Prevajalčeva inventura po prelivanju Gospodarja prstanov in Silmarilliona J. R. R. Tolkiena …
***
Želja po eskapizmu je vseprevevajoča – toda zares eskapistično je lahko le tisto, kar je zares domišljeno, zares podrobno in zares usklajeno, s čimer postane zares podobno resničnosti. Ni ravno preprosto ustvariti dobre, učinkovite in trajne eskapistične povesti, še zlasti pa ne fantazijske povesti, pripovedi v žanru, ki je sam po sebi eskapističen. Že bežni pogled na Amazonovo tržico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan.
Deloma je seveda tako zaradi inercije, saj je Tolkienov legendarij znan vsaj toliko kot Lucasov (Vojna zvezd), Marvelov (Maščevalci, Spider-man …) in Rowlingin (Harry Potter). Verjetno ne pretiravam, če rečem, da levji delež prebivalcev zahodne hemisfere pozna hobite, Gandalfa in Edini prstan – če ne zaradi knjig, pa zavoljo Jacksonovih filmov in Amazonove nadaljevanke Prstani moči, ki je v drugi sezoni začela kazati znake življenja tudi v očeh zahtevnejše publike. A prav ta je tista, ki je Tolkienovi zapuščini dala legitimnost in jo ločila od nepregledne množice inferiornih posnemovalcev, ki se svojim umotvorom niso niti približno tako posvetili, kot se je stari angleški mojster. Medtem ko Marvel, Star Wars in Harry Potter strežejo zlasti mlajši publiki, je z Gospodarjem podobno kot z Gregorčičem – starejši kot si, več (sebe) najdeš v njem.
Že bežni pogled na Amazonovo tržnico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan.
Skrivnost Tolkienovega uspeha nista le znanje in nadarjenost, temveč njegovo brezkompromisno, lasersko osredotočeno delo na en sam zveličaven, vseobsegajoč projekt, na katerem je delal vse življenje. V Hobitu in Gospodarju prstanov je dobesedno vsaka vrstica natančno premišljena in je sad neštetih tehtanj, revizij in usklajevanj. Mnogokatera pa vsebuje skrite pomene in napotuje na še mnogo širši in veličastnejši fantazijski svet, ki se skriva za zastorom. Ta manj zagretim bralcem in gledalcem Gospodarja prstana pogosto ni znan, medtem ko je za druge, praviloma tiste bolj navdušene, šele ta prava bit Tolkienovega ustvarjanja. Razširjeni svet uvede knjižno delo Silmarillion, ki je novembra izšlo v novem prevodu, vsebinsko in videzno usklajenem z zadnjima inačicama Hobita in Gospodarja.
***
Za tiste, ki se v Gospodarja prstanov niso poglabljali, je treba pojasniti, kaj Silmarillion sploh je in v kakšnem razmerju je z njim. Povejmo takole: Gospodar prstanov ni začetek, temveč zaključek zgodbe. Postavljen je na konec Tolkienovega tretjega veka, ki je trajal 3021 let, od prvega poraza zlobneža Saurona v bitki z Zadnjim zavezništvom vilincev in ljudi, ko mu z roke odsekajo vladarski prstan, da začasno izgine (ta spopad vidimo na začetku ekranizacije Gospodarja), do Sauronovega dokončnega poraza, ko hobita Frodo in Samo v vulkan vržeta glavarski prstan, v katerega je Sauron pretočil svojo nadnaravno moč, da bi laže in učinkoviteje nadzoroval ljudstva Srednjega sveta. Četrti vek bo vek ljudi – lahko bi rekli, da živimo v njem in da nam ne gre preveč dobro, medtem ko smo tretji vek deloma spoznali v Gospodarju. A prej se je dogajalo še marsikaj. Podal bom subjektivno oceno, ki verjetno ni daleč od resnične: če si prebral Gospodarja prstanov, nisi spoznal niti desetine celotnega Tolkienovega domišljijskega sveta.
Medtem ko Marvel, Star Wars in Harry Potter strežejo zlasti mlajši publiki, je z Gospodarjem podobno kot z Gregorčičem – starejši kot si, več (sebe) najdeš v njem.
Silmarillion se začne s stvaritvijo; ne sveta, celo ne univerzuma, temveč nečesa, v čemer šele nato nastane univerzum in znotraj njega Arda (Zemlja). Vrhovni bog Eru Ilúvatar svojim »angelom« Ainurjem preda v petje in muziciranje stvaritveno melodijo, v kateri pa eden od Ainurjev povzroča neskladje. Slednje se prenese na Ardo, na katero se spustijo ti visoki in nekoliko nižji duhovi, da bi jo oblikovali, in se nadaljuje, ko vznikne »deca Ilúvatarjeva« – vilinci, med katere sodita Elrond in Galadriel iz Gospodarja prstanov, in za njimi ljudje.
Ker je zlodeju podobni duh Melkor v melodijo že na začetku uvedel neskladje, ne manjka zdrah, spopadov in vojn. Še zlasti ne zato, ker se na Ardo spusti tudi Melkor in takoj začne nasprotovati drugim Ainurjem (ti se utelešeni imenujejo Valarji). Med drugim povzroča potrese, izbruhe ognjenikov in poplave, razstrešči čudoviti svetilki, ki osvetljujeta svet, preden se na nebo dvigneta sonce in luna, in skupaj s Šelobino materjo, demonsko spako Ungoliath, uniči dvoje svetih dreves in njuno prekrasno svetlobo. Melkor z divjanjem nadaljuje, dokler ga Valarji in vilinci po številnih obračunih ne obvladajo in odstranijo z Arde. Toda za njim ostanejo njegovi podložniki, zlasti pribočnik Sauron, ki nadaljuje s temačnimi posli …
Če si prebral Gospodarja prstanov, nisi spoznal niti desetine celotnega Tolkienovega domišljijskega sveta.
***
Kot vidimo, je zamah Tolkienovega legendarija veličasten in vseobsegajoč. Že v Gospodarju prstanov se pred nami razgrne podrobno izrezbarjen svet, v katerem od spodaj navzgor izvemo za hobitske navade, ustroj vojaških sil Rohirrimov, taktično šahovsko igro med Sauronom in Modreci ter večplastno idejno podstat. Toda vse to se, kot smo povedali, zgodi na koncu, medtem ko Silmarillion v bolj biblično-pripovedno-zgodovinskem slogu, ki ga je kasneje posnemal George R. R. Martin v Ognju in krvi in s tem »legitimiral« Igro prestolov, opiše tisto, kar je bilo prej.
Beremo torej, kako so »angelci zapeli« in z melodijo priklicali stvarstvo … kako so prišli vilinci … kako je Melkor padel v ujetništvo … kako so se vilinci napuntali in zapustili sveto deželo Valinor … kako je Feanor ustvaril dragulje silmarile, v katerih je žarela poslednja luč dvoje valinorski dreves, in kakšne so bile posledice … kako je Valinor zagrnila tema … kako s(m)o vzniknili ljudje … kako je nastal in propadel Atlantidi podobni otok Númenor … kako so od tam v Srednji svet, ki so ga prej tlačili, pribežali poslednji Númenórčani in osnovali kraljestvi Arnor in Gondor … in kako se vse skupaj izteče v dogodke v Gospodarju prstanov, v katerem ima veliko vlogo potomec Númenórčanov Aragorn. V Silmarillionu ne manjka junaških zgodb, kot je tista o Tuorju, ki se je spopadel s pozojem Glaurungom (»Na čelu ognja je šel zlati Glaurung, oče zmajev, ki je dosegel polno mogoto …« – Silmarillion, Mladinska knjiga, 2024), in opisov veličastnih bitk, kot je peta z imenom Nirnaeth Arnoediad, bitka nebrojnih solza (»Potem je Fingon usmeril pogled proti Thangorodrimu, okrog katerega se je naredil temen oblak, z vrha pa je začel bruhati črn dim, in vedel je, da so razsrdili Morgotha, in ta je odgovoril na njihov izziv.«). Pa tudi ne ljubezenskih povesti, kot je tista o človeku Berenu in vilinki Lúthien, ki sta se zoperstavila Melkorju: »Med zgodbami, polnimi gorja in uničenja, ki nam govorijo o temoti tistega časa, so tudi takšne, ki poleg žalosti prinašajo radost in v katerih se sredi sence smrti leskeče neminljiva svetloba.«
***
Predvsem ne gre le za ločene zgodbe, temveč za medsebojno povezane dele nečesa večjega, na kar, kot sem omenil, včasih manj včasih bolj izrecno namiguje Gospodar. Nekateri bodo v njem – če prej ne, v dodatkih h Kraljevi vrnitvi – opazili številne sklice na Silmarillion. V Bratovščini prstana (str. 569–570, Mladinska knjiga, 2023) Galadriel denimo poje:
O listih pela zlatih sem, in takšni že brsté,
da piha, pela sem, in glej, že veje skoz vejé.
Na morju onkraj sonca, zvezd je pena plavala
v Ilmarinu raslo pa drevo je iz zlata.
V večnem mraku se bleščal nam je ta svetli dar,
kjer tirionski zid je stal. Tam bil je Eldamar.
Na letih razvejenih raslo listje je zlató,
na strani tej Razkolmorja pa solze nam lijó.
Bistveni lastnost in kakovost tako oblikovanega fantazijskega sveta sta verjetnost in otipljivost.
Kaj je to Ilmarin, kaj je tirionski zid, kaj je Eldamar, kaj je Razkolmorje? To je samo eden od stotin navezav in povezav, o katerih ti sicer ni treba vedeti nič, lahko pa, da te začne zadeva zanimati.
Bistveni lastnost in kakovost tako oblikovanega fantazijskega sveta sta verjetnost in otipljivost. Na eni strani vznikata iz veličastne idejne zasnove, ki ji v žanru še vedno ni para, na drugi pa iz pozornosti, posvečene podrobnostim. Razloženo je denimo (geeki bodo opazili, da sem uporabil primer iz Nedokončanih povesti, ki mi bolj hodijo po glavi, ampak saj je vseeno), čemu sta se morala v dver v Moriji upreti dva škrata in kako je to preprečilo odhod tam zablodelemu Gollumu, zaradi česar je ostal v Khazad-dûmu, zaradi česar je po njej sledil Bratovščini in se naposled prebil na prosto, kar je imelo določene posledice. Domala vsak zakaj ima svoj zato, domala vse je logično razgrnjeno, povezano in zloženo v sestavljanko. Takšno, ki po kompleksnosti spomni na življenje. Ali pa vsaj na velike mitologije, kot so nordijska (iz katere je Tolkien opazno črpal), starogrška in krščanska. Le da jo je ustvaril en sam nadarjen, delaven in osredotočen, a kljub temu skromen človek. Naredimo lahko celo korak naprej in rečemo, da Tolkienov legendarij z uvedbo Silmarilliona ni več mitologija, ampak ontologija v smislu nauka o bitju in vsem, kar je. In če je Arda Zemlja, potem …
Sprva je nastala nekakšna novoangleška mitologija, na katero so se lahko oprle stare vrednote – nakar je prerasla v svetovni fenomen, v katerem nekaj svojega vidijo od Los Angelesa do Laosa, od Jadrana do Južnoafriške republike.
***
Tolkien je Silmarillion sestavljal od leta 1925 vse do smrti leta 1973, nakar ga je uredil in za posthumno objavo poskrbel njegov sin Christopher. S Silmarillionom, Hobitom in Gospodarjem prstanom, pa tudi z Nedokončanimi povestmi, Padcem Gondolina, Húrinovima otrokoma ter Berenom in Lúthien, je sprva nastala nekakšna novoangleška mitologija, na katero so se lahko oprle stare vrednote – nakar je prerasla v svetovni fenomen, v katerem nekaj svojega vidijo od Los Angelesa do Laosa, od Jadrana do Južnoafriške republike. Zakaj je Tolkien ustvarjal, tako niti ni več pomembno. Morda ker je hotel tudi sam pobegniti od »tega ponorelega sveta« in z njim povezanih travm (bojeval se je v prvi svetovni vojni!), ponorelost osmisliti z Melkorjevim vpletanjem in povedati, da bo na koncu vse v redu, saj ima Bog za vse načrt in prek Valarjev in bitij, kot je Olórin (Gandalf), nekoliko vpliva na dogajanje v njem, vse skupaj pa je le »štih proba« na poti do popolnosti. Morda zato, da bi lahko nerdal in geekal v zvezi z jeziki, ki so – skupaj s podrobno geografijo – še en izredno podroben vidik Arde. Ali nemara preprosto zato, ker je želel, kot pove v enem svojih številnih pisem (glej neprevedeno delo The Letters of J. R. R. Tolkien), »ustvariti svet, v katerem bi vilinski pozdrav Elen síla lúmenn’ omentielvo (‘Zvezda sije na uro našega srečanja’, Bratovščina prstana, str. 128) zvenel pristno in vsakdanje.
***
Tolkienov Silmarillion, ki osvetli ozadje Gospodarja prstanov, je nedavno izšel pri Mladinski knjigi. Sveže ga je poslovenil Sergej Hvala, uredila pa Darja Marinšek.
