V enem metalogov[1] knjige Ekologija idej, Mary Catherine Bateson, hči antropologov Gregoryja Batesona in Margaret Mead, vpraša očeta: »Ali je sploh kdo že kdaj meril, koliko kdo ve?” Bateson ji, skozi niz vprašanj in odgovorov med drugim pove, da bi namesto merjenja najbrž morali razmišljati, kako so deli nekega znanja prepleteni med seboj, saj klasična merjenja znanja običajno prezrejo dejstvo, da obstaja več vrst znanja in da obstaja tudi (več vrst) védenja o znanju.
V današnjem svetu znanstveno uspešnost velikokrat merimo (in enačimo) z uspehom, ki ga znanstvenik ima pri diseminaciji svojih znanstvenih del. Če hočemo znanstveniku pripisati uspešnost, potem pričakujemo, da so njena/njegova dela razmeroma dobro znana širši javnosti. Trditev (ki je hkrati napotek) vsebuje podmeno, da bi kvalitetno raziskovalno delo zmeraj moralo biti ‘prevedljivo’ v jezik, ki ga bo širša javnost razumela. Einsteinu recimo pripisujejo misel, ‘če nekaj ne znaš razložiti šestletnemu otroku, tega tudi sam ne razumeš’. Ideje morajo biti tako preproste, da jih celo otroci lahko razumejo. A vendar kognitivna sposobnost, da neko misel razumemo, še ne zagotavlja, da bomo to misel tudi sprejeli in jo vgradili v lasten sistem razmišljanja in obnašanja. Otrok se med odraščanjem uči razumevati svet prek niza izkušenj. V istem procesu pridobi kup miselnih, vedenjskih in kulturnih navlak, ki mu možnosti, da bi svet izkušal in razumel na drugačne načine, za nekaj časa onemogočijo.
Gregory Bateson je bil eden tistih mislecev, ki se je posvečal vprašanjem prav takšnih vedenjskih in kognitivnih dinamik. Zanimale so ga miselne navade. Trdil je, da svet potrebuje popolnoma novo, rekurzivno, ekološko epistemologijo – radikalno spremembo v načinu razmišljanja o idejah in agregatih idej, ki jim je pravil um.
Zaradi svoje izvirnosti in preciznih analiz je med svojimi kolegi – sprva med antropologi, kasneje med psihologi, psihiatri, psihoterapevti, lingvisti, raziskovalci sistemske teorije, aktivisti in pesniki – užival velik ugled.[2] Pa kljub temu njegova nevsakdanja interdisciplinarna razgledanost – raziskovalni interesi niso segali le na polja zoologije, antropologije, filozofije in psihologije ampak je bil velik poznavalec matematike, biologije, genetike, embriologije, ekologije in kibernetike –, intelektualna svobodomiselnost njegovih pisanj nikoli ni dosegla pretiranega uspeha v široki javnosti. Je bil znanstveno (karierno) neuspešen?
Na kaj ciljam?
Tudi sam Gregory Bateson se je zavedal, da ga tako strokovna kot širša javnost s težavo predalčka v obče znane akademske kategorije. O sebi je govoril, kot o znanstvenem »splošnežu«, človeku, čigar navade razmišljanja so nekolike drugačne. Zanimale so ga splošne resnice in pri delu ga je motivirala želja po povečanju univerzalnega temeljnega znanja. Vztrajal je, da do takšnega znanja pridemo lahko le, če hipoteze preverjamo z znanjem, ki se ga pridobi na deduktiven način, izhajajoč iz osnov znanosti in filozofije.
Posvečal se je vprašanjem, kot so: Čemu služijo pogovori? Ali imajo rastline nagone? Zakaj naravo in človekovo kognicijo razumemo ločeno? Kako se izogniti redukcionizmu? Kako razmišljati kulturni kontakt in kolonializem? Kakšen je odnos umetnosti do politike? Kako komunicirajo delfini? Kako ljudje dojemamo resnico? Milino? Ljubezen? Humor? Naključje? Kako se učimo? Kaj prinaša anonimnost? Kakšen je pomen kretenj in tona glasu v komunikaciji? Kako smo ljudje lahko manj destruktivni? Batesona ni zanimalo “Ali je vedenje priučeno ali prirojeno?”, pač pa: “Do katere najvišje logične ravni je učenje učinkovito in do katere ravni ima genetika odločilno ali vsaj delno učinkovito vlogo?”. Kakšna je epistemologija nadzora nad samim seboj? Kako misliti umske navade in paradokse? Navidezna nasprotja med spiritualizmom in evolucionizmom? Idealizmom in materializmom? Kako misliti svet na celosten način?
Odgovori na nekatera omenjenih vprašanj, spisani v obdobju 37 let, so antologizirani v pričujoči knjigi Ekologija uma, ki je prvič izšla leta 1972. Knjiga je primer rigoroznega intelektualnega tour de force, v kateri bralčevo pozornost gibajo tako prečiščena estetika zapisanega kot uvidi polni misticma in ljubezni do življenja. Bateson bralca popelje na zahtevno, krožno (a nikakor tavtološko!), plodno in do pike usmerjeno potovanje/razmišljanje.
Vsa raziskovanja, ki jih je naredil na področjih antropologije, živalske etologije in psihiatrične teorije služijo, kot teoretski okvir za transakcijsko analizo vedenja. Knjigo je zato neke vrste slovnica za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu. Slovnica, ki usmerja raziskovalčevo pozornost na načine ravnanja s koncepti in posledično dinamiko, ki jih lahko ustvari konceptualna preohlapnost ali prevelika rigoroznost. Avtor ne veleva, kako bi svet morali misliti niti se pretirano posveča vsebini določenih misli. Bolj ga zanimajo zgradba, razmerja in oblika umskih navad. Po Batesonu so mentalni pojavi (ideje, komunikacija, organizacija, diferenciacija, vzore) snov forme in ne vsebine!
Pri mentalnih pojavih pa nič ni samoumevnega. Nobena misel ni trivialna. Bralci smo ves čas priča radikalni potujitvi in radikalnemu približevanju situacij in konceptov, ki jih avtor opisuje. Makro in mikro perspektiva se venomer izmenjujeta. A tudi to ni povsem ustrezen opis, saj ne gre le za vprašanje merila. Mislec najdeva gradnike svojih misli in znanstvenih preučevanj v vseh procesih. Tudi tako, da ustvarja najbolj nenavadne miselne itinerarije in analogije.
Metodološki koraki, ki prispevajo možnosti, da ljudje zares slišimo drug drugega, da ne zapademo v ‘godljasti’ način razmišljanja in ravnanja in nam omogočijo misliti nove misli in izrekati novo, so po Batesonu naslednji: Potrebno se je pogovarjati, pretresati lastne in tuje ideje; namen teh pogovorov je odkriti ‘pravila’, védenje o situacijah, mislih in o znanju; nikoli ne smemo govoriti ali misliti le predpipravljenih misli/reči; med raziskovanjem moramo vprašanja izbirati previdno; vprašanja si morajo slediti v določenem zaporedju, od splošnih k bolj podrobnim; svoje priročne ideje je potrebno venomer znova razdirati in posamezne dele premešati; težiti moramo k jasnosti idej (idej, ki se med seboj razlikujejo, ne smemo mešati!); če hočemo kombinirati dve različni vrsti idej, jih moramo med seboj množiti, ali pa deliti, nikakor pa seštevati, odštevati ali prištevati. Na ta način bomo dobili ideje nove vrste.
A te korake/napotke nujno zakomplicira dejstvo, da ljudje dogodkovne nize raznolikih situacij razumemo skozi idejo ‘jaza’. Lastnemu ali tujim jazom vseskozi pripisujemo tvornost, sposobnost aktivne vloge pri oblikovanju neke družbene realnosti (ki je v primeru, ko verjamemo, da smo razgledani, po možnosti še opremimo s trditvijo, da je kulturno relativna). Bateson trdi, da raba osebnega zaimka v obči govorici v svoje izreke pritegne um, nato pa z zamejitvijo uma na ljudi in popredmetenjem sveta okoli nas nazadnje popredmetimo še sam um. Ravno to je povsem zavajajoče početje in ravno tu tiči težava zakaj sveta ne moremo misliti na celosten način. ‘Jaz’, kot zapiše, je napačno popredmetenje nekega neustrezno zamejenega dela širšega polja prepletenih procesov.
