Pred natanko stotimi leti se je na Reki, tedaj še delu ogrskega kraljestva, rodil Miklós Vásárhelyi. Odraščal je, kot dobršen del someščanov, v štirijezičnem okolju. Poleg madžarščine in nemščine, jezika staršev, ter italijanščine, jezika šole in javnega življenja (»Qui si parla soltanto italiano!«), se je zgodaj naučil tudi angleščine: nič neobičajnega v mestu z dolgo pomorsko in trgovsko tradicijo. Ob koncu gimnazije je grščini, latinščini in francoščini – ki je v medvojnem obdobju ostajala del splošne izobrazbe italijanskih maturantov – dodal še osnove hrvaščine. Leta 1936 je odšel v Rim na študij prava, a ga je moral po dveh letih zaključiti zaradi rasnih zakonov, ki so mu, Judu, onemogočili obiskovanje univerze. Kot večina italijanskih Judov je na lastni koži spoznal, kaj pomeni, ko te oblast označi za del mednarodne zarote in te zato izključi iz nacionalnega občestva. Če je bil dotlej humanist, je ta izkušnja iz njega ustvarila militantnega antifašista. Diplomiral je v madžarskem Debrecenu tik preden je podobno antisemitsko zakonodajo uvedla tudi njegova druga domovina.
Od člana komunistične partije do urednika
Kot mladi pravnik se je začel angažirati za pravice delavcev in poleti 1939 ga najdemo med aktivisti Partije komunistov Madžarske (Kommunisták Magyarországi Pártja), ki je že s svojim nerodnim imenom izpričevala določeno nelagodje nad nacionalno idejo, podobno kot njen enaindvajsetletni član z Reke. Ironija zgodovine hoče, da se je njegov angažma v komunističnem gibanju, v katerega se je vključil predvsem zaradi antifašizma, začel le nekaj tednov pred sprejetjem pakta med Hitlerjem in Stalinom. Prvo razočaranje nad radikalno politiko. Sledil je aktivizem v mladinski sekciji socialdemokratov, a so ga leta 1941 mobilizirali v delovni bataljon, od koder mu je ob nemški okupaciji Madžarske pomladi 1944 uspelo prebežati med protinacistične odpornike. Sovjetsko zasedbo je pričakal kot član levega krila Socialdemokratske stranke in se tako po zaslugi povojnega kaosa izognil usodi, ki bi sicer čakala nekdanjega komunističnega disidenta. Zaradi brezhibnih antifašističnih referenc in poliglotstva se je znašel v madžarski delegaciji na pariški mirovni konferenci, kjer je skušal izpogajati čim milejše pogoje za edino Hitlerjevo zaveznico, ki še pred koncem vojne ni prestopila na zavezniško stran. Njegova prizadevanja, da bi mirovna pogodba vključevala garancije za pravice narodnih in jezikovnih manjšin, so bila zaman. Povojna ureditev je slonela na ideji homogenih nacionalnih držav in multikulturni Rečan je lahko le nemočno opazoval množične deportacije Madžarov s Češkoslovaške in še bolj nesmiselni izgon podonavskih Švabov z Madžarske. Mesto njegovega otroštva je izginilo v istrskem eksodusu.
Njegovi sumi, da je tovrstna množična »demografska politika od zgoraj« nekompatibilna z demokratično ureditvijo, so se izkazali za resnične. Po treh letih »taktike salame«, s katero so komunisti izločali potencialne nasprotnike, se je znova znašel v komunistični partiji – tokrat ne po lastni odločitvi, temveč po zaslugi »prostovoljne« združitve med komunisti in socialdemokrati v Stranko madžarskih delavcev (MDP). Tridesetletnika, ki je že povsem izgubil vero v sovjetski socializem, so postavili za urednika partijskega glasila Szabad nép, Svobodno ljudstvo, in od tam sredi najhujše represije, na čelo nacionalnega radia.
Od reformista do radikalca
Kasneje bo ženi zaupal, da je petletno obdobje stalinizacije preživel v neprestanem strahu za življenje. Odjuga je zbudila upanje po drugačni, bolj demokratični obliki socializma. Novi premier Imre Nagy je v njem prepoznal sorodno dušo in ga postavil za načelnika svojega informacijskega biroja. Nevarna poteza, ki Vásárhelyija javno razkrinka kot reformista. Po prvem Nagyovem padcu aprila 1955 se je znašel v hišnem priporu. Tu, bo kasneje povedal v intervjuju, mu je postalo jasno, da je taktiziranje slaba računica in da se mora v naslednji priložnosti angažirati na vse ali nič – kot med vojno. Freedom is just another word for nothing left to lose. Priložnost je prišla pred pričakovanim: oktobra 1956, ko so budimpeštanski vstajniki zahtevali Nagya za premierja in v novi vladi, postavljeni za to, da bi pomirila razmere, je bil Vásárhelyi med radikalci, ki so predsednika vlade prepričali, naj sprejme vse zahteve upornikov in se postavi na čelo tega, kar Vásárhelyi in njegovi s heretično predrznostjo označujejo za – revolucijo.
