AirBeletrina - Šinobi
Panorama 12. 8. 2022

Šinobi

Fotografija: Pexels

1

Novak je končal svojo jutranjo rutino s kitajsko palico, navadno leseno, dva prsta debelo in par centimetrov daljšo od njegove višine. Palica se ni imenovala »kitajska«, ker bi bila kakorkoli posebna, temveč po tehniki, ki jo je z njo izvajal. To lahko dostopno in univerzalno orožje so skozi zgodovino na različne načine uporabljali mnogi narodi po vsem svetu, njemu pa je bil najbolj pri srcu prav kitajski način – wushu kung fu varianta. Potem je bila na vrsti tonfa, standardno policijsko orožje v mnogih državah, tudi v Sloveniji. Tonfa je v bistvu pendrek iz trdega lesa z dodatnim ročajem, pravokotno pritrjenim na palico. Novak je vadil z dvema tonfama hkrati, z eno v vsaki roki. Najprej je naredil nekaj osnovnih gibov za ogrevanje, ko pa je začel palici obračati in ju na vso moč vihteti ter udarjati in blokirati nevidnega sovražnika, ga je zmotil predirljiv zvok avtomobilske hupe. Obrnil se je proti cesti in zagledal rdeč karavan škoda octavia, kako ustavlja na njegovi dovozni poti. V avtu je sedela soseda Cvetka in divje hupala, kot da bi bila zmešana, ter mu z roko mahala, naj pristopi.

Cvetka je bila gospa v najboljših letih, se pravi stara nekaj čez štirideset. Novak se ji je ponavadi izognil, če se je le dalo, saj ni nikoli utihnila. Vedel je, da ji tokrat ne bo ušel, saj se je dobesedno ulegla na hupo in trobila, kot da nekje gori. Poleg tega je bil malo firbčen, ker se je očitno nekaj dogajalo. Gospo Cvetko je bilo mogoče res težko poslušati, ni pa imela navade, da bi mu brez razloga trobila pred bajto.

»Živjo, sosed! Res se opravičujem, ker vas takole motim … vem, da trenutno niste v službi, ampak situacija je skrajno resna in ne vem, na koga drugega naj se obrnem. Lojze je v službi, otroka sta v šoli, vi pa ste tukaj, čisto zraven,« je Cvetka izstrelila svoj prvi rafal, ne da bi zadihala, in bila videti čisto iz sebe.

»Je že v redu soseda, tukaj smo, da si pomagamo. Pomirite se in povejte, v čem je problem?«

»Saj ste policaj, a ne? Pardon, hotela sem reči policist. Se pravi, imate uradno pištolo tako kot vsi drugi policaji? Prosim, vzemite jo s sabo. Pa preverite, ali ima metke … Res ne bi imelo smisla, da imate s sabo pištolo, pa ugotovite, da ste doma pozabili metke. Nočem vas učit, kako naj opravljate svoje delo, ampak vseeno raje preverite, ali ima metke … V glavnem, zverina je skrajno nevarna, jaz se ji ne bi približala brez pištole.«

»Zverina?! Gospa soseda, prosim vas, pomirite se in povejte, kaj točno se dogaja?«

»V moji garaži je pes, eden tistih grozljivih z res velikimi zobmi. Veste tak, ki napada otroke! Buldog, ali kako se mu že reče? Prišla sem domov in hotela parkirat avto v garaži, ko me je napadel. Še v Poldeta se je zagnal! Pravzaprav je Polde prvi skočil vanj, pa sem ga v zadnjem trenutku potegnila nazaj v avto in zapeljala ven iz garaže, ker se mi vseeno zdi malo preveč hud, da bi ga naš Polde lahko pregnal. V glavnem, prosim vas, vzemite pištolo in ustrelite zverino! Strah me je, da me bo ugriznil, ko je tako napadalen. Na televiziji sem enkrat gledala oddajo o teh psih …«

Novak se je za trenutek zamislil: »Psi, ki napadajo otroke … A mogoče mislite pitbule?«

»Ja, prav ta je – pitbul! Sem tako v šoku, da se nisem mogla spomnit, kako se imenuje.«

»Kje pa je ta pes?«

»Še zmeraj je v moji garaži. Ko sem zapeljala ven, sem garažna vrata zaprla, notranja vrata iz garaže v hišo pa so vedno zaklenjena, tako da je še vedno notri.«

»Prav ste naredili, gospa Cvetka! Samo trenutek počakajte, da vzamem par stvari in greva skupaj k vam.«

»Hvala, sosed. Pa ne pozabit metkov, prosim!«

Ko se je nekaj minut kasneje Novak prikazal iz hiše, je imel s sabo kitajsko palico, eno od tonf, kolut neverjetno vzdržljivega in čvrstega sivega lepilnega traku ter usnjeno delovno rokavico, ki sicer ni bila ne vem kakšna zaščita pred ugrizom pitbula, vseeno pa boljša kot nič. Soseda ga je opazovala, kot da je z njim nekaj narobe: Ali mu ni rekla, naj vzame pištolo!

»Sosed, imate pištolo?«

»Nimam. Danes ne bomo nikogar ustrelili.«

»Bog se usmili! Vi sploh ne veste, v kaj se spuščate! Ko boste videli to zverino, se boste takoj obrnili – pes je smrtno nevaren! Lahko ugrizne kakšnega otroka … ko jih enkrat zdresirajo, da so agresivni, niso nikoli več normalni. Spoznam se na pse, saj sem gledala dokumentarec … Vaša služba pa je, da ščitite nas, davkoplačevalce, preden se zgodi nesreča.«

»Gospa Cvetka, moja služba je, da lovim kriminalce, ne pa da streljam pse. To delajo šintarji,« je rekel Novak malo glasneje, saj mu je soseda počasi začenjala iti na živce. »Zdaj pa me dobro poslušajte. Avto parkirajte pred svojo garažo, ker ne vem, koliko časa bo trajalo.«

Novak je pogledal Poldeta, sosedinega zlatega prinašalca, ki se je tako pogumno zagnal v vsiljivca in branil domače dvorišče. Vendar pa Polde trenutno ni izgledal niti najmanj pogumno, prej se je zdel nekoliko travmatiziran. Z repom, zvitim med nogami, je sedel na zadnjem sedežu in tiho cvilil. Novak bi ga najraje pobožal, vendar se je zadržal, saj pred vstopom v garažo ni želel preveč vonjati po drugem psu.

»Gospa Cvetka, a imate pri sebi Poldetov povodec?«

Cvetka mu je brez besed (kar je bil gotovo napredek) podala elastični povodec in opazovala, kaj mu bo. Novak je povlekel malo povodca iz koluta, pustil viseti slabih deset centimetrov traku in ga z lepilnim trakom trdno pritrdil na vrh palice, potem pa po celi njeni dolžini ponovil postopek, na vsakih trideset centimetrov, ter dodatno še enkrat ojačal trak na vrhu palice, kjer je bila najbolj občutljiva točka. Preizkusil je, kako trdno je prilepljen trak, in bil zadovoljen. Ker je Cvetka živela le tri hiše stran, se je k njej napotil peš, ona pa je počasi vozila za njim.

»Gospa Cvetka, vidva s Poldetom ostanita v avtu, dokler ne zaklenem garažnih vrat za sabo. Potem pojdita v hišo, Polde pa naj bo čim dlje od notranjih garažnih vrat. Nočem, da bi ga pes videl, slišal ali zavohal, ker si ne želim, da bi postal še bolj živčen, sploh če je res tako napadalen, kot pravite. Ko bo pes zavarovan, bom potrkal na vaša notranja vrata, vi pa mi boste odprli garažna vrata, prav?«

»Kaj pa boste potem naredili z njim?«

»Zaprl ga bom v svojo garažo in poklical v zavetišče.«

»Samo previdni bodite, gospod Novak! Upam, da veste, kaj počnete.«

Takoj ko je vstopil v garažo, je v kotu zagledal kot noč črnega pitbula ali stafordskega terierja. Bil je črn kot krokar, le na prsih je imel belo liso. Ker je bil temne barve in je stal v senci, ga je Novak zelo slabo videl. V temi so žarele le njegove oči in se bleščali beli ostri zobje, slišal je pritajeno renčanje. Ne da bi odmaknil pogled s psa, je Novak s perifernim vidom poiskal stikalo za luč. Ko jo je prižgal, je videl, da pes stoji v napadalni drži; vse dlake je imel pokonci, njegov hrbet je bil upognjen v loku, ušesa sploščena in zadnji nogi napeti kot vzmeti ter pripravljeni, da se poženeta v zrak, proti Novakovemu grlu. Če bo moral, ga bo ugriznil. Novak je bil še posebej pozoren na njegov rep. Če bi ga imel pokonci in iztegnjenega, bi to v pasjem jeziku pomenilo: Ne maram te, zdaj ti bom jebal mater. Ker pa je imel pes svoj rep skrit med zadnjimi nogami, je to pomenilo nekaj drugega: Če se mi približaš, je po tebi. To je bila zelo pomembna razlika, saj pes ni imel morilskega nagona, ampak si je želel le, da bi ga pustili pri miru. To v danem trenutku žal ni bilo mogoče, saj je Cvetka hotela nazaj svojo garažo; če ne takoj, potem pa čim prej.