Zato je potrebno pri vsakem konceptu, ki ga preučujemo, zajeti tudi predpostavke, ki kontekstualizirajo ta koncept. Bateson predlaga (in pokaže), kako s pomočjo kibernetike in sistemske teorije lahko razvijemo novo epistemologijo, ki omogoča drugačno razumevanje uma, jaza, človeških odnosov in moči. V svojih analizah vedno znova ponavlja, da je osnovna filozofska delitev na epistemološka in ontološka vprašanja napačna. Prek vrste primerov pokaže, da za samorazumevanje, razumevanje drugih in sveta ni potrebno preučevanje vedenjskih in komunikacijskih aspektov le drugih ljudi, ampak tudi živali, rastlinstva in računalnikov. Naravi ‘reda’ v svetu/vesolju, kot ga vidi Bateson, se bralci približamo beroč o situacijskem obanašanju Nemcev, Američanov in Angležov, Iatmulov in Bainingov na Novi Gvineji, vinske mušice in prvih raziskovalcev genetske modifikacije, o naravi odnosa med delfini in njihovimi dreserji ali s primeri, ki osvetlijo dinamiko shizofrenika in njegove matere. Knjiga na ta način v polnem pomenu te besede premošča namišljeno vrzel med družboslovnimi, humanističnimi in naravoslovnimi znanostmi.
Sveta potemtakem ni zadovoljivo opisovati le iz lastne perspektive ali iz klasičnega antropološkega gledišča, ampak na način logičnih zakonitosti vedenjskih in miselnih drž ter procesov, ki jih želimo razumeti. Zgodbe kot take in fenomenološkost ga, zdi se, manj intrigirajo. Batesona zanima zgradba in zakonitost izrečenega, narejenega, pokazanega. Zanimata ga red in um. Red, ne kot harmonija, temveč kot počelo, princip, konfiguracija.
Jezik, v katerem je knjiga napisana, je formalen a živ, izrazito imaginativen. Stavki so (ne vedno) enostavni, a ne poenostavljajo. Pozoren je na ritem, igrivost, obliko miselnih zgostitev in pavz – v komunikaciji nasploh in v pričujoči knjigi. Te so v metalogih še kako povedne. Način, kako v metalogih svojo sogovornico, hčer, vpeljuje v neko misel, jo velikodušno posluša in podpira v njenem lastnem raziskovanju, ne zveni pokroviteljsko ampak je učiteljski v najbolj pozitivnem pomenu te besede. Tako bi si sama želela govoriti s svojim sinom.
Tudi kadar premišljuje o jeziku, Batesona ta ne zapelje na ravni vsebine ubesedenega, zgodb in metafor, ampak na ravni strukture odnosov, ki jezik tvorijo. Zanimajo ga truistične propozicije, načini tvorjenja empiričnih generalizacij, kognitivni in komunikacijski nizi, znotraj katerih gnezdijo premise in paradigme, s katerimi mislimo svet. Ta način razmišljanja je nekaj, čemur sam pravi ‘ekologija’ idej/uma, znanost, ki kot organizirana teorija vednosti še ne obstaja. Opisani ‘koraki’[3] k tej ekologiji pa so široko zastavljeni mejniki ali referenčne toče na osnovi katerih definiramo nova znanstvena ozemlja.
[1] Bateson definira metalog kot pogovor o neki nejasni temi. Pogovor bi moral potekati tako, da sodelujoči razpravljajo o problemu, obenem pa je tudi struktura pogovora takšna, da ustreza prav temu problemu.
[2]Skupaj s prvo ženo Margaret Mead, prav tako antropologinjo, sta denimo prva pričela sistematično uporabljati fotografije in filmsko gradivo v svojih etnografskih študijah na Baliju in Novi Gvineji.
[3]Knjiga v izvirniku nosi naslov Koraki k ekologiji uma (Steps to an Ecology of Mind). V slovenščini smo se odločili za krajši naslov.
Knjigo lahko kupite v spletni knjigarni založbe Beletrina, ki jo najdete na tej povezavi.
26. septembra letos je v Cankarjevem domu potekal mednarodni simpozij o Gregoryju Batesonu, na katerem so sodelovali dr. Borut Telban, dr. Maja Petrović-Šteger, dr. Graham Barnes, Miran Možina, Francesco Tramonti, dr. Lea Šugman Bohinc in Jernej Stritih. Prispevki sodelujočih so dosegljivi na povezavah https://www.youtube.com/watch?v=nxNfcNUdwcM&feature=youtu.be in https://www.youtube.com/watch?v=pSMWk_geVBY&feature=youtu.be.