Med sovjetsko invazijo je skušal izkoristiti svoje italijanske veze, da bi prišel v stik s Togliattijem in dosegel, da bi se največja komunistična partija na Zahodu postavila v bran oblegane demokratične revolucije. Zaman. Pred Sovjeti se je z Nagyevim najožjim krogom zatekel na jugoslovansko ambasado, kjer so njegov šarm, diplomatske spretnosti in poliglotstvo spet popolnoma spodleteli. Tito je sprejel tezo tovariša Hruščeva o reakcionarni naravi madžarske vstaje in njene kolovodje z zahrbtno prevaro predal naravnost v sovjetsko ujetništvo.
Na tajnem procesu proti »izdajalcu Nagyu in njegovi tolpi« je bil Vásárhelyi zlomljen človek. Radikalni angažma se je spet ponesrečil. Podobno kot György Lukács je priznal krivdo, a ga je za razliko od marksističnega filozofa vseeno čakala zaporna kazen. In, seveda, izključitev iz partije. Na prostost je bil spuščen v splošni amnestiji l. 1960; prošnje za ponovno včlanitev ni vložil. Pod ciničnim režimom njegovega reškega someščana Jánosa Kádárja ga je čakalo dolgih dvanajst let životarjenja. Šele leta 1972 je dobil zaposlitev na akademiji znanosti, kjer je s svojim eruditstvom kmalu postal ena od zvezd madžarske znanosti. Njegova dela o zgodovini novinarstva so dobila odmev zahodni humanistiki in leta 1983 je smel poliglot iz obmorskega mesta prvič po letu 1948 – če odštejemo enoletni pripor v romunskih Karpatih – zapustiti Madžarsko.
Liberalizem izkušnje, ne oporoke
Med nekajmesečnim bivanjem v New Yorku, kjer je gostoval kot predavatelj na univerzi Columbia, so njegove diplomatske veščine prvič obrodile sadove. Vzpostavil je stike z vrsto emigrantov, akademikov in javnomnenjskih voditeljev in se profiliral kot glavni posrednik med nastajajočo demokratično opozicijo na Madžarskem in liberalnimi protikomunističnimi skupinami na Zahodu. Med najpomembnejšimi vezami njegovega newyorškega bivanja je bil investitor madžarskega rodu, sin znanega budimpeštanskega esperantista, ki je navduševal nad liberalno mislijo Karla Popperja. Vásárhelyi je bil tudi sam že prepričan liberalec, toda za razliko od Georga Sorosa – tako je ime esperantistovemu sinu – njegov liberalizem ni bil ideološkega značaja in, kot bi rekla Hannah Arendt, ena od ljubih mu avtoric, »ne izvira iz nobene oporoke«. Je liberalizem živete izkušnje in je prežet, kot pri večini disidentov njegove generacije, z elementi socialdemokratske, neokonservativne, okoljevarstvene in predvsem antitotalitarne senzibilnosti. Je hibriden kot kulturna dediščina Srednje Evrope in razumljen predvsem kot korektiv za ekscese množične politike in kot ogrodje, brez katerega demokracija ni mogoča.
Opogumljen z mednarodnim akademskim uspehom in svojo novo socialno mrežo je Vásárhelyi postal ena osrednjih intelektualnih figur madžarske opozicije. Ko je konec 80-ih let Soros podal prvo pobudo za vzpostavitev fundacije, ki bi omogočila kulturne izmenjave med socialističnimi državami in Zahodom, je Vásárhelyi dosegel, da ga je ameriško-madžarski magnat imenoval za svojega edinega predstavnika na Madžarskem. Odtlej so bili Vásárhelyijevi napori usmerjeni v dva cilja, ki ju je zasledoval z enako vnemo: vzpostavitev političnega pluralizma in avtonomne znanstvene sfere. Prvi je bil dosežen z okroglo mizo med predstavniki režima in opozicije, ki je privedla do prvih svobodnih volitev februarja 1990. Naslednjega leta je prijatelja in zaveznika Sorosa prepričal v smelo investicijo: zasebno univerzo po anglosaškem vzoru sredi Budimpešte. Služila naj bi promociji demokratičnih vrednot in ideje odprte družbe v državah tranzicije. Poimenovala sta jo Central European University – Srednjeevropska univerza.
CEU – Srednjeevropska univerza: etika historične izkušnje namesto kulturnega kiča in regionalnih posebnosti
Vásárhelyijeva vizija je bila ambiciozno zastavljeno in spretno izvedeno utelešenje splošno sprejetih prepričanj disidentske generacije: izobrazba v duhu intelektualne svobode je predpogoj demokracije, postkomunistične dežele morajo sprejeti zahodne vrednote, vzorce dela in profesionalno etiko, civilna družba potrebne neodvisne institucije, države nekdanjega Vzhodnega bloka se morajo povezati okoli skupne srednjeevropske identitete, ki ne sme biti le slavljenje kulturnega kiča in regionalne posebnosti, temveč etika, ki izhaja iz specifične historične izkušnje 20. stoletja – izkušnje, ki jo najbolje povzema ravno Vásárhelyijeva življenjska pot. In seveda prepričanje, da največja nevarnost za nove demokracije prihaja iz skomin po predvojnem avtoritarnem nacionalizmu, v vrnitev k zaprtim družbam pod nadzorom kleptokratskih ključarjev nacionalne istovetnosti.
Toda Vásárhelyi je bil glede nečesa korak pred drugimi. Slutil je, morda zaradi svoje mladostne formacije, da srednjeevropske izkušnje ni mogoče povzeti v sledenju zahodnim modelom in otepanju prostaškega provincializma domačih elit. Da nevarnost za postkomunistične srednjeevropske države ni le v tem, da bodo ostale zunaj evropske integracije in se zabubile v incestuozne državne nacionalizme, temveč da njihova zagata strukturnega značaja: izhaja iz perifernosti glede na ekonomsko in kulturno središče Evrope in ta položaj bo še dolgo rojeval odzive v obliki napetosti med nekritičnim posnemanjem in užaljenim zavračanjem, občutkom hromeče nezadostnosti in napihnjene večvrednosti. Rešitev oziroma, bolje rečeno, nujna blažitev – Vásárhelyi ni več verjel v rešitve – tega »manično-depresivnega« nihanja so solidne, neodvisne institucije, ukoreninjene v skupni stvarnosti teh držav, ki lahko po kakovosti konkurirajo z zahodnimi institucijami.
Vásárhelyi je bil akademik in je hotel, da bi bila CEU takšna institucija na akademskem področju. Ne tranzmisija zahodnih akademskih mod, ne visokostna učiteljica, ki civilizira domorodce, temveč univerza, kjer bi študentje iz Madžarske, Romunije, Poljske, Češke, Slovaške, nekdanje Jugoslavije, Ukrajine itd. lahko izmenjevali izkušnje, se naučili razumeti, da delijo podobno usodo – da je zgodba Reke v vsej svoji specifičnosti primerljiva z zgodbo Gdanska ali Klaipede, da problemi Madžarske niso tako drugačni od problemov Hrvaške – in se prek skupne formacije razvili v intelektualno elito, drugačno od tiste, ki je po njegovem izdala Srednjo Evropo v obdobju po prvi svetovni vojni. Skratka, nadnacionalna univerza, ki bi za heterogeni prostor Srednje Evrope opravljala enako vlogo kot elitne univerze Zahoda in prek katere bi se srednje in vzhodnoevropski znanstveniki in intelektualci lahko s kolegi iz »srečnejše polovice« celine pogovarjali kot z enakopravnimi partnerji.
»Sorosova univerza«, kot so mojo alma mater te dni nekritično poimenovali zahodni mediji, je v resnici, po svojem poslanstvu, Vásárhelyijeva univerza. Zato je njeno mesto Budimpešta in ne Bonn ali Dunaj ali Berlin ali katerokoli od pol ducata krajev, ki so se v zadnjem tednu ponudili, da jo sprejmejo po izgonu z Madžarske. Zasnovana je bila kot univerza za formacijo novih generacij izobražencev, ki bodo zmogle z lastnimi močmi ter v dialoški in kolegialni mednacionalni izmenjavi razumeti in morda preseči kronične probleme svojih družb.
Vásárhelyi je bil prepričan, da bodo brez institucij, kot je »njegova« CEU, države postkomunistične Srednje Evrope zdrknile v samodestruktivne vrtince, kakršni so uničili njegovo mladost. Verjel je tudi, da svobodna družba ni mogoča brez svobodne univerze. Čas je pokazal, da je imel prav.