Novak se sicer ni bal psov in ni kazal strahu, vendar pa bi bil bedak, če ne bi bil karseda previden. Pazil je, da ni delal kakih naglih gibov in namesto, da bi se psu skušal na vsak način približati, ga je raje poskušal pomiriti.

»Počasi, prijatelj, res ti ni treba renčat in kazat zob. Prav nobenega razloga ni, da bi se midva kregala,« mu je z mirnim, zbranim glasom, kot bi se pogovarjal s človekom, dopovedoval Novak. Pes je za trenutek neodločno obstal, potem pa na kratko zalajal in še naprej renčal in kazal zobe. Ni vedel, kaj bi ta človek rad od njega in ni mu zaupal. »Prinesel sem ti darilo. Dal ti ga bom, če boš priden kuža …«

Počasi, da ga ne bi vznemiril, je Novak iz žepa potegnil svoje orožje – že odprto pakungo prekajenih kranjskih klobas. Izvlekel je eno, jo prelomil na pol in mu jo pokazal.

»Vidiš, to je zate. Gospa Cvetka mi je rekla, naj vzamem pištolo, ampak meni se je zdelo, da bom pri tebi več dosegel z diplomacijo, a ne da? Zdaj ti jo bom vrgel, pa poskusi. Mislim, da ti bo všeč.«

Novak je vrgel klobaso proti psu in pristala je približno pol metra pred njim. Pes je spet zalajal in se nekoliko umaknil, potem pa renčal naprej. Hitro je ugotovil, da mu klobasa ni nevarna, pa ne samo to – dobrota kranjske kuhinje je napolnila prostor z vonjavami, ki jih je njegov občutljivi smrček takoj zaznal in se jim ni bilo moč upreti. Prenehal je renčati in neodločno obstal ter poskušal osredotočiti svoj pogled na Novaka in polovico klobase hkrati.

 »Kar poskusi, dobre so!« ga je hrabril Novak. »Tudi jaz jih imam rad. Verjemi mi na besedo, so kot Coca Cola – you can’t beat the feeling

Pes se je naenkrat pognal naprej kot blisk, zgrabil klobaso in bil v hipu spet na svojem mestu, s pogledom, uprtim v Novaka, ki je negibno stal in nasmejan opazoval, kako golta klobaso. Zdaj ko ga je lahko bolj pozorno motril, je Novak opazil še nekaj; pes je bil od spredaj res velik, imel je masivno glavo, širok vrat in močna prsa, ko pa se je obrnil malo postrani, mu je lahko preštel vsa rebra. Bil je čisto sestradan. Druga stvar, ki jo je opazil, pa je bil krvav madež na tleh. Pes je bil poškodovan in je krvavel. Ni čudno, da je živčen in agresiven. Bog ve, kaj se mu je zgodilo.

»A je bilo dobro? Saj ti pravim, te so najboljše, kar jih dobiš. Čakaj, ti bom dal še eno.«

Vrgel mu je še drugo polovičko klobase in pri tem neopazno naredil pol koraka naprej. Zdelo se je, da pes ni videl njegovega manevra in da ga bolj zanima klobasa. Novak je pazljivo položil kitajsko palico s Poldetovim povodcem na tla, da bi jo hitro dosegel, če bi bilo treba. Ni je hotel imeti v roki, ker jo je pes doživljal kot grožnjo. Psu je raje še naprej metal koščke klobase in se mu neopazno približeval, ta pa je bil tako zadovoljen s slastnim zalogajem, da je začel celo malce mahati z repom, vsaj dokler ni ugotovil, da je Novak le še dva metra stran in je spet postal zelo živčen. Zdaj ni več renčal, je pa v opozorilo glasno lajal, kot bi želel povedati: Hvala za klobaso, vseeno pa raje ostani, kjer si, ne hodi mi preblizu! Še vedno mu ni zaupal. Novak je počasi iz žepa izvlekel par vnaprej pripravljenih vezic za elektroinštalacije, ki jih na demonstracijah in podobnih dogodkih uporablja tudi policija, ko ji zmanjka lisic. Vrgel jih je na tla, na pol razdalje med njim in psom, ki je zalajal še malo glasneje. Ni vedel, kakšne namene ima ta človek in njegovo početje mu ni bilo všeč, vseeno pa ga je hotel najprej opozoriti, naj raje ne nadaljuje, saj mu je bil hvaležen za podarjeno klobaso. Za zadnji košček, ki mu ga je vrgel Novak, se ni niti zmenil. Klobasa gor ali dol, spet se je počutil ogroženega, in to je bilo pomembnejše od hrane.

»Hej, prijatelj, nič hudega ti nočem, le pomagati ti želim,« ga je neuspešno miril Novak.

Počasi mu je ponudil roko, da jo povoha, seveda tisto z rokavico. Vedel je, da bo njegov občutljivi smrček kljub rokavici zaznal vse njegove vonjave. Očitno je bilo to za psa preveč, saj ga je napadel, vendar je Novak reagiral enako bliskovito, skrčil roko in namesto nje psu ponudil tonfo. Močni zobje so zagriznili v drevo, kar je bil Novakov namen, in ga počasi spreminjali v iveri. Novak je z orokavičeno roko zgrabil pasjo čeljust, psu potisnil palec v gobec in močno pritisnil navzdol. To je počel že prej, zato je vedel, da pes nikoli ne ugrizne, če imaš v primežu njegovo spodnjo čeljust, saj tako ne more premikati niti zgornje čeljusti. Ta postopek za psa sicer ni bil boleč, bil pa je skrajno neprijeten. Novak je za trenutek z eno roko izpustil tonfo in k sebi potegnil pripravljene vezice, potem ko se je prepričal, da trdno drži spodnji del čeljusti, pa je pasjo čeljust potisnil še močneje navzdol in izvlekel tonfo. Nastopil je najnevarnejši trenutek. Novak je vedel, da ne sme niti za hip zmanjšati pritiska, saj bi mu pes, kljub rokavici, palec pregriznil kot trsko. Psu je na gobec namestil vezico, hitro potegnil ven palec, in ko so se močne čeljusti končno zaprle, vezico močno zategnil. Vedel je, da bo psa malo zabolelo, a žal ni imel druge izbire. Pes je seveda hotel z zadnjimi tacami sneti vezico z gobca, a ga je Novak podrl na tla in se z vso svojo težo ulegel nanj. Pes je glasno cvilil in ga praskal s kremplji, vendar Novak ni popustil. Najprej mu je zvezal zadnje tace, potem še sprednje in se nato dvignil z njega. Zaradi tiščanja se je psu odprlo nekaj starih, slabo zaceljenih ran in Novaku se je trgalo srce, ko je poslušal njegovo cviljenje.

»Ubogi revček. Malo potrpi, ti bom pomagal.«

Zelo previdno, da se ne bi dotaknil bolečih mest, je pobožal psa, ki se je prenehal upirati. Opazil je, da joka. Kako je moral trpeti … Spremenil je prvotni načrt, ki je vključeval kitajsko palico in Poldetov povodec, ter ga previdno vzel v naročje, kot otroka. Z nogo je nekajkrat močno brcnil v garažna vrata, da bi priklical Cvetko. Ko se je oglasila, ji je rekel, da je vse v redu in naj odpre.

