Se še spomnite, kako je leta 2007 in 2008 po svetu zaokrožila vest o tako imenovan zakonu privlačnosti, ki je bil predstavljen v dokumentarcu Skrivnost (The Secret)? Eden od sodelujočih v dokumentarcu, Bob Proctor, za katerega ne vem, od kod je dobil moj elektronski naslov, me je leta 2009 sam od sebe kontaktiral in mi ponudil več možnosti internetnega zaslužka. Ena teh je bila možnost, da za 250 ameriških dolarjev (kar sem tudi storila, da) znotraj amazon.com zakupim določen spletni prostor in odprem svojo spletno trgovino, v kateri sem si lahko izbrala tri kategorije izdelkov in znotraj vsake kategorije prodajala devet izdelkov, torej skupaj sedemindvajset izdelkov v okviru amazon.store.com oz. aStore, ki ga zdaj ni več. K temu so nam priložili spletne strani, kjer smo oglaševali svoje trgovine. Poleg tega so nam dali možnost Google Ad Sense in nam dejali, da lahko čez pol leta zahtevamo refundacijo, če ne bomo uspeli, a seveda, so nam zagotovili, da se to ne bo zgodilo. Ko sem jim čez eno leto pisala, da želim refundacijo, spletna stran ni več obstajala. Poleg tega mi je Bob Proctor ponudil tudi druge možnosti hitrega in lahkega zaslužka, na primer, kako lahko v nekaj dneh naredim knjigo in jo prodajam na spletu. V obeh primerih se je izkazalo, da je šlo za spletno prevaro oziroma prevarantstvo, kako lahko na hitro zaslužimo denar z znanjem in delom drugih, če znamo v pravem trenutku investirati in pograbiti pravo priložnost. To je v bistvu (kako deluje) zakon privlačnosti, ki pa v resnici ne deluje na nobeni želji, saj si denimo jaz sploh nisem želela tega, kar mi je Proctor prodal. Pravzaprav o tem sploh nikoli nisem razmišljala, kaj šele si tega želela.
Moj članek je tako usmerjen proti tem, ki trdijo, da se družba in svet odzivata na naše želje, a iskreno rečeno, ne vem, na katere želje? Na moje zavestne in hotene želje že ne! V času od 2009 do 2022 sem imela natanko tri želje, od teh se ni nobena uresničila, ne glede na to, kako sem si jih želela, o tem razmišljala in nenehno delovala v tej smeri. Morda pa se ta zakon odziva na želje prevarantov, kako čim več ljudi na hiter in lahek način opehariti in zaslužiti na naš račun? To je moj sklep, kako in za koga deluje t. i. skrivnost.
Letos sem po dvaindvajsetih letih napisala trilogijo kratkih zgodb Lezbijka in Rozamunda, ki sem jih namerno objavila na internetu (lahko bi jih tudi v tiskani verziji), ker sem želela preveriti, kakšen, če sploh, vpliv ima objava na internetu – to govorim glede mojega osebnega intimnega življenja in v nobenem drugem smislu, nisem želela nikogar drugega promovirati, razen svoje osebne želje in preference (tudi Rosamund Pike, na katere račun napišem samosatiro, nisem želela promovirati). Prav tako sem želela opozoriti, da so algoritmi homofobni in da ne delujejo na primer za lezbijke, saj so jih naredili beli anglosakonski moški zase in za svoje preference. Na ta način sem se želela pošaliti tudi na račun zakona privlačnosti in interneta in kako jih ljudje jemljejo preveč resno, saj sploh nimajo takšnega vpliva na naše osebno življenje, kakor bi si mislili, torej da po zakonu privlačnosti tudi, ko izraziš neko željo v tem mediju, ta ne deluje. Skratka, z objavo svoje zgodbe sem želela preveriti, če bo kakšen odziv na mojo razgaljeno željo in kako se bodo na to odzvali algoritmi. Seveda, da ni bilo nobenega odziva in še enkrat sem dokazala, da zakon privlačnosti ne deluje.
Enako velja za vsa družbena omrežja, Facebook, Instagram, Twitter, TikTok, Youtube, The L Chat. Ljudje oglašujejo sebe in svoje dejavnosti, čustva, dejanja, izkušnje, namere, kakor da bo to imelo kakšen vpliv na njihovo osebno življenje oziroma kar želim reči je, da si ljudje mislijo, da imajo ti večji vpliv, kakor ga dejansko imajo. Do danes nimam Instagrama, Twitterja, TikToka, Youtuba. Od 2009 do 2019 sem imela FB profil, a sem se na podlagi desetletnih izkušenj odločila, da ga nimam, ker sem ugotovila, da za to, kar želim sporočiti, FB publika ni primerna. Ne pričakujem več, da bo na FB kdo prebral kakšen članek, četudi bo zgolj stran ali dve dolg in napisan v lahkotnem, razumljivem tonu.
