Izbira datuma, ki ga je Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo določila za svetovni dan poezije, se mi je zmeraj zdela nekoliko tendenciozna, če ne že simptomatična; ker se članom UNSECA prejšnja datuma, na katera je dobršni del 20. stoletja spontano slavil poezijo, očitno nista zdela dovolj slikovita in/ali poetična (5. oziroma 15. oktober, sicer rojstni dan starorimskega pesnika Vergila), se je dotična institucija odločila nase prevzeti svoj del odgovornosti do ohranjanja pesniške tradicije in patosa, ki ji po nekem zdravorazum(ar)skem prepričanju pritiče – in tako je leta 1999 za svetovni dan poezije razglasila 21. marec oziroma prvi pomladni dan – začetek tistega letnega časa torej, ki ga tako zelo radi povezujemo s prebujanjem narave, čustev in čutnosti. Ker pa imam občutek, da se podobne pavšalne krilatice in posplošujoče sodbe pogosto držijo tudi same poezije, ustvarjalnih postopkov in navsezadnje samih pesnikov (ki jih s svojim orfičnim refleksom večkrat pomagajo celo reproducirati!), jih bom v tem prispevku poskušal postaviti pod vprašaj in s tem do neke mere demistificirati, takorekoč postaviti z glave nazaj na noge. V spodnjih vrsticah bom tako nanizal nekaj zame simptomatičnih izjav in trditev, na katere sem naletel bodisi tekom pogovorov z bralci bodisi med branjem intervjujev s pesniki, ter z njimi nato (malo za šalo, malo zares) polemiziral.
Prvič. Dober pesnik je tisti, ki ustvarja iz sebe.
Ta visokoleteča – rekel bi celo idealistična – predpostavka je (če nekoliko pokarikiram in posplošim) značilna predvsem za mlade, še neuveljavljene pesnike, pogosto prvič soočene z negativno kritiko – se pa včasih kakšna takšna nereflektirana opazka dogodi tudi (nekoliko) starejšim in bolj izkušenim stanovskim kolegom, kot je moška polovica organizacijskega tandema Mladih rim Dejan Koban, ki se mu je zarekla v enem izmed intervjujev za spletno revijo Replika. Vendar je, upoštevajoč izjavljalne okoliščine, oboje možno razumeti: prvič, zgodnja leta mladosti smo vsi do neke mere »lepe duše«, ko skušamo (paradoksalno) z druženjem s sebi podobnimi in enako mislečimi potrditi in ohraniti vero v lastno avtentičnost; in drugič, ker so intervjuji pač zelo spolzek teren, kjer lahko jezik kaj hitro prehiti premlevanja (raz)uma.
Kakorkoli že, ustvarjanje iz sebe bi v polju literarne umetnosti pomenilo pisati v idiolektu, ki bi bil nerazumljiv za kogarkoli zunaj njegove govorice. Ker pa mora pesnik za svojo komunikacijo z bralcem nujno uporabiti obema skupni jezikovni kod, v svojem lastnem pisanju (pa čeprav o sebi) vselej že naslavlja (sebi) Drugega, v vsej dvoumnosti te formulacije … Skratka, v pesniški govorici ne samo da ni zasebne lastnine, kot v svoji zbirki esejev Nujnost poezije ugotavlja Miklavž Komelj, še več, jezik je, če verjamemo radikalni trditvi kultnega ameriškega prozaista Williama S. Burroughsa, nekakšen virus iz vesolja! Kot drugo, takšne in podobne izjave pri začetnikih pogosto prikrivajo resno pomanjkanje bralne kilometrine in njihovo (ne)seznanjenost z (ne)izčrpanostjo pesniške tradicije, ki zmore kaj hitro skaziti bleščečo samopodobo, temelječo na mitih o samorastniškem in samoraslem poetu. To pa seveda ne pomeni, da je edina preostala možnost zgolj neskončno ponavljanje že videnega, temveč to, da je za preboj onkraj treba vedno znova spoznavati in premagovati svojega sovražnika, sovražnika, ki je konec koncev zmeraj samoumevnost lastnega sveta in jezika, ki ta isti svet v wittgensteinovski maniri zmeraj šele vzpostavlja.
Drugič. Če naj bo poezija res Poezija, mora izhajati iz čustev.
Par let nazaj, ko sem na neki šoli pri pouku slovenskega jezika recitiral Šalamunovo pesem Zakaj sem fašist in kot eden izmed bivših učencev tega programa predstavljal svoj pesniški prvenec, se je med mano in nosilko predmeta razvila debata o tem, kaj pravzaprav poezijo naredi poetično – profesorica je vztrajala pri tem, da bi moral, če bi v njenih očeh sploh hotel pretendirati za status pesnika (ki se ga itak otepam), pisati (in brati, glede na moj izbor poezije) bolj čustveno nabite pesmi, po možnosti z erotičnim podtonom. Lastne replike se sicer ne spomnim več, zato pa bom citiral Mallarméja iz zbirke esejev Dvojno življenje pesnika Gottfrieda Benna, ki je to povedal nemara tudi dosti bolje: »Pesem ne nastane iz čustev, temveč iz besed«. Skratka, podoživljanje še tako močnih ali nepopisnih čustev za dobro pesem samo po sebi še ne bo dovolj, če ne bodo tudi dovolj drzno artikulirana oziroma abstrahirana od našega vsakdanjega rekanja – to pa od pišočega zahteva nek smisel za sopostavljanje besed v neortodoksne povezave in ne zgolj instinktivno sledenje občutkom in označevalcem, ki se ponavadi lepijo nanje (s tem problemom se, med drugim, ukvarja tudi Niko Grafenauer v svoji izvrstni knjigi, pomenljivo naslovljeni Odisej v labirintu). Prav tako ni rečeno, da je namen poezije (pesnika) zmeraj izključno čustveni odziv, nekakšno poenotenje bralca z občutji, kot jih in kakor jih znotraj golega teksta doživlja lirski subjekt – v bistvu je to, kar preferiram sam, prej potujitveni učinek, ki od bralca zahteva komunikacijo s samim sabo, ne pa s tistim, kar je pesnik hotel povedati. Za Kosovelov famozni Kons 5 bi težko dejali, da gre za lirično, emotivno pesem v klasičnem smislu besede – prej deluje kot uganka, ki namesto da bi vzpostavljala, ruši sleherno identifikacijo in posledično ustvarja pokrajino molka, znotraj katere se je sploh možno zaslišati (v obeh pomenih te besede).
Tretjič. Poezija je stvar intervencije navdiha.
Če je po določenem številu pogovorov z rednimi odjemalci poezije možno izpeljati kakršne koli relevantne zaključke, je eden izmed njih vsekakor ta, da si nezanemarljivo število populacije bralcev (ki je nasprotno številsko precej zanemarljiva) več kot očitno pesnika še zmeraj predstavlja kot nekoga, ki v lenobni inerciji potrpežljivo čaka, da ga kot strela z jasnega obišče višja sila ali dobra vila, s pomočjo katere se nato besede iz nekakšnega platonovskega sveta idej materializirajo na listu papirja ali pač ekranu računalnika. Razloga za to neutemeljeno vražo sta najbrž dva: prvič, ker določen del populacije pesniški po-klic še zmeraj dojema kot neke vrste poseben dar, ki piscem verzov kot nekakšnim vaškim norčkom podeljuje ekskluzivno sezonsko vstopnico za nad-čutni svet; in drugič, ker dejansko obstajajo pesniki, ki večino pesmi spišejo takorekoč v enem samem zanosnem šusu, ne da bi točno vedeli, kaj in kako jih v tistem trenutku pograbi. Resnica je seveda ta, da se poezija, kakor vsa ostala umetnost, seveda dela (kot v svoji zadnji pesniški zbirki zapiše Katja Perat) in ne nastane kar ex nihilo, kot rezultat golega talenta. Po drugi strani pa tudi pri pesnikih, ki svoje pesmi zmorejo spisati v enem samem zamahu, pogosto srečujemo avtomatizme, ki močno spominjajo na že utečen in priučen modus operandi (Dane Zajc je tako poročal, da se njegov zarotitveni ritem pojavi, ne da bi ga skušal evocirati, kar pa je sam pripisoval liturgični dikciji, ki ji je bil izpostavljen kot ministrant), ali pa na t. i. aha doživetje, ki lahko po določenem inkubacijskem času navidezne miselne nedejavnosti prinese nov uvid v razrešitev kakšnega specifičnega problema, morda tudi pesniškega. Seveda pa je pesem krhek in izmuzljiv produkt, za katerega ne obstaja en sam univerzalni how-to recept, zato zanjo tudi ni enotnega produkcijskega plana ali urnika dela, kar otežuje refleksijo njegovega proizvajanja.
Četrtič in zadnjič. Poezija kot literarna zvrst je dokončno definirana.
Kdor se je vsaj napol posvetil genealogiji pisane besede, je lahko kaj kmalu ugotovil, da zbirni pojem poezija zajema širok in zelo raznoroden spekter izraznih možnosti, ki pa se dandanes zdijo že vse bolj ali manj anahronistične in/ali izčrpane, kakor vinska klet po tem, ko ste vanjo nič hudega sluteč spustili krdelo pesnikov. Očitno tudi globoko v nas, ki smo svoje življenje tako ali drugače posvetili literaturi, prebiva en majhen, a precej nagajiv škrat Fukuyama, le da na tem mestu s koncem zgodovine dejansko mislimo tudi, če ne predvsem, konec sanj o kakršni koli novi, alternativni formi poezije, ki bi revolucionirala, transformirala in animirala vsaj življenje znotraj umetniškega občestva, če se je iluzorni pretenziji po spreminjanju sveta že zdavnaj odrekla. Zdi se namreč, da smo videli že vse in da nas prav nič ne more več presenetiti – to pa je lahko precej nevarna pozicija, saj nam v najslabšem primeru grozi, da bomo skladno z našim tenkočutnim, retrospektivnim in strogo definiranim pogledom na poezijo in tisto, kar jo sooblikuje, spregledali ali izločili tisto, kar se temu istemu pogledu kaže kot deviacija; deviacija, ki pa je lahko dejansko še kako koristna mutacija pesniškega izraza. Zato bi bilo morda najbolje zaključiti z mislijo, da je treba z zvrhano mero skepse motriti tiste, ki v svoji predpostavljeni dobrodušni dobronamernosti delijo nasvete, kako misliti poezijo – pa čeprav se, vihteč pero za literarne spletne portale, pretvarjajo, da vedo, o čem pišejo …
