AirBeletrina - Spoprijemanje s klasiko 17 – Cicerov Za pesnika Archiasa
Ilustracija: Shutterstock Ilustracija: Shutterstock
Panorama 14. 1. 2025

Spoprijemanje s klasiko 17 – Cicerov Za pesnika Archiasa

Naj vas popeljem nazaj v preteklost, v razred gospe Chen. Obiskoval sem tretji razred. Učili smo se, kako napisati esej. Gospa Chen nas je naučila, kako pripraviti prepričljive argumente, in sicer s pomočjo Cicerovih besedil, prilagojenih za sedemletnike. Napisati smo morali esej v podporo določeni tezi. Esej bi se morali začeti z uvodom, v katerem bi podali tezo ali vprašanje, zaradi katerega esej pravzaprav sploh nastaja. Nato bi morali izpostaviti tri točke v podporo svojemu argumentu. Nazadnje pa naj bi sledil še zaključek, v katerem naj bi ponovili vprašanje in strnili svoje točke v podporo argumentu, da ne bi ostala več niti senca dvoma o tem, kaj smo pravzaprav želeli povedati. Spomnim se, da sem pisal, zakaj je sladoled moja najljubša hrana. To je bila za sedemletnika strašno resna tema.

O tem sem leta 2013 že pisal v članku, ki je pozneje postal moj najpogosteje bran članek na spletišču AirBeletrina. Američani in Britanci se Cicerovega pristopa k argumentiranju naučimo še bistveno prej, preden vemo, kdo je Cicero sploh bil, pogosto pa sploh nikoli ne preberemo nobenega od njegovih besedil, ki so preživela več tisočletij. Cicero je ultravplivnež. Dejstvo, da je bil najpogosteje citiran avtor med francosko revolucijo, dokazuje, kako zelo zimzelene so pravzaprav njegove ideje. Večina tistih, ki se učimo, kako razpravljati, pisati in argumentirati, se tega lotevamo v Cicerovem slogu, tudi če se tega sploh ne zavedamo.

Gospa Chen nas je naučila, kako pripraviti prepričljive argumente, in sicer s pomočjo Cicerovih besedil, prilagojenih za sedemletnike.

Mark Tulij Cicero (106–43 pred našim štetjem) je bil rimski državnik, govornik, odvetnik in filozof, znan po svojih prispevkih na področju retorike, politike in filozofije. Cicero, ki se je rodil v razmeroma bogati družini, je napredoval po lestvici rimske politike in postal eden najvplivnejših glasov takratne republike. Čeprav ni bil član tradicionalne rimske aristokracije, si je prislužil pomembno priznanje in spoštovanje s svojimi izjemnimi sposobnostmi govorništva in pripadnostjo idealom republike. Služil je kot konzul, kar je bila najpomembnejša funkcija v rimski republiki, in postal oster nasprotnik avtoritarizma, zlasti med vzponom posameznikov, kakršen je bil Gaj Julij Cezar. To je sčasoma privedlo tudi do njegove tragične smrti: Cicera so namreč usmrtili kot političnega disidenta po atentatu na Cezarja in boju za prevlado, ki mu je sledil.

Cicerove ideje o argumentiranju so ključnega pomena za preučevanje retorike in še vedno ostajajo pomemben del sodobnega diskurza o prepričljivi komunikaciji. Ne glede na to, ali argumentirate svoje ideje ustno ali pisno, njegov način argumentiranja še vedno velja za najboljšega. Retoriko je obravnaval kot kombinacijo logike, čustvenega pozivanja in verodostojnosti, zavzemal pa se je tudi za uravnoteženo uporabo vseh teh elementov za učinkovito prepričevanje občinstva. Njegove metode so podrobno opisane v delih, kot so De Oratore, Brutus in Orator, v katerih poudarja pomen prilagajanja argumentov glede na občinstvo in kontekst. Cicero je menil, da bi moral uspešen govornik do potankosti obvladati jezik in tudi dobro razumeti pravo, filozofijo in človeško psihologijo.

Mark Tulij Cicero je bil rimski državnik, govornik, odvetnik in filozof, znan po svojih prispevkih na področju retorike, politike in filozofije.

Eden od Cicerovih najtrajnejših prispevkov pa je njegova delitev retorike v pet kanonov: zamisel, ureditev, slog, spomin in podajanje. »Zamisel« vključuje odkrivanje najprepričljivejših argumentov, »ureditev« pa njihovo koherentno organizacijo. »Slog« zajema izbiro jezika in tona, da bodo argumenti obenem prepričljivi in da se bodo poslušalci z njimi lahko poistovetili. »Spomin« zagotavlja, da lahko govorec tekoče poda argumente (in pri tem ne uporabi prepogosto mašil »uh« ali »pač«), »podajanje« pa zadeva učinkovite verbalne in neverbalne namige. Takšen strukturiran pristop k argumentaciji je bistvenega pomena za javno nastopanje in ga na tečajih retorike poučujejo še danes. Ker je bil Cicero odvetnik in je govoril pred rimskim senatom, se je osredotočal na govorjeno argumentacijo. Njegove lekcije pa uporabljajo tudi za pisne eseje.

Mark Tulij Cicero (106–43 pr. n. št.) (Fotografija: Musei Capitolini, Kapitolski muzeji, Rim)

Cicerovo delo poudarja pomen etosa (verodostojnosti), patosa (čustvenega pozivanja) in logosa (logičnega sklepanja) pri prepričljivem argumentiranju. Cicerove ideje, v katerih je dokazal, da pri prepričevanju ne gre zgolj za logiko, pač pa tudi za čustvene in etične vidike, spodbujajo celovit pristop h komunikaciji, ki spoštuje in razume vidik občinstva. Njegovi vpogledi so oblikovali zahodnjaško razmišljanje o retoriki in postavili temelje za sodobne discipline javnega nastopanja, pravnih argumentov in debat, še naprej pa nudijo tudi dragocena orodja za učinkovito in etično prepričevanje na različnih področjih.

Njegovo delo Za pesnika Archiasa (Pro Archia Poeta) je primer Cicerovih argumentov v praksi. Cicerov govor Pro Archia v latinščini je eden njegovih najbolj znanih govorov. Z njim se je leta 62 pred našim štetjem postavil v bran prijatelju Aulusu Liciniusu Archiasu. Archiasa, grškega pesnika, ki je pomembno prispeval k rimski kulturi, so obtožili, da pravno gledano ni rimski državljan, zaradi česar naj po rimskem pravu ne bi imel pravice do uživanja nekaterih privilegijev in zaščite. Cicero ga je vzel v bran, ne le da bi ga zaščitil, pač pa tudi da bi zagovarjal vrednost umetnosti, literature in intelektualnih prizadevanj v rimski družbi. Govor Pro Archia torej služi kot pravna obramba in strasten poklon umetnosti.

Cicero slavi literaturo in umetnost kot sredstvo za moralno in kulturno obogatitev ter pravi, da je življenje, posvečeno literaturi, plemenito in koristno za celotno družbo.

Cicero v govoru večplastno zgradi svoj argument in pri tem uporablja tako pravne kot tudi moralne utemeljitve. Najprej se posveti tehničnim vidikom rimskega državljanskega prava in pri tem trdi, da je Archias državljanstvo pridobil zakonito. Ciceron pravi, da je Archiasu državljanstvo podelilo mesto Heraclea, ki je bilo povezano z Rimom in je svojim državljanom omogočalo uživanje rimskih državljanskih pravic. Cicero to trditev podpre s pričevanji in pravno dokumentacijo, s čimer želi nedvoumno utemeljiti Archiasovo državljanstvo.

Cicero pa se poleg pravnih argumentov usmeri tudi na bolj filozofsko in etično prepričevanje ter slavi vlogo pesnikov in intelektualcev v družbi. Trdi, da si Archias kot pesnik, ki je obogatil rimsko kulturo, zasluži zaščito in spoštovanje v skladu z rimskim pravom. V tem delu Cicero slovito slavi literaturo in umetnost kot sredstvo za moralno in kulturno obogatitev ter pravi, da je življenje, posvečeno literaturi, plemenito in koristno za celotno družbo. Člane porote pozove, naj pomislijo, kako ponosni so na kulturne dosežke Rima, in jim pove, da Archiasovi literarni prispevki veličino Rima le še povečujejo.

Njegovo »podajanje« je dinamično, saj pritegne pozornost občinstva in strastno poudarja tisto, kar mu govornik želi sporočiti.

Pro Archia je odličen primer Cicerovega retoričnega sloga, v katerem uravnoveša logične argumente (logos, saj se še spomnite tega izraza?) in čustveno pozivanje (patos … pozneje vas morda čaka kviz) ter tako poskrbi za lastno verodostojnost. (Kako že rečemo temu? Res je! Etos). Učinkovito uporablja »pet kanonov retorike«. Cicero si »izmisli« pravno in kulturno odmevne argumente, jih »uredi« tako, da začne s pravnimi točkami in se nato pomakne na širši kulturni pomen, in »stilizira« svoj govor s prepričljivim jezikom, ki povzdiguje pomen umetnosti. Njegovo »podajanje« je dinamično, saj pritegne pozornost občinstva in strastno poudarja tisto, kar mu govornik želi sporočiti.

Cicero v zagovoru Archiasa dokaže, da mojstrsko obvlada prepričljivo retoriko, in sicer tako da preprost pravni zagovor pretvori v poziv za zaščito in spoštovanje intelektualcev. Njegova kombinacija logične strogosti in umetniškega izražanja v delu Pro Archia, ki še vedno služi kot model za prepričljivo argumentiranje, odraža trdno vero, da moč besed lahko obenem vpliva na um in na srce.

Gospa Chen bi se s tem nedvomno strinjala. Če bi moj esej napisal Cicero, bi se imenoval Pro Gelato, saj gelatus v latinščini pomeni »zmrznjen« ali »mrzel«. V starodavnem Rimu sicer niso poznali sladoleda, so pa besedo gelato prevzeli Italijani in pri njih zdaj pomeni sladoled.

Ko bi le več slovenskih pisateljev upoštevalo Cicerove nauke …

Naslednjič beremo Galsko vojno Gaja Julija Cezarja, ki se mu je Cicero odločno upiral … pa mu nazadnje vse skupaj ni nič pomagalo.

*

Komentar Svetlane Slapšak: Odločen govornik in nežen oče

Obstaja še en Cicero, tisti radovedni, plodni, nečimrni, duhoviti in čustveno razdvojeni intelektualec z družinskimi težavami, strasten zbiratelj lepih predmetov in umetniških del iz Grčije, pisatelj, ki ima svojega založnika za najboljšega prijatelja … Cicero je namreč prvi evropski intelektualec, ki obsežno piše o sebi in svojem vsakdanjiku. Ne pozabimo, da je veliko časa posvetil prevajanju iz grščine: termini, ki jih je prevedel on, so (latinska) osnova abstraktnega slovarja vseh evropskih jezikov.

Cicero je prvi evropski intelektualec, ki obsežno piše o sebi in svojem vsakdanjiku.

Glavni vir so Cicerova pisma prijateljem in družinskim članom ter razprave, v katerih sam sebe poučuje in širi znanje, ki ga je pridobil med bivanjem v Atenah, kjer je sledil predavanjem v različnih filozofskih šolah. Zelo pogosto so ga ocenjevali kot »eklektičnega« filozofa, ki ni zgradil lastnega filozofskega sistema. Pri tem kritiki spregledajo specifičen položaj rimskega intelektualca, čigar glavna naloga je korist rimske države, v Cicerovem primeru rimske republike. Javna korist je torej njegov glavni programski okvir: Cicero se trudi podati čim več znanja o grški filozofiji in ustvariti čim boljše možnosti za napredek družbe, v kateri živi. In najočitnejši znak tega je prav prevajanje iz grščine.

Pisatelj danes lahko samo nostalgično vzdihne, ko bere pisma, ki sta si jih izmenjavala Cicero in njegov založnik Tit Pomponij Atik – koliko razumevanja, simpatije, jasnih skupnih ciljev, veselja ob usklajenem delu!

Javna korist je torej njegov glavni programski okvir.

Najbolj ganljiva pa so njegova pisma članom družine, posebej tista, ki odražajo njegovo skrb za hčer Tulijo in žalost ob njeni prezgodnji smrti. Je nežen oče, poln razumevanja in topline – tako se kaže lik tistega drugega Cicera, ki doma sname masko prodornega odvetnika in politika ter superiornost najboljšega govornika v Rimu. Njegova človečnost bralca povsem prevzame, saj vsaka senca egoizma izgine, ko Cicero ostane samo oče.