»Bravo, sosed Novak, pa ste ga le dobili! Čestitam! A ste v redu?«

»Jaz sem, ampak on ni. Poglejte vse te rane, na več mestih krvavi. Pes je bil hudo zlorabljen in zato se obnaša, kot se. Najbrž so ga imeli za pasje boje.«

»No, ja, saj je res revček ubogi,« se je zasmilil še Cvetki. »Ampak ti psi itak niso za nič drugega. Gledala sem dokumentarec … kaj pa boste naredili z njim?«

»Ne vem …«

 

2

Novak res ni vedel, kaj bi s psom. Načrt, ki bi mu težko sploh rekel načrt, je bil, da ga zapre v svojo garažo. Kaj pa potem? Moral bo dobro premisliti, ampak trenutno je imel druge skrbi. Še zmeraj zvezanega psa je nežno položil na zvito preprogo v garaži in ga za trenutek pustil samega. K njemu se je vrnil s starim kovtrom in deko ter piskrom, ki ga ni več uporabljal. Najprej mu je naredil udobno ležišče in ga položil nanj, nato pa v garaži poiskal komplet prve pomoči. Razmišljal je, s čim bi mu oskrbel rane. Alkohol ni prišel v poštev, ker bi izzval preveč bolečine. Nazadnje mu je rane razkužil z medicinskim jodom. Opazil je, da je pes poln brazgotin in starih zaceljenih ran, kar je pomenilo, da je moral biti ranjen večkrat in da njegove trenutne poškodbe niso slučajne. Še bolj je bil prepričan, da so psa uporabljali v pasjih bojih. Šele ko je končal, mu je odvezal smrček, natočil čisto vodo v pisker in mu dal piti. Noge mu je zaenkrat pustil zvezane. Potem je na spletu poiskal najbližjega veterinarja in ga poklical. Opisal mu je situacijo in ga vprašal:

»Zanima me, ali pridete tudi na dom? Mislim, da bi bilo tako veliko lažje, kot da ga vozim k vam v ambulanto.«

»Gospod, tega res ne počnemo. Dajte ga v avto in ga pripeljite v ambulanto, pa mu bomo tukaj pomagali. Koliko časa potrebujete, da pridete do nas?«

»Res se vam opravičujem, vem da se sliši čudno, kar vas sprašujem, a pes je v zelo slabem stanju … Plačal bom, kolikor je treba. Poleg tega to ni moj pes, ne poznam ga in ne vem, kako se bo obnašal. Res ga ne bi rad vozil med ljudi, ker je zelo napadalen. Trenutno je sicer miren, ampak videl sem ga že tudi agresivnega. Počakajte trenutek … Kaj pa če bi ga slikal in vam poslal njegovo fotografijo, da vidite, kako izgleda?«

Veterinar je za trenutek razmišljal, potem pa rekel: »No pa dajte, to pravzaprav ni slaba ideja.«

Čez nekaj časa, ko sta se spet slišala, je veterinar govoril z drugim tonom: »Veste kako, gospod, ko smo v službi, res ne hodimo po hišah, razen če bi imeli doma recimo bolno kravo. Zakaj? Ker krave res ne moreš stlačit na zadnji sedež avta in je pripeljat k nam, ne res? Pa tudi nočemo, da nam jih vozijo v ambulanto. Prostora imamo za pet, največ šest krav, kar se hitro napolni, in res si ne želimo, da bi nam vozili nove in nove … Če so torej krave v igri, pridemo na dom, pri psih in mačkah pa je zgodba drugačna, ker teh je res milijon. Mi pa nimamo dovolj zaposlenih … Tako da, dokler sem v službi ne morem prit k vam, res pa se moja izmena konča čez dve uri in lahko se oglasim takrat, na poti do doma.«

»To bi bilo super, res hvala, gospod doktor.«

»A imate mogoče kakšno pasjo ovratnico? Nimate? Bom prinesel ovratnico in povodec iz ambulante. Ubogi revček … Ne verjamem, da bo danes še napadalen, saj tudi on ve, da je v dobrih rokah. Kaj pa rane, ste jih kaj oskrbeli?«

»Samo razkužil sem jih z jodom. Alkohol se mi v njegovem stanju ni zdel najbolj primeren.«

»Odlično! Bom prinesel še medicinski med, ki je odličen pri takih ranah. Če imate še kakšno kranjsko, pa mu lahko date še polovičko, da bo priden, ampak ne pretiravajte. S sabo bom imel tudi vitaminske brikete, tako da lačen ne bo, vseeno pa se ne sme prenajesti. Saj pit ste mu tudi dali, ne? Odlično! Se kmalu vidimo.«

 

Potem ko je veterinar oskrbel njegove rane in je pes pod vplivom blagega pomirjevala zaspal, je presenečeno vzkliknil: »Glej si ga no! Aha!«

»Oprostite, kaj se dogaja?« je začudeno vprašal Novak.

»Skener ne zazna čipa. Čakajte, bom poiskal še … Ne, res ga nima! Ta pes ni čipiran.«

»Kaj točno pa to pomeni?«

»To pomeni, da pes uradno nima lastnika v Sloveniji. Kar ima svoje dobre in slabe strani. Dobra stran je, da neuradni lastnik nima nobenih pravic do psa … se pravi, kdorkoli bi ga zdaj pripeljal v mojo ambulanto, ga dal cepiti in podpisal dokumente, bi postal njegov novi lastnik.«

»Slabe strani pa so?«

»Slabe strani? Najslabša je, da bo v dveh tednih zelo težko našel novega lastnika. Pes je sicer relativno mlad, star je približno dve leti, morda bi ga še lahko socializirali … čeprav je v ringu verjetno že pol svojega življenja … Mogoče pa je šel predaleč …«

»V ringu?«

»Seveda! Poglejte si to! Poškodba čez poškodbo čez poškodbo. Ta tukaj recimo je zelo stara, pa ima pes šele dve leti. Sigurno so ga uporabljali v ilegalnih pasjih bojih, in to večkrat. To mu ne bo v pomoč pri iskanju novega lastnika, kar je slabo. Je pa še nekaj slabšega, se bojim …«

»In to je?«

»Nekje v bližini verjetno nekdo vzreja pitbule, ilegalno seveda.«

»Mislite za pasje boje?«

»Za kaj pa drugega. Njegove poškodbe so take, da je v ringu gotovo že kako leto, če pa organizirate pasje boje, rabite veliko psov, saj je smrtnost zelo visoka. Vzreditelji obdržijo pse, ki jih imajo za perspektivne in za katere menijo, da bodo v ringu zmagovali, druge pa prodajo. Tiste, ki jih niti prodati ne morejo … no, na nečem morajo vaditi tudi perspektivni psi, ne. Če bomo našli organizatorje borb, bodo najbrž med njimi tudi ’rejci’.«

»Čakajte malo! ‚Če bomo našli?!‘ Vi ste že kar odprli preiskavo, ali kako?«

»Kako prosim?! Ali ne boste odprli preiskave? Saj ste omenili, da ste inšpektor.«

»Vsekakor bom poiskal lastnika psa, ker bi se rad osebno pogovoril z njim … Preiskave pa res ne morem odpret kar tako. Mislim, vaše ugotovitve temeljijo na tem, kar ste videli pri enem samem psu, za katerega sicer upravičeno domnevate, da je sodeloval v pasjih bojih, ampak vse drugo, kar ste rekli … se vam ne zdi vse skupaj malo za lase privlečeno?«

»Gospod inšpektor, res upam, da se motim, ampak mislim, da se ne … Žal imam izkušnje. Poleg tega to ni prvi pes, ki sem ga videl v takšnem stanju, enega takega so k nam pripeljali že prejšnji mesec. Ta je torej že drugi.«

»A tako. Kaj pa se je zgodilo s tem drugim psom? Kje je zdaj?«

»Ko smo ga zakrpali, kolikor smo ga sploh lahko, je šel v zavetišče. Žal niso našli nikogar, ki bi ga posvojil … Če nič drugega, si je vsaj malo odpočil, preden so ga uspavali.«

Novak je bil v hipu odločen. »Veste kaj, tegale tukaj bom kar jaz posvojil. Saj ste rekli, da ga lahko, ne? Pes nima uradnega lastnika, jaz pa pravzaprav že nekaj časa razmišljam, da bi imel psa.«

»Uh, a ste prepričani? Saj niti ne veste, kako se obnaša. Ne veste, ali bo še naprej agresiven in ali ga boste sploh lahko obvladali.«

»Brez skrbi, mislim, da bova prijatelja. Če pa res ne bo šlo, ga še zmeraj lahko odpeljem v zavetišče, ni tako?«

»Če ste se res tako odločili, vam ga sploh ni treba posvojit. Ko bo malo boljši, čez tri, štiri dni, ga pripeljite k meni v ambulanto, kjer ga bomo čipirali in uredili vse potrebno. Podpisali boste dokumente in postali njegov lastnik. Vi pa vseeno v tem času razmislite, ali si ga res želite.«

 

Ko je veterinar odšel, je Novak spečemu psu odvezal noge, prerezal vezico, ki je služila kot ovratnica, in mu nadel pravo ovratnico, ki mu jo je prinesel veterinar. Ker je želel, da mu pes zaupa, ga ni več zvezal. Potem je šel v dnevno sobo, vključil televizijo, se udobno namestil v velikem fotelju ter poklical svojega partnerja in mentorja, inšpektorja Čizmića.

