Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali.
___________________________________________________________________________________
Mi boste verjeli, če vam povem, da Instagram profil z imenom Booknjiga najprej sploh ni bil ustvarjen z namenom knjižnega bloga? Leta 2018 sem ga ustvarila, da bi raziskala trg knjižnih škatel, ki so jih takrat na veliko promovirali po angleškem Bookstagramu (in jih še danes!), da bi kaj takega pripeljala tudi v Slovenijo. Knjižne škatle so tematsko kurirane škatle, v katerih se dobi nova knjiga (ki je lahko presenečenje) in darilca, povezana z njo, kot na primer pismo avtorja, beležke, svinčniki, kazala, knjižne vrečke ipd. Kaj kmalu sem ugotovila, da je kot samostojno podjetje to nemogoče; v istem času pa sem vpisala tudi študij založništva in se odločila iz teme knjižnih škatel narediti zaključno nalogo. Booknjiga je tako skupaj s spletno stranjo hitro prerasla v profil in blog z objavami o knjigah, literarnih dogodkih in pogovori z različnimi ustvarjalci. Na začetku sem še premišljevala, ali bi pisala v angleščini, pa sem se hitro odločila, da tega nočem, da želim širiti ljubezen do branja in knjig v slovenščini, saj se je že takrat govorilo, da beremo premalo. Pa tudi knjižna skupnost na Instagramu in knjižno blogerstvo sta bila takrat še v povojih, do danes pa sta zrasla že tako, da sem izredno ponosna na vse, ki to skupnost soustvarjamo. Na začetku se je morda zdelo, da podpore knjižnega kroga ne bomo imeli, vendar so tudi založbe in knjižnice uvidele, da smo za takšnimi profili in vsebinami ljudje, ki z veseljem širimo odlične in kvalitetne knjige med ljudi. Moram priznati, da mi je ustanovitev bloga pomagala tudi pri marsikateri (študentski) zaposlitvi, saj so me tako prepoznali tudi prek tega imena.
Na začetku sem še premišljevala, ali bi pisala v angleščini, pa sem se hitro odločila, da tega nočem, da želim širiti ljubezen do branja in knjig v slovenščini, saj se je že takrat govorilo, da beremo premalo.
Na začetku študija se mi je zdelo, da pot v založniške sfere ne bo lahka, študirala sem nekaj, kar me je iskreno zanimalo, in prebrala vso možno literaturo, ki je bila na voljo, ampak kako priti do poznanstev? Že med študijem sem prvič delala na Slovenskem knjižnem sejmu kot prostovoljka (naše naloge so bile, da smo ljudi usmerjali po sejmu, hiteli po razne napise, usmerjali goste, skrbeli za manjšo koordinacijo; jaz pa sem recimo že takrat tudi kaj fotografirala in objavljala na svojem profilu), dve leti kasneje pa tudi prek študentskega servisa. Iskreno hvaležna sem ekipi kongresnega dela Cankarjevega doma, ki mi je dala to priložnost in me tudi seznanila z različnimi osebami na založbah, takrat se je pravzaprav vse skupaj začelo. Ni zastonj, kot pravijo, da se moraš pri takem delu tudi mrežiti. Vse skupaj mi je tako dalo dodaten zagon, da sem začela v prostem času aktivno ustvarjati knjižne vsebine, postavila tudi novo spletno stran, naredila YouTube kanal, začela sodelovati z različnimi založbami, vse skupaj pa je posledično pospremila tudi večja pojavnost v medijih. Vsakič znova sem vesela, ko založbe in organizacije, ki se ukvarjajo z literaturo in različni mediji, povabijo knjižne blogerke k sodelovanju, k sooustvarjanju ali kot gostje v podkastih, televizijskih oddajah ali na radiu. Sama sem se na tem področju angažirala tako, da za našo skupnost pripravim tudi srečanje, na katerem izmenjamo različne izkušnje, se česa novega naučimo (saj v goste povabim različne strokovnjake) in se skoraj vse na enem mestu podružimo. Tudi pri reviji Bukla so se odločili, da bodo v novi rubriki #knjigogram več prostora dajali knjižnim ustvarjalcem (to rubriko uvaja zadnja številka), s tole novo rubriko Štafeta branja, namenjeno knjižnim blogerjem, so začeli tudi pri AirBeletrini.
V tujini so knjižni blogerji veliko bolj »popularni«, na mnogih sejmih jim celo podeljujejo različne nagrade.