Do podobne ugotovitve sem prišla tudi na podlagi tega, ker zadnji dve leti spremljam The L Chat (spletno pogovorno stran za lezbijke). Prav na podlagi The L Chat sem opazila, kako ljudje pripisujejo prevelik pomen tako družbenim omrežjem kakor tudi nadaljevankam, filmom, zvezdnicam, pevkam, športnicam in podobno, čeprav še vedno vsak dan nekajkrat na dan preverim, o čem se pogovarjajo in takoj izvem, katera od zvezdnic je razkrila, da je lezbijka, biseksualka, v razmerju z žensko; katere novi lezbični liki so v kateri nadaljevanki, filmu in podobno. To mi je zanimivo toliko, kolikor mi daje število lezbijk po svetu samozavest in spodbudo, da nas je v določenih okoljih, npr. v Ljubljani, v Sloveniji, veliko več, kot si mislimo; prav tako, da so lezbijke drugod po svetu eminentne, znane, vplivne, bogate ženske in ne nekaj nepomembnega, obrobnega in neznanega kakor v Ljubljani, Sloveniji. In naj še dodam, če vsake toliko časa pregledam Instagram lesbians, TikTok lesbians, Youtube lesbians, to ne pomeni, da dejansko pripisujem pomen in moč Instagramu, TikToku. Na splošno se mi zdi, da so SM predvsem mediji, ki odslikavajo narcisoidnost sodobne kapitalistične družbe, ne pa njeno povečano družabnost. Prav tako se mi zdi pomembno povedati, da mobilni telefoni ter z njimi družbena omrežja nimajo takšnega vpliva na naše osebno življenje, kakor si domišljamo. Sama nimam interneta na telefonu, ampak ta opravlja zgolj funkcijo telefonskih pogovorov in sms sporočil.
Prav tako, kakor že samo ime pove, gre za družbena in ne družabna omrežja – ne gre za to, da bi naše osebne (prijateljske in partnerske) zadeve cvetele, ampak da bi uspevala družba in družbenost, ki pa je v temelju definirana kot kapitalistična družbena ureditev – zato tehnološka podjetja tako dobro uspevajo in imajo tako velik vpliv. Kajti v kapitalizmu ima dejansko družbeno moč samo tisti, ki ima kapital, torej lastništvo, človek pa je upoštevan le kot predmet uporabe. Zato na Instagramu ali Facebooku lahko vidite na milijone fotografij posameznikov/posameznic, ki razkazujejo sebe – svoj posel, svoje družine, partnerje/ke, a to ne počno v smislu družabnosti, ampak (narcisoidnega) oglaševanja in zato so tudi Facebook, Instagram, Twitter, TikTok tako finančni uspešni, saj so družbena omrežja namenjena ustvarjanju in promoviranju gospodarstva, ne pa družabnosti in medčloveškim odnosom. Enako velja tudi za vse spletne strani, ki ponujajo posel zmenkanja in spoznavanja novih partnerjev/k.
A družabnost v primerjavi z družbenostjo pomeni drugačno kvaliteto medsebojnih odnosov med ljudmi, kjer veljajo vrednote na primer odgovornosti – odgovornost za drugega omejuje mojo samovoljo, zadeve pa se urejajo v duhu soglasja in sodelovanja, kakor pravi Repar v knjigi Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek (2020). Družabnost uresničuje novo kvaliteto medsebojnih odnosov med ljudmi in odgovorno upravljanje z osebnim in družbenim premoženjem ter z naravo. Poudarek je torej na družaben, ne na družben. Družabnost kot oblika medsebojne naklonjenosti in solidarnosti med ljudmi v kapitalističnem sistemu razpada. Globalizacija neoliberalnega kapitalizma uničuje prav to razsežnost človekove medsebojne pripadnosti, ker spreminja posameznike v objekte različnih interesov. Kot taki pa nimajo nobene družbene moči več, ker nimajo več kohezivnih silnic medsebojnega sobivanja in sovplivanja. Repar na tem mestu utemeljuje nujnost obnove družabnosti kot temeljnega veziva družbe. »In prav družabnost, globina in višina odnosov med ljudmi, v srečanju med posamičnikom in posamičnikom, v konkretni skupnosti ali srečevanju različnih konkretnih, poedinih skupnosti, je bistvo same družabnosti.« (Repar 2020, 45)
In da se za konec navežem še na zgoraj začeto misel o skrivnosti … Menim, da poznam odgovor, zakaj se naše želje ne uresničijo, čeprav nam stvaritelji tega ‘principa’ pravijo, da so bojda zadeve bolj kompleksne in da si morda česa sploh v resnici nisem želela. V resnici? Kaj to pomeni? Nekaj časa sem se ukvarjala z željo, da ugotovim, kako ta deluje in gotovo lahko potrdim, da sem si te želje v resnici želela. Ne verjamem, da želja deluje, dokler se ne izpolni in nato preneha. Želja deluje vedno na vseh ravneh, in ko si izpolnimo eno željo, se pojavi nova želja. Meni se je zdelo pomembnejše opozoriti na to, da ne nasedamo tem, ki govorijo o neki skrivnosti in kako se nam (ne)uresničijo želje ter kako to nekateri (po)znajo bolje od nas. Nihče ne pozna naših želja bolje od nas in nihče nam ne more govoriti o tem, kaj smo si v resnici želeli in kaj ne, to vemo le mi sami. Tisto, česar ne povedo ti, ki govorijo o tej skrivnosti, je, da smo ljudje vedno vpeti v niz odnosov in da smo v uresničevanju želja soodvisni, torej gre za to, da uresničevanje želja ni vedno odvisno le od nas samih (zlasti, ko gre za partnerstvo, prijateljstvo, kolegialnost), ampak od tistih, s katerimi smo v takšnih in drugačnih odnosih in na katere se naslavljamo.
In naj ponovim, da je to skrivnost finančnega uspeha in družbene moči tehnoloških podjetij, ki so ustvarila družbena omrežja.
