Tadej Golob ima rad bolj surove tipe. V romanih, seveda. Fant iz Svinjskih nogic se je izživljal najbolj nad domačimi in po odhodu na bližnji vzhod in v tamkajšnjo metropolo še malo nad Štajerci, kamor je od sebe, žab in belih kristalov za v nos pobegnil na tečaj iz tetoviranja na svinjskih kračah kot najbolj ustreznemu modelu za vadbo. Vendar se tam fantè nad svetom izživlja bolj v vicih, ki jih njegovi gostitelji ne razumejo povsem, že naslednji Golobov literarni junak pa je jezen na cel svet; v romanu Ali boma ye!, kar pomeni nič manj kot Ali, frderbi ga! in je bil slogan v lingali, bantujskem dialektu v rabi ob boksarskem dvoboju Ali Foreman v Zairu, po vzoru Rockyja in Besnečega bika, torej dveh boksarskih filmov, piše o fantu, nekoliko starejši izvedbi tistega iz Svinjskih nogic, ki boksa. Vendar je sistem zajeban in mu recimo odvzamejo zmago, ker nokavtira nasprotnika preveč proti koncu runde, tako da odštevanje ne pade več v čas borbe, in ga spravijo ob naslov državnega prvaka. Malo zajebavajo tudi ženo v službi in malo otroke, njega ob krivicah jebe tudi dolg jezik, vsako izjavo razumejo kot neprimerno in se potem spravljajo tudi na ženo in proti koncu se odloči, da bo v Stožicah odboksal po profesionalnih pravilih. Golob torej v literaturo vnaša tip neprilagojenega junaka, nekoga, ki se mu godijo krivice in se mu zdi, da mora ob tem, da jih dobiva, kakšen udarec tudi vrniti. S tem jih je uvrstil med podobne nezadovoljneže, o kakršnih pišeta tudi Gregor Rozman ali pa Borut Golob, le da je njegov pohajač in samotni jezdec bolj aforističen in bolj ciničen, bolj se zaveda globalnih dimenzij in mu grejo te tudi bolj na organ.
Golob se je kljub kresniku za Svinjske nogice v ospredje medijske osvetljenosti prebil z biografijo Milene Zupančič in s kriminalko Jezero. Ženska brez glave v pritoku Bohinjke, mislim torzo, še eno, med somolovom (!) najdeno truplo v Fužinskem zalivu; ta je ob pretirani in prenapeti skrbi raznih varuhov meje, zaradi česar Piranski zaliv postaja nezanimiv za umore – ker je vse pod videonadzorom in tudi policije na vseh straneh meje več kot na policijskih postajah –, očitno postal ekskluzivno mesto, na katerem se nalagajo trupla; nekako sočasno je nastal tudi roman Umor v Stari fužini Mete Osredkar in kakšna zgodba o skrivnostih Bohinjskega trikotnika.
Ko smo pred leti začeli prebirati skandinavske kriminalke, smo videli, da nekako odstopajo od klasičnega modela. Predvsem je bolj v ospredju psihologija, ne le kriminalca, pogosto tudi glavnega preiskovalca in njegovih. Kot je značilno in skoraj nujno, da ima kriminalist kakšne skrivnosti, odvisnosti, temne lise v karieri, nič drugačni niso niti stranski liki, razni pričevalci, sodelavci, odvetniki, nadrejeni …
Golob je na tej hladni skandinavski sledi in je v obeh predhodnih romanih, v Jezeru in Leninovem parku, ustoličil lik Tarasa Birse, nekdanjega alpinista, od športa primerno načetega in trpečega – za razliko od sodelavcev, ki so načeti od neaktivnosti –, zaradi alergije na alkohol abstinenta, temu – in ostalemu – primerno tečnega in jeznega na cel svet, ki se enkrat bode z nadrejenimi, drugič spopada z ženino ljubosumnostjo in zraven še tišči dol – ne vedno uspešno – željo po mladi sodelavki. Zraven sta komični par, en debeljuškast in en nezainteresiran, ki sta Tarasova podrejena in ju ta izrablja za delo na terenu, nekje zraven je patolog in nad vsem seveda karierni policisti, ki svojim političnim botrom zagotavljajo razne usluge, recimo zavlačujejo preiskavo, ne dajo nalogov, če bi lahko povezali umor s katero od njim bližnjih političnih opcij in podobno.
Jasno, Taras nad vsem tem benti in to ves čas. Kar pripelje do tistega, kar so zdaj opazili in sprožili po nadaljevanki Jezero tudi gledalci in jim odgovarjajo, da so se pač stanjšali televizorji in zato, ker ni več resonančnega prostora, nimajo več kvalitetnega zvoka: Taras nekaj momlja, bolj sam zase, gleda ves čas mrko in sploh je morda enaka enigma kot motivi in storilci.
Tudi zdaj, v Dolini rož, tretji kriminalki s Tarasom v glavni stranski vlogi. Taras je namreč glavni, ampak ni glavni preiskovalec, dela bolj zase in je postavljen na stranski tir, mestoma celo v kakšen obcestni jarek. Ko najdejo »koline«, kot pravi cinični kriminalist, torej tridesetletnico, kraljico Instagrama in njenega ljubimca, hišnega prijatelja, v luži krvi, nadstropje nižje alfa prasca s pištolo v roki na vozičku, takisto v krvi, se preiskovalci pridušajo, da njihov šef ne pije, niti kave. Vemo, vemo, pomislimo, Taras je abstinent, vemo to: ampak šef je zdaj – Ahlin. Birokrat, pedant, človek brez posebnosti, ki nam postane takoj zoprn in se nam zdi, da je to pač Drvaričev – karierist in šef, znan že iz prejšnjih kriminalk – nabor in da se kopičijo temne sile. Taras je namreč zaradi streljanja brez rezervnega načrta malo degradiran in on to takoj vzame zares. Vrne značko in odpre s. p. Kot detektiv privatnik. Ob truplih v uvodnih poglavjih je tako tudi njegova kuverta, v katerih so materialni dokazi – fotografije in spremno besedilo –, ki naj dokažejo motiv. Se nam, ne samo Tarasu, zdi, da je nekaj narobe? Za svoje delo je namreč dobil čisto preveč honorarja, vse je kar preveč jasno in nedvomno.
Dolina rož je espejevska Tarasova epizoda. Ker ni več znotraj enote in sistema, ker ima nekje pod gradom pisarno s fikusom, zraven pa bife, ker zdolgočasen bere Ano Karenino in benti, kakšno sranje da je, je vse postavljeno v bližino filma noir. Tako tam kot v Dolini rož je eno od gonil dogajanja fatalka, ki kot vaba nekako vleče, tam je detektiv v nezavidljivem finančnem položaju, ki ga občasno nabutajo (ali obstrelijo, ali povozijo), ki mu teži podzemlje na eni in policija na drugi strani, in tudi Dolina rož v tem ni izjema. Golob je že prej izrabljal Tarasa kot možnega storilca; če smo mi, bralci, vedeli, da gre za nadpoštenjaka, so v to dvomili preiskovalci. Seveda je tudi tokrat med osumljenimi, podobno se v prejšnjem romanu celo njegovi ljubici in sodelavki zdi, da bi lahko brez razloga, gnan s selekcijskim imperativom, ustrelil klošarko v mestnem parku po odhodu iz njenega stanovanja; igra je tudi tokrat surova, kot smo prej o urah in ličinkah muh na truplih, izvemo zdaj nekaj o pištolah in nas je strah, da bomo tudi o parfumih. Tarasova stranka namreč diši po nečem zelo dragem in Golob ima v vsaki od svojih kriminalk kakšen ekspoze, razlago o tem in onem, večinoma gre za fetišistične objekte, ki pomagajo osvetliti preiskavo (premoženjsko stanje, odnose med vpletenimi).
Dolina rož se dogaja med elitami. Zvezda Instagrama, njene nakupovalne navade, zraven močno starejši in na smrt bolan mož, ki ima nagačene v glavnem trofeje iz rdečega seznama zaščitenih vrst (kdaj pa bo snežnega jaguarja ali kondorja in ostalo, če ne zdaj, ker vrste itak izginjajo). Človek brez zadržkov in jabolko se ne skotali daleč … Gre za smetano in na temu primerno preračunljivem nivoju poteka tokratna preiskava; zraven so dragi in arogantni odvetniki in ob njih, kot da umanjka želja po pravici za vsako ceno. Podobno kot v kriminalki Sodni dnevi – v soavtorstvu sta jo napisala eden najbolj znanih (dragih odvetnikov) Peter Čeferin in novinar Vasja Jager – tudi Golob dvomi v enake vatle pri merjenju pravice za male in za velike: Golob in Čeferin nas v Sodnih dnevih opozarjata, da pravica gleda tudi v denarnico in da se kljub dokazom včasih izgubi volja po kaznovanju, če ima krivec dovolj pod palcem. Ali pa vsaj pedigre.
Rožna dolina, elitna ljubljanska soseska, ni kar tako, kar vidimo že v uvodnih delih, ko nič kaj veseli ekipi s kriminalistične policije ob ogledu mesta zločina soseda sikne, da jih je opazila že prej in malo namigne na njihovo izstopajoče vedenje: oni, Rožnodolci, domači in manirlih, namreč puščajo prednost na križiščih tistim, ki je nimajo, prišleki iz kriminalistične enote pa so v tem bolj prostaški. Po zdravstveni eliti v bližini farmacevtske industrije iz Jezera je preiskava tokrat dregnila in razkrila nekakšne strice iz ozadja in nič presenetljivega ni, da vmes iščejo pričevanje o privatizaciji, omrežjih in trgovanju z orožjem, ki bi potopilo marsikoga in bi bilo lahko motiv za umor – in to pisanje seveda skrivnostno izgine. Ni papirja, ni procesa, ni posledic, ni pravice – zdi se, da bo Taras v naslednjem Golobovem romanu še za stopnjo bolj nasikan in zakisan.
Tadej Golob: Dolina rož, Goga, Novo mesto 2019.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
