»Sram je zame postal način življenja«

Priznane, nagrajevane in široko prevajane francoske pisateljice Annie Ernaux (Annie Thérèse Blanche Ernaux, 1940) slovenski bralci do njenega prejetja Nobelove nagrade za književnost leta 2022 skorajda nismo poznali. Dotlej je bilo v slovenščino prevedeno zgolj njeno po mnenju kritikov osrednje delo, roman Leta iz 2008 (prevedla Maida Alilović, Didakta, 2010). V romanu, kjer je o sebi edinkrat pisala v tretji osebi, problematizira številne teme, ki jih obravnava v svojem opusu, tudi položaj ženske v Franciji od konca druge svetovne vojne do danes in njene različne vloge, vselej v senci moškega. Hladen, trd, nepredvidljiv svet, kjer materinstvo in ustvarjalnost ne moreta sobivati, je svet, ki ga avtorica razgrinja, da bi ga ohranila, rešila »delce časa, v katerem ne bomo nikdar več«, in se na ta način zavezala pisateljski obljubi, ki jo je ubesedila v začetku šestdesetih let.

Mladinska knjiga je leta 2023 izdala zbirko štirih zgodb Dogodek in druga besedila, s katero ste se bralke in bralci AirBeletrine že seznanili. V njih Annie Ernaux na temelju osebnih izkušenj problematizira teme erotike, strasti, ljubosumja in prepovedanega splava.

Leto kasneje pa je pri Cankarjevi založbi izšel še avtoričin avtofikcijski družinski triptih Tri besedila. Sestavljajo ga novele Mesto, Neka ženska in Sram, prvič objavljene v razdobju petnajstih let, v letih 1983, 1987 in 1997. Skupna tematika je avtoričino odraščanje v hladnem in vetrovnem normandijskem mestecu Yvetot, kjer se je kot edinka rodila v delavsko-kmečki družini staršema, ki ju portretira, ob tem pa skorajda vivisektično secira problematično, naporno dinamiko znotraj družine Duchesne in nezavidljivo atmosfero bližnje okolice, ki je je bila kot deklica deležna. Ob tem velja navesti, da avtoričin celotni, pet desetletij grajeni književni opus, ki obsega dobrih dvajset del, temelji na močni avtobiografskosti, pa vendar tako Ernaux kot interpreti njene pisave slednje ne označujejo kot avtobiografijo. Res je, da je pisateljičin močan zaveznik lastno izkustvo, ki ga s skrajno objektivnim, izčiščenim, surovim, skorajda suhoparnim (»nevtralnim«, kot se je izrazila sama) jezikom raziskuje na način spominjanja, spomina. Slednje razume kot osebno, intimno nujnost, ker »če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete«. In ko na drugem mestu izjavi, da »resnični spomin o sebi ne obstaja«, se njena pisava zazdi kot nenehna, skorajda srdita vnema po približevanju resničnosti, iskanju tistega občutka resničnosti, ki jo kot odraslo, samostojno, svobodno in uspešno žensko povezuje z ranljivo, v zadušljivo tradicijo delavskega okolja in takratnega časa ujeto deklico, kakršna je bila nekoč. Ker se zaveda, da je to edina in zadnja vez s svetom, iz katerega prihaja in katerega se je zavezala popisovati. Pri tem seveda ne gre prezreti, da na ta način ne želi zadostiti zgolj lastni, nemara tudi terapevtski potrebi po popisovanju lastnega odnosa z mamo, očetom, okoljem, s sramom, z ljubimcem, s prepovedanim splavom, z ljubosumjem – če se oprem na teme iz pisateljičinega celotnega opusa –, saj popisuje širšo (francosko) družbo nižjega razreda druge polovice prejšnjega stoletja. Njen mikrokozmos je vseskozi odsev makrokozmosa, njeno osebno izkustvo je nujno tudi družbeno izkustvo. Gre torej za izrazito družbeni, sociološki vidik pisave, ki se osredotoča na poskus osebnega in družbenega osvobajanja in s katero avtorica razkriva, kakor je med drugim zapisala komisija ob dodelitvi Nobelove nagrade, »korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina«.

Omejeni osebni spomin je v Treh besedilih socialni milje njenih staršev, milje, za katerega je Ernaux pri dvaindvajsetih letih, ko je šele vstopala v polje pisateljevanja, izjavila, da piše zato, da bi se maščevala v imenu svojih ljudi. Ljudi svojega okolja, ponižanih in razžaljenih, mož, kakršen je bil njen oče, žensk, kakršna je bila njena mati, ter deklic in deklet, kakršna je bila sama. In se ob prejetju Nobelove nagrade pet desetletij kasneje vprašala, ali je za izpolnitev te obljube naredila dovolj.

Problematiko vsake od treh novel Ernaux jasno in jedrnato napove na samem začetku, v nadaljevanju pa okrog vsakokratnega osrednjega lika razgrne retrospektivno zgodbo. Značilen je podroben opis okolja, ki ga Ernaux skuša razumeti, da bi razumela svoja starša in svoje takratno življenje. Ob tem datira obdobje pisanja posamezne zgodbe in v besedilih neredko preizprašuje razlog in namen svojega početja. Na ta način avtofikcijo sprevrača v dokumentaristično besedilo z močnim družbenim in sociološkim nabojem. V Mestu popisuje očeta, neizobraženega delavca oziroma malega trgovca kmečkega porekla v nenehni skrbi za preživetje družine, grobega ter nasilnega moža in očeta, njegovo nasilja polno otroštvo, njegovo bolezen in družinsko pričakovanje njegove smrti, materino zvesto skrb zanj, ob tem pa se spominja njunega s popolnim pomanjkanjem empatije prepredenega odnosa. »Morda pišem zato, ker si nisva imela več kaj povedati,« je nemara najzgovornejša misel, ki ne pojasni zgolj njunega odnosa, temveč tudi razlog njenega pisanja. Da bodo stvari dosegle svoj konec in ne bi bile zgolj doživete. Pisanje kot prisvajanje in hkrati slovo od preteklosti, iz katere je Ernaux sicer že zdavnaj izstopila, a jo je, »razredno prebežnico«, čustvena vez priklepala nanjo in ji narekovala, da o tem piše.

Prvi zgodbi vzporedna novela je Neka ženska, v kateri Ernaux opisuje mater in analizira njun odnos. Prične se z materino smrtjo v domu za ostarele v predmestju Pariza, katere osrednji vzrok je bila Alzheimerjeva bolezen, ki v terminalni fazi ne prizadene zgolj človekovih možganov, temveč povzroči odpoved tudi ostalih vitalnih organov. Odhod družinskega člana vzbudi močan čustven odziv, pisateljica razgrinja stiske žensk takratnega časa, omejenih z nenehnim nadzorom in nasiljem, prikaže vseprežemajočo žalost, občutke krivde in jeze, oblikujoče »podobo široke in bele sence nad mano«, kar izostri spomin na kompleksno, problematično vez med materjo in hčerjo. Pri tem je v ospredju proces hčerinega prestopanja iz nižjega, delavskega razreda v višji srednji sloj, v intelektualno sredino, kar je bilo kljub materinemu načelnemu odobravanju, da bi hčerki namenila boljše življenje, kakor ga je bila deležna sama, prepredeno z nezaupanjem, predsodki in konflikti. »Moja mama, ki se je rodila v podrejenem okolju, iz katerega se je hotela rešiti, je morala postati zgodba, da se lahko jaz počutim manj sama in zlagana v nadrejenem svetu besed in idej, v katerega sem na njeno željo prestopila. (…) V najstniških letih sem se odtrgala od nje in med nama je bil samo še boj«, zapiše. V spominih se vrača v kraje in prostore, kjer je mama še vedno živa, kot da bi s pisanjem »tokrat ona njo spravila na svet«.

Še trdneje v družbeni kontekst pa celotno delo postavlja sklepna novela Sram, kjer je v ospredju avtoričin spomin na dogodek, ki mu je bila priča pri enajstih letih, ko je oče v besnem napadu hotel ubiti mamo. Dogodek iz ropotarnice družinskih travm poleg okrutnosti namere privleče močan občutek razrednega sramu, ki se ga je deklica v tistem času pričela zavedati, ob tem pa priznano pisateljico ne le povezuje, ampak enači s tisto deklico. »Vse v našem življenju je postalo znamenje sramu,« zapiše. »Sram je bil nekaj normalnega, kar je bilo kot posledica že vpisano v poklicu mojih staršev, njunih denarnih težavah, njuni delavski preteklosti, naših navadah. V prizoru iz tiste junijske nedelje. Sram je zame postal način življenja. Pravzaprav ga sploh več nisem zaznavala, bil je v samem telesu.«

Anni Ernaux piše knjige, o katerih marsikdo še vedno govori z zadržkom. Knjige, ob katerih pogled drugega ni (več) nevzdržen, kakor je v svoji literarni avtorefleksiji zapisala v Sramu. Je pogled, soočen s pisavo, ki fikcijsko besedilo sprevrača v izrazito družbeno in ga s »potujitvenimi« elementi hkrati odmika od avtobiografskosti. V tem je njena izvirnost, osupljivost in (tudi politična) moč.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.