutek, da otrok, ki je umrl, nekako še vedno obstaja. To jo je nekako potolažilo.«

Tudi v literaturi smrt pogosto predstavlja zgolj konec.

»Vsaj v zahodni literaturi. Medtem ko sem sama želela pisati o izkušnji smrti, ki ne predstavlja zgolj konca, ampak je del življenja. In mislim, da je bila tista bralka hvaležna tudi za to. Nekoč mi pa je neka porodničarka dejala, da prizori v mojem romanu delujejo zelo avtentično.

A če se vrnem k prejšnjemu vprašanju. So izkušnje, ki jih ne deli veliko ljudi in jih mnogi razumejo kot marginalizirane, vendar niso.«

Verjetno je pomembno najti tudi jezik, s pomočjo katerega opišeš te mejne izkušnje, mar ne?

»Med pisanjem se potapljam v človeška čustva in jih skušam prinesti na obalo. Ni bilo lahko, a mi je bilo zelo pomembno.«

Telesa žensk, ki jih opisujete, so zlorabljena. Dotikajo se njihove kože, grobo in nežno hkrati. Kljub zlorabi se tem ženskam uspe obdržati na gladini. Kaj je tisto, v kar še verjamejo?

»Prikazati sem skušala, da imajo vse te ženske še vedno možnosti izbire. In če se to prepozna, pomeni, da roman deluje. Ne glede na grozljive izkušnje moje junakinje še vedno skušajo obdržati dostojanstvo in človečnost. Imajo druga drugo, se medsebojno potrjujejo, negujejo prijateljstvo, predvsem pa druga drugi dajejo iskro ljubezni. Ada v letu 1945, četudi ima občutek, da ji nič ne pripada, ima še vedno svojo domišljijo. Ko se ji zgodi nekaj groznega, gre iz svojega telesa in si predstavlja, da poleti na Luno. Gre za prispodobo, da nam domišljija lahko ponudi možnost in da se z njeno pomočjo še vedno počutimo človeška bitja – še več, vredna človeška bitja!«

Ravno Ada v koncentracijskem taborišču, ki se bori za preživetje, se zdi najbolj žalostna.

»Soglašam.«

Kaj v romanu Adina soba simbolizira zapestnica?

»Ko sem pisala roman – in zanj sem potrebovala pet let – je potekala diskusija o muzejih, ne samo nemških, ki hranijo afriške umetniške predmete. Ta diskusija je vplivala na pisanje. Zapestnica je torej način razmišljanja o restituciji in prilastitvi afriških umetnin. Gre za fizične predmete, ki pa imajo za afriške skupnosti veliko simbolno vrednost. Med drugim sem razmišljala o enem od draguljev, ki je vgraviran v krono angleške kraljice in prihaja iz Indije. Zelo veliko ljudi tega ni vedelo. Menili so, da gre za britansko lastnino, le malokomu pa je znano, da so ti dragulji omadeževani s krvjo.

Zapestnica v romanu potuje. Odvzeli so jo dojenčku, zaradi nje je bila Ada v resnici umorjena, zapestnica se kasneje, v 19. stoletju, izgubi in se ponovno pojavi leta 1945, ker Adi tedaj poberejo vso njeno lastnino, vključno z zapestnico. Na ta način sem skušala ubesediti še eno lastnost afriških zgodovin. V njih je toliko vrzeli. Stvari so bile uničene. Celotne zgodovine so bile izbrisane. Poglejte na primer beninske maske. Ljudem so odvzeli njihove predmete, zlatnino, in to izrazito nasilno, po odvzemu so jih skrili, nekateri od teh predmetov so se znašli v zasebnih zbirkah ali pa v muzejih.«

Poleg ženskih perspektiv roman vključuje tudi prvoosebne pripovedi predmetov in prostorov, kot so afriška metla, angleška kljuka na vratih, soba v koncentracijskem taborišču in potni list mlade Britanke. Če se ustaviva samo pri Adini sobi. Kakšna je njena simbolika?

»V nemščini beseda Raum pomeni veliko več kot zgolj soba. Če bi hotela govoriti o sobi, bi izbrala drugo besedo. Zimmer, na primer. In navsezadnje sem hotela sobo, saj prinaša idejo prostora. Ada išče varen prostor, v katerem bi lahko živela. Išče pa tudi varen prostor, v katerem si želi biti razumljena in sprejeta kot človeško bitje. Želela pa sem razmišljati tudi o prostoru kot prostoru potovanja. Ade Lovelace, ki ima v romanu razmerje s Charlesom Dickensom, je čudovita oseba, brez katere danes ne bi imeli računalnikov. Moj namen je bil torej razmišljati o različnih pomenih besede Raum. Ki v angleščini seveda zveni povsem drugače. Večina bralcev in bralk romana sicer ob besedi soba razmišlja o ženskah v koncentracijskih taboriščih, toda pomen te besede je mnogo širši.«

Torej beseda soba nima feminističnega prizvoka?

»Virginia Woolf se v romanu pojavi proti koncu. Eden od likov celo izreče, da potrebuje lastno sobo, ali nekaj podobnega. Soba v koncentracijskem taborišču med drugim postavlja vprašanje, kaj lahko storiš, ko ne moreš spremeniti dogajanja, vendar si mu še vedno priča.«

Nekje ste dejali, da vaša literatura zavzema jasno držo proti diskriminaciji. Toda če pišete proti rasizmu, niste agresivni in ne reproducirate rasizma. Bi lahko to misel navezali na restitucijo, vračanje predmetov na afriški kontinent?

»Seveda se morajo vsi ukradeni predmeti vrniti na afriški kontinent. Vem, da stvar ni jasna in enostavna. Prostori, kjer so jih ukradli, so uničeni. Ni jasne predstave, kam naj se na primer vrnejo beninske maske. Potekajo diskusije, da bi te predmete morali vrniti v predsedniško palačo ali k skupnostim, ki so jim jih odvzeli. Tu je primer ašantskega zlatega stola. Britancem nikoli ni uspelo ukrasti originala stola, kar pomeni, da so ukradli ponaredek. Sprašujem sem, kam bi ga morali Britanci vrniti, če bi ukradli resnični zlati stol. Verjetno bi se morali pogajati s trenutno gansko vlado. In seveda bi Ašanti dejali, da se mora zlati stol vrniti k njim. Podobna diskusija poteka v Namibiji, čeprav tam ne gre za vračanje predmetov, pač pa človeških ostankov, kar je, mimogrede, grozna zgodba.

Razumem, da je stvar kompleksna, toda to ne pomeni, da predmetov ali človeških ostankov ne bi smeli vrniti. Iznajti je treba način, da se to zgodi. Morda bomo delali napake, morda je to začetek dolge diskusije, toda proces je treba začeti.«

Ste med pisanjem knjige obiskali Gano?

»Opravila sem kar nekaj raziskav in čudovite pogovore, med drugim tudi z enim od duhovnih vodij. Bilo je zelo navdihujoče.«