Kaj 32 let po tem, ko so se Slovenke in Slovenci z zgodovinsko enotnostjo praktično enoglasno na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo in odcepitev od Socialistične federativne republike Jugoslavije, sploh pomeni biti Slovenec? Razen ob izjemnih uspehih naših športnikov, ko anonimizirani v družbenih agregatih na stadionih ali v lokalih pred televizijskimi ekrani izgubimo kritično distanco do vseh ponotranjenih konceptov, ki delijo, je videti, da je od zgodovinske enotnosti ostala le še poenotujoča politična komponenta. Takrat, ko strnemo vrste v uporu proti tujim oblastnikom. A tudi v tem kontekstu so osebni interesi domačih politikov in njihovih podpornikov večkrat nad tem, kaj je dobro za vse državljane. Čeprav se tujcem radi pohvalimo, da sta ravno kultura in jezik tisto, kar je zapisano v DNK naše narodne identitete, je tudi kultura polje specifičnega ideološkega boja. Med neželenimi besedami je v t. i. visoki kulturi tudi pojem domoljubja, ki ga SSKJ definira kot »ljubezen do doma, domovine«. »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu,« je že davnega leta 1964 zapisal eden največjih slovenskih in evropskih pesnikov Tomaž Šalamun. In videti je, da se po Francetu Prešernu v več stoletjih ni našel »heroj«, ki bi razmisleku in zdravemu ponosu na to, da živimo v državi, v kateri je tudi za tiste, ki se imajo za razmišljujoče posameznike, intelektualce, liberalce, dovoljeno biti ponosen na lastno državo, njene naravne bisere in običaje. Vsaj ne »heroj«, ki bi bil rojen na naših tleh. »Celostno gledano je za življenje najboljša država Slovenija,« je prepričan naš sogovornik, umetnostni zgodovinar, pisatelj in predavatelj Noah Charney, Američan, ki z ženo Slovenko že dobro desetletje živi v Kamniku. Glavni promotor Slovenije, kot ga opišejo številni, ki se je širši javnosti priljubil s knjigo Slovenologija – Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej, v kateri s pronicljivo duhovitostjo izrisuje koordinate kulturnega, družbenega in političnega življenja v podalpski deželi.Slovence mora večkrat poučiti, kako naj se brez slabe vesti samopromovirajo tako v znanosti kot v turizmu in zakaj je to pomembno. Zakaj v lastni državi najdemo več slabih kot dobrih stvari in raje kritiziramo, kot da na državo, v kateri živimo, večkrat pogledamo skozi prizmo kvalitete bivanja v drugih državah? Zakaj raje »jamramo«, kako je pri nas vse slabše kot drugje? O vsem tem smo se pogovarjali z našim tokratnim sogovornikom.
Slovenija, najboljša država na svetu?