»O Novice, kako kaj na dopustu?« se je ves vesel oglasil inšpektor Čizmić. »Kje pa si, na Soči?«

»Ne, nisem šel. Nekaj je prišlo vmes.«

»Dobro, boš že še šel. Dopust se ti je šele začel … Kaj bo dobrega?«

»Pravzaprav se zna zgoditi, da sploh ne bom šel. No, glede ’dobrega’ – imam novega družinskega člana.«

 Inšpektor Čizmić je za trenutek ostal brez besed, kar se sicer ni zgodilo pogosto. Ogromni Dalmatinec z neverjetnim smislom za humor mogoče ni bil tako gostobeseden kot soseda Cvetka, vseeno pa je vedno iz rokava stresel duhovit odgovor na vse.

»Aja? Zdaj si me pa res presenetil! Kako to misliš, ‚novega družinskega člana‘? A si mogoče kaj naštancal, ne da bi vedel, pa se ti je punca z otrokom prikazala na vratih?«

»Ne, ni to,« se je zasmejal Novak, »kužija sem posvojil.«

»Aja? Čestitam! Kakšnega pa?«

»Stafordskega terierja, dve leti starega.«

»Aha, to so tisti hudi pitbuli? No lepo, zna biti pravi pes zate … Ti karateist, on pa huda zverina, nihče vama ne bo mogel do živega. Kako pa to, da si ga kar posvojil? Nič nisi omenjal, da bi imel psa. A je bila ljubezen na prvi pogled?«

Novak se je zasmejal. »Pravzaprav niti ne. Bil je malo živčen, najprej me je hotel celo raztrgat … Prav zato kličem …«

»Kad san bija mali, ja san ima psa,« ga je prekinil Čizmić in prešel na dalmatinščino. »Mali pas, a lipo razvijen, modernog crno-bilog kolura, koji će uvik bit moderan. Svako jutro, on se probudi u pet, pa si dugo, dugo liže jaja i onda me dojde jubit po licu … Daj, povej, zakaj me kličeš. Si se želel le pohvalit zaradi psa ali je še kaj drugega?«

»No, o nečem sem hotel govorit s tabo, šef …«

Ko mu je na kratko opisal, kaj se mu je zgodilo, je v slušalki za trenutek zavladal molk, potem pa se je slišalo, kot da bi Čizmić udaril po mizi, kar je naredil vedno, ko je bil malo razburjen.

»Pa dobro, Novice, ne moremo odpret preiskave na osnovi enega samega psa. Dobro, praviš, da sta bila dva, če res drži, kar je rekel veterinar, ampak to je vseeno premalo.«

»Vem.«

Slišal je Čizmića, kako je težko sopihnil. »A ti verjameš temu veterinarju? Kaj misliš, je njegova štorija verjetna?«

»Ne vem … Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da je najbrž nekaj na tem.«

»Kaj torej nameravaš?«

»Vsekakor bom malo ponjuškal okoli, poskusil izsledit bivšega lastnika … Bi pa vsekakor pomagalo, če bi odprli uradno preiskavo.«

»Veš kaj, pomagal ti bom. Pomenil se bom s komandirjem, ti pa poskusi najti še kaj oprijemljivega. Ne vem, ali bo za, ampak vsekakor bi pomagalo, če bi imeli poleg tvojega psa še kakšen dokaz.«

»Hvala, šefe, to mi veliko pomeni!«

»Vidim! Še na dopustu odpiraš preiskave. Ti res ne moreš brez službe, a ne da? Mogoče se boš upokojil kot generalni direktor policije.«

»Do penzije je še daleč, šefe …«

»Kakor za koga … Jaz sem že pripravljen. No, torej, kaj boš počel danes zvečer?«

»Nič takega. Zakaj?«

»Potem bi pa prišel naokrog, pogledat to tvoje čudo od psa.«

»Ti kar pridi, sicer še ni udomačen, ampak mislim, da ne bo delal težav.«

»Kako mu je pa ime?«

»Ime? O tem še nisem razmišljal.« Novak je nekaj trenutkov tuhtal. »Mislim, da bo Šinobi.«

»Ši-kaj?«

»Šinobi, to pomeni nindža. Pes je hud, pravi fajter, črn je kot noč, se pravi že izgleda kot nindža. Ampak Šinobi se pa vseeno malo lepše sliši.«

»Ja, prav imaš. Kar pomisli, da greš z njim v park in ga kličeš: ‚Nindža, pridi sem!‘ Folk bi mislil, da se ti je utrgalo. ‚Poglej tega kmetavzarja, psu je dal ime Nindža!‘ bi se režali. Ta druga varianta se sliši boljše in še nihče ne ve, kaj pomeni.«

»Dobro šefe. Se vidiva zvečer.«

 3

Novaka je zbudilo glasno lajanje v neposredni bližini. Najprej sploh ni vedel, kje je, potem pa je ugotovil, da je v svoji dnevni sobi in da je zaspal v fotelju. Medtem ko je spal, je pes prišel iz garaže in se ulegel k njegovim nogam, zdaj pa je kot zmešan lajal na Čizmića, ki je z vrečko v roki stal pred vrati, ki so vodila na teraso, in si ni upal narediti niti koraka naprej.

»Dobro jutro, Novice! Vidim, da se imaš lepo na dopustu. Daj, reci tejle svoji beštiji, naj neha lajat, nekaj sem mu prinesel.«

V kaki drugi situaciji bi se Novak velikanu, ki je meril čez dva metra in mu je tehtnica pokazala okrog sto štirideset kilogramov, nasmejal, a zdaj se mu položaj ni zdel niti najmanj zabaven. Kako naj psu, ki ni njegov, dopove, da je ta ogromni človek prijatelj in ga ne sme napasti? Pes ni bil vzgojen oziroma kolikor je bil, tej vzgoji ne bi mogli reči običajna.

»Šefe, samo mirno in počasi, nič ti ne bo naredil … upam.«

»Jebenti, kako to misliš upam? A ni to tvoj pes? Ukaži mu!«

»Problem je v tem, da nisem prepričan, ali on sploh ve, da je moj.«

»Potem mu pa to razloži!«

»Počasi, Šinobi, to je šef Čizmić … prijatelj je. Takoj nehaj!«

Novak je trdno prijel psa za ovratnico, previdno, da se ne bi nenadoma obrnil in ga ugriznil. Pes se ni odzval, ampak je še naprej lajal na Čizmića.

»Šefe, kaj imaš v vrečki? Kaj si mu prinesel?«

»Prinesel sem mu veliko kost od pršuta, pravega domačega, dalmatinskega … pa še nekaj mesa je na njej.«

»In kaj še čakaš? Zdaj je najboljši trenutek, da mu jo serviraš.«

»Prav imaš,« se je strinjal Čizmić in potegnil kost iz vrečke, »poglej, zverina, kaj sem ti prinesel. Verjemi mi, da je dosti bolj okusna kot jaz. Pravi dalmatinski pršut!«

Čizmić je vrgel kost proti psu, ta pa se je tako močno zagnal, da je za sabo povlekel tudi Novaka. Šinobi je najprej dobro ovohal kost, potem pa začel trgati ostanke mesa z nje. Ker se ni zdel napadalen, ga je Novak izpustil in stopil k Čizmiću. Šinobi ga je ošvrknil le toliko, da se je prepričal, da Čizmić njegovemu novemu lastniku ni nevaren, potem pa se je spet posvetil priboljšku. Pol ure kasneje sta bila Čizmić in pes, ki mu je oblizoval prste, ki so še vedno dišali po pršutu, že prijatelja.

»Ni kaj, pes je res lep. Pravi ubijalec! Čisto trd sem bil, ko je začel lajat name,« je priznal Čizmić in Šinobija čohal za ušesi. Pretreslo ga je, ko je videl, kako je poškodovan. »Res sramotno, kaj jim delajo … V bistvu pa bi bil to v normalnih okoliščinah čisto običajen pes. Kaj torej nameravaš?«

»Najprej bom poskušal najti prejšnjega lastnika. Na spletu bom preveril oglase, ali ga kdo pogreša. Dvomim sicer, da bom našel kaj koristnega … Poklical bom tudi zavetišča, če ga je kdo iskal. Potem ga bom peljal na sprehod.«

»Sprehod?«

»Po gozdu. Če bi ti imel ring za ilegalne borbe psov, kje bi ga imel?«

»Nekje v gozdu.« Čizmić je razumel, v kateri smeri razmišlja njegov mlajši kolega. »Boš imel pa dosti gozda za preiskat.«

»Saj sem na dopustu … Začel bom z najbližjim gozdom, ki je v smeri Iga, prečesal pa bom tudi tistega pri Dolenjski cesti. Če je pes odtaval, ni mogel prav daleč. Kaj pa ti? Se boš pomenil s komandirjem?«

»Ne bom, jebeš komandirja. Bom kar sam odprl preiskavo. Ko bomo imeli kaj več, seveda.«

 

Naslednji dan se je Novak odpravil na prvi sprehod s Šinobijem. Ni prišel daleč, le do hiše sosede Cvetke. Kot ponavadi je bil njen Polde izpuščen na domačem dvorišču, in ko je opazil Novakovega psa, se je takoj pognal v vsiljivca, čeprav sta bila Novak in Šinobi na cesti in ne na njegovem teritoriju. Polde seveda ni bil neumen in njegov pogum je imel svoje meje; ustavil se je kakšnih pet metrov stran in lajal kot zmešan, ni pa poskušal priti bližje. Šinobi, ki se je presenetljivo hitro udomačil in navadil na Novaka ter ga sprejel kot novega gospodarja, težav pa ni imel niti s Čizmićem kot gospodarjevim prijateljem, nikakor ni bil pripravljen sprejeti še Poldeta kot novega soseda. Res je, da so z njim grdo ravnali tudi ljudje, ampak njegovi pravi sovražniki so bili psi, s katerimi se je moral boriti na smrt, in tega mišljenja se ni dalo spremeniti čez noč. Šinobi je čisto popenil in grozno cvilil, ker mu Novak, ki ga je komaj zadrževal na vrvici, ni dovolil, da bi Poldetu demonstriral, kako Tarzan kolje krokodila. Vse silno lajanje in renčanje pa je iz hiše priklicalo tudi Cvetko.

»Sosed, kaj pa vi tukaj s to zverino? A ga niste dali v zavetišče?«

»Gospa Cvetka, prosim vas, pokličite svojega psa!«

Cvetka je poklicala Poldeta, vendar je bil ta precej neposlušen in je ni upošteval. Namesto tega je Šinobija še vedno izzival z varne razdalje. Cvetka se je ujezila, vendar ne na Poldeta, ampak na Novaka in njegovega psa.

»Za boga milega, gospod Novak, kaj delate tukaj s tem psom?« je spet vprašala.

»To je zdaj moj pes, posvojil sem ga. Peljem ga na sprehod.«

»Posvojil?! A ne, tako pa ne bo šlo! Pritožila se bom na vse možne inštance, tega v svoji soseščini ne bom gledala. Ta pes je nevaren! Včeraj je napadel mene pa Poldeta, danes je spet napadel Poldeta …«

»Napadel?« Novaku je bilo počasi dovolj. »Jaz in moj pes sva na cestišču in sva šla mirno mimo vaše hiše, ko je Polde prilaufal izza bajte in se zagnal vanj. Poleg tega je moj pes na povodcu, vaš pa ne.«

»In kaj če ni na povodcu? Saj je doma.«

»Če je na cesti, potem ni doma. In če se zaganja v ljudi in pse, ki gredo mirno mimo vaše hiše, potem si boste morali omislit ograjo. Zdaj pa ga, prosim, raje hitro pridržite, sicer boste res imeli material za pritožbo, ker svojega komaj zadržujem.«

Cvetka je končno uvidela, da je stvar resna, prijela svojega psa za ovratnico in ga odvlekla stran, pri tem pa ves čas jamrala, kaj pošteni davkoplačevalci sploh lahko pričakujejo v tej državi, če se celo policija tako obnaša. Novaka njene pripombe niso preveč prizadele, je pa ugotovil, da bo bolje, če se odpravita nazaj domov in s sprehajanjem po ulici še malo počakata. Do prvega gozda bi morala mimo vsaj še petih psov in Šinobi je res podivjal, ko je kakšnega zagledal. Po prihodu domov je Novak Šinobija raje naložil v avto in ga odpeljal do prvega gozda. Šele ko se je prepričal, da naokoli ni ne ljudi in ne psov, ga je dal na povodec in ga peljal na sprehod. Sproti je preverjal svojo lokacijo na GPS-u in pozorno motril Šinobijeve reakcije. Pes je res užival v sprehodu v naravi. Po štirih urah, ko sta prehodila že dobršen del gozda, je imel Novak dovolj in vrnila sta se domov.

Naslednjih nekaj dni so njuni sprehodi potekali brez posebnih dogodkov, pa tudi Novak ni našel nobenih sledi. S Šinobijem sta se že malo bolje spoznala in uživala na sprehodih, le preiskava je obstala in Novak je že začel dvomiti, ali bo sploh kaj našel. Peti dan pa je opazil spremembo. Hodila sta od Strahomera proti Iški vasi, ko je videl, da se je Šinobi nenavadno vznemiril. Bolj ko sta šla proti jugu, bolj živčen je postajal, zato je Novak namesto proti Iški vasi pot nadaljeval proti Krimu, vse dokler ni prišel do kraja, ko Šinobi na noben način ni hotel dalje. Novak ga ni želel siliti, da nadaljujeta, namesto tega si je mesto, kjer sta se ustavila, označil na GPS-u in vrnila sta se po isti poti.

 

Naslednjega dne se je odločil, da Šinobija pusti doma in se vrne na označeno mesto. Na prvi pogled bi ga lahko zamenjali za gobarja; oblečen je bil v ohlapne maskirne vojaške hlače, sivo-zeleno majico, na glavi je imel maskirni klobuk in obut je bil v gojzarje. V rokah je imel veliko košaro in pohodno palico. Njegova preobleka je bila sicer prepričljiva, vseeno pa bi pravi gobar hitro ugotovil, da z gobami ne bo imel sreče, saj že dolgo ni deževalo. A pripravljen je bil tudi za take primerke: Imam pohodno palico in košaro, se pravi, neki kurac že nabiram …

Veliko pomembnejše je bilo tisto, kar se ni videlo na prvi pogled. Če bi naključni sprehajalec mimogrede pokukal v njegovo košaro, bi videl temen pulover, in če bi ga privzdignil, bi zagledal skrito uradno pištolo Glock G19 Gen5, daljnogled Vortex Razor UHD 10×42, laserski daljinomer Vortex Razor HD 4000, visoko zmogljiv digitalni fotoaparat Sony Cyber-shot DSC-RX100 in nekaj obveznih, vnaprej pripravljenih vezic, če bi se mu slučajno pripetilo, da bi v gozdu naletel na kakšnega medveda, ki ga je treba aretirati. Poleg tega je imel v skriti futroli za pasom rezervno pištolo Ruger SR1911 in na zadnji strani golenice prav tako v futroli nož Cold Steel Kobun Tanto z nazobčanim rezilom. Tako pripravljen se je odpravil v izvidnico.

Začel je na mestu, kjer sta se prejšnji dan ustavila s Šinobijem, in nadaljeval v smeri, ki se je je pes na vse kriplje izogibal. Čez slabih petsto metrov se mu je zazdelo, da sliši neobičajen zvok. Previdno se je skril v grmovju, se razgledal, a ni videl ničesar sumljivega. Še zmeraj v grmovju je iz košare vzel daljnogled in še enkrat preveril vse smeri. Šele ko se je prepričal, da ga nihče ne opazuje, se je osredotočil na smer, od koder je prihajal zvok.

Sprva ni opazil nič neobičajnega. Na daljnogledu je naravnal desetkratno povečavo in sistematično opazoval okolico, se premikal od drevesa do drevesa, od grma do grma. Iz izkušenj v vojski je vedel, da pri takih zadevah ne smeš hiteti, saj se ti, če nisi dovolj pozoren, zlahka zgodi, da kaj pomembnega spregledaš. Potem je spet zaslišal isti zvok, le da tokrat malo bolj razločno. Nekdo v bližini je cvilil. Še enkrat je usmeril daljnogled proti zvoku, a zaradi gostega grmovja še vedno ni videl ničesar. Premaknil se je v naslednji grm, dvignil daljnogled in ravno ko je hotel spet začeti z opazovanjem, se mu je pred očmi nekaj zableščalo. Hitro je prislonil daljnogled in zagledal nekoliko zarjavelo žično ograjo. Na vrhu ograje je bila nekakšna zasilna streha, narejena iz starih desk, medtem ko spodnjega dela ograje zaradi gostega grmovja in trave ni videl. Z daljinomerom je nameril slabih štirideset metrov razdalje, mesto označil na GPS-u in pogledal satelitski posnetek ter se šele nato premaknil do naslednjega grmovja. Na posnetku je videl, da se takoj za označenim mestom začenja ozek podolgovat pas, kjer ni dreves.

Na novem položaju je imel dosti boljši pregled in že brez daljnogleda je videl, da je tisto, kar je bilo videti kot žična ograja, v resnici zelo preprosta kletka. V njej je bil svetlo rjav pes, verjetno pitbul, ki je ležal na zemlji in se nastavljal sončnim žarkom. V ozadju je videl še dve podobni kletki, vendar ni mogel ugotoviti, ali sta tudi ti dve zasedeni. Bil je na pravi sledi. Ko je prostor pogledal še skozi daljnogled, je videl še enega psa, ki ga prej ni opazil. Oba sta ležala v lastnih iztrebkih. Kdorkoli ju je imel zaprta, se ni preveč obremenjeval s tem, da bi ustrezno čistil njun prostor. Vzel je fotoaparat in naredil par posnetkov, hkrati zgrožen, ker nekdo tako muči živali, in zadovoljen, saj je imel zdaj dovolj dokazov, da začne uradno preiskavo.

Ni se mu mudilo, pomikal se je okoli majhne jase v gozdu in naštel štirinajst kletk. Ko se je prepričal, da tukaj razen psov ni nikogar drugega, se je opogumil in stopil na plano. Šele ko se je približal kletkam, so se mu razkrile vse grozote. Psi so ležali v umazaniji in iztrebkih, voda v njihovih skledah je bila umazana, bili so poškodovani, nekateri tudi pohabljeni, spet drugim pa so telo prekrivale še sveže rane. V kletkah je bilo enajst psov. V zadnjih dveh sta bili zaklenjeni psici, ki sta bili videti čisto izčrpani, s seski, ki so jima viseli do tal. Bilo je očitno, da ne počneta nič drugega, kot da kotita, čeprav mladičev ni opazil. Psi so ga nezainteresirano gledali, le dva sta prišla k ograji ter tiho cvilila in mahala z repom; najbrž sta mislila, da jim je prinesel hrano. Naredil je še nekaj posnetkov s fotoaparatom in nekaj s telefonom in jih poslal Čizmiću. Takoj zatem ga je poklical.

 »Šefe, našel sem farmo. Poglej slike, ki sem ti jih poslal. Zdaj lahko uradno odpremo preiskavo.«

»Sem jo že odprl. Drugače pa – odlično! Iz tebe bo še nekaj, Novice, mislim, da boš postal odličen inšpektor. Priznati moram, da sem dvomil, da boš našel kaj koristnega, pa si me demantiral. Vsa čast!«

Novak se je zasmejal, ker je vedel, da ga njegov kolega samo zbada. »Ker tukaj ni nikogar razen psov, bom poiskal še ring za borbe. Po satelitskem posnetku sta tu v bližini dva kraja, ki bi bila primerna za kaj takega, ju grem preverit, da bomo lažje pripravili zasedo.«

»Lahko pogledaš za ring, ni pa se treba ubadat z zasedo. Naslednji pasji boj je v torek ob štirih popoldne. Namesto da bi lovili lastnika farme, bomo takrat obkrožili celotno območje in jih ulovili skupaj – lastnika in vse udeležence.«

Zdaj je Novak ostal brez besed. »Čakaj malo, šefe … V torek ob štirih, kako pa ti to veš?«

»Ti bom razložil, ko se vidiva, se pravi v torek. Zdaj sem na Hrvaškem. Ko si ti preiskoval, tudi jaz nisem sedel križem rok …«

»Ampak … kako ti je uspelo?«

»Vidiš, Novice, tudi mi stari mački imamo svoje fore. Nisem zastonj trideset let pri policiji. Resda imam tri zvezdice, eno za vsakih deset let, ampak če bi se podeljevale pravično, po zaslugah, bi jih imel že pet. No, ti kar poskusi najti ring, midva pa ostaneva v kontaktu. Če se slučajno ne bom mogel oglasit, te takoj, ko bom lahko, pokličem nazaj. Dobro opravi!«

To so bile zadnje besede, ki jih je slišal Novak. Čizmić je prekinil, osupli Novak pa je še vedno tuhtal, kako se je njegov šef prikopal do dragocene informacije.

 

4

V polmračni sobi je Azem skozi oblake dima pozorno opazoval brkatega orjaka, ki mu je sedel nasproti. Sredi sobe je kraljevala velika miza za poker in oba sta ravno odstopila od igre. Azem se najprej niti ni želel ukvarjati z Dalmatincem, saj o Tomici, ki ga je pripeljal s sabo, ni imel ravno najboljšega mnenja. Po igri pokra omaha hi oziroma po treh urah igranja, ko je bil Dalmatinec med ajkuli in je v igri, za katero je zatrjeval, da v njej ni preveč domač, izgubil le dvesto evrov, pa je spremenil svoje mnenje. Prepričal ga ni toliko z majhno izgubo kot s samo igro. Azem je bil vedno mnenja, da nič ne razkrije človekovega značaja bolj kot dobra partija pokra.

»Kažeš, imaš pse?«

»Samo jednog, ali poštenog! Moj Medo je jako zajeban igrač …«

Pošten! Ravno to je bilo tisto, kar je Azema osupnilo pri Dalmatincu. Morda je bil res kriminalec, ampak pošten kriminalec, no, ti pa so danes že prava rariteta.

»Sa samo jedan pas će slabo da doguraš na borbe, moraš da imaš pet, šest komada. Šta ako se povredi u prva borba, šta će onda da radimo?«

»Ne bojin se ja za svog Medu, ne brini … Ali zašto ti odjednom tako pričaš, sa tako jakim albanskim naglaskom? Prije sam čuja da perfektno parlaš ’rvacki, čak bolje nego ja.«

Azem se je na glas zasmejal, pri sebi pa si je mislil: Pošten čovjek, bez dlake na jeziku. Kaže ono što misli …

»Samo sam provjeravao, jesi li nacionalist.«

»Misliš ’nacionaljist’? Nisam. Ja čovika ocinim po drugim kriterijima.«

»Ja isto. Pazi, ovo tu …« je Azem namignil na igralce, še vedno zatopljene v igro, »ovo tu je kurac od ovce. Tisuću eura tu, tisuću eura tamo, to je ništa. Za pse, moraš da imaš novce. Borbe idu za pet, deset tisuća, kako se dogovorimo. Do finala. Šampionska borba je za pedeset tisuća, drugi dobije dvadeset.«

»Šoldi uopće nisu problem. Nisan u Torontu radija za čavle.«

»Dobro,« Azem je premišljeval, »možeš probat s jednim psom, ali trebat ćeš ih više, ako misliš ostati u krugu. Brzo se povrjede. Ja imam osam pasa, od toga dva šampiona, Ifeta i Redžepa. Evo vidiš, ovo je Ifet, a ovo je moj Redžo. Od iste majke i istog oca, ali drugo leglo, Ifet je stariji.« Azem je vzel telefon in pokazal Dalmatincu nekaj slik dveh pitbulov, ki sta visela na gumi.

»A jel imaš ti kakav video od tog svog psa? Kako si ono rekao? Medo?«

»Video? Nemam. Imam sliku.«

»Sliku? Daj da vidim ..« Dalmatinec je Azemu podal svoj mobilnik, ta pa je šokiran umolknil.

»A ne, neće moći! Šarplaninac? Pa ne možeš da dovedeš šarplaninca na borbe, čovječe!«

»Zašto ne? Pa reka si, da nisi nacionalist!«

»Nisam, za ljude. Za pse jesam, i to veliki.«

»Ća ondi ni u redu s šarplanincem? Jel se bojiš da će da razčupa tog tvog Ifeta?«

»Bojim? Ma Ifet će da ga pojede, ako se sretnu, pazi šta ti kažem. Ali znaš u čemu je problem? Svaki pas koji se tamo bori vrjedi pet, deset tisuća eura. Meni su Talijani davali trideset tisuća za Ifeta, pa nisam htio da ga dam. Ne možeš ti da dovedeš džukelu od dvjesto eura, da se bori s mojim psom, koji vrjedi deset tisuća i više. Ljudi dovode doge, mastife, rotvajlere, buldoge, dobermane … Ali šarplaninac?! Ne! Recimo, bore se tvoj i moj pas. Ja ne sumnjam da će moj pas da pobjedi, ali šta ako tvoj pas povrjedi mog psa? Ako mu recimo slomi nogu? Tko će meni da plati štetu?«

»Pa ja. Kažeš, tvoj pas vridi deset tisuća, moj pas ne vridi ništa, ma che cazzo? Ako je borba za deset tisuća, ti staviš deset tisuća, ja stavim deset tisuća i još deset, da pokrijem vridnost tvoga psa. Ako pobidi moj pas, ja dobijen tvojih deset, ako pobidi tvoj, ti dobiješ mojih dvajes’ tisuća. Jel tako u redu?«

Azem je malo pomislil, na koncu pa pokimal: »Glede mene, u redu ja, ali ipak, moram da pitam Slovenca. On ja glavni.«

»Slovenac?«

»Da, borbe su u Sloveniji, u nekoj šumi kraj Ljubljane. Selimo se, mjenjamo lokacije, zbog policije. Prije smo imali ring kod Karlovca, ali je tamo postalo jako vruće. A kako to, da si ti tek sad, pod stare dane, odlučio da uđeš u borbe?«

»Pa nisan tek sad. Neznam jel ti Tomica reka, al ja sam se vratija iz Kanade, di san živija dvajes’ godina. Moj ti je Medo kla pse, a bogami i vukove po ciloj Kanadi, od Ontarija do Yukona i između. A ća će reći taj Slovenac, što si me doveja? Ja san mislija da si ti glavni.«

»Aleš? Nemoj da brineš. Kad te dovede Azem Šipac, kao da te je doveo sam Tito.«

 

Čizmić se je odločil še enkrat poklicati Novaka, da bi preveril, kako napreduje preiskava.

»Živjo, Novice, kako kaj? Si izvedel kaj novega, si našel ring?«

»Sem, nahaja se v bližini kletk. Dobro so ga skrili, prekrit je s kamuflažno mrežo, da ga ne vidiš niti iz zraka, čisto slučajno sem naletel nanj. Tako dobro so ga skrili, da ni viden niti na satelitu.«

»Odlično! Ker meni niso povedali lokacije. Moj človek vztraja, da tja prideva skupaj, ker me mora predstavit glavnemu. V glavnem, boji se začnejo ob štirih popoldne, ampak mi bomo tam že prej, okoli dvanajstih, da vse pripravimo. Zdaj ko poznaš lokacijo, postavi zasedo že prej, a pazi, da bo dobro skrita, da je ne opazijo.«

»Čakaj malo! Ti boš tam? Kako ti je to uspelo?«

»Šel sem na nek sestanek v Zagreb, v klet neke restavracije. V drugi svetovni vojni je ustaški polkovnik Eugen Dido Kvaternik, tudi poveljnik obveščevalcev v NDH, pod Zagrebom gradil zaklonišča za Pavelića in čelnike NDH. Moj prijatelj, ki je v Zagrebu kupil restavracijo in nad njo luksuzno sto trideset kvadratov veliko stanovanje, je v kleti našel vhod v katakombe, kjer se je odločil urediti zelo lepo opremljeno ilegalno igralnico pokra. A si predstavljaš – noter sva šla skozi hladilnik! Pritisnil je na gumb, umaknil pršute in sva šla dol po stopnicah …«

»Tvoj prijatelj?«

»Hrvaški kolegi so nekaj časa nazaj dobili neko malo ribo po imenu Tomica, ki je na policiji kar dobro zapel. Lahko bi rekel, da je v policijskem studiu posnel kar dvojni album Tomica – največji hiti, prvi in drugi del. No, in ta Tomica se zdaj vleče iz dreka in bi zašpecal še lastno mamo, če bi mu to pomagalo, samo da ne gre v zapor. Ko so ga mimogrede vprašali še, ali ve za kakšne pasje boje, je rekel, da pozna pravega modela. Peljal me je k njemu in zdaj sva prijatelja. Saj veš, da se ljudje hitro navežejo name …«

»Bravo, Čizma, vsa čast! Pa kako ti to uspe, majster?!« Novak je bil iskreno navdušen nad kolegom.

»Vidiš, Novice, jaz bom šel v penzijo s tremi zvezdicami, ampak po zaslugah bi jih moral imeti vsaj pet.«

Novak se je zasmejal, ker je Čizmić kot ponavadi, pretiraval. S tremi zvezdicami je bil Čizmić višji inšpektor, kar je bilo zaradi njegove velikosti edino prav, če pa bi dobil še eno zvezdico, bi bil samostojni inšpektor. Čina s petimi zvezdicami v slovenski policiji sploh ni bilo.

»In to vse zato, dragi Novice, ker razmišljam logično. No, pa še malo tistega tvojega sem uporabil v praksi … kako je že … Umetnost vojne Sun Cuja. Preiskujemo pasje boje, ne? In za te rabiš veliko psov, pa tudi lastnike oziroma vzreditelje in nazadnje stavce, da se denar obrača. Pravzaprav, če dobro pomisliš, rabiš kar precej ljudi, obenem pa je zadeva ekskluzivna – samo za tiste, od zla oca i gore matere. A misliš, da bi ves ta folk dobil pri nas? Da se v naši lepi deželi na sončni strani Alp veliko ljudi ukvarja s pasjimi boji in vzreja borbene pse? Po moje ne. Ko recimo hrvaški fuzbalerji izgubijo tekmo, jim trener reče, naj za kazen tečejo tri kroge okrog Slovenije. Skratka, ker pri nas ni veliko takih, ki bi se sprehajali naokoli s par deset tisoč evri v žepu, ki bi jih radi vložili v pasje stave, sem logično sklepal, da je treba poizvedovati tudi čez mejo. In ker imam največ vez na Hrvaškem, sem malo povprašal tam … in našli so Tomico. V glavnem, da ne palamudim preveč, prišli bodo tudi Hrvati, Italijani, Avstrijci, Madžari, verjetno tudi kak Srb, Bosanec, Črnogorec …«

»Res šefe, vsa čast! Prav impresioniran sem!«

»Vidiš, Novice, to pride z leti. Ti si zdaj še mlajši inšpektor, v času, ko boš napredoval v višjega, pa boš tudi ti imel svoje finte, tako imenovane cike-cake. Ampak mene zate nič ne skrbi, mislim, da boš postal zelo dober inšpektor. Preden bom šel v penzijo, te bom naučil vsega, kar vem, brez skrbi.«

Čizmić je, tako kot vedno, skromno sprejel pohvalo in hkrati ni zamudil priložnosti, da pohvali še svojega mlajšega kolega, čeprav je pazil, da ne bi pretiraval.

 

V torek zgodaj zjutraj se je Čizmić na eni od bencinskih črpalk na obrobju Zagreba srečal z Azemom Šipcem. Ta ni bil sam, ampak je tja prišel z nekim mlajšim moškim.

»Dalmatinac, jesi spreman? Medu imaš, novce imaš? Danas će biti jako dobar dan, vidićeš … Ja ti volim tako malo otić u prirodu, disat svjež zrak punim plućima, u gradu me guši. Slovenac već okreće janje,. Nekad mi se čini da ovi Talijani i Švabe više dolaze zbog hrane i pića, nego zbog borbi. Jesi li ikad bio u Sloveniji? Slovenija je jako lijepa …«

»U Sloveniji? Nikad u životu. Cili život nekud putujem, ali Sloveniju sam nekako promašija.«

»Dobro, vidit ćeš je sad. Ti samo vozi zamnom, da se ne izgubiš. Kujtim će da vozi drugim putem,« je pomignil na mlajšega moškega ob sebi, ki je bil med pogovorom ves čas tiho. Srebal je kapučino in strastno kadil cigareto za cigareto.

»Drugim putem?«

»Vidiš, ja vozim dva psa, on još dva i onda si tu još ti, sa svojim Medom. To je malo previše pasa i može nekom upasti u oči, zato ne idemo istim putem,« je pojasnil Azem. »Kako je Medo, jeli spreman? Mogu li da ga vidim, zanima me, kako izgleda uživo?«

»Tu je, u autu … Dođi, pogledaj.«

Medo je počival v rdečem kangooju in takoj ko je zagledal neznanega človeka, ki se mu je približeval, skočil na noge ter zalajal. Čizmić ga je hitro umiril. Pes je bil v resnici največji pripadnik svoje vrste, pravi orjak, in ko ga je Azem zagledal, je ostal brez besed. Še nikoli ni videl tako velikega psa.

 »Ojoj, pa ovo je stvarno medved! Možda ti i nisi tako naivan, kao što sam mislio,« je Azem tiho zažvižgal skozi zobe, potem pa poklical še Kujtima, naj ga pride pogledat. »Tako velikog nisam još vidio. Nebi ga htio prodati, jel tako?«

»Pa reka si da moj pas ne vridi dvisto eura. Ja ga nebi da za dvista tisuća.«

»Daću ti dvadeset tisuća, i to prije nego što sam ga vidio kako se bori.«

»Kad bi ga vidija, da bi ti i sto dvajes’, ali nije na prodaju.«

»Nebi ja njega imao za borbe. On bi meni čuvao kuću. Vidiš, ja svoje pse čuvam i pazim. Evo, Redžo se nešto nije osjećao dobro, imao je tešku borbu prošli put, pa sam ga ostavio doma, uzeo Dževdžeta umjesto njega. Da vidiš šta Slovenac radi od svojih pasa, stvarno nema srca. A moji psi? Moji idu u borbu pjevajući! Ako vidim da pas nije u redu, pustim ga, da se odmori.«

Pevajoč?! Me prav zanima, če pojejo tudi, ko se vračajo iz boja, si je mislil Čizmić in ni skrival, da je postal slabe volje.

»Medo nije na prodaju, ali možemo se dogovoriti za mlade, kad ga budem razmnožava. Moj kum ima kuju, skoro tako veliku ka Medo. Ako ’oćeš, moreš dobit jednog malog iz legla. Nego, koliko mi moramo vozit do te Slovenije?«

 

5

Tabor je bil urejen v vojaškem slogu, z razprostrto kamuflažno mrežo in nekaj maskirnimi vojaškimi šotori. Tudi obiskovalcem so naročili, naj se oblečejo čim bolj nevpadljivo. In ker so bili tako pazljivi, je bilo še toliko bolj nerazumljivo, da so imeli nameščene velike prenosne zvočnike, iz katerih je donela glasna tehno glasba. Pred enim od šotorov je stal improviziran pult s točenim pivom, v ozadju pa sta se na ražnjih obračala jagenjček in odojek. Nekoliko dlje je manjša skupina ljudi postavljala improviziran ring v premeru kakšnih pet metrov. Brez ringa in pasjega laježa, ki je občasno prekinil glasbo, bi bila skupina okoli šestdesetih ljudi videti kot kakšna tekila-gverila varda, sestavljena večinoma iz občanov v zrelih letih s pivskimi trebuhi, ki niso bili ravno ustvarjeni za ʼskakanjeʼ po gozdu.

Nekateri udeleženci so že bili tudi močno pod vplivom alkohola in zato precej glasni, saj so si prizadevali preglasiti glasbo. Pogovarjali so se v pravi mešanici jezikov. Prevladovale so hrvaščina, slovenščina in nemščina, slišati pa je bilo tudi kakšno italijansko in celo madžarsko besedo. Tukaj, globoko v gozdu, so bili sproščeni in na varnem pred nezaželenimi očmi in ušesi.

Med vsemi temi ljudmi pa je še posebej izstopal Čizmić, ki je bil vsaj za glavo višji od ostalih in tudi najglasnejši. Inšpektor Čizmić se je povsem zlil s svojo vlogo in se glasno pritoževal nad muziko.

»Pa jebemu svetca, ljudi, ne možete vrtit janje uz takvu muziku! Neće biti pravoga ukusa …«

Slovenec Aleš je čisto besen potegnil Azema na stran.

»Koji ti je kurac, koga si to pripeljal s sabo? Prvič je tukaj pa ves čas nekaj tuli okoli muzike. Model mi sploh ni všeč. Pa še šarplaninca je pripeljal na borbe! Ej, šarplaninca!«

»Glede šarplaninca … človek je pripravljen stavit ekstra deset tisoč na vsako borbo, tako da to ne bi smelo bit problem,« mu je v tekoči slovenščini odgovoril Azem. »Glede muzike, kar pusti ga, se bo že navadil. Saj vidiš, da je kmet, ki posluša, karkoli že poslušajo kmetje. Moraš ga razumet. Naslednjič mu bo že kul, še opazil ne bo. Če pa mu jagenjček ne bo všeč zaradi muzike, naj jé odojka, ali pa naj ostane lačen, če mu tako paše.« Azema je cela situacija močno zabavala.

»Daj mu pol reci, naj se malo umiri, ker mi gre res na živce. Dokler jaz organiziram dogodke, bomo poslušal tisto, kar jaz rečem.«

 

Novak je iz svojega skrivališča z daljnogledom opazoval dogajanje okoli ringa. V takšni zasedi bi ponavadi poiskal položaj kje višje, v vejah kakega drevesa, ampak tokrat to ni bilo mogoče zaradi goste kamuflažne mreže, ki bi mu ovirala pogled. Namesto tega si je našel položaj oziroma si je svoje skrivališče pripravil v isti vidni višini. Dan prej je našel mesto, s katerega je dobro videl ring in prostor okoli njega, potem pa je, tako kot so ga naučili v vojski, v izvidnici, s pomočjo tistega, kar je imel v danem trenutku pri roki in nekaj žice ter majhnega uvelega grmovja naredil ogrodje za čisto nov grm, v katerega se je lahko skril, čezenj pa razpel kamuflažno mrežo in položil še nekaj posekanih gostih vej. Bil je tako dobro skrit, da bi njegov umetni grm prepoznali šele s par metrov oddaljenosti. Zdaj je opazoval dogajanje in se po tihem smejal Čizmiću. Po njegovi gestikulaciji je sklepal, da se je dobro vživel, vendar pa ga zaradi glasne glasbe ni slišal. Potem pa mu je Čizmić dal signal – z mlajšim moškim v cargo hlačah in maskirni majici je izmenjal nekaj besed, poskusil nazdraviti z njim, čemur se je tip izognil, potem pa je sam na eks spil pol litra piva, tako da se mu je pocedil po sivih brkih, in vrgel plastični kozarec čez ramo, ne da bi bil pretirano pozoren, ali bo koga zadel. Se pravi, to je Aleš Slovenac! Še nekaj časa ga je spremljal z daljnogledom.

Ura je kazala pol štirih in Novak je po radijski zvezi dal signal inšpektorju Petkovšku, naj začne zapirati obroč. Šestdeset policistov, ki jih je tokrat spremljala tudi specialna enota, je zaprlo glavne dostopne poti in iz treh smeri obkolilo prizorišče. Po načrtu naj bi na prostor vdrli takoj potem, ko se bo začel prvi pasji boj in bodo vsi osredotočeni na dogajanje v ringu. Inšpektorji pa so razmišljali tudi o tem, da bodo imeli ob tako načrtovani akciji, torej, ko se bodo pasji boji že odvijali, tudi tožilci precej lažjo nalogo na sodišču. Novak je znova pogledal skozi daljnogled, da bi našel Aleša, a tokrat je opazil nekaj precej zaskrbljujočega.

Že prej je v Aleševi bližini opazil visokega in nabildanega plešastega mišičnjaka v črni majici z napisom Proteini.si, ki je izgledal, kot da bi bil v mladosti vodja skinheadov ali fuzbalskih navijačev, vendar prej ni pritegnil njegove pozornosti. Zdaj pa je opazil, da mu Aleš nekaj šepeta in kaže na Čizmića. Ta je bil že malo v rožicah in se ni povsem zavedal, kaj se dogaja okrog njega. Mišičnjak si je nato meni nič, tebi nič narisal linijo belega na zaslon mobilnika in jo veselo posnifal, Čizmić pa je odvrgel čik, na telefonu pogledal, koliko je ura, in se napotil stran od ringa.

Telefon! To sploh ni bila slaba ideja. Poklical je Čizmića, da bi ga opozoril, vendar se ni oglasil. Poskusil je še nekajkrat, a brez uspeha. Pogledal je skozi daljnogled, in ker ga ni videl, je Novaka za hip zajela panika. S pogledom je poiskal mišičnjaka, ki je stal na istem mestu, zato si je malo oddahnil. Še enkrat je segel po telefonu, ko je videl, da so začeli obiskovalci stopati k ringu. Začelo se je! Opazil je, da so na eni strani k ringu privedli belega bulterierja, ki so se mu ljudje raje umikali, medtem ko psa na drugi strani ringa najprej ni videl zaradi folka, ki se je drenjal tam. Ko ga je zagledal, pa ni mogel verjeti svojim očem! Medo?! Folk je začel bežati na vse strani, gledalci so skakali drug čez drugega, se prerivali, kar niti ni bilo tako nenavadno, saj je bil Medo prej podoben kakšnemu majhnemu grizliju kot psu. Zdelo se je, da je čisto podivjan; oči so mu žarele, dlaka mu je štrlela pokonci, da je bil videti še večji, ob tem pa je ves čas lajal, renčal in grizel vse, kar mu je bilo na poti, da se mu je iz gobca cedila kri, pomešana s slino. Za sabo je vlekel Čizmića, ki ga ni mogel ali hotel preveč miriti.

»Dalmatinec, kaj pa počneš, koju pizdu materinu!« se je drl Aleš, ki je bil čisto iz sebe, saj mu je novi prišlek uničil dogodek, še preden se je ta sploh začel.

»Pazite ljudi, ota mi se kontroli!« je vpil Čizmić in vlekel psa k sebi, vendar le toliko, da ne bi res koga ugriznil.

Novak je pravkar hotel dati inšpektorju Petkovšku znak, naj začne z akcijo, ko je zaslišal njegov glas po megafonu, ki je obveščal prisotne, da je viška policija obkrožila območje in da so vsi prisotni aretirani. Petko je imel tudi svoje slabe strani, ampak tajming ni bil ena od njih.&