Kljub temu moram nekaj izpostaviti: čeprav so se zametki sodelovanja s knjižnimi blogerji začeli na Slovenskem knjižnem sejmu, so se s selitvijo sejma na Gospodarsko razstavišče popolnoma izgubili, še vedno pa si vsi skupaj želimo (mislim, da lahko govorim v množini), da bi bili vidni tudi tam. V tujini so knjižni blogerji veliko bolj »popularni«, na mnogih sejmih jim celo podeljujejo različne nagrade. Morda je utopično pričakovati, da bi se kaj takšnega zgodilo tudi pri nas, a vendar je treba ves čas opozarjati, da smo tudi knjižni blogerji del knjižnega sveta. Morda majhen košček, pa vseeno dovolj pomemben, da s svojim širjenjem ljubezni do knjig in branja pritegnemo nove ljudi ali pa že knjižne molje navdušimo s predlogi (novih) knjig. Včasih jim odkrijemo tudi tiste zaklade, za katere še niso slišali. Knjige namreč živijo naprej in jim zelo redko poteče rok trajanja.
Del Štafete branja ravno zato predstavljajo tudi knjižni predlogi. Knjige, ki sem jih izbrala, niso moji knjižni favoriti vseh časov, to je namreč zelo nehvaležna naloga, so pa to knjige, ki so me navdušile v zadnjih treh mesecih.
Davorin Lenko: Goli objem (LUD Literatura, 2024)
Lenko v novi knjigi Goli objem ponovno preobrača svoj pripovedni način, tokrat se je obrnil k nekakšni avtofikcijski pripovedi, v kateri je sam avtor, ki prevprašuje svoje pisanje, ga analizira in skoraj travmatično raziskuje, hkrati pa v to povezuje svoje celotno življenje. Drugi del knjige predstavljajo različne kratke zgodbe, ki pa se (motivno) povezujejo s to avtorjevo zgodbo – glavni motiv enega in drugega dela je namreč pištola. Knjiga me je tako potegnila, da je nisem mogla odložiti, zanimalo me je, zakaj ima pisatelj težave, zakaj ga ta predmet tako obremenjuje (ali pa mu pomaga?) pri pisanju. Ob branju sem bila kar malo tesnobna, saj me je bilo strah konca, vendar tipično za Lenka, obrat ni takšen, kakor ga pričakujemo. Težko izdam kaj več, da vam ne povem preveč 😉.
Manca G. Renko: Živalsko mesto (No!press, 2024)
Vse odkar je izšla knjiga Živalsko mesto, sem komaj čakala, da jo lahko začnem brati, na vrsto pa je prišla decembra. Knjige esejev so ponavadi tiste, ki jih berem počasi in z veliko zbranostjo, pri tej pa so se strani skorajda obračale same. Renko v njih piše o popularni kulturi, glasbi, knjigah, filmih, ki so oblikovali tudi moje življenje in se z njimi lahko poistoveti marsikdo; če ne, pa se lahko bolje poglobi v razumevanje naše generacije. Vendar ne gre le za popularno kulturo, ampak tudi za čustva, travme, prijateljstva, ki so se oblikovala v tem času. Vse skupaj je spretno zavito v esejsko formo, pri čemer nimaš občutka, da bereš bolj zahtevno formo – četudi so za knjigo neštete ure pisanja in (perfekcionističnega) izboljševanja. Hkrati so eseji odlično zaokroženi, v Živalsko mesto vstopimo z avtoričinim nagovorom in iz njega izstopimo v enem izmed besedil, ki se je vsaj mene čustveno najbolj dotaknilo. Knjiga me vsekakor ni pustila ravnodušne, zato zasluženih pet zvezdic!
Stefan Hertmans: Vzpon (Beletrina, 2024)
Nisem ravno ljubiteljica zgodovinskih knjig, vendar se vsake toliko časa zgodi, da me kakšna knjiga popolnoma preseneti in sezuje. Ena teh je bila knjiga Vzpon. V njej avtor prepleta svoje doživljanje hiše, ki jo je kupil v Gentu, hkrati pa takrat ni vedel, da je to hiša njegovega profesorja, ki je bil sin SS-ovca Verhulsta med drugo svetovno vojno. Tako Hertmans skozi hišo popisuje življenje nekega moža, ki si je ustvaril družino, vendar počel grozovita dejanja. Ta niso na prvem mestu v njegovem romanu, veliko bolj se je posvetil ženskam, dvema ženama, s katerima je preživel del svojega življenja. K razgibanosti pripovedi doda tudi to, da avtor menjuje časovna obdobja, meša različne stile, vključi tudi dokumentarno gradivo (fotografije, pisma), se pogovarja z Verhulstovo hčerjo … Hermantsov postopek, da literarizira njihovo življenje, je eden izmed načinov, kako temo, ki je bila že neštetokrat obdelana, približati bralcem, kot sem jaz, ki takšnih romanov ne beremo pogosto. Vsekakor priporočam, da si za branje vzamete čas, saj avtorjev gosti slog, posejan z mnogo informacijami, ne dopušča branja na mah.
Štafeto branja predajam Julii, ki vodi knjižni profil @noranaknjige, pripravlja odlične vsebine, vodi knjižni spletni klub Knjige s koktajli, letos je začela z izzivoma Tulipanorija in Austenorija ter se na sploh izjemno trudi za skupnost!
___________________________________________________________________________________
Urško Bračko lahko spremljate na spodnjih profilih: