Štafeta branja: Tanja Jehart – Knjižni maček

Če v Sloveniji v običajni skupnosti na vprašanje, kakšne knjige bereš, odgovoriš »predvsem fantazijske«, najprej začutiš nelagodje sogovornika, ki mu je skoraj žal, da te je karkoli vprašal, nato pa obvezno sledi podvprašanje: »A Harryja Potterja pa to?«

Ne. Oziroma, bolj »pa to« kot Potterja. Fantazija ali fantastika je širok žanr z ogromno podžanri, in v tem sklopu so kilometri knjig in knjižnih serij, k sreči tudi že marsikatera prevedena v slovenščino, ki niso za otroke in ki niso Harry Potter. Ampak vseeno berem tudi fantazijske knjige za otroke.

Pa začnimo na začetku: kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Pa tudi pravljice na kasetah so pomagale.

Velikokrat me vprašajo, kdaj najdem čas za branje. A imam vedno pripravljen odgovor: 15 minut pred spanjem. Ko se hiša umiri in zvoki potihnejo, prižgeš svojo bralno lučko, sežeš na s knjigami obložene poličke in izbereš, v kateri svet se boš potopil danes. S tem si ustvariš rutino in, seveda, saj med bralci že vemo, da je v resnici drugače – nikoli ne ostane samo pri 15 minutah. Če te je našla prava knjiga, traja vsaj pol ure, včasih uro, neredko tudi »do konca knjige« in prav rado se zgodi, da zaslišiš jutranje ptičje petje, ko knjigo zadovoljno zapreš.

Seveda te mora prava knjiga najti. To se je zgodilo meni in to sem opazila tudi pri svojih otrocih. V življenju bralca enkrat pride prelomna knjiga, s katero užije popolno doživetje in čustveni vrtiljak, tako da želi takoj za njo najti še kakšno, ki ga bo podobno nasitila.

Nekoč sem nekoga slišala reči: »Zakaj bi bral?! Pisateljev je veliko in napišejo veliko knjig, jaz sem pa samo en, nikoli mi ne bo uspelo prebrati vsega.« Dandanes ob tej izjavi sicer sočustvujem, ampak name je vplivala ravno nasprotno. Na seznam si zabeležim čisto vsako knjigo, ki jo želim prebrati, in če bom kdaj prišla do konca, bom kvečjemu srečna, ker se bom lahko vrnila k ponovnemu branju zgodb, ki sem jih že prebrala in jih vedno znova rada prebiram. Knjigogramerska skupnost, katere del sem, me pri tem ovira, saj njeni člani ves čas priporočajo nove in nove knjige, tako da jim komaj sledim. Ah, ta naša skupnost – zdi se mi, da smo se v zadnjih nekaj letih kar precej razširili, a se niti ne čudim, tam se počutiš sprejetega in del ekipe.

»Pridi, danes greva v knjižnico,« je rekla Kitty, in že sva se z avtobusom peljali sicer samo dve postaji, ampak na za naju nepozabno čarobno avanturo v mesto, kjer je bila takrat Pionirska knjižnica, torej oddelek za otroke in mladino. Bila je popolnoma ločena od glavne stavbe, v kateri sta še danes osrednja knjižnica in čitalnica za odrasle, tako da si se v njej počutil domače in varno. Imeli sva izkaznico, ki jo je ona kot starejša med nama podedovala od najinega očeta, ko jo je prvič peljal med knjige, v ta čarobni prostor, kamor je že sam zahajal kot otrok. Na izkaznici je bila številka 73. Ne 1073 ali 5073, prav 73.

Kolikokrat sva prinesli kup knjig iz knjižnice, pa je bil že naslednji dan prebran? Poleti prav pogosto. Med šolskim letom redkeje, ampak tudi kupčki so bili nižji. In knjige niso skoraj nikoli bile tiste za obvezno branje, ne, tiste smo tako ali tako že imeli doma.

In tako sva se pomikali skozi police otroških in mladinskih zgodb, dokler nisva prebrali vsega. Ah, menda nisva prebrali vsega? Ne bi verjela, če ne bi bila zraven, in zato se dobro spomnim, da so na neki točki knjižničarke začele hoditi v arhiv in iskati knjige, ki jih že dolgo ni nihče bral ali povprašal po njih. Njo so zanimale zgodbe z Divjega zahoda, jaz pa sem imela raje nenavadna dogajanja v nenavadnih krajih ali pa celo izven tega sveta.

Kaj sem torej brala? No, eno stvar moram prav vedno poudariti: Harryja Potterja takrat nisem, ker je prva knjiga izšla šele, ko sem bila že zdavnaj odrasla. Še dobro se spomnim, da sem Jetnika iz Azkabana brala ob luči za kampiranje, pred šotorom, tisto leto, ko sem se poročila, Feniksov red pa mi je mož prinesel v porodnišnico, ker je ravno tiste dni iz ameriškega Amazona prispel iz prednaročila (takrat so se na Amazonu naročale samo knjige, in zaradi ilustracij sem želela imeti ameriško izdajo).

Po otroških in mladinskih knjigah je v srednji šoli najprej sledilo tisto, čemur danes pravimo bralni mrk. Oziroma ne, bilo je … domače branje … Od Iliade do Zaprtih vrat z obilo Cankarja in nekaj Prešerna vmes. Čeprav si danes upam priznati, da so klasiki, ki smo jih morali brati, podlaga za kakovostno branje, se še vedno ne strinjam s tem, kaj je v srednješolskih kurikulumih obvezno, in jih kar precej krivim za to, da povprečen odrasel človek v tej državi ne bere.

Mene sta k branju vrnili mladinska literatura in znanstvena fantastika. In to takrat, ko me načeloma knjige za mladino sploh »ne bi smele« več zanimati. Ob plači in ob posebnih priložnostih je bil obisk knjigarne ali antikvariata obvezen ritual. Antikvariati namreč pogosto skrivajo zaklade, ki so prijazni tudi denarnici, veliko sem jih našla tudi zase. Celo kak klasik je šel z menoj.

Potem so prišli na vrsto lagodni chick-liti – izposojala sem si knjige Jane Green in Marian Keyes, se seveda hihitala prigodam Bridget Jones, kasneje pa mi je v rokah pristala tudi knjiga o strastni zapravljivki, a takrat sem se tega žanra že naveličala. Tako sem tudi kriminalke večinoma nehala brati po osnovni šoli, morda sem včasih še posegla po družbenih romanih, ampak to je bila bolj izjema kot kaj drugega.

V tem času je nastopila še tehnična novost – tedanji vir za knjige je razširil svojo ponudbo in mi poslal prvi kindle (poštnina, carina, ni bilo druge možnosti). Z njim se je začelo branje v angleščini. Današnji bralci imajo skorajda lahko nalogo, angleško so se začeli učiti hkrati z vstopom v šolo, mi, starejša generacija, smo se z angleščino srečali šele na predmetni stopnji. In če si se mučil z lekcijami iz učbenika, ti branje angleške literature ni nujno šlo zlahka. Torej se je bilo treba vsemu šele privaditi. Vaja dela mojstra, in če prebereš veliko knjig v tujem jeziku, ti vsaka naslednja teče laže.

Še vedno sem prebirala mladinsko literaturo, takrat neprevedeno. John Green (nobene povezave s prejšnjo Jane), David Levithan in Rachel Cohn so bili moj go-to trio. Knjige, ki so jih za mladino napisali pisatelji, kot so ti trije in še mnogi drugi, Adam Silvera, Jeff Zentner, so se na kindlu začele kar množiti.

Takrat enkrat sem popolnoma brez vpliva TikToka podlegla tudi vampirjem. Serija Twilight se je v mojih rokah prevrtela najprej v angleščini, zatem še v slovenščini in nato še enkrat in še enkrat in še enkrat – ponovna branja so mi še vedno posebej v slast. Tisti občutek, ko si misliš, da se bo junak končno drugače, bolj pametno odločil? Glej ga, ni se! Za Bello je prišla Rose v Vampirski akademiji in za njo so prišle še Krvne vezi. Najlepše pri tem? Serije so dolge in se nikoli ne končajo. Ko je konec knjige, ni konec zgodbe, kot je to običajno, ampak vzameš v roke naslednjo in naslednjo. Dandanes je moderno napisati še predhodno zgodbo in nadaljevanje predhodne zgodbe, in čeprav se dobro zavedam, da je to narejeno zaradi zaslužka, uživam ob teh dodatnih pojasnilih o junakih, prav tako, kot si jih je zamislil avtor – ker želi, da vemo, zakaj je do zgodbe sploh prišlo, zakaj je lik tak, kakršen je.

Ko se je med neprebranimi pojavila V. E. Schwab s svojim stavkom: »Kell je imel oblečen nenavaden suknjič« – zgodba o dekletu, ki ji v življenju ni šlo nič prav, a je nato srečala Kella ter z njim in s pomočjo magije prehajala med svetovi – se je meni odprl svet sodobne fantazije.

Imela sem svoj profil na Goodreads in označevala knjige, ki sem jih prebrala, in predvsem daljšala seznam tistih, ki jih želim prebrati. Imela sem tudi profil na Instagramu, ampak bil je bolj osebne narave, za lepe fotografije, nikoli ni bil striktno ali sploh knjižni. Med lepimi fotografijami so nastale tudi redke objave prebranih knjig. Vedno sem si želela imeti tudi knjižni blog, saj imam o prebranem veliko mnenj. Ločen Instagram profil samo za knjige je bil tako zelo preprost približek – postala sem knjižni maček.

Tu pa tam se pojavi vprašanje, kako je nastalo moje profilno ime, in vedno povem tako: ko popiješ preveč alkohola, se prav rado zgodi, da imaš naslednje jutro mačka. Tako je tudi, ko prebereš dobro knjigo, nekaj od nje ti ostane. Če je res dobra, še dolgo premišljuješ o njej in pogosto se zgodi, da ne moreš takoj začeti nove – torej imaš bralnega ali knjižnega mačka. Book hangover je bil že zaseden, zato je knjižni maček ostal in s tem prispevkom dobil tudi svoj logo.

Maček je pogost spremljevalec čarovnic, in čeprav se ne oklepam samo branja knjig o magiji, vedno kaj posebnega najdem v knjigah, kjer je glavna protagonistka ženska, ki si vsaj nekoliko pomaga z magijo. Tale maček je prišel pozno in zato pogosto rečem, da zamujam knjigogram, a kaj dejansko želim s tem povedati? Tisti, ki so bili na knjigogramu že prej, leta pred mano, od vsega začetka, ko sem jaz še brala mladinsko literaturo, so prebrali kopico knjig, ki so se prebile na vrhove bralnih lestvic in morda danes veljajo že za moderne klasike fantazije – jaz marsičesa s teh seznamov sploh še nisem prebrala, ker kljub vsakodnevni vaji v branju ne pridem na čisto že s knjigami, ki jih želim prebrati v bližnji prihodnosti, kaj šele s temi, ki me čakajo že šest ali več let. Zamudila sem Sabriel, zamudila sem Eragona, pa tudi Discworld, Terryja Prattcheta.

In ravno zaradi vsega tega, kar sem napisala, bom vedno priporočala fantazijske knjige, tudi tistim, ki ne berejo. Mladim mladinske, odraslim tiste malo bolj pikantne – prav te so tiste, ki zadnje čase najbolj privlačijo svetovno knjigogramersko sceno. Zanimivo, kako je v tujini fantazijski žanr veliko bolj cenjen in opevan kot pri nas, kjer smo fantazijski bralci nekoliko ob strani, v enem takem mehurčku, v katerega le redko zaidejo bralci nežanrske literature. In zato vedno znova in znova priporočamo knjige, s katerimi je dobro začeti. Na mojem profilu lahko najdete tudi Highlight (poudarek) z znanstvenofantastično literaturo za začetnike. Knjigogramerke, ki so imele štafeto pred mano, imajo tudi fantazijska priporočila razdelana po podžanrih, tako da si grem tudi sama pogosto ogledat, kaj mi v kurikulumu branja še manjka.

In katere bom vedno priporočila? Žal, večinoma so še vedno neprevedene, a vešči bralci ne bi smeli imeti težav z branjem teh knjig v angleščini.

Leigh Bardugo: Vranja šesterica (Mladinska knjiga)

A naj vseeno začnem s serijo, ki je večinoma že prevedena. Glede na to, da je pritegnila staro in mlado po vsem svetu, na podlagi nje je bila posneta tudi televizijska serija (žal že ukinjena), bi priporočila prav Vranjo šesterico avtorice Leigh Bardugo. Z mojim še bolj osebnim priporočilom – čeprav je duologija popolnoma samostojna, je vseeno bolje, da najprej preberete predhodno trilogijo, ki se dogaja v Griševskem vsemirju, torej knjigo Senca in kost.

Amie Kaufman in Jay Kristoff: The Illuminae Files (slika naslovnice je iz izdaje založbe Knopf Books for Young Readers, 2015)

Nadaljujem priporočila v znanstvenofantastičnih vodah, a bom pri tem preskočila tako Douglasa Adamsa, saj menda ni več nikogar na svetu, ki ne bi prebral Štoparskega vodnika po galaksiji, kot tudi Asimova, ki je postavil temelje robotike, ki v SciFi literaturi veljajo še danes. Priporočila bi popolnoma nenavadno napisano trilogijo The Illuminae Files, ki se začne s knjigo Illuminae, avstralskih avtorjev Amie Kaufman in Jaya Kristoffa. Trilogija žal ni prevedena – nasploh so pri nas oziroma med bralci povsod po svetu avstralski avtorji nekoliko zapostavljeni. A ta dva sta že kar dobro poznana.

(Prvi dve predlagani seriji sta sicer bolj mladinski, vendar z zapleti in s filozofijo, ki prevetri tudi odrasle možgane.)

Jay Kristoff: Empire of the Vampire (slika naslovnice je iz izdaje založbe HarperCollins, 2021)

Za zadnje priporočilo pa predvsem priporočam, da ga ne bere mladina, čeprav smo tudi mi, ko smo bili mladi, najraje posegali po literaturi, za katero so rekli, da »še« ni za nas … Torej, če imate radi klasične vampirje, potem ne smete preskočiti avtorja iz prejšnjega odstavka, mene spremlja povsod. Jay Kristoff je napisal trilogijo Empire of the Vampire, za sladokusce, ki imajo radi Anne Rice in obvladajo zahtevnost poetičnega angleškega jezika. Dva dela sta že izšla, tretji izide novembra, vendar brez skrbi, v času, ko se boste prebili skozi prva dva, bo tretji že v knjigarnah.

Hvala, @Blebetanja, ki si bila moja predhodnica v Štafeti branja (o, glej, rima se!), da si mi zaupala zame tako pomembno pisanje, saj je moja velika želja, da se sliši tudi moj glas pri priporočilih za branje in moje navijanje, da se fantazijska literatura uvrsti med cenjene žanre in ob njej ne zamahne z roko, kot smo žal vajeni.

Štafeto predajam čarobno barviti Nataliji, ki se skriva za profilom @nat_in_books in knjige bere hitreje, kot jih meni uspe dodajati na svoj seznam branja. Je ljubiteljica pikantnih romantazij, hkrati pa se razneži ob klasikah, kot je Prevzetnost in pristranost.

___________________________________________________________________________________

Tanjo lahko spremljate na spodnjem profilu: